Ljudje se včasih čudijo mojemu humorju, premorem ga namreč obilico, v vseh mogočih oblikah in obsegih, pojavi pa se tudi ob najbolj čudnih trenutkih. Ponavadi jim odgovorim, da če ne bi imela takega smisla za humor, bi si lahko okoliščine, v katerih se znajdem, olajšala le še s kakim ličnim Smith & Wesson izdelkom...
No, ker je moje življenje zadnje čase čisto preveč monotono in dolgočasno, se je nekdo tam zgoraj blagohotno odločil, da mi ga malo popestri. Letošnje leto je res bilo čudovito (sploh v zadnjih mesecih) in tako sem za finiš dobila serviran še en lep dogodek, ki mi je osvežil spomin glede pomena povezanih 'naključij' v mojem življenju. Z Živo sva se zmenili, da pride prespat k meni, da izkoristiva eno zadnjih noči, ko sem sama doma. Prvotni načrt je bil, da jo z Gregorjem pobereva na poti domov iz BTCja. Pa je rekla, da ji bo to prezgodaj; potem sva se menili, da bi jo prišla jaz iskat domov, ko bo pripravljena. Nakar mi pove, da bo prišla kar z avtobusom, s čimer sem se le zelo nerada strinjala. Jo čakam in čakam, potem me pa le pokliče, da čaka avtobus in ga še vedno ni od nikoder. Ura je bila že kar pozna, čez deveto zvečer, pa sem ji rekla, da jo pridem jaz iskat. In sem šla - v spodnji majici, tanki jopi in z naluknjanimi, nezavezanimi supergami. Prišla sem na glavni ulico in takoj srečala avtobus, ki je prihajal iz Živine smeri; zavila sem na parkirišče in jo poklicala, če je slučajno šla na avtobus. Ni šla, ker grem bojda jaz ponjo. Super, se ponovno vključim na cesto in v dveh minutah pridem do avtobusne postaje. Dam desni smerni kazalec (ja, tako se temu po slovensko reče) in začnem zavijati na desno, da bom na postaji počakala na Živo (ki je bila na drugi strani ceste), pa med zavijanjem vidim v ogledalu, da za mano pelje avtobus. Ker se ne bi mogla ustaviti tako, da busa ne bi ovirala in ker vem, kako šoferji načeloma ljubijo, ko se jim avti nakakajo na postajo, sem pogledala naprej, videla, da ni na cesti nikogar razen naju z busom, dala levi smerni kazalec in začela zavijati na levo, da bom polkrožno obrnila in pobrala Živo. Med obračanjem volana sem pogledala čez levo ramo - in videla avtobus, ki z nezmanjšano hitrostjo drvi proti meni. Oba sva obrnila volan v nasprotno smer, a sekundo kasneje se je že razlegel mogočni Bum. Ubogo mamino Kio je pahnilo v desno, na levi sem slišala glasno hrskanje - sklepala sem, da je avtobus zapeljal čez nekaj, kar je nekoč bilo pritrjeno na Kio, potem pa se je avto umiril, ponovno na postaji. Moja prva misel je bila umakniti avto, da ne bo tako blizu ceste, pa ni hotel vžgati. Potem sem se spomnila na Živo in upala, da ne bo kot obglavljena kura tekla čez cesto, da ne bo še nje kaj zbilo; nazadnje sem se spomnila, da bi mogoče bilo dobro izstopiti iz avta, da vidijo, da je z mano vse ok (v upanju, da je res) in preveriti, kako je z avtobusom. No, pa so vsi leteli vkup - punca na postaji je bila čisto trda in bela kot stena, Živa je s šokiranim izrazom hitela k meni, šofer pa je stal na vratih avtobusa, se držal za glavo in klel. Malo je trajalo, da sem jih prepričala, da je z mano vse ok, punca se bo najbrž še nekaj mesecev izogibala avtobusnim postajam, šofer pa se je tudi kmalu umiril, ko je videl, da res ni nič hujšega. Vzrok za trk je bil skrajno imbecilen - pozno ponoči je bilo komaj kaj prometa, zato se mi ni zdel tako velik greh polkrožno obrniti, poleg tega sem želela bit nemoteča za avtobus in mu iti s poti. Ker je na postaji bila oseba, mi ni niti na pamet padlo, da avtobus ne bi zavil na postajo - pa ni, ker je šel v garažo (zato je na srečo bil tudi samo šofer notri). V glavnem, splet n naključij, ki je privedel do bitke med Kio in busom; izzid je neodločen, mimogrede. /upam, da to ne pomeni, da me čaka še ena bitka.../
Kia ima vdrt pleh na sprednji levi strani in malenkost zvito kolo, odbijač se je odpel na levi strani, ne da bi pokasiral eno prasko. Luč, kazalec, vse je ostalo celo. Ker sem bila preveč zaposlena z drugimi stvarmi, nisem šla gledati avtobusa, je pa šofer rekel, da je kar dobro potolčen na sprednji desni strani...
Skratka, planirano miren in zabaven večer ob risankah se je razvil v zmrzovanje v jopici pri minus nekaj stopinjah (na srečo mi je Živa posodila še eno jopo), pisanju poročila s šoferjem in čakanju na vlečno službo in Gregorja. Živa me je na vsake toliko zabodeno pogledala, dokler je nisem vprašala, kaj me tako gleda. Ni ji bilo jasno, kako sem lahko tako mirna; ja kaj pa naj naredim, bo kaj pomagalo, če začnem paničariti? Šofer je bil nad mojim odnosom navdušen, ampak dejansko - pri vsem govnu, ki sem ga doživljala in ga še doživljam zadnje čase, pri vseh hudih skrbeh me pa ena manjša prometna nesreča res ne gane preveč; čeprav, po drugi strani, najbrž tudi ne bi bilo čudno, če bi ravno to bila kaplja čez rob in bi totalno iztirila. Pa nisem. Mirno smo klepetali s šoferjem, ki je bil totalna faca, počakali na vlečno službo (beri punco mojih let) in se potem popolnoma premraženi odpeljali domov. Kjer sva z Živo uspeli pogledati le Madagascar, potem pa naju je premagal spanec.
Jaz pa sem ponovno zelo vesela, da se 2008 bliža koncu, saj mi prinaša vedno nove radosti, ki jim kar ni konca, pa se bojim, da bom kar preč prišla od predoziranja…
Tuesday, December 23, 2008
Wednesday, December 10, 2008
Najlepše darilo
Z veseljem sporočam, da sem v svojo četrtino zakorakala v najboljši družbi - in mislim dobesedno zakorakala, saj sem bila sredi našega dvorišča, ko je ura odbila polnoč, naslednjih 20min pa sem preživela na sprehodu s Črno Smrtjo. In ugotovila, da drži, da ljudje spustimo kriterije na stara leta - običajno sem si za rojstni dan želela predvsem pošiljko snega, zadnjih nekaj let sem običajno rojstni dan (ali katerega od sosednjih dni) preživela 10ih nog naokrog (beri: s konjem med nogami oz. pod sedalom), ponavadi sem v teh dneh videla tudi kak všečen šal ali kaj podobnega in to posredovala živčnim in zafrustriranim sorodnikom brez idej. No, letos sem za rojstni dan dobila črnega migetalkarja, ki dirja sem in tja in mi vsakih par metrov nameni kakšno zobado. Priznam, to mi je dovolj. Dobila pa sem tudi posebni bonus.
Sambek je v ponedeljek začel z obsevanji, imel bo 12 rund, po 4 na teden s pavzo ob sredah. Sama najbrž ne bi zmogla skozi to, preveč vsega se je nabralo, a vsaj tu je zasvetila luč na koncu tunela. Pravijo, da prave prijatelje spoznaš v stiski in toliko prijetnih presenečenj kot te dni že dolgo nisem doživela. Hvala vsem, ki mi stojite ob strani, ki navijate za Sambeka in zame, ki mi kakorkoli pomagate, materialno ali nematerialno, hvala za prijazne besede in vzpodbudo. Obupno težko je, ko se znajdeš v težavi, za katero nisi sam nič kriv, rešitev pa ni gotova še s tako močno voljo in trudom. Grozno je stati pod takim oblakom, a ko vidiš, koliko rok se stegne proti tebi, je mnogo lažje odločno zakorakati naprej in hoditi vse dokler ne prideš do sonca. Verjamem, da bova kmalu prišla do sonca, tudi z vašo pomočjo, in tam ostala toliko časa, dokler Sambo ne poblondi kot jaz, jaz pa počrnim kot on. Hvala še enkrat, najboljši ste.
Zato si letos ne bom pela Vse najboljše zame - najboljše že imam. Imam Sambota, Olafa, Gregorja in druge, ki mi stojite ob strani. Letos si želim... nogavice, ki bodo suhe tudi po 100m sprehoda v mokri travi, vroče višnje s sladoledom in masažo, ki bi mi odkočila že teden dni zaskočen vrat. Saj vem, sem zahtevna, ampak za prvih 25 sem lahko malo zahtevna.
Hvala navijačem in hvala Sambotu, ki mi lepša življenje. Upam, da bom doživela še mnogo rojstnih dni v spremstvu tvojih vufov, zobad, ponujenih tačk za čohanje (da o riti ne govorim) in neverjetni energiji ter domislicah.
Pozdrav vsem od mene in Kurjega bedra, ki zadovoljno drnjoha ob mojih nogah
Sambek je v ponedeljek začel z obsevanji, imel bo 12 rund, po 4 na teden s pavzo ob sredah. Sama najbrž ne bi zmogla skozi to, preveč vsega se je nabralo, a vsaj tu je zasvetila luč na koncu tunela. Pravijo, da prave prijatelje spoznaš v stiski in toliko prijetnih presenečenj kot te dni že dolgo nisem doživela. Hvala vsem, ki mi stojite ob strani, ki navijate za Sambeka in zame, ki mi kakorkoli pomagate, materialno ali nematerialno, hvala za prijazne besede in vzpodbudo. Obupno težko je, ko se znajdeš v težavi, za katero nisi sam nič kriv, rešitev pa ni gotova še s tako močno voljo in trudom. Grozno je stati pod takim oblakom, a ko vidiš, koliko rok se stegne proti tebi, je mnogo lažje odločno zakorakati naprej in hoditi vse dokler ne prideš do sonca. Verjamem, da bova kmalu prišla do sonca, tudi z vašo pomočjo, in tam ostala toliko časa, dokler Sambo ne poblondi kot jaz, jaz pa počrnim kot on. Hvala še enkrat, najboljši ste.
Zato si letos ne bom pela Vse najboljše zame - najboljše že imam. Imam Sambota, Olafa, Gregorja in druge, ki mi stojite ob strani. Letos si želim... nogavice, ki bodo suhe tudi po 100m sprehoda v mokri travi, vroče višnje s sladoledom in masažo, ki bi mi odkočila že teden dni zaskočen vrat. Saj vem, sem zahtevna, ampak za prvih 25 sem lahko malo zahtevna.
Hvala navijačem in hvala Sambotu, ki mi lepša življenje. Upam, da bom doživela še mnogo rojstnih dni v spremstvu tvojih vufov, zobad, ponujenih tačk za čohanje (da o riti ne govorim) in neverjetni energiji ter domislicah.
Pozdrav vsem od mene in Kurjega bedra, ki zadovoljno drnjoha ob mojih nogah
Friday, November 28, 2008
Čudne reakcije
Ta teden spoznavam, da tudi moj optimizem in pozitivna energija nista brezmejna. Stres, slabo počutje in veterinar, ki bi ga z največjim veseljem predelala v 60 kil pleskavic (100, če prištejem še njegov ego) so terjali svoj davek. Na srečo se vsaj Sambo ne pusti motit, njegov optimizem je bulletproof. Teden se je sicer začel super, z agilitaši smo šli na končni izlet v Iški Vintgar in Sambek je uro in pol letel od glave do repa kolone, štel ovce, se podil s sošolci in sošolkami in imel vseskozi največji nasmeh na svetu. Prav veselje ga je bilo pogledati, žal pa je to veselje bilo nekoliko skaljeno, ko mu je spet začela teči kri iz nosa... Upala sem, da je to zaradi mrzlega zraka, saj se je zelo ohladilo, in divjanja naokrog.
Poleg tega sem popoldne postala sirota. Tri tedne je že, odkar očeta ni več, zdaj se mu je na drugi strani pridružila še mami. Ni jima hudega, Južna Amerika je spomladi res lepa. Biti sama doma mi nikoli ni predstavljalo nekega problema, zaradi splošnega slabšega počutja pa bi ta teden na momente res bila vesela tudi kakšne dvonožne družbe. Ampak saj se nekako znajdem, za crkljanje je Sambo tako ali tako odličen, Čompo pa tudi ni slab sogovornik, le ponavlja se preveč.
