Fotosešn

Prejšnji teden sem končno dobila fotke s fotosešna, ki smo ga naredili začetek novembra. Za fotografa se je prostovoljno javil prijateljičin fant, jaz se pa tudi nisem ravno z motorko upirala... Dan je bil prekrasen, žal model ne toliko, saj je Sambo še vedno bil v poznopoletni dlaki, kar pomeni, da je na večini fotk videti kot od moljev ožrta rjava hijena, pa nič zato. Roku sem za fotke zelo hvaležna in v kratkem načrtujem novo seanso (zdaj je črnuh končno spet črn kot se spodobi).






Najlepši pogled v Evropi...



Malo agija




Malo klasike







Konec dela!



In še moja najljubša

V Grenenlandiji nič posebno pretresljivega. V soboto smo šli na božično tekmo, kjer je Sambotova nevroza po dolgi abstinenčni krizi udarila ven na polno. No, definitivno je pokazal, da kondicijo ima, da je agi vedno lahko zabaven in da je v dvoranah še bolj luštno jodlat, saj bolj odmeva :). Z rezultati se raje ne pohvalim, v tolažbo pa mi je, da je od cca 30ih nastopajočih v dvojki samo trem uspelo, da so se uvrstili v obeh tekih. Kakorkoli, zabavali smo se, po dolgem času klepetali z agi prijatelji in se imeli prav fino, tako da se veselimo prihodnjih zimskih tekem.

Drugače pa sva začela spet bolj redno klikat in imava v obdelavi nekaj novih trikcev, ki bojo upam da kmalu dokončani. Pa v soboto sem srečala svojega spletkarja in mi je obljubil, da bo stran v kratkem apdejtana, tako da že pripravljam nov material, da stran spet malo oživi.

Za konec pa še dve fotki priprav na rojstnodnevno druženje:

Moja dva pomočnika



In pa Olaf s psom na hrbtu (prijateljičina 2letna hči je videla, kako je prej Olaf skočil Sambotu na hrbet, pa se ji je čez nekaj min očitno zazdelo, da je čas za maščevanje, tako da ko sem se obrnila, sem zagledala Olafa z dodatkom na hrbtu - ni se preveč sekiral...)

Vseee naaajboooljšee zaaameeeee...

Pa je tudi mene doletelo. Konkretno in neizogibno, staranje. Ja, čisto zares, vsako leto sem za eno leto starejša kot prejšnje. Fascinantno, ne? No, načeloma nimam nobenih težav z raznimi kalupiranji, pa naj bodo rasna, starostna, lepotna ali kaka druga, vseeno pa sem se zadnjič v momentu slabosti malce zamislila sama nad sabo in malo za šalo, malo zares rekla svojemu dragemu, da sem kot majhen otrok vedno sanjala, da bom pri tej starosti luštna, dolgonoga uspešna blondinka, ki jo bo obdajalo pravo životinjsko carstvo. Prijazen, kot je, mi je rekel, da sem absolutno vse zadela, nato pa malo tišje dodal, da sem se edino pri nožicah majčkeno zakalkulirala...

Kakorkoli, svoj dan sem preživela prav super. Za dober začetek dneva sva se najprej s črnuhom podala na sprehod, potem sem se nakvihtala, nakar sem šla pozdravit Zajo (žal je čez vikend tako lilo, da ni bilo za it jahat na teren). Zvečer pa je sledil nov podvig - moja prva pica. Zagotovo ni bila zadnja. Medtem, ko je testo vzhajalo, sva s Črno Smrtjo šla stestirat moje rojstnodnevno darilo - tekaške hlače in tekaški 'damen flisjacke', tako da sva si po pol ure švicanja oba zaslužila večerjo. Sambo žal samo brikete, jaz pa svojo pico, ki mi je res super uspela, sem prav ponosna nase. Očitno je letošnji rojstni dan v znamenju akcije, saj sem medtem, ko se je večerja pekla, dobila še eno porcijo daril - zimsko kapo, karto za Krvavec in športno anorak jakno za deževne sprehode in teke. Madonca, to leto bom mogoče tako kondicijo nabila in postala tako fit, da me 25ka sploh ne bo ujela! :)

Tako, zdaj pa novim zmagam nasproti, grem klikat. Over and out.

Danes je bil zanimiv dan. Kot večino torkov sva s Sambotom za dobro jutro šla jahat, se tam dodobra nadelala, potem pa sem se končno le spravila k vetu z našim malignim tičem. Ne, nič ni narobe z njim, hvalabogu, le kremplje je bilo treba skrajšat, ta podvig mi pa doma zelo težko uspe, saj imam na izbiro samo dve opciji: ali se odločim skrajšat sebi in njemu muke in opravim na hitro, kar pomeni, da ima v 5ih min on kremplje skrajšane, jaz pa vse prste take, kot da bi jih dala v mašinco za faširat meso, ali pa si vzamem čas in opravim v 10ih min, pri čemer mi obgloda samo 3/4 vseh prstov. Doma so za pomoč čisto neuporabni, saj se ga mami niti s palico ne upa dotaknit, očeta prav malo briga za njegove kremplje, Gregor pa se sicer trudi, a vseeno vedno ne uspeva opravit najbolje. Torej sem se odločila, da grem po dolgem času obiskat svojega dragega veta.

Začetek ni bil najbolj obetaven, saj se tiču ni kaj preveč dalo ven iz kletke, tako da me je najprej konkretno uklal v levo roko, potem pa se je le nekako dal prepričat in sva šla. V avtu je že bila druga zgodba, saj je nad vožnjo navdušen vsaj toliko kot Sambo in je že preden sem speljala začel peti in žvižgati. Tako sva se pripeljala do ambulante in se odpravila v čakalnico, kjer sva morala čakati kakih 15min. Čompo je bil, presenetljivo, čisto sproščen, veselo si je česal perje in požvižgal tehniku Markotu, ko je ta šel mimo (verjetno mi je bral misli). Končno sva prišla na vrsto, stopila sva v ambulanto in na vetov vprašujoči pogled sem rekla, da sem prinesla našo harpijo na pedikuro. Tokrat nam je postopek uspel neprimeno bolje kot prvič (in edinič do zdaj), ko Čompota še nisem znala dobro prijeti in se mi je sredi procedure napol izmotal iz prijema in usekal proti vetu, ki se mu je komaj izmaknil, nakar se mu je začel smejati. Takrat je vet verjetno mislil, da se mu blede, in me vprašal, če se mu moj tič slučajno smeji v faco. Pa sem lahko samo skomignila z rameni in rekla, da ja. No, kot rečeno, tokrat je šlo kot po maslu, prva noga je bila obdelana v minuti, potem smo mu pa dali malo odmora, saj se je otepal na vse pretege in si pri tem glavo obrnil skoraj za 360 stopinj. Nato smo uspeli ravno tako efektivno obdelati še drugo in misija je bila uspešno zaključena. Na moje veliko presenečenje se je tič (ki je bil razmršen, kot bi ga dala na centrifugo) po vsej tej travmi pustil prijeti vetu, se potipati in pobožati, nato pa še asistentki. Načeloma namreč nima kdove kako velikih zadržkov koga fajn naluknjat, tako da sem bila res prijetno presenečena. Zdaj vem, da se definitivno ne bom več sama mučila z njegovo pedikuro, ampak bom pridno obiskala veta (no, pa tudi dejstvo, da je proti njemu Bon Jovi videti kot predsednik šahovskega krožka ne škodi...).

Kot drugo pa sva s Sambotom po dolgem času spet začela klikat. Vreme je te dni bolj kot ne deževno in morbidno, tako da razen sprehodov ni najbolj prijetno biti zunaj, tako da sva ponovno začela s trikci in Sambo je navdušen. V planu imam že nekaj novih veščin in jih že pridno vadiva, pri tem pa naju budno opazuje drugi niger. Tudi on še pride na vrsto...

Basen o Kozi in Oslu

Davno nekoč je živela Kobilica. Bila je majhna in živahna, imela je kratke, a močne noge, enkrat mesečno pa je, kot kobilicam pritiče, opustošila vso bližnjo in daljno okolico v iskanju hrane. Pa pustimo zdaj to, saj v naši povesti ne igra nobene vloge. Njen najboljši prijatelj je bil Volk. Nekega hladnega, zgodnje zimskega jutra sta se, kot vsak dan, odpravila na sprehod. Dan je bil prelep. Drevesa so si nadela tanko belo ogrinjalce, ki se je čez dan stopilo, iz zmrznjenih tal pa so se kot prosojna tančica dvigovale jutranje meglice, skozi katere je že sijalo prijazno sonce. Kobilica in Volk sta se sprehodila čez travnik in se odločila, da se po dolgem času podata na bližnji Hrib. Veselo sta prisopihala do vrha, kjer ju je kmalu pozdravila čreda košut. Malo naprej so jima v pozdrav kimali še kozorogi in gamsi, čisto na koncu pa sta Kobilica in Volk videla še Risa, ki pa ni rekel nič, saj je bil ravno pri zajtrku in je očitno dobro vzgojen, saj s polnimi usti ni niti odzdravil, le z ušesom je trznil v njuno smer.

