Red je vedno pes pripet?

Zadnje čase so zelo aktualne debate o psih, nevarnih psih, nevarnih pasmah, povodcih itd. Ogromno je zagovornikov tega, da naj bi bili psi povsod pripeti in večina njih ima spuščene pse za nevarne, njihove vodnike pa za neodgovorne. Menim, da je pasje življenje oz. njegov odnos do okolja določen s tremi komponentami – socializacijo, vzgojo in šolanjem. Bogokletno kot je, zame isti vrstni red vlada tudi kar se tiče prioritet oz. pomembnosti posamezne komponente.

Nekateri postavljajo za zgled službene (policijske in vojaške) pse, ki so pač vrhunsko izšolani in naj potemtakem ne bi bili nevarni. Res? Po mojih izkušnjah službeni psi so (lahko) nevarni. Kot prvo, ker je vsak pes lahko nevaren, vsaj če ima vsaj en zob, krempelj in srčni utrip. Kot drugo, ker je pri službenih psih poudarek na šolanju, ne na socializaciji. Tisti, ki tako občudujejo zgledno šolane službene pse, bi jih morali videti na terenu (pa ne med samo akcijo). Mislim, da bi se jim po 5ih min porušila logika povodec = disciplina = varnost. Sambo je bil že večkrat napaden, tudi od pripetih psov, tako da od takrat naprej me povodec ne prepriča vec. Ko tako opevani povodec odpove, samo molim vse bogove na Olimpu, da je pes, ki se je pravkar snel/iztrgal/spulil s povodca v svojem življenju bil dovoljkrat spuščen in socializiran z drugimi psi.

Priznam, mene ne vodijo zakoni. Vodi me zdrav razum in spoštovanje do drugih bitij. Če vidim, da kdo od daleč kaže znake nelagodja zaradi psa, ga pokličem in primem. Če vidim, da se otroci žogajo, ga primem, dokler ne greva mimo. Če vidim pripetega tujega psa, ga pokličem in primem. Če pa je drug pes spuščen, potem bo spuščen tudi moj, pa če je drugi pes čivava ali pa irski volčji hrt. Mojega psa pa tudi ne vodi povodec, pač pa vloženih 7 let, 9 mesecev in 16 dni. Drugi spet trdijo, da je spuščen pes potuha, ker se ti ni treba ukvarjat z njim. Meni se zdi ravno obratno - če imaš psa na povodcu, je to potuha zate, ker ga imaš tako ali tako 'zavarovanega', ti pa se medtem lahko pogovarjaš po mobitelu, čvekaš s prijatelji, gledaš ptičke... Če pa ga imaš spuščenega, imaš stalno eno oko na psu, da vidiš, kaj počne in kaj je v okolici. Mogoče sem pa samo jaz čudna, ker mi ni vseeno, kaj se dogaja z mojim psom, ko je spuščen. Vem samo, da tiste redke trenutke, ko je pripet, je pripet zato, da se lahko ukvarjam z okoljem in drugimi stvarmi, ne pa z njim. Ko je pripet, je z njim samo moja roka, ko je spuščen, sem z njim 99%.

Za konec še o rasizmu po pasje oziroma drugačnem obravnavanju posameznih psov… Dobro vemo, da nevarnih pasem ni. Dobro vemo tudi, da obstajajo bolj zahtevne pasme. Povodci in prepovedi ne bojo rešili ničesar. Vsak vodnik bi se moral zavedati, kje ima njegov pes postavljene mine in zakaj. Z zdravim razumom, nekaj znanja in kancem sreče se te mine nikoli ne bodo sprožile. Če bi ljudje bili dovolj (samo)kritični, večine 'pasjih' nesreč ne bi bilo. Sambo je od svojega 10. meseca dalje večino svojega življenja spuščen. Spuščen pa je zato, ker si to zasluži (oz sem si zaslužila jaz z več kot 7 leti vloženega truda in dela). Ignorira okolico, ljudje ga ne zanimajo, psi pa le zelo zmerno, pa še tam je naredil tečaj bontona z odliko. ČE bi bil problematičen, bi ga imela pod precej bolj vidno kontrolo, kot ga imam zdaj. Tako kot ne maram, da 'otroška drhal' kriči, krili in se žoga mimo moje glave, tako vem, da lahko marikomu moj 'cucek' ni po godu in v skladu s tem se tudi obnašam.

Torej… midva sva še vedno razpuščena, kot je le mogoče ;). Civilnih žrtev v našem okolišu še ni bilo.