V ponedeljek je padel prvi letošnji sneg, pa se nekako kar nisem mogla veseliti, kot bi se sicer. Zima, moj letni čas, sneg, moja velika ljubezen, pa dobra volja vseeno ni hotela priti. Teden je sicer minil dokaj hitro, najbrž tudi zato, ker sem se imela česa veseliti za petek - čakalo me je namreč ruvanje osmice, kaj lepšega. Presenetljivo in popolnoma nepričakovano je bilo tole puljenje zoba vrhunec tedna in mislim, da sem se danes prvič ta teden dodobra nasmejala. Zjutraj sva s Sambotom šla ven le na hitro, nato pa sva z Gregorjem šla v mesto. Odložil me je na začetku ulice in šel parkirat avto, jaz pa sem pogumno korakala proti ordinaciji in samo sebe prepričevala, da me ni strah in da bo tokrat gotovo manj stresno kot pri prvi osmici (ki so mi jo morali odstraniti operativno, mi med posegom glavo zavili v belo rjuho, da so mi ven kukala le usta, po posegu pa so z mene potegnili rdečo rjuho...). Moj krasni zobar me je že čakal in spravili smo se k stvari. Prva injekcija, auč. Druga injekcija, dvojni auč. Medtem ko smo čakali, da primeta, mi je dajal napotke za naslednje tri dni, med drugim naj vzamem kak Lekadol. Čez manj kot minuto se je revež potil že skoraj tako kot jaz, saj sem ga vprašala, ali Lekadol vsebuje efedrin, katerega ne prenašam najbolje. Nekoč sem namreč vzela Coldrex, pa se mi je po uri ležanja na kavču zdelo, da mi srce malo prehitro bije, poleg tega pa sem imela zamegljen vid. Slučajno je bil na mizici mamin merilec utripa in pritiska, ki je pokazal, da mi srce bije borih 200 utripov na minuto. Ker zobar ni bil prepričan, da je efedrin bil tisto, kar je to povzročilo, pač pa je sumil na snov, ki jo vsebuje tudi pritobolečinska injekcija, smo se naslednje tri minute vsi trije sumničavo gledali, kot bi en drugega sumili kakega zločina. No, potem je le videl, da sem ok (za vsak slučaj smo preverili srce) in s sestro sta pričela z operacijo Osmica. In jo tudi hitro končala, saj je bil zob v dobri minuti zunaj. A če mislite, da sem bila tudi jaz čez minuto zunaj, se motite. Od samega olajšanja, da je šlo tako hitro in zlahka, mi je šlo kar na smeh, potem je pa zobar, nevedna duša, naredil usodno napako in mi dejal, da naj ugriznem skupaj, a ne prehitro in ne premočno, saj še rabi prste. Naslednji dve minuti ni mogel niti blizu mojim ustom, saj sem se prvo minuto jaz tako smejala, da je lahko le čakal, po minuti pa sta se še s sestro začela tako smejati, da sta bila še sama onesposobljena. Komaj sem se pomirila, sem se spomnila, da sta v čakalnici dve punci, ki najbrž še nista doživeli, da bi se iz ordinacije slišal krohot. Pa smo bili spet dobri za minuto. Nato sem le dobila gazo med zobe, zobarju rekla, da si bom prišla izruvat še kak zob, ko bom slabe volje, definitivno ceneje kot šoping, pa še nasmejim se, in šla v čakalnico, kjer sta me punci tako zabodeno gledali, da sem, kajpada, spet bruhnila v smeh. V tistem trenutku je v čakalnico prišel Gregor, skupaj sva prelistala par trač revij, saj sem morala počakati tam 20 min, da se prepričajo, da je vse v redu z mano (vsaj v zobarskem smislu), potem pa sva odpujsala domov.
Popoldne je spet začelo snežiti, tokrat še bolj odločno kot v ponedeljek. Najprej nisem nameravala na večerni sprehod, saj je vseeno bolje, da se izogibam mrazu po takem posegu, ampak sem si, seveda, premislila. Kdo ve, koliko sneženih sprehodov naju še čaka, izkoristiti morava vsakega. In sva šla. Dva prijatelja, skupaj v temi in tišini, ki jo je prekinjalo le škripanje snega pod najinimi nogami. Ulice imajo poseben čar v večernih urah, če naletava sneg pa še toliko bolj. Sambota večkrat kličem Študelj, tokrat je pa bil s sladkorjem posuti štrudelj, prav zabavno ga je videti, črnuhca, ko je po vrhu prav narahlo potresen s snežinkami. In šiba naokrog, z ušesi, zloženimi na lopaticah in nasmeškom čez cel obraz, tako hitro, da se mu skoraj noge odpnejo... Brez njega ne bi nikoli poznala čarov večernih sprehodov v snegu, četudi z luknjo v dlesni in otečenim licem. Hvala za družbo, Sambek, najboljši si!
Poleg tega sem popoldne postala sirota. Tri tedne je že, odkar očeta ni več, zdaj se mu je na drugi strani pridružila še mami. Ni jima hudega, Južna Amerika je spomladi res lepa. Biti sama doma mi nikoli ni predstavljalo nekega problema, zaradi splošnega slabšega počutja pa bi ta teden na momente res bila vesela tudi kakšne dvonožne družbe. Ampak saj se nekako znajdem, za crkljanje je Sambo tako ali tako odličen, Čompo pa tudi ni slab sogovornik, le ponavlja se preveč.
V ponedeljek je padel prvi letošnji sneg, pa se nekako kar nisem mogla veseliti, kot bi se sicer. Zima, moj letni čas, sneg, moja velika ljubezen, pa dobra volja vseeno ni hotela priti. Teden je sicer minil dokaj hitro, najbrž tudi zato, ker sem se imela česa veseliti za petek - čakalo me je namreč ruvanje osmice, kaj lepšega. Presenetljivo in popolnoma nepričakovano je bilo tole puljenje zoba vrhunec tedna in mislim, da sem se danes prvič ta teden dodobra nasmejala. Zjutraj sva s Sambotom šla ven le na hitro, nato pa sva z Gregorjem šla v mesto. Odložil me je na začetku ulice in šel parkirat avto, jaz pa sem pogumno korakala proti ordinaciji in samo sebe prepričevala, da me ni strah in da bo tokrat gotovo manj stresno kot pri prvi osmici (ki so mi jo morali odstraniti operativno, mi med posegom glavo zavili v belo rjuho, da so mi ven kukala le usta, po posegu pa so z mene potegnili rdečo rjuho...). Moj krasni zobar me je že čakal in spravili smo se k stvari. Prva injekcija, auč. Druga injekcija, dvojni auč. Medtem ko smo čakali, da primeta, mi je dajal napotke za naslednje tri dni, med drugim naj vzamem kak Lekadol. Čez manj kot minuto se je revež potil že skoraj tako kot jaz, saj sem ga vprašala, ali Lekadol vsebuje efedrin, katerega ne prenašam najbolje. Nekoč sem namreč vzela Coldrex, pa se mi je po uri ležanja na kavču zdelo, da mi srce malo prehitro bije, poleg tega pa sem imela zamegljen vid. Slučajno je bil na mizici mamin merilec utripa in pritiska, ki je pokazal, da mi srce bije borih 200 utripov na minuto. Ker zobar ni bil prepričan, da je efedrin bil tisto, kar je to povzročilo, pač pa je sumil na snov, ki jo vsebuje tudi pritobolečinska injekcija, smo se naslednje tri minute vsi trije sumničavo gledali, kot bi en drugega sumili kakega zločina. No, potem je le videl, da sem ok (za vsak slučaj smo preverili srce) in s sestro sta pričela z operacijo Osmica. In jo tudi hitro končala, saj je bil zob v dobri minuti zunaj. A če mislite, da sem bila tudi jaz čez minuto zunaj, se motite. Od samega olajšanja, da je šlo tako hitro in zlahka, mi je šlo kar na smeh, potem je pa zobar, nevedna duša, naredil usodno napako in mi dejal, da naj ugriznem skupaj, a ne prehitro in ne premočno, saj še rabi prste. Naslednji dve minuti ni mogel niti blizu mojim ustom, saj sem se prvo minuto jaz tako smejala, da je lahko le čakal, po minuti pa sta se še s sestro začela tako smejati, da sta bila še sama onesposobljena. Komaj sem se pomirila, sem se spomnila, da sta v čakalnici dve punci, ki najbrž še nista doživeli, da bi se iz ordinacije slišal krohot. Pa smo bili spet dobri za minuto. Nato sem le dobila gazo med zobe, zobarju rekla, da si bom prišla izruvat še kak zob, ko bom slabe volje, definitivno ceneje kot šoping, pa še nasmejim se, in šla v čakalnico, kjer sta me punci tako zabodeno gledali, da sem, kajpada, spet bruhnila v smeh. V tistem trenutku je v čakalnico prišel Gregor, skupaj sva prelistala par trač revij, saj sem morala počakati tam 20 min, da se prepričajo, da je vse v redu z mano (vsaj v zobarskem smislu), potem pa sva odpujsala domov.
Popoldne je spet začelo snežiti, tokrat še bolj odločno kot v ponedeljek. Najprej nisem nameravala na večerni sprehod, saj je vseeno bolje, da se izogibam mrazu po takem posegu, ampak sem si, seveda, premislila. Kdo ve, koliko sneženih sprehodov naju še čaka, izkoristiti morava vsakega. In sva šla. Dva prijatelja, skupaj v temi in tišini, ki jo je prekinjalo le škripanje snega pod najinimi nogami. Ulice imajo poseben čar v večernih urah, če naletava sneg pa še toliko bolj. Sambota večkrat kličem Študelj, tokrat je pa bil s sladkorjem posuti štrudelj, prav zabavno ga je videti, črnuhca, ko je po vrhu prav narahlo potresen s snežinkami. In šiba naokrog, z ušesi, zloženimi na lopaticah in nasmeškom čez cel obraz, tako hitro, da se mu skoraj noge odpnejo... Brez njega ne bi nikoli poznala čarov večernih sprehodov v snegu, četudi z luknjo v dlesni in otečenim licem. Hvala za družbo, Sambek, najboljši si!
Monday, November 17, 2008
Blondinka, črnuha, duh in miš
Če ste prebrali zadnji post, veste, da je Gregor šel na lepše (vsaj on tako misli) in me pustil samo samcato. A če mislite, da sem ta mesec preživela sama, se zelo motite. Res je, obiski so se kar vrstili... Pa ne taki, kot bi človek pričakoval. Še ko je bil Gregor tu, sva opazila, da se v hiši dogaja nekaj čudnega. On je bil za računalnikom, jaz pa zraven njega na kavču in se sprehajala po TV programih. Pa se je radio vklopil in izklopil, pa spet v klopil in spet izklopil. Po kaki minuti se je Gregor ves namrščen obrnil k meni in me vprašal, če je res nujno, da poleg TVja šaltam še radio. V stilu znanega vica sem dejala 'Vidi ruke!' in mu pokazala, da v roki držim samo in edino daljinec za TV, tisti za radio pa leži zraven na kavču. To se je dogajalo še kak dan ali dva, nato pa je Gregor pogruntal, da se radio vklaplja in izklaplja, ko greš po programih dol s tipko (ne pa tudi gor ali po številkah). Da se očitno frekvence mešajo. Ok, popolnoma legalna razlaga. Ampak to ni bilo vse...