Volk je navdušeno tekal naokoli, Kobilica pa je globoko vdihovala svež zrak in se veselila zasluženega zajtrka (Kobilica je le kobilica). Prijatelja sta bila že dokaj blizu doma, ko sta od daleč zagledala Kozo. Ta je, kot ponavadi, s sabo imela svojega Prašiča. Prašič pravzaprav niti ni tako slab sam po sebi, težava pa je, ker zanj skrbi Koza. Kar pomeni, da Prašič naokrog divja in skače kot skačejo koze, pri tem pa ni nikoli čist. Poleg tega imajo koze grdo navado, da se zaletavajo v druge. Ja, Prašič se je navzel tudi tega. Ker pa je Kobilica večni optimist, je upala, da tokrat ne bo tako. Žal se je uštela. Hodili so eden proti drugemu, ko sta se Koza in Kobilica prijazno pozdravili. Takrat je pa pritekel Prašič, skočil na Volka in ga skoraj presekal na pol. Volk ga je kot ponavadi nadrl in odgnal, tedaj pa se je Prašič spravil na Kobilico. Tri metre je bil pred njo, ko se je že odrinil in letel naravnost nadnjo. Kobilica je stegnila prednje noge v upanju, da ga bo to ustavilo, pa ji žal ni uspelo. Prašič ji je zvil prst, jo skoraj zbil po tleh in jo celo potacal. Končno ga je uspela Kobilica spraviti s sebe, vtem pa je Prašič zaokrožil, šel za njo in ji skočil na hrbet. Vsak ve, da so prašiči večji in težji od kobilic in tako je bilo tudi s tema dvema. Kobilica se je le stežka obdržala na nogah. Končno ji je prekipelo in je Prašiča prijela za kravateljc in mu zabičala, da ima tega dovolj in da hoče mir pred njim. Prašič je skočil na noge in se v isti sapi pognal na Volka, ki mu je tudi bilo dovolj mendranja in ga je pošteno nahrulil. A Prašič je pač prašič, in če ima nad seboj Kozo, to ne pomeni nič dobrega. Kobilica je sklenila, da ima grdega ravnanja dovolj, Kozo je malce nejevoljno, a vseeno vljudno pozdravila, Koza ji je odzdravila, opravičila pa se ni. Je pač koza. Kobilica in Volk sta nadaljevala pot proti domu, olajšana, da sta rešena tako neolikane družbe, in sta si čez kakšno minuto že veselo brundala.

Veselje žal ni trajalo dolgo. Le nekaj kratkih minut je namreč minilo, ko je Kobilica od daleč zagledala Osla z Bikom. Tudi tega srečanja se ni prav posebno veselila, saj so se bili srečali že enkrat ali dvakrat poprej. Bik je, kot večina bikov pač, velik in močan in se rad šopiri, Osel je pa, no, osel. Ob zadnjem srečanju se je Bik od daleč zakadil proti Volku in se, ves narepenčen, ustavil le nekaj metrov pred njim in besno prhal v zrak, Osel pa je pritekel za njim in ga skušal ujeti, pa ni šlo, potem je pa tulil Kobilici in Volku, naj gresta stran, saj ne more zagrabiti Bika. Resnici na ljubo se ne Kobilici ne Volku Bik sploh ne zdi tako napačen, njegov največji problem je predvsem to, da ima za gospodarja pravega osla. No, tokrat je tudi Osel že dovolj zgodaj zagledal Volka in Kobilico in je Bika privezal. Vsi pa vemo, kako gre to – kamor gre Bik, naj gre še štrik, potem pa še na štrik privezan Osel. Bik je hodil levo in desno in Osel mu je pridno sledil, le na vsake toliko ga je malo pocuknil za sabo, da njegov ponos le ni preveč trpel. Kobilica je Volku rekla, naj se je drži in naj samo vljudno pozdravi, da se ne zapleteta v pogovor, neprijeten kot tisti s Kozo in Prašičem. Tako sta prijatelja hodila lepo vštric po potki in pozdravila Osla, ki se je z Bikom umaknil na rob poti. Osel se je očitno učil manir tam kot Koza, saj ni niti odzdravil, je pa zato zarigal Kobilici, če bi tudi Bika tako lepo vzgojila, kot je Volka. Kobilica je v šali odgovorila, da bi, če bi bila za to dobro poplačana. Osel je bil spričo tega odgovora navdušen in jo je takoj povprašal, kako bi se lahko zmenila. Kobilica je za trenutek postala in pogledala Bika, ki se ji je kar malo zasmilil, da ima za edino družbo Osla. Potem je le odgovorila, da se je zgolj šalila, Osel pa je začel drezati vanjo s ponudbo in jo prepričevati, da bi jo le sprejela. Takrat Kobilica ni več zdržala in je Oslu rekla: ''Veš, lahko mi daš Bika in se potrudim in ga vzgojim tako kot Volka, pa mu to nič ne bo pomagalo, ker ga bo potem spet vodil osel.'' Osel je, malce neprepričano, smeje zarigal in potapkal Bika po glavi, ta pa je vedno bolj žalostno in hrepeneče zrl proti Volku in Kobilici. Kobilica je vedela, da se bo najbolje posloviti, zato ju je pozdravila, pomignila Volku in odpravila sta se naprej.

Doma sta ugotovila, da sta oba umazana od Prašiča, Kobilico pa je prst na roki vedno bolj bolel. Volk jo je sočutno polizal po otekli roki, potem pa jima je Kobilica pripravila zajtrk in sta se malo podkrepčala po sprehodu. Dobra volja se je že vrnila, a vseeno si nista mogla kaj, da se ne bi spomnila tudi na brezobzirnost in slabe manire nekaterih. Pa kaj se hoče, tak je pač svet in Kobilica in Volk upata, da bo minilo še kar nekaj časa pred naslednjim srečanjem, upanje, da bi Koza ne bila koza in Osel ne osel, pa sta že zdavnaj pokopala.

Kot dobro veste, imata vsaka basen svoj nauk. In kaj je nauk pričujoče basni? Kaj pa vem. Mogoče to, da je srečanje z umazanim Prašičem ali prenapihnjenim Bikom neprijetno le, če ju vodita neodgovorna Koza in kronan Osel.

The end

Žiga, žaga, poje žaga...

Morda pa bi bilo bolje današnje deljenje misli nasloviti Wax on, wax off, zadnjič sem se namreč počutila že kot pravi Karate Kid, ko sem pleskala dile za ograjo. Ograjo nove hiške boljše polovice, da ne bo bolšja polovica imela preveč težav s sosedovim bolhačem. Sambo si je nov teren že ogledal in ga odobril in seveda tudi budno spremljal moja pleskarska dela ter tudi postavljanje ograje. In pravi, da je kar zadovoljen. Je pa kar naporno opremljat in prenavljat nov brlog, samo zbiranje ploščic za kopalnico je zahtevalo skoraj dvomestno število ur iskanja, stopnice za podstrešje pa sva lovila po celi Ljubljani en teden - najprej so bile najcenejše v prvi trgovini, pa malo dražje v drugi, pa skoraj še enkrat dražje v tretji, potem so se pa čudežno podražile v prvi in so druge postale najcenejše, pa... Kakorkoli, Štengenski sporazum je sklenjen in Stairway to (fitness) heaven je izbran, fitnes oprema bo pa še malo počakala. Saj ni, da nam telovadbe kaj manjka, dokler postavljamo ograje, podiramo zidove itd, za mojo linijo pa tako ali tako 24/7 skrbi moja črna nevroza. Mi o volku, volk v hosto - v torek sva po dveh tednih pavze spet šla jahat, jaz imam fusklmiber še danes, črnuh pa se je po dveh urah komaj dobro ogrel. Skušam si dopovedat, da ko bom jaz stara toliko kot on, bom tudi tako fit. Potem pa svizec...

Današnji prispevek je sicer bolj človeški kot pasji, pa nič zato (sicer pa smo ljudje dostikrat bolj pasji kot katerikoli pes). Pri nas se imamo te dni prav fajn vsi, tačloveški, tapasji, tatičji in takunčji, taribji pa so kot ponavadi brez komentarja, ampak verjamem, da je tudi njim lepo.

Bodite lepo tudi vi - za moje dobro vzdušje že nekaj dni skrbijo tudi Queen, ki se vedno priležejo, te dni sem pa sploh nostalgično naravnana do njih in predvsem do Freddieja. Freddie, kar nekaj let te že ni, a mnogi te še radi poslušamo :).

On the road again, just can't wait to get on the road again...

Nekaj let nazaj je bilo svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev v De Haanu v Belgiji in prijateljica, tudi belgijski fanatik, mi je en teden pred prvenstvom rekla – Kaj pa če bi šli? In smo šli! Ona, njen pes, moja mama in jaz. Imeli smo se super in Belgija nas je navdušila kot država lepe pokrajine, čudovitih hišk in prijaznih ljudi. Od takrat sem čakala na priložnost, da bi se lahko vrnila tja, tokrat s Sambotom. No, lani sem po svetovni razstavi od nekaj ljudi slišala, kako čudovita razstava je vsako leto v Kortrijku, ena najpomembnejših v Evropi, in ko sem letos začetek leta videla prijavnico in ugotovila, da imajo belgijski ovčarji še specialko, sem končno našla svoj izgovor. Padla je odločitev, da gremo v Belgijo.

PRVI DAN – BEELAAA, SNEŽINKA, KI PAADAAA…

Na pot smo se moja najljubša fanta (en bolj, drugi manj kosmat) in jaz podali v četrtek okrog 8ih zjutraj. Vozil je Gregor, jaz pa sem lahko občudovala čedalje bolj belo pokrajino, ko smo prišli v Avstrijo.



Kmalu sem lahko občudovala prve snežinke letos, saj je začelo prav romantično, na drobno snežiti. V roku nekaj kilometrov je vsa romantika izginila, postalo je prav zoprno, saj se je sneg že prijemal ceste, prometa pa je bilo ravno toliko, da smo non stop imeli umazano sprednjo šipo, kar je v avtu s pokvarjeno šprico za vodo prav zabavno…



Na srečo smo brez večjih pretresov prišli do Münchna, kjer pa je promet postal nemogoč, saj je bila ura ravno pravšnja za predčasni odhod iz službe, poleg tega pa so razmere še vedno bile polsnežene. Tako sva raje zavila na regionalno cesto pri Freisigu in naredila pavzo za pretegnit noge in kosilo. Po pavzi sem šoferski položaj zavzela jaz in nas z nemalo mukami (promet je bil do ponovnega prihoda na avtocesto nemogoč, vremenske razmere pa so bile še 3x slabše kot prej) pripeljala do Koblenza, kjer smo prespali v Etap hotelu. Naredili smo cca 930km, tako da smo se veselili naslednjega dne, ko nas je čakalo 'samo' kakih 400km vožnje, od tega večina po Belgiji.