Ko sva šla kdaj od doma, naju je ob povratku pričakal prižgan radio, da sva en drugega obtoževala, kdo ga je pozabil ugasniti. Seveda se nisva mogla zediniti – nakar sva nekega jutra iz spalnice slišala, da se je kar naenkrat prižgal radio. In naslednji dan spet, ob bolj ali manj isti uri, tako na oko. Ok, mogoče ima pa radio timer, za katerega sploh nisva vedela. Težava je v tem, da sva v enem tednu ugotovila, da se radio ne prižge vsak dan in tudi ne ob isti uri. Hm. Tega najbrž ni mogoče pojasniti s frekvencami, kajne? Prijatelji so me prepričevali, da je z (novim) radiem nekaj pač narobe. Dobro, tudi to pogojno sprejmem. Nakar se nekega dne namenim iz kuhinje čez dnevno sobo na balkon. Ko sem bila sredi dnevne sobe, se je prižgala televizija (radio je bil ugasnjen). Ker seveda to samo po sebi ni dovolj zanimivo, se je prižgala na kanalu A na enem od visokoproračunskih in skrajno intelektualnih večernih filmov z Jeanom Claudeom / Dolfom / Stevenom v glavni vlogi, kar jasno pomeni, da ne samo, da se je nenadoma prižgala TV, ampak se je prižgala na nek mitralješki rafal luknjanja nasprotnikov. Tako sem se ustrašila, da sem bila v enem skoku na balkonu in sem še cel teden hodila čez dnevno s skrajnim izrazom nezaupanja proti TVju. Večina prijateljev je tedaj obnemela, le ena je vztrajala, da je tudi (nov) TV zanič :). Kar se mene tiče, je razlaga samo ena – v hiši imava duha. Duha, ki nama pridno prižiga in ugaša radio, ki je enkrat (vsaj do zdaj...) prižgal tudi TV in ki mi je prejšnji teden parkrat zamenjal tudi postajo na radiu (pa je še v življenju nisem zamenjala, doma vedno poslušam samo eno). Vidite torej, da kljub temu, da Gregorja ni, to še ne pomeni, da sem sama – če si sama ne najdem družbe, me pa družba najde, četudi bolj nematerialne sorte. Kakorkoli, Kasper se zabava na veliko, očitno pa je bolj sramežljiv tip, saj radia ni nikoli prižgal, ko sem bila v dnevni. No, po dveh tednih, ki sva jih skupaj preživela, pa se je najbrž dovolj udomačil in mi radio prižgal tudi, ko sem bila v dnevni in brala, parkrat mi ga je pa celo tudi ugasnil. Zadnji vikend sem čez vikend šla domov mami delat družbo in se pred odhodom z vrat poslovila od Kasperja, mu naročila, naj čuva hiško in naj ne prižiga radia, da ne bomo neekološki, saj me ne bo cel vikend. Ko sem po treh dneh prišla domov, je v hiši vladala tišina. Sezula sem se, medtem pozdravila Kasperja, odložila flis na stol, potem pa sem šla v kuhinjo pristavit za čaj. Ni minila niti minuta, ko se je že prižgal radio :). Očitno me je Kasper bil res vesel, še čudno, da mi ni copatov prinesel...
Tako, to so moje prigode z mojim novim prijateljem, Kasperjem. Vendar to ni edini obiskovalec, ki mi je delal družbo med Gregorjevo odsotnostjo. Nekaj dni po Gregorjevem odhodu sem šla v garažo po drva. V temi sem pozdravila Olafa, nato pa med nabiranjem drv slišala neko škrtanje. Trajalo je nekaj sekund, preden sem se spomnila, da sem Olafu za večerjo malo prej nesla svežo zelenjavo in sadje, ki nima kaj škrtat. Posvetila sem proti njemu in je res glodal solato, kar se ni skladalo s 'trdim' zvokom škrtanja, ki sem ga slišala. Premaknila sem se proti koncu drv in ugotovila, da zvok prihaja od tam. Sledila sem mu in ga na koncu slišala že čisto pred sabo, sklepam, da sem stala tik pred njim, a mali obiskovalec je veselo glodal smrekovo poleno in se sploh ni pustil motiti, utihnil je le, ko sem posvetila točno v tisto špranjo med dvema polenoma, kjer je očitno tičal. Nisem bila najbolj navdušena nad tem, da se je k mojemu lastniškemu glodalcu priselil še cimer, saj je v garaži vsa Olafova hrana in je mali predrznež (najbrž poljska miš) nehote naletel na glodalsko Meko, v garaži pa vseeno le ne bi imela kolonije miši. No, sožitje je trajalo kak teden, nakar je nočno škrtanje potihnilo. Mami pravi, da se je Olaf znebil konkurenta. Ampak jaz vem, da mi je pri nezaželenem gostu pomagal Kasper.
Ko sva šla kdaj od doma, naju je ob povratku pričakal prižgan radio, da sva en drugega obtoževala, kdo ga je pozabil ugasniti. Seveda se nisva mogla zediniti – nakar sva nekega jutra iz spalnice slišala, da se je kar naenkrat prižgal radio. In naslednji dan spet, ob bolj ali manj isti uri, tako na oko. Ok, mogoče ima pa radio timer, za katerega sploh nisva vedela. Težava je v tem, da sva v enem tednu ugotovila, da se radio ne prižge vsak dan in tudi ne ob isti uri. Hm. Tega najbrž ni mogoče pojasniti s frekvencami, kajne? Prijatelji so me prepričevali, da je z (novim) radiem nekaj pač narobe. Dobro, tudi to pogojno sprejmem. Nakar se nekega dne namenim iz kuhinje čez dnevno sobo na balkon. Ko sem bila sredi dnevne sobe, se je prižgala televizija (radio je bil ugasnjen). Ker seveda to samo po sebi ni dovolj zanimivo, se je prižgala na kanalu A na enem od visokoproračunskih in skrajno intelektualnih večernih filmov z Jeanom Claudeom / Dolfom / Stevenom v glavni vlogi, kar jasno pomeni, da ne samo, da se je nenadoma prižgala TV, ampak se je prižgala na nek mitralješki rafal luknjanja nasprotnikov. Tako sem se ustrašila, da sem bila v enem skoku na balkonu in sem še cel teden hodila čez dnevno s skrajnim izrazom nezaupanja proti TVju. Večina prijateljev je tedaj obnemela, le ena je vztrajala, da je tudi (nov) TV zanič :). Kar se mene tiče, je razlaga samo ena – v hiši imava duha. Duha, ki nama pridno prižiga in ugaša radio, ki je enkrat (vsaj do zdaj...) prižgal tudi TV in ki mi je prejšnji teden parkrat zamenjal tudi postajo na radiu (pa je še v življenju nisem zamenjala, doma vedno poslušam samo eno). Vidite torej, da kljub temu, da Gregorja ni, to še ne pomeni, da sem sama – če si sama ne najdem družbe, me pa družba najde, četudi bolj nematerialne sorte. Kakorkoli, Kasper se zabava na veliko, očitno pa je bolj sramežljiv tip, saj radia ni nikoli prižgal, ko sem bila v dnevni. No, po dveh tednih, ki sva jih skupaj preživela, pa se je najbrž dovolj udomačil in mi radio prižgal tudi, ko sem bila v dnevni in brala, parkrat mi ga je pa celo tudi ugasnil. Zadnji vikend sem čez vikend šla domov mami delat družbo in se pred odhodom z vrat poslovila od Kasperja, mu naročila, naj čuva hiško in naj ne prižiga radia, da ne bomo neekološki, saj me ne bo cel vikend. Ko sem po treh dneh prišla domov, je v hiši vladala tišina. Sezula sem se, medtem pozdravila Kasperja, odložila flis na stol, potem pa sem šla v kuhinjo pristavit za čaj. Ni minila niti minuta, ko se je že prižgal radio :). Očitno me je Kasper bil res vesel, še čudno, da mi ni copatov prinesel...
Tako, to so moje prigode z mojim novim prijateljem, Kasperjem. Vendar to ni edini obiskovalec, ki mi je delal družbo med Gregorjevo odsotnostjo. Nekaj dni po Gregorjevem odhodu sem šla v garažo po drva. V temi sem pozdravila Olafa, nato pa med nabiranjem drv slišala neko škrtanje. Trajalo je nekaj sekund, preden sem se spomnila, da sem Olafu za večerjo malo prej nesla svežo zelenjavo in sadje, ki nima kaj škrtat. Posvetila sem proti njemu in je res glodal solato, kar se ni skladalo s 'trdim' zvokom škrtanja, ki sem ga slišala. Premaknila sem se proti koncu drv in ugotovila, da zvok prihaja od tam. Sledila sem mu in ga na koncu slišala že čisto pred sabo, sklepam, da sem stala tik pred njim, a mali obiskovalec je veselo glodal smrekovo poleno in se sploh ni pustil motiti, utihnil je le, ko sem posvetila točno v tisto špranjo med dvema polenoma, kjer je očitno tičal. Nisem bila najbolj navdušena nad tem, da se je k mojemu lastniškemu glodalcu priselil še cimer, saj je v garaži vsa Olafova hrana in je mali predrznež (najbrž poljska miš) nehote naletel na glodalsko Meko, v garaži pa vseeno le ne bi imela kolonije miši. No, sožitje je trajalo kak teden, nakar je nočno škrtanje potihnilo. Mami pravi, da se je Olaf znebil konkurenta. Ampak jaz vem, da mi je pri nezaželenem gostu pomagal Kasper.
Thursday, November 13, 2008
Oktobrske novice
Kar nekaj časa je minilo od najinega zadnjega javljanja. To seveda ne pomeni, da se ni v Grenenlandiji nič zgodilo, saj kot zdaj že veste, se pri nas vedno kaj dogaja. V nedeljo, 12.10. je KD Krim organiziral zadnjo letošnjo tekmo v ROju, na kateri sva se s Črno Smrtjo ponovno borila v hudi konkurenci. In zmagala! Že drugič zapored! Tokrat sem resnično bila prepričana, da sva delala slabo, pa sem šele doma ob ogledu posnetka najinega dela ugotovila, da temu ni bilo tako. Sama bi si sicer še vseeno odbila nekaj točk več, kot nama jih je odvzel sodnik, ampak – ne bom se več obremenjevala, že tako sem se na tekmi preveč obremenjevala z najinim delom, potem pa še z zmago, saj sem bila prepričana, da si jo je zaslužila hrvaška agilitaška kolegica Tanja. No, še vedno mislim, da bi si zmago zaslužila ona, z najinim delom se pa ne obremenjujem več, saj sva ga opravila povsem dostojno. Drugo veliko presenečenje je sledilo doma, ko sem pogledala delovno knjižico in ugotovila, da so letos najine uvrstitve bile diskvalifikacija, drugo mesto, potem pa dve zaporedni prvi mesti. Do tistega trenutka se nisem zavedala, da sva bila letos tako dobra, potem sem pa še videla, da sva bila skupno četrta, pri tem da sva se udeležila le 4ih tekem od 7ih.
18. sva se s Sambekom udeležila še zadnje agi tekme v letošnji sezoni, na kateri sva uživala v lepem vremenu in dobro družbi. Nekaj dni za tem naju je Gregor zapustil, saj si je zaželel še malo dopusta in se je za en mesec odpravil v Maroko. Tako sva se s Sambotom preselila na Orle čuvat hiško in Olafa, kjer imam jaz intenzivni tečaj kurjenja ognja, Sambo pa pospešeno sklepa prijateljstva z vaškimi smetarji in poštarjema. A Sambo ni edini z novim prijateljem... Več o tem naslednjič.
Ta vikend sva se udeležila še zadnjih dveh razstav letos. V soboto smo jo mahnili v Vrtojbo, kjer sem jaz delala kot vodja kroga in razstavljala Binco, Sambo in Ula pa sta se ponovno zabavala v junior handlingu, kjer sta dosegla 5. mesto. V nedeljo smo se podali v Zagreb na specialno razstavo belgijskih ovčarjev, ki je zaradi sočasne zaključne agi tekme na Hrvaškem žal bila rahlo okrnjena. Hrvaška agi kolegica Melinda je pomagala pri organizaciji agi tekme, zato na razstavo ni bilo njene laekenoiske Friede, zaradi družinskih praznovanj pa na razstavo niso mogli tudi Olga in Jarc ter Petra s svojima tervuerenskima puncama. Verjamem, da bo naslednje leto datum bolj ugoden in bodo na razstavi vse štiri različice. Kakorkoli, dan je bil zelo zanimiv, saj smo za začetek tako zalutali, da smo od meje do nogometnega kluba (ki je oddaljen največ 10km) naredili približno 60km bonusa, še čudno, da nismo šli v Zagreb preko Moskve... No, ko smo le prispeli na prizorišče sva s Sambotom samo letela v ring, kjer sva dobila oceno odlično v razredu prvakov, nastopila skupaj s samcem iz razreda zrelih in zmagala, potem pa še v konkurenci s prijateljico Esso in osvojila BOB. Nato so bili na vrsti malinoisi in s Sambotom sva se pomerila z zmagovalcem za naslov najlepšega psa razstave. Zmaga lokalca ni bila presenetljiva, četudi je bila utemeljitev privlečena za lase. Ampak to je del igre in nikakor ne razlog za slabo voljo, mi je pa dan popestril starejši par, ki je po odločitvi stopil do mene in se mi začel opravičevati za sodnikovo odločitev in da se je kaj takega zgodilo pri njih, pa tako od daleč sem prišla, pa da kako se je lahko to zgodilo, da je tisti pes premagal Sambota... Vsekakor ju je stvar ganila precej bolj od mene in se jima lepo zahvaljujem za navijanje, tako kot še nekaterim starim in novim znancem. Na koncu so priredili še tekmovanje v handlingu, torej predstavitvi psov, kjer sva na veliko navdušenje že omenjenega para zmagala midva in tako osvojila še en pokalček. Mislim, da je tako tekmovanje zelo lepa in koristna poteza, saj se večina ljudi ne udeležuje razstav in se torej ne zna primerno obnašati in psa pravilno predstaviti, pravilna predstavitev pa precej olajša delo sodniku, poleg tega pa je videti precej lepše kot zakrivanje pogleda na psa, ki po možnosti po ringu poskakuje kot privezan mustang. Pohvalno in upam, da bojo s tovrstnim izobraževanjem oz. predstavitvami nadaljevali tudi v prihodnje. Po koncu razstave smo si privoščili še lep sprehod po vrhu nasipa, da smo lahko vsi pretegnili noge in užili prekrasen sončen dan.
In s tem je najina tekmovalna sezona zaključena. Borila sva se v agiju, kjer sva kljub ne najbolj uspešnemu letu izredno uživala, borila sva se v rally obedienceu, kjer sva na 3 tekmah od 4 stala na stopničkah, poleg tega pa sva se borila še v razstavnem ringu, kjer sva se prav tako izkazala in kljub zrelim letom uspešno konkurirala tekmecem. Zdaj pa Sambeka čaka še ena bitka, v kateri se bo nedvomno dobro boril in verjamem da tudi zmagal. Vse kaže, da ima Sambo tumor v nosni votlini. Takega tumorja si baje ni pametno omisliti, saj so v 90% maligni, skorajda nemogoči za operacijo, dobro pa je, da smo ga odkrili v zelo zgodnji fazi in upam in verjamem, da ga bomo lahko uspešno odpravili. Trenutno zbiram informacije, dogovarjam se za bioterapijo, čez kake dva tedna pa bo padla odločitev, kako naprej.
Lep pozdrav vsem ljubiteljem belgijcev od naju s črnuhcem, ki te dni uživa v blatnih sprehodih in crkljanju ob ognju, za konec pa par fotk z oddiha v Bovcu začetek oktobra
Urša in Sambo
Čeprav sem imela tako zakočen hrbet, da sem komaj hodila, sem se zainatila za it v hribe - in smo šli, v prekrasnem sončnem dnevu, in prišli v totalno oblačno kapo, da nismo videli 10m naprej...
Minuta sonca!
Sambo in Essa
18. sva se s Sambekom udeležila še zadnje agi tekme v letošnji sezoni, na kateri sva uživala v lepem vremenu in dobro družbi. Nekaj dni za tem naju je Gregor zapustil, saj si je zaželel še malo dopusta in se je za en mesec odpravil v Maroko. Tako sva se s Sambotom preselila na Orle čuvat hiško in Olafa, kjer imam jaz intenzivni tečaj kurjenja ognja, Sambo pa pospešeno sklepa prijateljstva z vaškimi smetarji in poštarjema. A Sambo ni edini z novim prijateljem... Več o tem naslednjič.
Ta vikend sva se udeležila še zadnjih dveh razstav letos. V soboto smo jo mahnili v Vrtojbo, kjer sem jaz delala kot vodja kroga in razstavljala Binco, Sambo in Ula pa sta se ponovno zabavala v junior handlingu, kjer sta dosegla 5. mesto. V nedeljo smo se podali v Zagreb na specialno razstavo belgijskih ovčarjev, ki je zaradi sočasne zaključne agi tekme na Hrvaškem žal bila rahlo okrnjena. Hrvaška agi kolegica Melinda je pomagala pri organizaciji agi tekme, zato na razstavo ni bilo njene laekenoiske Friede, zaradi družinskih praznovanj pa na razstavo niso mogli tudi Olga in Jarc ter Petra s svojima tervuerenskima puncama. Verjamem, da bo naslednje leto datum bolj ugoden in bodo na razstavi vse štiri različice. Kakorkoli, dan je bil zelo zanimiv, saj smo za začetek tako zalutali, da smo od meje do nogometnega kluba (ki je oddaljen največ 10km) naredili približno 60km bonusa, še čudno, da nismo šli v Zagreb preko Moskve... No, ko smo le prispeli na prizorišče sva s Sambotom samo letela v ring, kjer sva dobila oceno odlično v razredu prvakov, nastopila skupaj s samcem iz razreda zrelih in zmagala, potem pa še v konkurenci s prijateljico Esso in osvojila BOB. Nato so bili na vrsti malinoisi in s Sambotom sva se pomerila z zmagovalcem za naslov najlepšega psa razstave. Zmaga lokalca ni bila presenetljiva, četudi je bila utemeljitev privlečena za lase. Ampak to je del igre in nikakor ne razlog za slabo voljo, mi je pa dan popestril starejši par, ki je po odločitvi stopil do mene in se mi začel opravičevati za sodnikovo odločitev in da se je kaj takega zgodilo pri njih, pa tako od daleč sem prišla, pa da kako se je lahko to zgodilo, da je tisti pes premagal Sambota... Vsekakor ju je stvar ganila precej bolj od mene in se jima lepo zahvaljujem za navijanje, tako kot še nekaterim starim in novim znancem. Na koncu so priredili še tekmovanje v handlingu, torej predstavitvi psov, kjer sva na veliko navdušenje že omenjenega para zmagala midva in tako osvojila še en pokalček. Mislim, da je tako tekmovanje zelo lepa in koristna poteza, saj se večina ljudi ne udeležuje razstav in se torej ne zna primerno obnašati in psa pravilno predstaviti, pravilna predstavitev pa precej olajša delo sodniku, poleg tega pa je videti precej lepše kot zakrivanje pogleda na psa, ki po možnosti po ringu poskakuje kot privezan mustang. Pohvalno in upam, da bojo s tovrstnim izobraževanjem oz. predstavitvami nadaljevali tudi v prihodnje. Po koncu razstave smo si privoščili še lep sprehod po vrhu nasipa, da smo lahko vsi pretegnili noge in užili prekrasen sončen dan.
In s tem je najina tekmovalna sezona zaključena. Borila sva se v agiju, kjer sva kljub ne najbolj uspešnemu letu izredno uživala, borila sva se v rally obedienceu, kjer sva na 3 tekmah od 4 stala na stopničkah, poleg tega pa sva se borila še v razstavnem ringu, kjer sva se prav tako izkazala in kljub zrelim letom uspešno konkurirala tekmecem. Zdaj pa Sambeka čaka še ena bitka, v kateri se bo nedvomno dobro boril in verjamem da tudi zmagal. Vse kaže, da ima Sambo tumor v nosni votlini. Takega tumorja si baje ni pametno omisliti, saj so v 90% maligni, skorajda nemogoči za operacijo, dobro pa je, da smo ga odkrili v zelo zgodnji fazi in upam in verjamem, da ga bomo lahko uspešno odpravili. Trenutno zbiram informacije, dogovarjam se za bioterapijo, čez kake dva tedna pa bo padla odločitev, kako naprej.
Lep pozdrav vsem ljubiteljem belgijcev od naju s črnuhcem, ki te dni uživa v blatnih sprehodih in crkljanju ob ognju, za konec pa par fotk z oddiha v Bovcu začetek oktobra
Urša in Sambo
Čeprav sem imela tako zakočen hrbet, da sem komaj hodila, sem se zainatila za it v hribe - in smo šli, v prekrasnem sončnem dnevu, in prišli v totalno oblačno kapo, da nismo videli 10m naprej...
Minuta sonca!
Sambo in Essa
Wednesday, October 8, 2008
Evropski kaos
Za nami je še en roadtrip in verjamem, da niste bili preveč naivni in upali, da se boste izognili še enemu esejskemu potopisu. Ker pa imam zavoljo rahlo okrnjenih sredstev malo tehničnih težav (namesto na običajni tipkovnici tipkam na laptopu, saj polnimo baterije v Bovcu), bo tokratni esej vseeno malo krajši. Pa začnimo!
PETEK - MANEVEMVEŠ
Običajno se naše poti začnejo z 'zgodaj zjutraj smo odrinili proti...', ker pa nas je tokrat čakalo borih 460km do Pudingfešte, smo se na pot odpravili natanko opoldne. Odpravo smo sestavljali Katja in Neca z Nubo in Firerjem v enem avtu ter midva z Gregorjem in Črno Smrtjo v drugem, na cilju pa smo se srečali z običajnimi sopotniki Živo, Urošem, Klarko in Leio, ki so prišli malo za nami in s katerimi smo potem delili to evropsko razstavo. Punci in midva smo, kot rečeno, opoldne z našimi pasjimi spremljevalci krenili proti Ptuju, od koder smo potem čez Ormož na hitro prečkali del Hrvaške in vstopili na Madžarsko. Sambo in Nuba sta slišala, da blatne kopeli koristijo koži, zato sta izkoristila priliko in se okopala v Blatnem jezeru, kjer smo za slabo uro razmigali noge in si nabrali moči za še eno uro poti. Ob pol sedmih zvečer smo prišli v Budimpešto, kjer smo se malo lovili, predno smo našli naš hostel, saj nas je GPS teta pustila na cedilu ravno na najbolj kritični točki. No, pa smo jo kmalu spravili v red in le našli pravo ulico ter parkirišče. Potem smo morali najti le še hostel. Mala malica, kajne? Že, če bi štartali v pravo smer, tako pa smo najprej do konca ulice hodili v napačno smer, nato zamenjali ulico, pa se še malo bolj zameštrali... Hoteli smo si pomagati s kakim mimoidočim, pa smo kmalu ugotovili, da se njihovo znanje tujih jezikov od mojega zadnjega (in prvega) obiska Madžarske 4 leta nazaj ni kaj dosti izboljšalo. Takrat smo s Petro, Urošem in Blujem šli na svetovno prvenstvo belgijcev v Szekesfehervar, ki smo ga mi poslovenili v Šekesfehervar, in ugotovili, da na Madžarskem vlada madžarščina, in pika. V nekem trenutku sem Uroša nekaj vprašala, pa mi je popolnoma naveličan v rafalni, lepi, široko-samoglasniški primorščini odgovoril 'ma ne vem veš', kar smo patentirali kot novo madžarsko besedo oz. 'manevemvesz'. Kakorkoli, po tem, ko nam je na naše vprašanje vsak mimoidoči odgovoril manevemveš smo se znašli sami in končno le našli vhod v hostel, kjer smo se razpakirali, šli na parkirišče po preostale stvari, tam pobrali še novoprispele člane odprave in ponovno šli v hostel, kjer smo si privoščili večerjo, peljali pse na sprehod v bližnji park in šli spat. Pa ne za dolgo...