Sprehod ob jezeru v Nemčiji malo pred mejo z Belgijo

DRUGI DAN – HOME SWEET HOME

Drugi dan smo si privoščili malo daljše spanje, saj nas je čakalo dosti manj kilometrov in boljše cestne razmere. Počasi smo se odpravili do nemško-belgijske meje in že na prvi črpalki na belgijski strani videli očitno razliko – namesto raznih bratvurstov, knokvurstov in podobnih klobasarij je bila črpalka založena z vaflji. Mač betr  . Z velikim nasmehom smo nadaljevali pot proti Bruslju, malo pred njim zavili na jug in po krajšem iskanju končno le našli Groenendael. A tu se je pojavila težava. Z Urošem, Živo in Klarkom (pasjimi prijatelji, s katerimi smo lani skupaj migrirali na Poljsko, tokrat pa so oni krenili na pot že teden pred nami, saj so šli še na razstavo v Stuttgart) smo bili zmenjeni pri tabli Groenendael, table pa nismo nikakor uspeli najti. Našli smo grad, ki ga žal ravno prenavljajo, tako da je ves v železnih ogrodjih, table pa nikjer. Po pomoč sem se obrnila na prijaznega strička v koči ob gradu, medtem pa so nas že našli drugi slovenski popotniki. Odpeljali smo se malo naprej do velikega parkirišča ob jezercu, čemur je sledilo obvezno slikanje pri tabli Groenendael (oz. –Groenendaal, če smo natančni).





Po malici sva se z Živo odpravili na sprehod s psoma po prelepem jesenskem gozdu in moram priznati, da je to definitivno eden lepših krajev, kjer sem kdaj bila – okrog zelena dolina z majhnimi grički in posejana s tipičnimi starimi belgijskimi hiškami, okrog gradu pa star gozd z ogromnimi drevesi, jezercem in rečico. Ne vem, če je tako bilo tudi 200 let nazaj, ko je pasma nastala, vsekakor pa je zdaj tam čudovito.








Po počitku v gozdovih Groenendaela smo se odpravili do Wevelgema, mesteca kakih 15km od Kortrijka, kjer je bila organizirana razstava. B&B, ki sem ga rezervirala, vodi prijazen gospod Gino, pri katerem smo bili nastanjeni dva dni. Tam smo se znašli pred eno težavo, namreč naša soba je bila v tretjem nadstropju hiše, do nje so vodili trije nizi stopnic, od tega prve ozke brez zadnje 'stene', da se je videlo skozi, zadnje pa ozke in izredno strme. Sambo pa, kot sem že pisala, štengofobičen do kraja. Po dveh minutah sem ga celo uspela prepričati, da se je začel vzepnjati po prvih stopnicah, potem pa si je premislil in ko se je obračal, mu je zdrsnilo in mu je noga šla v luknjo med dvema stopnicama, tako da je tam napol obvisel. Precej neobetaven začetek, bi rekla. No, potem sva ga nekako uspela rešit iz tega položaja in ga je Gregor uspel nest v sobo, naslednji dan pa je kljub začetni paniki Sambo le uspel prit gor po vseh stopnicah in celo dol po srednjih, najbolj normalnih. Drugič bom očitno morala preverit, da je soba v pritličju, drugače se bomo še vsi polomili zaradi njegovih paničnih izpadov… Kakorkoli, srečno smo prispeli na naš vmesni cilj in zvečer smo vsi popadali v postelje in nabirali moči za naslednji dan.

TRETJI DAN – PITI ALI NE PITI, TO JE ZDAJ VPRAŠANJE

Sobota mi žal ni bila usojena. Začelo se je zjutraj, ko sva se s Sambotom zaradi časovne stiske odpravila na le kratek sprehodek, kjer mu je uspelo le dosti pomarkirati in nič več. Skupaj smo prišli do razstavišča, potem pa sta fanta šla iskat servis za popravit luč na avtu in naju z Živo pustila sami s psoma. Že na poti do hale sva se vedno pogosteje spogledovali, saj je bila pot do tja tako dobro označena, da bi človek lahko kar zaprl oči in samo sledil vonju po tem, kar so psi z nekulturnimi vodniki pustili za sabo… Po dolgem čakanju sva se le nekako prebili v prvo halo in najprej poiskali prostor, kjer naj bi se odvijala naša specialka. Živa se je s psoma utaborila, jaz pa sem šla k mizi s prijavami – kjer smo ugotovili, da moje prijave ali niso dobili ali pa je niso sprejeli, pa me niso obvestili. Na srečo so bili tako prijazni, da so me vpisali na licu mesta in me dodali na seznam, tako da je bil po nekaj zelo napetih minutah Sambo uspešno prijavljen med prvake – pravzaprav med prvaka, saj je bil poleg njega tam samo še znani nizozemski samec. Kljub rahlemu obžalovanju, da je tako malo konkurence (vseh groenov je bilo 17, toliko kot na evropski razstavi v Zagrebu, kar je za tiste razmere veliko, na specialki v Belgiji bi pa človek načeloma pričakoval malce večjo udeležbo), sem bila vesela, da smo rešili stvar s prijavo, ker pa je bilo psov malo, se mi je zdaj mudilo prirpaviti sebe in Sambota za razstavo (beri – iti na wc, napojiti sebe in psa ter peljati Sambota lulat). Torej sem Živo pustila v štabu, sama pa sem oddivjala do wc-ja, od koder me je kriče napodila punca 30ih let, ker s seboj nisem imela 40 centov. Skušala sem ji dopovedati, da se mi mudi in da bom kasneje prinesla, pa se Cerber babji ni pustil. Torej sem šla nazaj, delila gnev z Živo in hotela vsaj psa peljat lulat. Tudi to ni šlo nič bolje – ven naju niso spustili, usmerili so naju na 'pasji wc', kar je v praksi pomenilo: pojdi ven na zagrajen 10x10 kos parkirišča, kjer sta za boljše vzdušje parkirana dva tovornjaka, in skušaj prepričati psa, da opravi svoje potrebe na asfaltu, ki je imel le toliko čiste površine, da si se lahko sprehodil do ograje in nazaj. Ne vem, komu se je tam bolj gnusilo, nama ali psoma, vsekakor pa nihče ni ničesar tam opravil. Torej sva oba s Sambotom čakala na boljše čase (ki so prišli šele pozno zvečer…).

No, kmalu sta se nam pridružila še fanta in po nekaj urah smo le dočakali najin čas. Lahko si predstavljate, da nobeden od naju ni bil posebno židane volje (zaradi suhega zraka v hali sem vseeno dosti pila, Sambo pa tudi, in Smolar je že vedel, kaj je napisal…), poleg tega pa sva že pri prvem krogu ugotovila, da so tla zelo zelo drseča (tepih je bil le po sredini ringa, kar ti pri teku v krogu nič ne pomaga), tako da se Sambo, iskreno povedano, ni najlepše predstavil. Bila sva druga, pa me to ni nič kaj posebej prizadelo. Organizacija specialke je bila zelo dobra, osebje prijazno in strokovno, velik minus pa si zaslužijo organizatorji splošne razstave (higiena je bila dobesedno na psu, tla v tisti hali izredno drseča, tepih pa nefunkcionalen). Vseeno je bilo lepo sodelovati na specialki ter spoznati nekaj novih ljudi in poklepetati s starimi znanci, pa še lep pokalček sva dobila. Po tem, ko sva midva opravila, smo šli navijat še za Uroša in Klarka, nato pa smo si končno privoščili malo 'windowshoppinga' po razstavi. Na najin pokalček z razstave smo morali čakati do poznega večera, tako da smo se še precej načakali, okrog 8ih pa smo končno le šli domov, psoma privoščili oddih, mi pa smo šli na večerjo. Ki smo jo čakali 2 uri. Kot rečeno, sobota mi ni bila naklonjena, po 12ih urah čakanja na wc sem nato še 2 uri čakala na prvi grižljaj hrane. Na srečo smo bili v dobri družbi, tako da kljub vsemu smeha in dobre volje ni manjkalo in malo po polnoči se je naporen dan le končal.