SOBOTA – STANJE, TEK IN DEŽ
Sobota se je začela še prej kot smo načrtovali – dovod psov je bil od 6.30 dalje, sojenje na evropski naj bi se začelo ob 8.30, na klubskih razstavah pa ob 9.30. Torej smo nameravali vstati ob 6.15 nekako, zrihtati pse in sebe ter kreniti ob 7ih od hostla, od koder smo imeli 7 km do razstavišča. Pa ni bilo ravno tako... Kot prvo so črede mamutov začele topotati po stopnicah že pred 5. zjutraj, ljudje so loputali z vrati, se pogovarjali, skratka, budnica je bila še precej prej, kot smo načrtovali, pa glede na nadaljnji potek to niti ni bilo tako slabo. Ob 7ih smo se odpeljali proti razstavišču, prevozili prve 4 km brez težav, potem pa... Potem pa ne. Promet se je ustavil, in ko rečem ustavil, hočem reči, da se je USTAVIL. Več kot uro smo rabili za kilometer poti, po eni uri in opazovanju vedno večje kolone psov in ljudi, ki migrirajo po pločniku mimo avta pa smo se jim sklenili pridružiti tudi mi. Tako smo Neca, Živa in jaz s Sambotom in Nubo prehodili malo več kot 2 km do razstavišča. V dežju. Močnem dežju. Ko smo prišle na razstavišče, smo želele čimprej priti do hale, kjer so bili na vrsti za ocenjevanje švicarji in bernci, vendar je bilo to željo težko uresničiti, saj ni bilo nikjer nobene table z zemljevidom razstavišča, varnostniki in vratarji pa so seveda na naše prošnje samo odkimavali z 'maneveveš' obrazom. Po zelo mukotrpnem divjanju smo precej premočene končno le prišle do prave hale, našle ring za švicarje, nakar sva se s Sambotom odcepila od punc in šla k bernskemu ringu, kjer naju je Tončka sprejela z nadvse olajšanim izrazom. Zaradi prometnega zastoja (in ker posledično najbrž polovice psov sploh še ni bilo na razstavišču) se je sojenje začelo s precejšnjo zamudo, tako da sem le lahko razstavljala malo Binco, s katero sva vadili zadnje tedne. Sambek je čuval bernski štab in se sušil, midve z Bino pa sva po kake pol ure čakanja le prišli na vrsto in se podali v boj za prvo mesto v razredu mladičev v konkurenci še treh psičk. Mala je super sodelovala, lepo tekla in lepo stala ter bila nadvse vesela, da spet nekaj skupaj počneva, prepričala sodnico in tako sva prišli na prvo mesto! Vsi smo bili presrečni, tudi Gregor, ki se je končno prebil do nas, po dveh urah in pol v avtu (za 3 km)!!! Čim sva opravili z Binco, sva pograbila Sambota in oddivjala iz hale na našo klubsko razstavo. In na klubsko skoraj prišla s praznim štrikom. Ko sva tekla čez halo je sredi prehoda stal tip z akito na dolgem povodcu in najbrž razmišljal, kam bo šel drugo leto na morje, vsekakor je mislil na vse kaj drugega kot na svojega psa; ta je brez pomišljanja in brez vsake uverture skočil Sambotu naravnost na vrat, Sambo se je nekako snel z ovratnice in se skušal otresti psa, ki je visel z njega, kar mu ni ravno uspelo, le odvleči ga je uspel dva metra stran. Takrat se je tip le zbudil in hotel psa potegniti k sebi, temu pa se še ni zdelo, da je čas, da popusti prijem, torej je tip dvignil svojega psa in potegnil njega in Sambota, ki mu je visel med zobmi, za kake dva metra vstran... Ko sta bila psa v zraku sem spustila povodec iz rok in skočila k njima, še enkrat zatulila in zamahnila proti psu, ki je za trenutek popustil prijem, in Sambota pahnila stran. Pripela sem Sambota, tipu v dveh sekundah preklela celo rodbino do Adama in Eve in mislim, da je kljub slovenščini dojel poanto. Sambota sem potipala po vratu, stekla naprej in se med tekom nazaj zadrla Gregorju, če Sambo kaj šepa, pa je na srečo vse bilo ok. Še enkrat, hvalabogu za njegovo grivo, dvomim, da bi po temle srečanju še imel cel vrat...
In že smo bili spet na dežju, kjer smo tekli na drug konec razstavišča, saj se je naša klubska skupaj z ostalimi odvijala zunaj pod šotorom. Tja smo pridivjali ravno pravi čas, da sem si sposodila brisačo, obrisala mokrega in poslinjenega Sambota, ga malo sprostila in pomirila. Po 5ih minutah sva že bila na vrsti, kjer nama je v razredu prvakov družbo delal Vito de Chemin des Sorcieres. Sambo je kar lepo tekel in stal, a se je videlo, da ni čisto pravi (kako bi le bil, glede na razmere), poleg tega se je očitno sklenil maščevati za zgodnjo budnico in se celo pot raztegoval v avtu, saj je edini očitek, ki ga je sodnica imela nanj, to, da je predolg v trupu. Moja francoščina sicer ni najbolj bleščeča, a sem vseeno uspela preslišati del opisa, med drugim da ima odličen izraz, nastavljena ušesa, obliko oči, gornjo linijo, povezano in elegantno gibanje, poleg tega pa še komentar vodji kroga (ko dobim prevod opisa bom videla, ali je bilo tudi zapisano), da je edini pes, ki se je pustil brez težav pretipati. Kar je žal bilo res, saj so ostali psi lezli skupaj, nekateri pa celo šavsnili proti sodnici... Žalostna resnica pri delovni pasmi. Kakorkoli, Sambo je razen predolgega trupa dobro opravil in dobil izredne pohvale sodnice in R CAC za Vitom. Ker smo bili premočeni in prezebli zaradi nizkih temperatur, dežja in vetra, smo po ocenjevanju groenendaelov šli nazaj v halo A k berncem na toplo. Tam smo se malo segreli, potem pa sva z Bino šli še v naslednji boj – s samčkom iz razreda mladičev za vstop v BIS. Tudi tokrat sva se lepo predstavili, super odtekli in odstali ter – ponovno zmagali! Veselje je bilo veliko in vse tekanje po dežju gor in dol se je le obrestovalo. Tako sva šli tudi v BIS, kjer pa vzdušje ni bilo več pravo, saj smo v pripravljalnem ringu čakali kake pol ure, kar je za mladiča nedvomno preveč. Bina je bila že naveličana vsega, tako da ni delala tako super kot prej, pa nič hudega, glavno, da sva se odlično predstavili takrat, ko je bilo to najbolj pomembno, pa še v BISu sva se malo považili. Dan se je zaključil s krasnim sprehodom po parku in mimo čudovite stavbe, kjer smo se malo sprostili in nadihali svežega zraka ter nabrali moči za našo evropsko razstavo.
NEDELJA – PREDAJA ŽEZLA, NOVA ZMAGA
Nedelja je bila spet Sambekov dan, bil je neprimerno boljše volje kot v soboto (tudi jaz bi bila, suha in brez akite na vratu). Tokrat je sodil Norman Deschuymere iz Belgije, Sambo je spet bil prijavljen v razredu prvakov, kjer mu je tokrat poleg Vitota delal družbo še Bergerac Fax oz. Chester, še en stari znanec. Vzdušje je tokrat bilo neprimerno boljše, nedvomno tudi zaradi razmer, ki so prejšnji dan bile iskreno rečeno obupne, tokrat pa smo bili lepo na suhem in toplem, poleg tega smo imeli več prostora ob ringu za posamezne štabe, tako da smo se lepo razporedili in lahko bolje spremljali dogajanje. Sambek je bil, preprosto rečeno, samboidne volje – živahen, razigran in poskočen, kot ponavadi je občinstvo zabaval z izvajanjem trikov med čakanjem na vrsto, potem pa super stal in ponovno tekel kot lokomotiva. Sodnik ga je pretipal po dolgem in počez, pa ne samo enkrat (mogoče tudi zato, ker je spet bil eden zelo redkih psov, ki se je pustil normalno pregledati), nas spet spravil v pogon, nato pa določil nova zmagovalca – naju! Veselje je bilo nepopisno, presenečenje pa tudi – zame je Sambo tako ali tako najboljši, z uspehi ali brez njih, prav tako zelo dobro vem, kaj imam (in najbrž nihče ne najde toliko napak na njem kot prav jaz), a vseeno, zmaga v razredu prvakov na evropski razstavi pri specialistu je zelo velik uspeh, če vzamemo v poštev, da je zmago dosegel devetletni pes pa je uspeh najbrž že naravnost izjemen. Ampak – Sambo JE izjemen :). Zelo očitno ne samo zame, saj je imel kar nekaj navijačev, med drugim italijanske tervuerenske prijatelje in gospoda, ki je navdušeno ploskal vsakič, ko sva tekla (kar sem dojela pri tretjem krogu, saj med delom s Sambotom načeloma ne opazim ničesar (tudi če potem na posnetku vidim, da sem skoraj Gregorja prevrnila med snemanjem), pa naj bo to na rallyju, na agi parkurju ali v razstavnem ringu). Gospod, pojma nimam, kdo ste, ampak hvala za vzpodbudo in upam, da se srečamo še kje.
Takoj po zmagi v najinem razredu sva se pomerila še z zmagovalcem iz razreda zrelih samcev za naslov CACIB oz evropski prvak. Sodnik je ponovno Sambota premeril do zadnje dlake, a se je tokrat odločil za drugega psa, tako je Sambo predal žezlo in novi evropski prvak je postal Apache de la Douche Plaine. Sambo je še zadnjič tekel z drugouvrščenim iz razreda zrelih, zmagal in s tem osvojil R CACIB in neuradni naslov evropskega podprvaka. Mislim, da sva lahko zelo ponosna nase, Sambo je (ne samo po mojem mnenju) ponovno pokazal najboljše gibanje, sama pa sem se še enkrat prepričala, da kljub temu, da obiščeva zelo malo razstav, kljub temu, da Sambo ne izhaja iz širše znane in priznane psarne in kljub temu, da šteje kako leto ali dve ali več ;) kot večina drugih psov na razstavah, lahko brez zadrege uspešno konkurirava tudi na najpomembnejših razstavah.
In kaj je pri vseh prevoženih kilometrih, pretečenih krogih in (ne)uspehih najbolj pomembno? To, da je moj, da se skupaj zabavava in se imava lepo vendar! Da pridem domov in me tam pričaka turbo rep, najširši zobatčasti nasmeh na svetu in surla, ki se mi zarije in parkira med noge in nastavi bučo za čohanje. Zato pa – še na veliko skupne zabave in užitkov!
Sambo na uradnem slikanju po zmagi
CACIB samec, Apache de la Douche Plaine
CACIB samica in BOB, Paris de la Terre Sauvage
ps: morda ni iz napisanega dovolj razvidno, čemu tak naslov. Naj še enkrat poudarim, da ne bo dvoma - razstava je bila organizacijska katastrofa, saj se Madžarom očitno ne zdi nič spornega, da na prireditvi evropskega/svetovnega značaja dela osebje, ki ne govori nič razen Madžarsko na točkah, kjer bi bilo to najbolj potrebno - na stojnicah s hrano, na vhodu, na stojnicah s pasjimi artikli. Jasno mi je, da 60letna ženica, ki prodaja preste, najbrž ne bo imela Cambridge certifikata iz angleščine, ampak da na 70% štantov, ki sem jih obiskala, zavlada panika, če jih kaj vprašam po angleško, za moje pojme ni ravno dopustno. Prav tako bi lahko format prireditve vzeli v obzir tudi glede cestnega režima in parkiranja avtov, lahko pa pohvalim podlago v ringih, saj se je dalo res lepo teči, pa tudi velikost je bila vsaj na evropski primerna (klubske raje ne komentiram). V glavnem, mi smo se imeli lepo, tako kot vedno, bi pa nedvomno organizatorji lahko opravili dosti boljše delo. Ampak kaj se hoče, tako pač je, to je del igre in še se bomo igrali. Plani za Bratislavo 2009 so že v teku! :)
PETEK - MANEVEMVEŠ
Običajno se naše poti začnejo z 'zgodaj zjutraj smo odrinili proti...', ker pa nas je tokrat čakalo borih 460km do Pudingfešte, smo se na pot odpravili natanko opoldne. Odpravo smo sestavljali Katja in Neca z Nubo in Firerjem v enem avtu ter midva z Gregorjem in Črno Smrtjo v drugem, na cilju pa smo se srečali z običajnimi sopotniki Živo, Urošem, Klarko in Leio, ki so prišli malo za nami in s katerimi smo potem delili to evropsko razstavo. Punci in midva smo, kot rečeno, opoldne z našimi pasjimi spremljevalci krenili proti Ptuju, od koder smo potem čez Ormož na hitro prečkali del Hrvaške in vstopili na Madžarsko. Sambo in Nuba sta slišala, da blatne kopeli koristijo koži, zato sta izkoristila priliko in se okopala v Blatnem jezeru, kjer smo za slabo uro razmigali noge in si nabrali moči za še eno uro poti. Ob pol sedmih zvečer smo prišli v Budimpešto, kjer smo se malo lovili, predno smo našli naš hostel, saj nas je GPS teta pustila na cedilu ravno na najbolj kritični točki. No, pa smo jo kmalu spravili v red in le našli pravo ulico ter parkirišče. Potem smo morali najti le še hostel. Mala malica, kajne? Že, če bi štartali v pravo smer, tako pa smo najprej do konca ulice hodili v napačno smer, nato zamenjali ulico, pa se še malo bolj zameštrali... Hoteli smo si pomagati s kakim mimoidočim, pa smo kmalu ugotovili, da se njihovo znanje tujih jezikov od mojega zadnjega (in prvega) obiska Madžarske 4 leta nazaj ni kaj dosti izboljšalo. Takrat smo s Petro, Urošem in Blujem šli na svetovno prvenstvo belgijcev v Szekesfehervar, ki smo ga mi poslovenili v Šekesfehervar, in ugotovili, da na Madžarskem vlada madžarščina, in pika. V nekem trenutku sem Uroša nekaj vprašala, pa mi je popolnoma naveličan v rafalni, lepi, široko-samoglasniški primorščini odgovoril 'ma ne vem veš', kar smo patentirali kot novo madžarsko besedo oz. 'manevemvesz'. Kakorkoli, po tem, ko nam je na naše vprašanje vsak mimoidoči odgovoril manevemveš smo se znašli sami in končno le našli vhod v hostel, kjer smo se razpakirali, šli na parkirišče po preostale stvari, tam pobrali še novoprispele člane odprave in ponovno šli v hostel, kjer smo si privoščili večerjo, peljali pse na sprehod v bližnji park in šli spat. Pa ne za dolgo...