ČETRTI DAN – DOBER VEČER, MI SMO TU

Ta dan sem začela s sprehodom na bližnjem travniku, ki sta ga prejšnji dan odkrila Uroš in Klark. Psa sta se naletala, midva pa sva se nadihala svežega zraka in se kljub nizkim temperaturam ogrela med marširanjem po travniku in občudovanju lepe okolice (in ogromnih belgijskih ovc, ki so nas srepo gledale, prisežem, da imajo glavo kot medved). Po zajtrku se je drugi del slovenske ekipe odpravil proti domu, Gregor, Sambo in jaz pa smo se še enkrat odpravili na razstavišče. Ker smo vedeli, da je pred nami 40 psov, smo se odločili priti na razstavo šele okrog 11ih, kar je bila zelo modra odločitev, saj za razliko od prejšnjega dne ni bilo popolnoma nič gneče, tako da smo se lahko veliko hitreje in manj stresno prebili do našega ringa ter se parkirali za vogalom, ob italijansko-nizozemskem štabu agilitaške kolegice Sandre in njenih prijateljic. Tokrat je sodil Francoz in po ogledu dveh razredov tervuerenov sem se veselila precej hitrejšega sojenja in hitrejšega konca. Ta dan se je Sambo prvič razstavljal v razredu veteranov, zato je bila že tako minimalna trema še manjša. Medtem ko je Sambo počival v boksu, sva midva šla pofirbcat med ostale zanimive pasme, potem pa sva Sambota peljala v prazen ring v bližini, da smo se malo poigrali. Končno se je približeval čas najinega nastopa in čakala sva v bližini ringa, saj sem videla, da vodja kroga ni ravno najbolj izkušena in iznajdljiva. Kmalu sva prišla na vrsto, sodnik je počohal Sambota, si ga ogledal, nato pa naju je poslal tečt nekaj krogov. Ta dan sva za razliko od prejšnjega oba s Sambotom bila neprimerno boljše volje in Sambo je bil spet dobri stari Sambo, s stalnim nasmehom na obrazu in tempom mladeniča. Sodnik je bil navdušen in nama je z veseljem dal oceno odlično in mi razložil opisno oceno (za razliko od Slovenije tam nimajo opisov na ocenjevalnih listih, ampak samo ocene, tako da ti sodnik opis pove); med drugim je povedal, da je v odlični kondiciji, ima zelo prijeten, pravilen izraz ter odličen značaj. Vodja kroga mi je prinesla papirje in mi naročila, naj pridem spet za izbiranje prvaka pasme, torej BOB. Torej sem čakala tam v bližini in ko sem videla, da se ocenjuje zadnji razred samic, sem se postavila ob vhod ringa in čakala, da bova ponovno na vrsti. Med čakanjem sem se še zapletla v pogovor z gledalci, ki so sedeli ob robu ringa in občudovali Sambota, ki se ni pustil prositi, ampak je prišel kar sam na porcijo čohljanja. Ko sem videla, da samice odhajajo iz ringa sem prišla noter, vprašala vodjo ringa, če sem zdaj na vrsti, pogledala je mene, psa, kataloško številko in rekla, da ja, naj kar stopiva bližje. Za nama sta prišla še dva psa, kar se mi je zdelo malo nenavadno, saj jih je za BOB ponavadi 4 do 6, ampak dobro. Sodnik si nas je ogledal, nas poslal tečt, Sambo je spet tekel kot norec, nakar naju je sodnik razglasil za zmagovalca. Veselje je bilo veliko, nato pa mi vodja kroga začne razlagat nekaj o best puppy-ju, ki mora potem še enkrat priti… Jo vprašam, da kakšen best puppy neki, moj pes je veteran! No, na tem delu posnetka se dobro sliši, kako se gledalci, s katerimi sem prej klepetala, začnejo krohotati, po začetnem začudenju sva jim sledila tudi midva z Gregorjem. Mislim, da pri vseh kiksih, ki sem jih kdaj doživela na razstavah, še nisem videla, da bi pes iz razreda veteranov dobil naslov najlepšega mladiča. No, Sambotu je uspelo . Kakorkoli, po dolgem smehu in čakanju v samem ringu ob najinih nasmejanih navijačih se je končno le začel izbor za prvaka pasme. Sambo je ponovno odlično tekel in lepo stal, naslov prvaka pasme pa je dobila (lepa) psica.

Tako se je naše ocenjevanje končalo in čas je bil za ponovno firbcanje po štantih in gledanju drugih psov, poleg tega pa sem spoznala belgijskega vzreditelja delovnih groenendaelov in z njim na kratko govorila o belgijcih in delu z njimi. Pozno popoldne naju je čakal še BIS, ki pravzaprav ni bil tako daleč, saj je naše ocenjevanje zaradi pavze za kosilo vseeno trajalo do srede popoldneva. Tokrat je Sambo res prišel do tako želene akcije, saj sem ga iz boksa vzela kakih 5 min, preden so bili na vrsti veterani, in se z njim malo igrala v praznih ringih na robu BIS dvorane. Potem sva se počasi odpravila proti vhodu v BIS ring, kjer sem videla, da nekam čudno voha zid. Takoj mi je postalo jasno, da ga tišči lulat. Revež se mi je smilil, saj že drugi dan ni lulal več kot 8 ur, vseeno pa mi vest ni dala, da bi mu rekla, naj se polula na zid. Po nekaj sekundah kolebanja sem se odločila, da ga peljem ven lulat, saj ob tej uri na vratih najbrž ne bo več 'prijaznih' stražarjev. Torej sva šla. Po stopnicah in čez dve hali, da sva prišla do prvega možnega izhoda, kjer je Sambo takoj izkoristil priložnost in zalil ograjo. Ko je opravil, sva se obrnila na petah in spet šprintala čez dve dvorani in po stopnicah, kjer sva ravno dobro ujela naš vhod v ring, kjer sva lepo tekla in se lepo predstavila, a kaj več kot počoh sodnice po Sambotovi glavi nisva dosegla. Pa nič zato. Zaključila sva razstavni vikend z veliko teka, kar je vsaj Sambotu popolnoma ustrezalo. Ampak zdaj smo imeli vsi dovolj in smo bili veseli, da se je končalo, in da nas zdaj čaka še zadnji del potovanja. Spakirali smo se v avto in se odpeljali do mesteca Middelkerke blizu obale, kjer smo po kratkem pregovarjanju z GPS gospo končno našli pravi naslov. Z Gregorjem sva izstopila iz avta in pozvonila na vrata, ki jih je odprl starejši gospod in se začudeno zazrl v naju.

- Želita?
- Dober večer, jaz sem Urša iz Slovenije, sem vam pisala pred nekaj dnevi glede sobe pri vas.
- Sobe…? Aja, zdaj se spomnim, a vaju nisem pričakoval, ker sem vam pisal dva dni nazaj, pa niste nič odgovorili.
- Žal nisem mogla, saj smo bili na poti, sem upala, da vseeno ne bo težav.
- Ne, sploh ne! Kar naprej, kar naprej. Pravzaprav še dobro, da sta prišla šele zdaj (bila je nedelja in ura je bila 20.30…), saj smo bili na družinskem praznovanju in sva se z ženo vrnila šele pred pol ure.

V tem pride žena po hodniku, z mokrimi lasmi in oblečena v kopalni plašč. Gospod ji je naznanil, da imata goste, gospa je malo zardela, potem pa sta nama pokazala, kje sta soba in kopalnica, nakar nama je dobrodošlico zaželel še njun izredno dobro razpoloženi kavalirček Tobi. Šla sva po stvari in Sambota, spila en sok z zakoncema in šla na kratek sprehod, potem pa pod tuš in zasluženo spat. Ne vem, ali je bila postelja tako fenomenalna ali pa sem bila samo tako zbita, ampak to je bil eden mojih najboljših spancev v življenju. Zjutraj sem vstala in peljala Sambota ven, potem pa sva z Gregorjem bila deležna odličnega zajtrka, s katerega se nama ni prav nič mudilo spet na pot. Končno sva le zbrala moči in spakirala, par minut pred najinim odhodom pa je na vrata potrkal gospod in rekel, da mora žal ven, pa da naj kjuč od hiše pustiva kar na mizi in da nam želi srečno pot. Skratka, to je bila ena najbolj nenavadnih nočitev, od začetnega 'ding dong, dober večer, mi smo tu – super, kdo pa ste vi', preko prijaznega psička in odličnega spanja do mega zajtrka in gospodove flegmatičnosti glede tujcev v njegovi hiši. Ampak bilo je odlično in upam, da se nama uspe ob naslednjem belgijskem potovanju ponovno ustaviti pri njih za noč ali dve .


Sambo pred našim B&B v Middelkerkeju.

PETI DAN – OBALA



Kot rečeno se je dan začel s sprehodom po priobalnem podeželju in odličnim zajtrkom. Nato sva se iz Middelkerkeja odpeljala skozi Oostende v De Haan, kjer smo šli na sprehod po obali. Za razliko od Groenendaala, kjer je bilo v jesenskem gozdu sončno in precej toplo, je tu bilo več ali manj oblačno in vetrovno na pusti obali – a kljub temu sta oba sprehoda bila čudovita in mi bosta ostala v najlepšem spominu. Sambo je tekel kot zmešan, naredili smo cel kup slik ter tudi nekaj posnetkov (kjer se vidi, kako Sambo skoči na šal, ki mi je bingljal okoli vratu, in me skoraj zadavi…) in res zelo zelo uživali. Potem smo šli do avta, Sambo je šel v boks, midva pa še na en kratek krogec po zapuščenem centru in v pekarno po vaflje in pralineje. Poslovili smo se od obale in se odpeljali naprej ob obali do avtoceste, ki nas je peljala na Nizozemsko malo naprej od Rotterdama, v Zoetermeer, kjer smo šli na kratek obisk k Oliverju, Gregorjevemu prijatelju. Po večerji smo se odpravili spet na jug, v Aachen, ki je skoraj na meji med Belgijo, Nizozemsko in Nemčijo, kjer smo prespali v Etap hotelu, še zadnjo noč na poti.


Mraz na obali.


Meni zelo všečna železniška postaja v De Haanu.
















Floating on air...



ŠESTI DAN – SPET DOMA

Prišel je zadnji dan naše poti. Čakalo nas je malo več kot 1000km iz Aachna nazaj v Ljubljano. Pot je bila sicer naporna zaradi dolžine, sicer pa so bili vremenski in cestni pogoji dosti boljši kot na poti gor, tako da je bilo potovanje vseeno lažje. Kar smo na poti v Belgijo časovno pridobili zaradi slabega vremena, smo na poti domov nadoknadili zaradi del na cesti, vseeno pa smo v Ljubljano prispeli veseli in utrujeni okrog 22ih. Za nami je super roadtrip, jaz pa že iščem izgovore za naslednjega… ;)

Odštevanje

Ja, res je, pridno odštevam dneve do velikega roadtripa in trenutno se je ustavilo pri številki 3...

Medtem pa uživamo v lepi jeseni. V soboto sem svoje agilitaše peljala na končni izlet v živalski vrt, kjer je Sambo bil popolnoma očaran nad tjulnjem (hotel ga je pasti, tako kot pase ribe v našem ribniku na vrtu). Ko je ugotovil, da to ni mogoče, se je začel tresti po celem telesu, potem pa se je začel dreti kot se zna samo Sambo. Kmalu sta Sambo in tjulenj razvila zanimiv pogovor (na veliko navdušenje mojih agilitašev in ostalih obiskovalcev) in jodlala en na drugega. Kaj hočemo, tako je belgijsko življenje...

Potepanja

Lep jesenski dan smo izkoristili za potep po Kureščku, kjer smo odkrili, da poleg vetrocvetk in žužkocvetk obstajajo še pasjecvetke...



(da ne bo kdo dobil napačnega vtisa, lepljivi ježki so sami dol popadali do konca sprehoda, bohpožegnaj Sambotovo dlako)

... potem pa smo se še malo posončili na travniku...



In kako je videti belgijec po skoraj dveh urah sprehoda, lovljenju palice ter 5min šprintanja z mano po travniku? Pa niti ne tako fuč, no...

http://www.youtube.com/watch?v=2aNKuH_hSJU

Včeraj sva se s Sambotom udeležila še zadnje tekme v sezoni. Pravzaprav se je sezona podaljšala za eno tekmo, saj so se odgovorni odločili organizirati dobrodelno tekmo za KD Železniki, ki jim je neurje odneslo pol poligona in jim uničilo ovire. Vzdušje je bilo krasno, za tehnično ekipo se nas je javilo kar nekaj prostovoljcev, pa še vreme se nas je usmililo, saj je kljub močnemu deževanju prejšnje dni bilo suho vreme in še celo nekaj sonca smo imeli.

Sambo je tekel zelo dobro, žal pa je v prvem teku preskočil vstopno cono na mostu. Ostalo je pa naredil odlično in tudi drugi tek je šel brez težav. In sezone je konec... Mi je kar malo hudo pomisliti na to, sicer pa - še vsako leto sva preživela, saj si hitro najdeva kakšno novo zaposlitev. V Grenenlandiji ni nikoli dolgčas!

Včeraj sva Sambo in jaz šla na najino tretjo Rally Obedience tekmo, tokrat že v kategoriji RO II, saj sva v prvih dveh uspela nabrati pogoje za napredovanje v višjo kategorijo. Kljub arktičnim razmeram smo se imeli lepo, spoznali nekaj novih ljudi in videli nekaj zelo lepih nastopov.

Bila sva 5., s čimer sem zelo zadovoljna, še bolj bi pa bila zadovoljna, če ne bi bila tak butelj in bi uspela pri vaji 'Počasna hoja' dejansko tudi hoditi počasi. Očitno je počasnost subjektivna reč, namreč meni se je zdelo povsem dovolj počasi, Sambo je že skoraj zaspal, sodnikom se pa ni zdelo tako, tako da nisva dobila nič točk pri tej vaji (in tako bila ob stopničke, plosk plosk). S tekmo sem vseeno zelo zadovoljna, saj je Sambo imel zelo lepo pozornost in je delal res zelo lepo. Komaj čakam naslednjo sezono in tekme :) (mogoče se do takrat celo naučim hoditi počasi...).

http://www.youtube.com/watch?v=a98eoXaBOWk

Črna Smrt se mi je pridružila :). In kaj je lepšega kot jesenski sprehod po gozdu v dobri družbi.

Spet v sedlu

Tema tega tedna je očitno Spet v sedlu. Po včerajšnji Sambotovi agi inavguraciji po nekajtedenski pavzi sem danes po doooolgeeeem času (od januarja) bila na konju. Kobili, če smo natančni. Kolegica ima kobilo, ki jo redkokdaj jahajo, pa sem si rekla, zakaj ne bi izkoristila priložnost in naredila dobro obema - kobili se bo končno nekaj dogajalo, jaz bom pa jahala zastonj. In sem. Skoraj dve uri. Takega velikanskega nasmeha kot zdajle verjetno že nekaj časa nisem imela. Sicer se bojim, da bo jutri velikanski nasmeh zamenjala velikanska grimasa zaradi mišic, ki že več kot pol leta niso nič delale, ampak... Se je splačalo :). Upam, da se mi naslednjič pridruži tudi Črna Smrt.

Danes je Sambo prvič po treh tednih končno spet delal agi. Vmes je bil na bolniški, prejšnji teden pa sem na obeh treningih naredila samo par tunelov in mostov, brez ovinkov, samo toliko, da je nekaj delal, ne da bi ga preveč obremenila, pa da se ni počutil preveč zapostavljenega. No, da se razumemo, ni mu bilo ravno strašno hudo, saj so ga vsi tečajniku čohali, božali, gnetli, on pa jim je namenjal zobade, kakršne zmore le on :). Malo je klepetal s sošolkami in sošolcem, poleg tega pa ga je neumorno osvajala blond gnusoba Shenzi, ki se je gonila. Hudo gonila. Pa naj mi še kdo začne tupit o nemogočih osvajalskih samcih, s katerimi se ne da nič počet in so z njimi same tegobe. Mala mu je mahala, mežikala, cvilila, ga objemala in skakala po njem, manjkalo je samo, da se mu z repom na stran v rikverc parkira na glavo (kar bi verjetno naredila, če bi ji vodnica pustila, Sambotu so namreč to naredile že tri psice). Ne bi se moglo ravno reči, da je takoj šel v akcijo in na poskok. Je pač Good old fashioned lover boy.

No, danes je Shenzi skušala iztisniti še zadnje atome gonitve in napela vse moči, da bi ji še pred koncem uspelo osvojiti niger šarmerja. Pa se spet ni uspel kaj dosti motiti; ko je pa videl, da bo danes celo delal, je pa tako ali tako videl samo še ovire. Več sreče prihodnjič, Shenzi.

Fear of the dark (dogs)

Ena bolj nenavadnih stvari, s katero se srečujem v pasjem svetu, se mi zdi iskanje izgovorov in iskanje krivde na psu. Danes na jutranjem sprehodu sem ponovno naletela na tak primer, ko sva se s pasjo prijateljico po skupnem sprehodu še nekaj minut pogovarjali, preden se posloviva. Po potki sta prišli dve ženski s spuščenim majhnim mešancem, spuščena sta bila tudi najina dva. Sambo je sedel ob meni, že skrajno zdolgočasen zaradi stanja pri miru, in je hotel it povohat kužka, ko ga je zagledal. Pa sem videla izraz obeh žensk in sem mu rekla, naj ostane v Sedi položaju in ga tudi prijela. Nakar ženski začneta divje klicat svojega psa, ki se mirno odpravi proti nam, ne da bi jima namenil niti kanec pozornosti, zato sem pač spustila Sambota, ker zaradi slabih izkušenj nočem, da se s katerimkoli psom spoznava brez dovolj velikega manevrskega prostora (beri: n-krat je že bil napaden od malih in velikih zoprnel, ki so vanj skočile, ko je bil pripet ali tesno ob meni, da se niti nima kam umaknit). Psa sta se mirno povohala, Sambo je celo negotovo mahal z repom, mali pa je bil (presenetljivo!) skuliran, povsem sproščen in ni kazal nobenih znakov nelagodja, agresije ali strahu. Pa priteče ena od žensk k psoma (super), zraven pa kliče svojega Gizmota in govori, da tega ne sme počet, da mora stran, da se izredno boji temnih oz. črnih psov, ker ga je enkrat en tak napadel. Pri tem se skloni čez Sambota (čudovito, kaj lepšega počet tujemu psu kot se mu prepogibat čez hrbet) in seže proti Gizmotu, ki pa se je želel še malo vohati in se ji je odmaknil. Zato sem ženski rekla 'Gospa, pa saj ni nič narobe. (Ne, veste, moj se strašno boji.) Nič se ne boji, saj je čisto vesel in ravnodušen.' V tem priteče še druga ženska, spet da roke med oba psa in prime ubogega Gizmota za oprsnico in ga dvigne v naročje (brilijantno). Malček se mi je dejansko zasmilil, saj je eden redkih malih psov, ki se je obnašal več kot zgledno, brez vsake panike, agresije in ihtavosti, pa sta mu tisti ženski prekinili stik z dvema normalnima psoma (torej nekaj, kar najbolj potrebuje, če se res boji večjih temnih psov, čeprav glede na reakcijo ne bi rekla...). Upam lahko samo, da a) mu ne bosta RES privzgojili strahu do večjih psov, da bo postal še eden od neskončnih majhnih bevskajočih zaganjajočih se cuckov in b) da ne bo ena ali druga ostala brez pol face, če se bosta še naprej tako sklanjali nad tujimi psi, ki nimajo Sambotove socializacije in karakterja in vtikali roke med dva psa, ki se spoznavata. Eh ja, me prav zanima, kdo od njih treh se tako boji velikih temnih psov...

Just another manic Monday

Danes je Sambo končno dočakal agi trening. Spet je namreč začel šepat in je bil zato prejšnji teden na prisilnem počitku – imel je samo sprehode in klikanje, a nič pretirane akcije, nič treninga, nič igranja s svojim trobarvnim prijateljem… Pa tako je naneslo, da sem imela ravno prejšnji teden precej dela in je dva dni zaporedoma imel le en sprehod namesto dva. Tolažila sem se, da mora tako ali tako počivati in da je to za njegovo dobro. No, po teh dveh dneh sem opazila, da nevroza kljub mojemu trudu (klikanje in triki za možgane) strmo narašča, saj je ob najmanjšem znaku, da grem ven, začel tulit, vreščat, cvilit, skratka kazal je vse znake povprečnega neuravnovešenega belgijca. Tako je nekajkrat tudi preletel tisti 5 stopnic, ki ločijo teraso od vrta, ko me je skozi okno videl, da odhajam iz dnevne sobe, verjetno v upanju, da se odpravljam kam ven in on z mano. Ne vem, ali je to razlog, da se je kljub siceršnjemu mirovanju šepanje nadaljevalo. Kakorkoli, danes sem se odločila, da gre vseeno z mano na trening, saj se je prejšnji teden obakrat skoraj vrgel pod avto, ko je ugotovil, da grem na vadbišče brez njega. Sem prišla tja malo prej, pa sva sama malo delala rally obedience, potem pa je šel na privez, kakšno rekel s sošolkami, ki so že prišle, pa vmes nekajkrat naredil most in tunel, torej najmanj obremenjujoči oviri. Delal je torej seveda manj kot sicer, a vseeno, mislim, da je bolje to kot nič. Je bil pa dobra stara Smrt iz začetnih agi časov… Steklen pogled, vrteče oči, pena na gobcu… Čista romantika ;-).

No ja, držimo pesti, da se taca poštima in da bo niger lahko kmalu ponovno letel po ovirah brez omejitev.