SOBOTA – STANJE, TEK IN DEŽ
Sobota se je začela še prej kot smo načrtovali – dovod psov je bil od 6.30 dalje, sojenje na evropski naj bi se začelo ob 8.30, na klubskih razstavah pa ob 9.30. Torej smo nameravali vstati ob 6.15 nekako, zrihtati pse in sebe ter kreniti ob 7ih od hostla, od koder smo imeli 7 km do razstavišča. Pa ni bilo ravno tako... Kot prvo so črede mamutov začele topotati po stopnicah že pred 5. zjutraj, ljudje so loputali z vrati, se pogovarjali, skratka, budnica je bila še precej prej, kot smo načrtovali, pa glede na nadaljnji potek to niti ni bilo tako slabo. Ob 7ih smo se odpeljali proti razstavišču, prevozili prve 4 km brez težav, potem pa... Potem pa ne. Promet se je ustavil, in ko rečem ustavil, hočem reči, da se je USTAVIL. Več kot uro smo rabili za kilometer poti, po eni uri in opazovanju vedno večje kolone psov in ljudi, ki migrirajo po pločniku mimo avta pa smo se jim sklenili pridružiti tudi mi. Tako smo Neca, Živa in jaz s Sambotom in Nubo prehodili malo več kot 2 km do razstavišča. V dežju. Močnem dežju. Ko smo prišle na razstavišče, smo želele čimprej priti do hale, kjer so bili na vrsti za ocenjevanje švicarji in bernci, vendar je bilo to željo težko uresničiti, saj ni bilo nikjer nobene table z zemljevidom razstavišča, varnostniki in vratarji pa so seveda na naše prošnje samo odkimavali z 'maneveveš' obrazom. Po zelo mukotrpnem divjanju smo precej premočene končno le prišle do prave hale, našle ring za švicarje, nakar sva se s Sambotom odcepila od punc in šla k bernskemu ringu, kjer naju je Tončka sprejela z nadvse olajšanim izrazom. Zaradi prometnega zastoja (in ker posledično najbrž polovice psov sploh še ni bilo na razstavišču) se je sojenje začelo s precejšnjo zamudo, tako da sem le lahko razstavljala malo Binco, s katero sva vadili zadnje tedne. Sambek je čuval bernski štab in se sušil, midve z Bino pa sva po kake pol ure čakanja le prišli na vrsto in se podali v boj za prvo mesto v razredu mladičev v konkurenci še treh psičk. Mala je super sodelovala, lepo tekla in lepo stala ter bila nadvse vesela, da spet nekaj skupaj počneva, prepričala sodnico in tako sva prišli na prvo mesto! Vsi smo bili presrečni, tudi Gregor, ki se je končno prebil do nas, po dveh urah in pol v avtu (za 3 km)!!! Čim sva opravili z Binco, sva pograbila Sambota in oddivjala iz hale na našo klubsko razstavo. In na klubsko skoraj prišla s praznim štrikom. Ko sva tekla čez halo je sredi prehoda stal tip z akito na dolgem povodcu in najbrž razmišljal, kam bo šel drugo leto na morje, vsekakor je mislil na vse kaj drugega kot na svojega psa; ta je brez pomišljanja in brez vsake uverture skočil Sambotu naravnost na vrat, Sambo se je nekako snel z ovratnice in se skušal otresti psa, ki je visel z njega, kar mu ni ravno uspelo, le odvleči ga je uspel dva metra stran. Takrat se je tip le zbudil in hotel psa potegniti k sebi, temu pa se še ni zdelo, da je čas, da popusti prijem, torej je tip dvignil svojega psa in potegnil njega in Sambota, ki mu je visel med zobmi, za kake dva metra vstran... Ko sta bila psa v zraku sem spustila povodec iz rok in skočila k njima, še enkrat zatulila in zamahnila proti psu, ki je za trenutek popustil prijem, in Sambota pahnila stran. Pripela sem Sambota, tipu v dveh sekundah preklela celo rodbino do Adama in Eve in mislim, da je kljub slovenščini dojel poanto. Sambota sem potipala po vratu, stekla naprej in se med tekom nazaj zadrla Gregorju, če Sambo kaj šepa, pa je na srečo vse bilo ok. Še enkrat, hvalabogu za njegovo grivo, dvomim, da bi po temle srečanju še imel cel vrat...
In že smo bili spet na dežju, kjer smo tekli na drug konec razstavišča, saj se je naša klubska skupaj z ostalimi odvijala zunaj pod šotorom. Tja smo pridivjali ravno pravi čas, da sem si sposodila brisačo, obrisala mokrega in poslinjenega Sambota, ga malo sprostila in pomirila. Po 5ih minutah sva že bila na vrsti, kjer nama je v razredu prvakov družbo delal Vito de Chemin des Sorcieres. Sambo je kar lepo tekel in stal, a se je videlo, da ni čisto pravi (kako bi le bil, glede na razmere), poleg tega se je očitno sklenil maščevati za zgodnjo budnico in se celo pot raztegoval v avtu, saj je edini očitek, ki ga je sodnica imela nanj, to, da je predolg v trupu. Moja francoščina sicer ni najbolj bleščeča, a sem vseeno uspela preslišati del opisa, med drugim da ima odličen izraz, nastavljena ušesa, obliko oči, gornjo linijo, povezano in elegantno gibanje, poleg tega pa še komentar vodji kroga (ko dobim prevod opisa bom videla, ali je bilo tudi zapisano), da je edini pes, ki se je pustil brez težav pretipati. Kar je žal bilo res, saj so ostali psi lezli skupaj, nekateri pa celo šavsnili proti sodnici... Žalostna resnica pri delovni pasmi. Kakorkoli, Sambo je razen predolgega trupa dobro opravil in dobil izredne pohvale sodnice in R CAC za Vitom. Ker smo bili premočeni in prezebli zaradi nizkih temperatur, dežja in vetra, smo po ocenjevanju groenendaelov šli nazaj v halo A k berncem na toplo. Tam smo se malo segreli, potem pa sva z Bino šli še v naslednji boj – s samčkom iz razreda mladičev za vstop v BIS. Tudi tokrat sva se lepo predstavili, super odtekli in odstali ter – ponovno zmagali! Veselje je bilo veliko in vse tekanje po dežju gor in dol se je le obrestovalo. Tako sva šli tudi v BIS, kjer pa vzdušje ni bilo več pravo, saj smo v pripravljalnem ringu čakali kake pol ure, kar je za mladiča nedvomno preveč. Bina je bila že naveličana vsega, tako da ni delala tako super kot prej, pa nič hudega, glavno, da sva se odlično predstavili takrat, ko je bilo to najbolj pomembno, pa še v BISu sva se malo považili. Dan se je zaključil s krasnim sprehodom po parku in mimo čudovite stavbe, kjer smo se malo sprostili in nadihali svežega zraka ter nabrali moči za našo evropsko razstavo.
NEDELJA – PREDAJA ŽEZLA, NOVA ZMAGA
Nedelja je bila spet Sambekov dan, bil je neprimerno boljše volje kot v soboto (tudi jaz bi bila, suha in brez akite na vratu). Tokrat je sodil Norman Deschuymere iz Belgije, Sambo je spet bil prijavljen v razredu prvakov, kjer mu je tokrat poleg Vitota delal družbo še Bergerac Fax oz. Chester, še en stari znanec. Vzdušje je tokrat bilo neprimerno boljše, nedvomno tudi zaradi razmer, ki so prejšnji dan bile iskreno rečeno obupne, tokrat pa smo bili lepo na suhem in toplem, poleg tega smo imeli več prostora ob ringu za posamezne štabe, tako da smo se lepo razporedili in lahko bolje spremljali dogajanje. Sambek je bil, preprosto rečeno, samboidne volje – živahen, razigran in poskočen, kot ponavadi je občinstvo zabaval z izvajanjem trikov med čakanjem na vrsto, potem pa super stal in ponovno tekel kot lokomotiva. Sodnik ga je pretipal po dolgem in počez, pa ne samo enkrat (mogoče tudi zato, ker je spet bil eden zelo redkih psov, ki se je pustil normalno pregledati), nas spet spravil v pogon, nato pa določil nova zmagovalca – naju! Veselje je bilo nepopisno, presenečenje pa tudi – zame je Sambo tako ali tako najboljši, z uspehi ali brez njih, prav tako zelo dobro vem, kaj imam (in najbrž nihče ne najde toliko napak na njem kot prav jaz), a vseeno, zmaga v razredu prvakov na evropski razstavi pri specialistu je zelo velik uspeh, če vzamemo v poštev, da je zmago dosegel devetletni pes pa je uspeh najbrž že naravnost izjemen. Ampak – Sambo JE izjemen :). Zelo očitno ne samo zame, saj je imel kar nekaj navijačev, med drugim italijanske tervuerenske prijatelje in gospoda, ki je navdušeno ploskal vsakič, ko sva tekla (kar sem dojela pri tretjem krogu, saj med delom s Sambotom načeloma ne opazim ničesar (tudi če potem na posnetku vidim, da sem skoraj Gregorja prevrnila med snemanjem), pa naj bo to na rallyju, na agi parkurju ali v razstavnem ringu). Gospod, pojma nimam, kdo ste, ampak hvala za vzpodbudo in upam, da se srečamo še kje.
Takoj po zmagi v najinem razredu sva se pomerila še z zmagovalcem iz razreda zrelih samcev za naslov CACIB oz evropski prvak. Sodnik je ponovno Sambota premeril do zadnje dlake, a se je tokrat odločil za drugega psa, tako je Sambo predal žezlo in novi evropski prvak je postal Apache de la Douche Plaine. Sambo je še zadnjič tekel z drugouvrščenim iz razreda zrelih, zmagal in s tem osvojil R CACIB in neuradni naslov evropskega podprvaka. Mislim, da sva lahko zelo ponosna nase, Sambo je (ne samo po mojem mnenju) ponovno pokazal najboljše gibanje, sama pa sem se še enkrat prepričala, da kljub temu, da obiščeva zelo malo razstav, kljub temu, da Sambo ne izhaja iz širše znane in priznane psarne in kljub temu, da šteje kako leto ali dve ali več ;) kot večina drugih psov na razstavah, lahko brez zadrege uspešno konkurirava tudi na najpomembnejših razstavah.
In kaj je pri vseh prevoženih kilometrih, pretečenih krogih in (ne)uspehih najbolj pomembno? To, da je moj, da se skupaj zabavava in se imava lepo vendar! Da pridem domov in me tam pričaka turbo rep, najširši zobatčasti nasmeh na svetu in surla, ki se mi zarije in parkira med noge in nastavi bučo za čohanje. Zato pa – še na veliko skupne zabave in užitkov!
Sambo na uradnem slikanju po zmagi
CACIB samec, Apache de la Douche Plaine
CACIB samica in BOB, Paris de la Terre Sauvage
ps: morda ni iz napisanega dovolj razvidno, čemu tak naslov. Naj še enkrat poudarim, da ne bo dvoma - razstava je bila organizacijska katastrofa, saj se Madžarom očitno ne zdi nič spornega, da na prireditvi evropskega/svetovnega značaja dela osebje, ki ne govori nič razen Madžarsko na točkah, kjer bi bilo to najbolj potrebno - na stojnicah s hrano, na vhodu, na stojnicah s pasjimi artikli. Jasno mi je, da 60letna ženica, ki prodaja preste, najbrž ne bo imela Cambridge certifikata iz angleščine, ampak da na 70% štantov, ki sem jih obiskala, zavlada panika, če jih kaj vprašam po angleško, za moje pojme ni ravno dopustno. Prav tako bi lahko format prireditve vzeli v obzir tudi glede cestnega režima in parkiranja avtov, lahko pa pohvalim podlago v ringih, saj se je dalo res lepo teči, pa tudi velikost je bila vsaj na evropski primerna (klubske raje ne komentiram). V glavnem, mi smo se imeli lepo, tako kot vedno, bi pa nedvomno organizatorji lahko opravili dosti boljše delo. Ampak kaj se hoče, tako pač je, to je del igre in še se bomo igrali. Plani za Bratislavo 2009 so že v teku! :)
Tuesday, September 30, 2008
Konec septembra...
Evropska razstava se počasi bliža, midva pa uživava prve jesenske dni in jih izkoriščava za krajše potepe (žal še vedno ni toliko časa, kot bi si želela), klikanje, crkljanje in agi treninge,. Sambotovo telo ni več tako prožno in hitro, kot je bilo dve leti nazaj, priznam – ampak on ne, in večino časa ga noge komaj dohajajo, ko leti po svetu z unikatnim nasmeškom. Ponavadi jih premika tako hitro, da je prej videti kot migetalkar kot pa pes, in da ima 15 nog namesto 4. Ampak to je pač Sambo, belgijska nevroza.
Stopničke v JH na razstavi v Trbovljah
Sambo in njegove levade
Poziranje s prijateljem
Oblaček nad Sambotovo glavo: A ga lahko kdo prosim ugasne? Ta pes samo laja…
Sončen pozdrav od naju
Tako, dovolj od mene za danes, počasi bo treba spat in si nabrati moči za jutrišnje in četrtkove podvige, v petek zjutraj pa karavana že odrine proti Budimpešti. Kot ponavadi se veselimo predvsem prijetnega roadtripa, srečanja s starimi znanci in sklepanja novih poznanstev, če pa dobimo še lep opis in/ali dosežemo še kak uspeh, pa toliko bolje.
Držite pesti za nas, natipkanje!
Stopničke v JH na razstavi v Trbovljah
Sambo in njegove levade
Poziranje s prijateljem
Oblaček nad Sambotovo glavo: A ga lahko kdo prosim ugasne? Ta pes samo laja…
Sončen pozdrav od naju
Tako, dovolj od mene za danes, počasi bo treba spat in si nabrati moči za jutrišnje in četrtkove podvige, v petek zjutraj pa karavana že odrine proti Budimpešti. Kot ponavadi se veselimo predvsem prijetnega roadtripa, srečanja s starimi znanci in sklepanja novih poznanstev, če pa dobimo še lep opis in/ali dosežemo še kak uspeh, pa toliko bolje.
Držite pesti za nas, natipkanje!
Friday, September 26, 2008
Hajper časi
Tako, poletje se počasi zaključuje in skrajni čas je, da vam malo poročam, kaj se je medtem z nama dogajalo. Kot lahko sklepate, je odgovor – marsikaj, zato pa tudi ni bilo časa za redno javljanje. Pa naj začnem na začetku…
Teden po Sambotovem rojstnem dnevu sva se udeležila neuradne agi tekme na KD Barje. Na neuradnih tekmah radi malo posvingamo, torej zamenjamo originalne partnerje, in Sambota so si zaželele kar tri punce (ni slabo za šestdesetletnika, ne?). Ker je sprva kazalo, da bo grdo vreme, je na koncu prišla na tekmo le Tina, tako da je njej pripadla čast agilitiranja s Črno Smrtjo. Glede na to, da je bila to prva agi tekma po poletni pavzi, sem se teku s Sambotom odpovedala, saj nisem vedela, v kakem stanju so njegovi sklepi in ga nisem želela preforsirati; devetletnega psa z borelijo za sabo je pač potrebno malo pozorneje spremljati, sploh, ker se sam prav nič ne pazi. Ker pa se ne spodobi biti na agi tekmi in ne teči, sem si za svojo porcijo sposodila Tinino Visto. Vsi štirje smo se odlično odrezali, žal sta Tina in Sambo v prvem teku imela nekaj tehničnih težav (Sambotove prebavne motnje, khm), drugega pa sta opravila z odliko. Nama z Visto je tudi šlo odlično, celo tako odlično, da sva bili na koncu drugi in če se ne motim, sva v open razredu celo bili najvišje uvrščeni neoriginalni par.
Vikend za tem (zadnji avgustovski) je bil – uganili ste, pasji, saj sta v Trbovljah potekali dve enodveni državni razstavi. V soboto sta me tam spremljala tudi moja fanta in izkazalo se je, da je Sambo tako dober, da mu niti na razstavo ni treba biti prijavljen, da je na stopničkah ;). Namreč izposodila si ga je mlada razstavljalka za junior handling in bila sta druga! Čestitke, Ula in Sambo! Prvi vikend v septembru je bil, šokantno, tudi pasji. V soboto smo se zabavali na agi tekmi na Krimu, kjer sva s Sambotom po stari navadi bila bolj zabavna kot uspešna, v nedeljo pa sva se za čast in slavo borila na RO tekmi na KD Barje – in zmagala! Figurativno in dobesedno. V doslej največji konkurenci 10 tekmovalnih parov sva v RO II sodnika dovolj očarala, da sva s 162/170 točkami prišla na najvišjo stopničko! Dodaten bonus je to, da naju je ob desnem boku na stopničkah spremljal nemški bokser Ajk, ki je še nekaj mesecev starejši kot Črna Smrt. Bravo, fanta!
V soboto, 13. septembra, sem se težkega srca odpovedala agi tekmi na Hrušici, saj sem imela enormno veliko dela s prevajanjem in učenjem, v ponedeljek izpit, vreme pa ni delovalo najbolj gostoljubno. Ker sem imela na izbiro tvegati zrušenje imunskega sistema zaradi vremena, preobilice stresa in pomanjkanja spanja ter ostati lepo na toplem in prebrati 300 strani knjige za ponedeljkov izpit, sem se odločila za slednje. Po celem dnevu učenja se je prileglo malo sprostitve, več o tem prihodnjič… Nedelja pa se je začela že zelo zgodaj, ko sva se z Živo podali v Varpolje na klubsko razstavo za šarpeje, kjer sva ves dan zmrzovali pri komaj-plusu in na dežju. Kljub temu sva se v družbi gubastih prijateljev in predvsem sodnika Law-a počutili tako dobro, da sva se jim pridružili še na večerji, od koder sva domov prišli ob 23ih. Imunski sistem in možgani očitno vseeno niso utrpeli prevelike škode, izpit sem opravila z 9 :).
In že smo pri zadnjem vikendu, ki je minil – neverjetno - v znamenju psov. V Mariboru sta potekali dve enodnevni mednarodni razstavi, kjer sem spet oba dni pridno delala (in zmrzovala, ponovno). V soboto sta tam bila tudi Gregor in Sambek in končno smo tudi uspeli narediti fotoseanso Sambota in Yarota, ki se razvija v prav čednega fanta, kar opazijo tudi sodniki – po drugem mestu v FCI I grupi na trboveljski razstavi sta se tokrat vzpela še na tretje mesto. Bravo, Olga in Jarc!
Kot vidite, dolgčasa ne poznamo, trenutno pa se še posebej veseliva nekaterih stvari, splaniranih za bližnjo prihodnost – danes teden se odpravljamo v Budimpešto na evropsko razstavo psov in madžarsko klubsko razstavo, naslednja dva vikenda pa imava še zadnjo RO in zadnjo agi tekmo letos. In kako Sambek preživlja zadnje dneve svojega (prvega ;) ) mandata najlepših evropskih brkov? Z nasmehom na obrazu, kako pa! Uživa na agi treningih, uči se novih naklikanih veščin, navihani bernski bandi kaže, kako se obnaša, v kratkem pa načrtujeva ponovni zagon '10ih nog naokrog' izletov. Še bo pestro!
Teden po Sambotovem rojstnem dnevu sva se udeležila neuradne agi tekme na KD Barje. Na neuradnih tekmah radi malo posvingamo, torej zamenjamo originalne partnerje, in Sambota so si zaželele kar tri punce (ni slabo za šestdesetletnika, ne?). Ker je sprva kazalo, da bo grdo vreme, je na koncu prišla na tekmo le Tina, tako da je njej pripadla čast agilitiranja s Črno Smrtjo. Glede na to, da je bila to prva agi tekma po poletni pavzi, sem se teku s Sambotom odpovedala, saj nisem vedela, v kakem stanju so njegovi sklepi in ga nisem želela preforsirati; devetletnega psa z borelijo za sabo je pač potrebno malo pozorneje spremljati, sploh, ker se sam prav nič ne pazi. Ker pa se ne spodobi biti na agi tekmi in ne teči, sem si za svojo porcijo sposodila Tinino Visto. Vsi štirje smo se odlično odrezali, žal sta Tina in Sambo v prvem teku imela nekaj tehničnih težav (Sambotove prebavne motnje, khm), drugega pa sta opravila z odliko. Nama z Visto je tudi šlo odlično, celo tako odlično, da sva bili na koncu drugi in če se ne motim, sva v open razredu celo bili najvišje uvrščeni neoriginalni par.
Vikend za tem (zadnji avgustovski) je bil – uganili ste, pasji, saj sta v Trbovljah potekali dve enodveni državni razstavi. V soboto sta me tam spremljala tudi moja fanta in izkazalo se je, da je Sambo tako dober, da mu niti na razstavo ni treba biti prijavljen, da je na stopničkah ;). Namreč izposodila si ga je mlada razstavljalka za junior handling in bila sta druga! Čestitke, Ula in Sambo! Prvi vikend v septembru je bil, šokantno, tudi pasji. V soboto smo se zabavali na agi tekmi na Krimu, kjer sva s Sambotom po stari navadi bila bolj zabavna kot uspešna, v nedeljo pa sva se za čast in slavo borila na RO tekmi na KD Barje – in zmagala! Figurativno in dobesedno. V doslej največji konkurenci 10 tekmovalnih parov sva v RO II sodnika dovolj očarala, da sva s 162/170 točkami prišla na najvišjo stopničko! Dodaten bonus je to, da naju je ob desnem boku na stopničkah spremljal nemški bokser Ajk, ki je še nekaj mesecev starejši kot Črna Smrt. Bravo, fanta!
V soboto, 13. septembra, sem se težkega srca odpovedala agi tekmi na Hrušici, saj sem imela enormno veliko dela s prevajanjem in učenjem, v ponedeljek izpit, vreme pa ni delovalo najbolj gostoljubno. Ker sem imela na izbiro tvegati zrušenje imunskega sistema zaradi vremena, preobilice stresa in pomanjkanja spanja ter ostati lepo na toplem in prebrati 300 strani knjige za ponedeljkov izpit, sem se odločila za slednje. Po celem dnevu učenja se je prileglo malo sprostitve, več o tem prihodnjič… Nedelja pa se je začela že zelo zgodaj, ko sva se z Živo podali v Varpolje na klubsko razstavo za šarpeje, kjer sva ves dan zmrzovali pri komaj-plusu in na dežju. Kljub temu sva se v družbi gubastih prijateljev in predvsem sodnika Law-a počutili tako dobro, da sva se jim pridružili še na večerji, od koder sva domov prišli ob 23ih. Imunski sistem in možgani očitno vseeno niso utrpeli prevelike škode, izpit sem opravila z 9 :).
In že smo pri zadnjem vikendu, ki je minil – neverjetno - v znamenju psov. V Mariboru sta potekali dve enodnevni mednarodni razstavi, kjer sem spet oba dni pridno delala (in zmrzovala, ponovno). V soboto sta tam bila tudi Gregor in Sambek in končno smo tudi uspeli narediti fotoseanso Sambota in Yarota, ki se razvija v prav čednega fanta, kar opazijo tudi sodniki – po drugem mestu v FCI I grupi na trboveljski razstavi sta se tokrat vzpela še na tretje mesto. Bravo, Olga in Jarc!
Kot vidite, dolgčasa ne poznamo, trenutno pa se še posebej veseliva nekaterih stvari, splaniranih za bližnjo prihodnost – danes teden se odpravljamo v Budimpešto na evropsko razstavo psov in madžarsko klubsko razstavo, naslednja dva vikenda pa imava še zadnjo RO in zadnjo agi tekmo letos. In kako Sambek preživlja zadnje dneve svojega (prvega ;) ) mandata najlepših evropskih brkov? Z nasmehom na obrazu, kako pa! Uživa na agi treningih, uči se novih naklikanih veščin, navihani bernski bandi kaže, kako se obnaša, v kratkem pa načrtujeva ponovni zagon '10ih nog naokrog' izletov. Še bo pestro!
Saturday, August 16, 2008
VSE NAJBOLJŠE
Danes praznuje rojstni dan moj najboljši prijatelj. Ja, minilo je že 9 let, odkar je prirjovel na svet in verjamem in upam, da me bo njegovo rjovenje spremljalo še veliko časa.
Leta minevajo, nama pa obema gre še vedno na otročje. Sambo je pač - Sambo, jaz pa (vsaj tokrat) krivim to, da to noč nisem spala niti minute - živela nespečnost.
Danes mineva že devet let
odkar Rosco - moj Sambo prišel je na svet.