Sporočila

Par dni nazaj se mi je na večernem pasjem sprehodu najprej pridružila moja mama, sredi sprehoda pa so za nami pridivjale še soseda z obema hčerkama, Tino (7) in Tejo (5). Tamali sta na vsak način hoteli Sambota pripravit do tega, da bi tekel z njima, kar je iz čiste dobrote vsake toliko naredil, sicer pa se ni pustil preveč motit in je veselo hodil po svojih opravkih, vohal, markiral in se po pasje zabaval. Nakar Tina, v frustraciji, ker Sambo ni kazal več posebnega navdušenja nad tem, da bi tekal za njima, vpraša, zakaj Sambo toliko voha po tleh in potem še lula. Pa ji povem, da zato, ker ko se kak kuža polula, pri tem za sabo pusti sporočilo, ki ga potem ostali kužki preberejo in tako izvejo različne stvari, kot da bi gledali televizijo ali brali časopis. In je bil par minut mir. Potem pa spet.

T: Urškaaaa…

U: Ja?

T: A pa ima čisto vsako lulanje sporočilo?

U: Vsako, ja.

T: … (razmišlja)

Kaj pa piše v takem sporočilu?

U: Glej, zdajle se je Sambo polulal in njegovo sporočilo se glasi: Jaz sem Sambo, krasen 8-letni fant, danes sem že drugič na sprehodu, sem vesel in zdrav kuža in živim tu blizu.

T: Aha…

In gremo dalje. Tina je bila nenavadno tiho, očitno je premlevala to o sporočilih v pasjem lulanju, medtem pa smo prišli že čisto blizu doma, saj smo bili na zadnjih metrih travnika pred prečkanjem ceste in vstopom v naselje. Nakar Tina svoji mami zatuli, da jo strašno tišči lulat in da ne, nikakor ne more potrpeti do doma. Začnemo jo prepričevat, da se lahko polula kar tam na travniku, saj je že skoraj tema in je nihče ne bo videl. In res, Tina gre malo vstran in opravi svoje ter potem priteče za nami. Par metrov je bilo mir, potem pa…

T: Urškaaaaa…

U: Ja?

T: A je v mojem lulanju tudi kakšno sporočilo?

U: Ja, seveda, vsaj za pse.

T: Kaj pa piše?

Po sekundi tuhtanja, kaj naj ji odgovorim, se vmeša do zdaj nevpletena Teja in izjavi: 'Da nisi mogla zdržat do doma.'

NLP (Nenadzorovani Leteči Predmet)

Ta vikend je bil spet čisto pasji. V soboto je bila prva jesenska agi tekma (ki je bila ponovno bolj zabavna kot uspešna, žal), v nedeljo pa sva se s Črno Smrtjo udeležila frizbi seminarja, ki ga je priredila agi kolegica. Seminar se je začel s konkretnim ogrevanjem – najprej smo dobrih 5 min tekali po vadbišču, čemur so sledile raztezne in ogrevalne vaje. Jean nam je najprej pokazala serijo prijemov in nekaj metov, ki smo jih potem šli trenirat po parih. Nato smo vzeli naslednji sklop metov, ponovno vadili in tako še dvakrat. Moram reči, da je bilo zelo zanimivo, naučili smo se veliko novih stvari, bo pa definitivno potrebno še dosti vaditi, saj so nekateri meti delovali bolj kot poskus dekapitacije bližnje in daljnje okolice. Kakorkoli, imeli smo se imenitno, naučili smo se mnogo uporabnih stvari, Sambo pa je tudi užival v skupni vadbi. Upam, da se nas Jean še kdaj usmili…

Volneno maščevanje

Kot sem že napisala, je Sambo praznoval svoj rojstni dan na morju, saj smo se letos ponovno odpravili na Cres. Uživali smo v kampu, kjer smo ponovno bili veleposestniki, ter v sprehodih ob morju in ropanju fig na poldivjih potkah. Seveda nismo bili prikrajšani niti za otoško znamenitost – ovčke. Za razliko od lanskih dveh ali treh bolj bežnih izkušenj smo letos ovce srečevali praktično vsak dan, kdaj tudi po večkrat. In tudi letos se Sambo ni izneveril svojim ovčarskim prednikom, saj je pasel z velikim navdušenjem in veliko stila ;). Tako se nama je obema po prvih dneh ego malce okrepil in sva si mirne duše in brez slabe vesti privoščila kako rundo paše ter celo začela iskati ovčke naokrog, da bi se lahko malo pozabavala. In se je zgodilo, da smo bili na eni od mnogih neobljudenih potk, ob kateri so bile dobro znane otoške kamnite ograde. Sambo je hodil malo pred mano in prvi zagledal ovco, ki je stekla iz grmovja. Malo sta se lovila po okoliških grmih, potem pa jo je spravil v kot oz. če smo natančni, med grm in nizko ogrado. Pa sem pomislila, da bi bila to krasna prilika za malo povadit odpoklic v kočljivih situacijah in brez žrtev. Poklicala sem ga prvič in mi je samo namenil 'a ne vidiš, da delam nekaj pomembnega' pogled. No, na drugi, malo resnejši klic se je le odzval, seveda tako, da je do mene prišel ritensko in ni umaknil pogleda s svojega volnenega plena.

Zadovoljna s precej hitrim odzivom sem ga izdatno pohvalila in mu dala priboljšek. Verjetno bi ga katerikoli drug dan v letu z veseljem snedel, ampak novonastalemu ovčarju je bilo pod častjo, da bi sprejel nagrado za opravljanje svetih dolžnosti. Priboljšek je iz vljudnosti vzel ter ga čez natanko eno sekundo pljunil, pri tem pa ves čas budno spremljal ovčko. Še malo sem ga potrepljala, potem pa sem pustila, da je stekel še malo do nje in jo nalajal. In tako še nekajkrat. Vsakič je prišel malo hitreje, saj je očitno pogruntal, da ne bo ostal brez ovčke… A pogleda še vedno ni umaknil niti za trenutek. No ja, tudi to je napredek. In konec koncev tudi edino pravilno in spodobno za pravega ovčarja, kajne? ;)

(ps: Ampak tudi on jo je našel, ki bila mu je kos… Tale se ni dala kar tako in na srečo je tudi Sambo ugotovil, da je mogoče le bolje držat razdaljo… http://www.youtube.com/watch?v=3zOJnoliQ9I )

Pa še nekaj foto utrinkov našega uživanja:

Kaj delajo najlepša ušesa v Evropi na počitnicah? Skrbijo za kožuh, seveda...



Sončni zahod v dvoje


Izlet na Lošinj


Spanje a la Sambo...



Sončni užitki


Moji boljša in bolšja polovica

VSE NAJBOLJŠE

V četrtek, 16. avgusta je Črna Smrt praznoval svoj 8. rojstni dan. Praznovanje si je popestril z izdatno porcijo tekanja za otoškimi ovčkami, ki jih je vsakodnevno preganjal, ter dobro rundo plavanja v troje. Upam, da bo s svojimi pogruntavščinami še dolgo, dolgo lepšal življenje meni in bližnji okolici in da mu bo zdravje kljub občasnim kaskaderskim (motoričnodebilnim) vložkom še dolgo dobro služilo.

Red je vedno pes pripet?

Zadnje čase so zelo aktualne debate o psih, nevarnih psih, nevarnih pasmah, povodcih itd. Ogromno je zagovornikov tega, da naj bi bili psi povsod pripeti in večina njih ima spuščene pse za nevarne, njihove vodnike pa za neodgovorne. Menim, da je pasje življenje oz. njegov odnos do okolja določen s tremi komponentami – socializacijo, vzgojo in šolanjem. Bogokletno kot je, zame isti vrstni red vlada tudi kar se tiče prioritet oz. pomembnosti posamezne komponente.

Nekateri postavljajo za zgled službene (policijske in vojaške) pse, ki so pač vrhunsko izšolani in naj potemtakem ne bi bili nevarni. Res? Po mojih izkušnjah službeni psi so (lahko) nevarni. Kot prvo, ker je vsak pes lahko nevaren, vsaj če ima vsaj en zob, krempelj in srčni utrip. Kot drugo, ker je pri službenih psih poudarek na šolanju, ne na socializaciji. Tisti, ki tako občudujejo zgledno šolane službene pse, bi jih morali videti na terenu (pa ne med samo akcijo). Mislim, da bi se jim po 5ih min porušila logika povodec = disciplina = varnost. Sambo je bil že večkrat napaden, tudi od pripetih psov, tako da od takrat naprej me povodec ne prepriča vec. Ko tako opevani povodec odpove, samo molim vse bogove na Olimpu, da je pes, ki se je pravkar snel/iztrgal/spulil s povodca v svojem življenju bil dovoljkrat spuščen in socializiran z drugimi psi.

Priznam, mene ne vodijo zakoni. Vodi me zdrav razum in spoštovanje do drugih bitij. Če vidim, da kdo od daleč kaže znake nelagodja zaradi psa, ga pokličem in primem. Če vidim, da se otroci žogajo, ga primem, dokler ne greva mimo. Če vidim pripetega tujega psa, ga pokličem in primem. Če pa je drug pes spuščen, potem bo spuščen tudi moj, pa če je drugi pes čivava ali pa irski volčji hrt. Mojega psa pa tudi ne vodi povodec, pač pa vloženih 7 let, 9 mesecev in 16 dni. Drugi spet trdijo, da je spuščen pes potuha, ker se ti ni treba ukvarjat z njim. Meni se zdi ravno obratno - če imaš psa na povodcu, je to potuha zate, ker ga imaš tako ali tako 'zavarovanega', ti pa se medtem lahko pogovarjaš po mobitelu, čvekaš s prijatelji, gledaš ptičke... Če pa ga imaš spuščenega, imaš stalno eno oko na psu, da vidiš, kaj počne in kaj je v okolici. Mogoče sem pa samo jaz čudna, ker mi ni vseeno, kaj se dogaja z mojim psom, ko je spuščen. Vem samo, da tiste redke trenutke, ko je pripet, je pripet zato, da se lahko ukvarjam z okoljem in drugimi stvarmi, ne pa z njim. Ko je pripet, je z njim samo moja roka, ko je spuščen, sem z njim 99%.

Za konec še o rasizmu po pasje oziroma drugačnem obravnavanju posameznih psov… Dobro vemo, da nevarnih pasem ni. Dobro vemo tudi, da obstajajo bolj zahtevne pasme. Povodci in prepovedi ne bojo rešili ničesar. Vsak vodnik bi se moral zavedati, kje ima njegov pes postavljene mine in zakaj. Z zdravim razumom, nekaj znanja in kancem sreče se te mine nikoli ne bodo sprožile. Če bi ljudje bili dovolj (samo)kritični, večine 'pasjih' nesreč ne bi bilo. Sambo je od svojega 10. meseca dalje večino svojega življenja spuščen. Spuščen pa je zato, ker si to zasluži (oz sem si zaslužila jaz z več kot 7 leti vloženega truda in dela). Ignorira okolico, ljudje ga ne zanimajo, psi pa le zelo zmerno, pa še tam je naredil tečaj bontona z odliko. ČE bi bil problematičen, bi ga imela pod precej bolj vidno kontrolo, kot ga imam zdaj. Tako kot ne maram, da 'otroška drhal' kriči, krili in se žoga mimo moje glave, tako vem, da lahko marikomu moj 'cucek' ni po godu in v skladu s tem se tudi obnašam.

Torej… midva sva še vedno razpuščena, kot je le mogoče ;). Civilnih žrtev v našem okolišu še ni bilo.

Retrospektiva...

ZOOLANDER

Življenje blizu živalskega vrta je dobra iztočnica za vrsto zanimivih pripetljajev. Nenavadno se je sprehajati v lepem jesenskem popoldnevu in poslušati levje rjovenje, si zvečer utirati pot skozi gosto zimsko meglo ob spremljavi melanholičnega zavijanja volkov, pohajkovati na pomladni dan v taktu slonjega trobljenja ali pa iti na sprehod v vroče poletno jutro in slišati krike opic, ki označujejo teritorij (hm, pravzaprav niso kričeče opice v mojem vsakdanu nič nenavadnega, saj jih je povsod polno....). No ja, še vedno so tu levi, sloni in volkovi, par let nazaj pa je začetek decembra bližina zooja ponudila eno nepozabno srečanje. S Sambotom sva šla na jutranji sprehod na travnik ob Biotehnični fakulteti; Sambo je veselo tekal naokoli, jaz pa sem tacala po tistih par centimetrih snega, z glavo v oblakih, kot ponavadi. Dvignila sem pogled, da bi videla, kje je Sambo in sredi travnika ugledala vitko deblo. Vitko deblo sredi travnika? Nenavadno. Nato se je sivkasto črno deblo premaknilo. Ok, čaplja ali štorklja, sem si rekla, nič takšnega. V tem trenutku je tudi Sambo videl ptiča in se namenil ga malo pobliže pogledat, če bi se z njim dalo kaj zanimivega počet. Oba sva pričakovala, da bo čaplja mirno obstala, potem pa odletela, kot vedno. Oba sva se tudi uštela, saj je na najino veliko začudenje pernata zadeva hrabro zakorakala proti Sambotu in ko je ta začuden obstal, celo stekla proti njemu. Zelo netipično za čapljo, sem si mislila, ko sem stala sredi polja in gledala Sambota, ki v drncu teče k meni, tič pa za njim. Ko sta se mi dovolj približala, se je pernati bojevnik ustavil in me skrajno nezadovoljno opazoval... in takrat sem tudi jaz, Sokolovo oko, videla, da to ni nobena čaplja, pač pa afriški pavji žerjav. Ko je afričan videl, da ima Sambo pomoč, se je užaljeno obrnil, Sambo pa seveda za njim in veselo na pašo. Žerjavu Sambotovo kroženje očitno ni bilo po godu in tako se je zabava pričela... Ste se kdaj spraševali, od kje je Daniel-san pobral stil žerjava? Jaz vem, Sambo pa tudi. Ko se je približal ptiču, je ta razprl krila, začel pihati, dvignil eno nogo in ni spustil Sambota z oči. Sambota je seveda zelo zabavalo, da je zbudil tičevo pozornost in je veselo poskakoval okrog njega; tudi mene je, do trenutka, ko je ptiču prekipelo in se je, še vedno z razprtimi krili in na eni nogi, pognal proti Sambotu, v enem skoku naredil kake 3 metre, pri tem pa z nogama brcal po zraku pred sabo. Smeh me je minil in že sem videla Sambota v filetih, nad njim pa tiča z zlato krono in srepimi modrimi očmi. Sambo je, po drugi strani, v tistem trenutku odkril čar tega pernatega čudesa in začel s še večjo vnemo tekati naokoli in odskakovati pred napadi vedno bolj razkurjenega tiča z očitnim darom za borilne veščine. Kmalu sem videla, da je Sambo dovolj spreten in mu ne bo hudega, tako da sem lahko samo še uživala v predstavi – stil Žerjava proti stilu Črne Smrti. Po kakih 15 minutah sem žal morala prekiniti zabavo dvobojevalcev in poklicala Sambota, ki se je s težkim srcem ločil od pernatega nasprotnika. Na žalost ga nisva nikoli več srečala, videvava le skrajno dolgočasne štorklje in čaplje brez najmanjšega borbenega duha. Morda pa nekoč spet...

O paši ovac

Lansko poletje se je moja boljša polovica odločila, da me pelje na morje, na Cres. Bolšja polovica se je tudi strinjala, torej smo šli. Vožnja dol je minila brez težav; Sambo se je peljal v boksu, tako da je imel svoj vesel prostor pod soncem (oz pod nagrmadeno prtljago, če smo natančni), vožnja s trajektom je pa bila zanj malo bolj adrenalinska. Ne zaradi trajekta samega, ampak zaradi stopnic; Sambo je namreč malenkost stopnicofobičen v tujih okoljih, ultra ozke in visoke stopnice v trajektu so tako zanj bile smrt. In skorajda tudi zame, dobesedno. Navzgor namreč po takih stopnicah običajno gre brez večjih težav, navzdol je pa druga zgodba. Ko sem videla, da ne bo šlo, sem Sambota vzela v naročje in ga nesla po stopnicah navzdol. Sredi poti se je spomnil pogledat v globino, se ustrašil, začel paničarit in se mi izvijat iz naročja, tako da sva oba skoraj padla. Na srečo mi ga je uspelo obdržati v naročju, žal na račun krempljastih brazd po trebuhu in rokah. Pa smo tudi to nekako preživeli.

Prava avantura pa se je začela, ko smo prišli na Cres. Tam smo se utaborili, postavili šotor in si izborili megalomansko parcelo, potem pa smo šli na sprehod. Dol do morja, najprej ob glavni cesti, potem pa po obrobni cesti, ki je zelo neprometna, poleg tega pa pregledna, tako da je tam Sambo bil kar spuščen. Torej jo mahnemo ob glavni cesti… in srečamo prvo ovco. Kar spuščeno, brez kakšne ograje, tako da je celo par deset metrov hodila še po cesti. Verjetno mi ni treba posebej povedati, da je bil Sambo čisto navdušen in našpičen. Gremo naprej in vidimo naslednjo gručico ovčk, ki se mirno pasejo ob cesti. Pa malo naprej še eno. Pa še eno. Končno pridemo do manj obljudene ceste, kjer Sambota spustim, ta začne raziskovati nov teren, midva pa mirno hodiva ob levi strani. In mimo malega kolovoza na levi strani ceste, ki pelje do napol podrte štale, ograjene s kamnito ogrado, malo naprej pa še ena kamnita ograda in v njej 4 konjički, ki sem jih seveda šla pogledat in malo počohljat. Opravimo kulturen sprehod in se veseli vrnemo v kamp. Naslednji dan pa ponovimo vajo. Tokrat konjičev ni bilo videti, zato smo šli že skoraj mimo, nato pa v zadnjem momentu s kotičkom očesa ujamem komaj zaznavno gibanje. Stopim korak nazaj in vidim – ovčke. Trop ovc, ki mirno žveči seno pred ogrado s konji. Boljša polovica se mi pridruži takoj, bolšja pa kruza po cesti in uživa v vonjavah. Vedela sem, da ne bi smela, a skušnjava je bila prevelika. Čisto potiho sem poklicala Sambota, pokazala proti kolovozu in zašepetala: 'Tam so ovčke.' Sambo se je obrnil in me gledal, češ kaj hočem od njega, potem pa verjetno opazil moj čuden nasmeh in držo in sklenil stvar malo raziskati. Tako je prikopitljal do naju in pogledal izza ovinka. In videl ovčke. Ste kdaj gledali risanko Ledena doba? No, potem veste, kakšen pogled je imela uboga praveverička Scrat, ko je zagledala arzenal želodov. Potem si tudi lahko precej dobro predstavljate, kakšen pogled je imel Sambo ob pogledu na ovce. Prikovan na tla je ob pogledu nanje užival nekaj sekund. Potem pa – akcija! S svojim nezamenljivim tuljenjem se je pognal naravnost v trop, ki se je razletel na vse strani neba. Videti je bilo, kot bi eksplodirala ogromna kepa volne. Ovce so letele v zrak, levo, desno, skakale čez kamnite ograde… Sambo pa za njimi. V štirih sekundah ni bilo ne duha ne sluha o ovcah, Sambotu ali čemerkoli drugem, samo tišina in kamnite ograde. S fantom sva se v tišini spogledala in čakala. In poslušala. Nič. Potem pa slišala en bevsk, pa drugi. 'Kaj misliš, da se dogaja?' je vprašal. 'Kolikor jaz poznam Črno Smrt, si je izbral eno ovčjo žrtev, ki zdaj stoji z ritjo obrnjena proti kakemu grmu in ne more ne levo ne desno, pred njo pa stoji ena in edina Smrt, centrifugira z repom in bevska v ovco, rekoč, naj se premakne in ji polepša dan.'

Sklenila sva, da odrešiva ubogo ovco, tako da je fant šel okrog po cesti, jaz pa mimo podrte štale med grmički in ogradami iz kamnov. Čez nekaj trenutkov sva s fantom hkrati, vsak iz svoje strani, prišla na majhno čistino med grmi. In videla ovčko, ki se stiska h grmu in se gleda iz oči v oči s Črno Smrtjo, ki stoji pol metra od nje, divje maha z repom in ji na vsake toliko bevske naravnost v faco. Pa naj še kdo reče, da mame ne poznajo svojih otrok. Kljub vsemu pa moram reči, da me je Sambo vseeno presenetil. Namreč ko sva prišla okrog ovinka in zagledala prizor, kot sem ga napovedala, sva se začela oba smejat. Sambo je za trenutek pogledal naju in ovca je hotela izkoristit priliko, da bi ušla svojemu stražarju. V trenutku je Sambo izgubil komični pridih in pokazal resno, zgledno ovčarsko ravnanje. Ko je ovca krenila levo, je Sambo skočil pred njo in ji zaprl pot; ko se je hotela izstreliti v desno, je to že predvidel in se trenutek pred njo že postavil na pot. Ko je za trenutek izgubil pozornost, je ovci uspelo steči naprej, Sambo pa jo je obkrožil od strani in jo s telesom rahlo odrinil, potem pa ji zapiral pot, dokler se ovca ni ponovno znašla v zavetju/pasti grma. Še danes se s ponosnim nasmehom spominjam tega njegovega ovčarskega podviga, saj je naredil vse po pravilih. Ovce ni ugriznil niti ni pokazal želje po tem, razen enega diskretnega odriva se je ni niti dotaknil, samo s telesom ji je zapiral pot in jo usmerjal, dokler ni bila točno tam, kjer je hotel. Za moje pojme je preizkušnjo opravil z odliko. No, razume se, da si je po tako uspešni predstavitvi bilo treba privoščiti še malo zabave. Mirujoča ovca ni bila več tako zanimiva, tako da se je Sambo malo odmaknil, da je ovca lahko pobegnila. Potem se je začela še off road preizkušnja. Ovca čez kamnito ogrado, Sambo za njo. Pa mimo fanta po cesti, jaz za njimi čez ogrado. Nekaj časa sta se potem z ovco igrala 'Ti loviš' v napol poplavljenem bregu, obraslem z malimi grmički in ostro travo. Ovci se kmalu ni več dalo tekati, Sambotovo navdušenje pa ni splahnelo, tako da je začel ponovno bevskati, da bi jo pripravil do še malo šprintanja. Na srečo je uspel priti do še ene runde šprintov, saj je izza grma ob robu ceste skočila še ena ovca in se znašla med svojo sotrpinko in Črno Smrtjo. Tako so se še par minut šli štafetne teke, potem pa je Sambo na srečo približno bil potešen in sem ga le lahko priklicala. Nobenega dvoma ni, da je to bil višek Sambotovega dopusta, midva pa sva tudi uživala v občudovanju akcije in se smejala ovčarski avanturi. Ovce smo tisti teden še videvali, a žal samo ob glavni cesti, nikoli več pa tam, da bi lahko privoščila Sambotu še malo veselja in rekreacije. No ja, že čez nekaj mesecev bodo ovce imele priliko za izenačenje…

O tem, kako biti belgijec

Zadnja leta sem v veliko pasmah opazila mnogo bitk med lepimi in funkcionalnimi ljudmi in eno od bojišč je bil tudi mednarodni belgijski forum (www.belgiansworld.com). To je moj rahlo prilagojen prispevek, ki sem ga napisala na forumu, da predstavim svoje stališče:

Razmišljam o nakupu še enega groenendaela in ne vem, kam naj se obrnem prav zaradi tega načina razmišljanja – da je potrebno izbrati med delovnim in razstavnim psom. Če se napotim k vzreditelju, ki vzreja striktno razstavne pse, potem bom verjetno lahko izbirala med Puhijem, Cufijem, Mufijem in Cufijem, psi s tono dlake in nič značaja. Če se napotim k vzreditelju, ki vzreja delovne pse, potem bom najverjetneje prvih 15 minut ugotavljala, katero so psi in, da zožam izbor, katero bi lahko bili ovčarji. Če grem k vzreditelju, ki nima ne eno ne drugo, potem njegovi psi verjetno izgledajo nekako kot groenendaeli in in delajo nekako kot groenendaeli. Obupno! Belgijski ovčar ni Barbie in belgijski ovčar ni Rambo. Belgijec je pes, ki je videti odlično in dela odlično; seveda ima vsak človek svoje prioritete – nekateri dajejo večji poudarek na videz, drugi na delovne sposobnosti. Ampak eno ne bi smelo izključevati drugega! Če si želite super puhastega psa, si kupite bišona. Če želite delati IPO z nečim, ki ima najboljši ugriz vseh časov, si kupite hijeno. Belgijski ovčar je kombinacija oboje, tako kot pravi standard – je kombinacija elegance in plemenitosti ter moči.

Belgijci niso le videz ali delovne sposobnosti. So mešanica obojega; na primer lep pes, ki je videti kot tervueren, a obstane pri miru z nekakšnim 'petit mal' odsotnim pogledom na obrazu, ko vržeš žogico pred njega, zame ni pravi tervueren; in pes, ki se odlično obnese pri IPO delu, a je skoraj povsem črn, ima uhlja nastavljena kot corgi in glavo kot nemški ovčar, zame pač ni malinois. Mislim, da bi si morali prizadevati ohraniti pasmo, ki jo ljubimo, tako, kot naj bi bila – tako z videzom kot delovnimi sposobnostmi. Ohraniti bistvo pasme z vsem, kar pasmi pripada.

In če povem še besedo ali dve o standardu (ki je, po mnenju nekaterih, uporaben samo za ocenjevanje psov na razstavi in je pri delovnih pasmah nebistvenega pomena) – če ste si kdaj prebrali standard belgijskega ovčarja, ste verjetno opazili, da je v njem polno opisov njegovega značaja, načina obnašanja in gibanja. Standard še zdaleč ne služi le kot seznam stvari, na katere je treba biti pozoren, ko se psa ocenjuje z razstavnega vidika; v njem piše, kakšna mora biti okotenost belgijca, kako je telo grajeno itd itd. vse to se nanaša na uporabnosti takega psa – kaj to pomeni za njegove delovne sposobnosti. In ali ni to najbolj pomembno? Imeti lepega psa s pravilnimi fizičnimi značilnostmi, ki mu omogočajo blesteti pri delu, ki ga opravlja? Če sem natančna – imeti pravega belgijskega ovčarja?

Upam, da bomo pustili prerekanja med videzom in delom za seboj in bomo začeli sodelovati, da ohranimo to čudovito pasmo tako, kot naj bi bila – 'kombinacija elegance in moči.'

Že nekaj časa se nisem oglasila... razlog je preprost - bila sem na potovanju. Destinacija: kamena doba. To je tam, kjer interneta ni, toplo vodo pa najdeš kvečjemu v akvariju z grelcem, pod tušem pa bolj težko. Da ne dolgovezim, naša hiša se je zarotila proti meni, tako da sem uspela le redko uživati v razkošju internetne povezave in tople vode. Trenutno so se razmere izboljšale in ker sem si te dni celo vzela malo frej od faksovnih obveznosti, lahko malo nadoknadim tule. Torej, kaj sva počela...
Zima je bila tako skrajno huda, da so nam ptiči skorajda v glavo metali hrano, ki smo jo natrosili po vrtu in v hiško. Sneg je padel 2x - prvič cele 4cm, drugič pa slabih 10. Petega januarja smo se sprehajali v kratkih rokavih, začetek marca pa smo v Bovcu šli na sprehod in hudo švicali v kratkih rokavih. Kljub temu čez zimo nisva kaj dosti trenirala. Sicer sva na sprehodih redno po malem vadila poslušnost, resnejšega IPO dela pa ni bilo. Tudi agi treningov nimamo pozimi nikoli. Vseeno sva že na prvi tekmi (po 4ih mesecih brez agija) super tekla in bila peta, na drugi tekmi pa sva zmagala. Na zadnji tekmi sicer nisva bila uvrščena, ker so mi v drugem teku psa zamenjali (Sambo je delal, kot da še ni tekel celega parkurja, slalom je pa tako ali tako prvič videl...), sva pa zato v prvem teku uspela skupaj spravit drugi pogoj za prehod v trojko, torej najvišji nivo.
Med tem časom sva se tudi šla pokazat na eno razstavo, in sicer na mednarodno razstavo v Grazu. Tam je Sambotu konkurenco delalo še 13 groenov. Sambota sem prijavila v razred odprtih, kjer je brez večjih težav premagal dva pol mlajša samca, nato pa je osvojil tudi BOB. Na to razstavo bom imela posebno lep spomin, ker pri nas ni nikoli nobene konkurence in sem do zdaj imela več kot enega konkurenta v ringu samo še na specialkah ter na evropski ali svetovni razstavi. Tu pa je bilo psov poleg Sambota še 13, poleg tega pa sva bila edina tujca, tako da mi ta uspeh pomeni še toliko več.
Edina senca, ki naju spremlja zadnje čase, je Sambotovo občasno pošepavanje. Najprej sem mislila, da se je ponovila borelija, a so izvidi krvi bili normalni, poleg tega pa je veterinar rekel, da bi se borelija verjetno selila iz sklepa v sklep, Sambo pa vedno šepa na isto nogo. Šepa neodvisno od obremenitve, da nam pa še malo popestri situacijo, belgijec kot belgijec seveda ob pregledu nič ni pokazal. Vet mu je skorajda dal taco za vrat, pa niti z brkom ni trznil. No, danes gremo na slikanje, pa bomo videli, če kaj ugotovimo...

Sambo seveda živi v popolni nevednosti, blagor njemu. Ne ve, koliko je star, niti ne ve, da ga kaj noga matra (da mu ne bi kdo povedal!). Upam samo, da bo se vsaj toliko let hodil po svetu tako neveden kot zdaj. In mimogrede zmagal se kako agi tekmo in pobral se kak BOB pred pol mlajso konkurenco... :)