Čeprav ni nikoli po slavi hlepel
je dosti dosegel in slavo požel.
Včasih c'lo priden, največkrat pa lep,
zame je Sambo črnuhec za pet.
Glavno, da je z mano, srečen in zdrav,
še vedno isti Sambo, se ne nosi kot pav.
Junaški res ni, je pa vedno vesel,
pes, ki ga vsak bi z veseljem imel.
A srečo imam, da pri meni živi,
devet let bo kmalu odkar lepša mi dni.
Zato - Sambo, najboljši in najbolj predan,
ti želim VSE NAJBOLJŠE ZA TVOJ ROJSTNI DAN.
ps: Tudi tokrat se bom sklicevala na neprespanost... Vse najboljše tudi Živi, prijateljici in pol, s katero so dnevi lahko res pasji ;). Da bi s Črno Smrtjo skupaj upihnili še veliko, veliko svečk, in se še dolgo skupaj potepali. Vse naj!
Leta minevajo, nama pa obema gre še vedno na otročje. Sambo je pač - Sambo, jaz pa (vsaj tokrat) krivim to, da to noč nisem spala niti minute - živela nespečnost.
Danes mineva že devet let
odkar Rosco - moj Sambo prišel je na svet.
Čeprav ni nikoli po slavi hlepel
je dosti dosegel in slavo požel.
Včasih c'lo priden, največkrat pa lep,
zame je Sambo črnuhec za pet.
Glavno, da je z mano, srečen in zdrav,
še vedno isti Sambo, se ne nosi kot pav.
Junaški res ni, je pa vedno vesel,
pes, ki ga vsak bi z veseljem imel.
A srečo imam, da pri meni živi,
devet let bo kmalu odkar lepša mi dni.
Zato - Sambo, najboljši in najbolj predan,
ti želim VSE NAJBOLJŠE ZA TVOJ ROJSTNI DAN.
ps: Tudi tokrat se bom sklicevala na neprespanost... Vse najboljše tudi Živi, prijateljici in pol, s katero so dnevi lahko res pasji ;). Da bi s Črno Smrtjo skupaj upihnili še veliko, veliko svečk, in se še dolgo skupaj potepali. Vse naj!
Wednesday, July 30, 2008
Julijsko poročilo
V Grenenlandiji ne poznamo počitka, zato mi ne uspeva najbolje sproti poročati o naših zgodah in nezgodah, ker se preprosto preveč dogaja. Vsaj angleško verzijo bloga sem uspela nadoknaditi, da ponovno koraka vštric s slovensko. Kar je pri mojih esejih že kar uspeh. In preden spet začnem, naj na kratko (saj še sama sebi ne verjamem) povem, kaj se je pri nas dogajalo julija.
Konec junija naj bi se s Sambekom udeležila agi tekme v Domžalah, pa sva jo prešpricala, saj je revež imel očitno malo 'musklfibra' od vseh aktivnosti tisti teden. Na tekmo smo prišli le kot gledalci, čeprav Sambo ni šepal, saj ga nisem želela izpostavljati (še več) naporom, smo pa vseeno preživeli lep dan med pasjimi prijatelji. Teden za tem, torej prvi julijski vikend, smo bili spet v stari formi; v soboto sva se udeležila agi tekme na KD Ljubljana, v nedeljo pa poletnega festivala v Rovtah, kjer smo imeli predstavitev poslušnosti, agilityja in frizbija ter ozaveščali ljudi o odgovornem skrbništvu nad psi. Tiste dni je potekala tudi svetovna razstava psov v Stockholmu, ki so se je udeležili naši švicarski prijatelji in večkratni sopotniki. Držanje pesti je pomagalo, saj sta tako Klark kot Leia bila druga v svoji kategoriji, prav tako pa sta žela uspehe tudi na drugih razstavah, ki so si jih privoščili na tem izdatnem roadtripu. Mi pa doma suhe žemlje ribali...
No, temu zadnjemu najbrž ni nihče verjel. Mi smo se sprehajali, klikali, tekali in se zabavali, v soboto pa smo se odpravili na morje, natančneje v Portorož na našo edino večerno tekmo. Imeli smo se super, poleg tega pa sva svoje delo tudi dobro opravila, zlasti v drugem teku. Prvi tek je bil sicer zelo lep, razen seveda predzadnje ovire. Dejstvo je, da je ta kombinacija bila precej težka za hitrejše pse, saj je skušnjava tunela pri daljincu bila prevelika za mnogo psov, ki so z mosta šli naravnost v tunel in se tam zdiskali. Mnogo psov, ja, a ne Sambo. Kaj takega bi bilo čisto preveč normalno zanj, tako banalen disk mu je vendar pod častjo. Ne, skatapultirati se naravnost s (preskočene) cone na mostu v tunel, ki je bil postavljen 2m desno od konca daljinca bi bilo čisto preveč enostavno. Sambo se je potrudil in preskočil daljinca, potem pa zavil ostro desno in po profesionalnem lupingu pomolil 5cm surle v tunel, čisto malo. Tako da sva se pravzaprav samo čisto malo zdiskala. Drugi tek je bil še lepši in tokrat brez napak, tako da sva na koncu dobila zaslužen aplavz. S tem se je prvi del sezone končal in začelo se je poletno lenarjenje.
To v praksi pomeni, da ni več tekem in treningov, si pa zato najdemo drugo delo. Sambota je očitno zagrabil navdih patriotizma in je izkoristil delovno akcijo obnavljanja ovir na našem vadbišču za to, da se je oblekel v nacionalne barve. Po boku in ušesu se je skrbno emajliral z rumeno, po zadnji nogi pa z rdečo barvo. Tako je bil sam svoja zastava in ker ravno ni nobene razstave na vidiku, tak hodi še danes. Gregor ga je sicer skušal malo očediti, a vseh sledi kljub temu ni odpravil...
Konec meseca je, priznam, bil bolj moj kot Sambotov, saj sem začela delati (dobro, delo ni ravno to, kar sem načrtovala, a del za 2-3x na teden pač ni na pretek, za brikete je pa treba nekako zaslužiti; moram pa priznati, da mi je bolj všeč, kot sem pričakovala), poleg tega sem dobila še par prevodov, ki so tudi terjali svoj časovni davek. Kar pa seveda ne pomeni, da se je na Sambotu doma prah nabiral. Kot vedno sva se pridno sprehajala, tekala, pa tudi par izletov sva si privoščila – z agilitaško prijateljico Katjo in njenima pasjima spremljevalcema smo obiskali prelep slap v bližini Kranja, z dvema forumovskima kolegicama pa smo se potepali po Kureščku. Skratka, dolgčas nam ni bilo in domnevam, da v avgustu ne bo nič drugače… Do naslednjič!
Kranjska odprava Sambo, Tai in May
Konec junija naj bi se s Sambekom udeležila agi tekme v Domžalah, pa sva jo prešpricala, saj je revež imel očitno malo 'musklfibra' od vseh aktivnosti tisti teden. Na tekmo smo prišli le kot gledalci, čeprav Sambo ni šepal, saj ga nisem želela izpostavljati (še več) naporom, smo pa vseeno preživeli lep dan med pasjimi prijatelji. Teden za tem, torej prvi julijski vikend, smo bili spet v stari formi; v soboto sva se udeležila agi tekme na KD Ljubljana, v nedeljo pa poletnega festivala v Rovtah, kjer smo imeli predstavitev poslušnosti, agilityja in frizbija ter ozaveščali ljudi o odgovornem skrbništvu nad psi. Tiste dni je potekala tudi svetovna razstava psov v Stockholmu, ki so se je udeležili naši švicarski prijatelji in večkratni sopotniki. Držanje pesti je pomagalo, saj sta tako Klark kot Leia bila druga v svoji kategoriji, prav tako pa sta žela uspehe tudi na drugih razstavah, ki so si jih privoščili na tem izdatnem roadtripu. Mi pa doma suhe žemlje ribali...
No, temu zadnjemu najbrž ni nihče verjel. Mi smo se sprehajali, klikali, tekali in se zabavali, v soboto pa smo se odpravili na morje, natančneje v Portorož na našo edino večerno tekmo. Imeli smo se super, poleg tega pa sva svoje delo tudi dobro opravila, zlasti v drugem teku. Prvi tek je bil sicer zelo lep, razen seveda predzadnje ovire. Dejstvo je, da je ta kombinacija bila precej težka za hitrejše pse, saj je skušnjava tunela pri daljincu bila prevelika za mnogo psov, ki so z mosta šli naravnost v tunel in se tam zdiskali. Mnogo psov, ja, a ne Sambo. Kaj takega bi bilo čisto preveč normalno zanj, tako banalen disk mu je vendar pod častjo. Ne, skatapultirati se naravnost s (preskočene) cone na mostu v tunel, ki je bil postavljen 2m desno od konca daljinca bi bilo čisto preveč enostavno. Sambo se je potrudil in preskočil daljinca, potem pa zavil ostro desno in po profesionalnem lupingu pomolil 5cm surle v tunel, čisto malo. Tako da sva se pravzaprav samo čisto malo zdiskala. Drugi tek je bil še lepši in tokrat brez napak, tako da sva na koncu dobila zaslužen aplavz. S tem se je prvi del sezone končal in začelo se je poletno lenarjenje.
To v praksi pomeni, da ni več tekem in treningov, si pa zato najdemo drugo delo. Sambota je očitno zagrabil navdih patriotizma in je izkoristil delovno akcijo obnavljanja ovir na našem vadbišču za to, da se je oblekel v nacionalne barve. Po boku in ušesu se je skrbno emajliral z rumeno, po zadnji nogi pa z rdečo barvo. Tako je bil sam svoja zastava in ker ravno ni nobene razstave na vidiku, tak hodi še danes. Gregor ga je sicer skušal malo očediti, a vseh sledi kljub temu ni odpravil...
Konec meseca je, priznam, bil bolj moj kot Sambotov, saj sem začela delati (dobro, delo ni ravno to, kar sem načrtovala, a del za 2-3x na teden pač ni na pretek, za brikete je pa treba nekako zaslužiti; moram pa priznati, da mi je bolj všeč, kot sem pričakovala), poleg tega sem dobila še par prevodov, ki so tudi terjali svoj časovni davek. Kar pa seveda ne pomeni, da se je na Sambotu doma prah nabiral. Kot vedno sva se pridno sprehajala, tekala, pa tudi par izletov sva si privoščila – z agilitaško prijateljico Katjo in njenima pasjima spremljevalcema smo obiskali prelep slap v bližini Kranja, z dvema forumovskima kolegicama pa smo se potepali po Kureščku. Skratka, dolgčas nam ni bilo in domnevam, da v avgustu ne bo nič drugače… Do naslednjič!
Kranjska odprava Sambo, Tai in May
Friday, June 27, 2008
Žulji, melišče, sonce in koprive
Ta teden je bil res belgijski. V nedeljo sem se s prijateljicama iz srednje šole (in seveda svojim najbolj zvestim spremljevalcem) skoraj 4 ure potepala v bližini Vrhnike, kjer je Sambo prvič poskusil svojo novo opremo - pohodni nahrbtnik z oprsnico, ki bo v poštev prišel predvsem za dvo- ali trodnevni potep po hribih, ki ga planiramo za konec poletja / začetek jeseni. V ponedeljek je moja uboga belgijska duša bila deležna zgolj dveh normalnih dnevnih sprehodov, za kar sem se mu v torek odkupila z enourno rundo teka v običajni dobri družbi.
Sreda je bila namenjena hribolazenju. Kljub moji skepsi zaradi vročega vremena zadnje dni in izbrane destinacije se je naš vodič odločil, da ponovno osvojimo Bivak II, pretežno skalnato in konkretno veliko gmoto nad Mojstrano. Dokaj kmalu sem ugotovila, da moji gojzarji niso najbolj idealni za mojo nogo (morda ima kaj pri tem to, da so podedovani od Gregorja, ampak močno dvomim, saj imava velikost le dve številki narazen...). Kakorkoli, po kaki uri mi je gojzar začel drsati ob peto oz predel nad njo, kar sem neuspešno skušala odmisliti vse do momenta, ko mi je misli okupiralo spoznanje, da se dvigamo nad gozdno mejo in bomo nadaljnje tri ure vkleščeni med skale in sonce. Priznam, jubilejni tretji vzpon na ta cilj se lahko po zahtevnosti kosa s prvim, ko so me v fazi okrevanja po močnem bronhitisu gnali na teh zanemarljivih 2200m... po melišču navzgor! Človek bi mislil, da gre po taki izkušnji osel le enkrat na led. Glede na to, da sem šla že tretjič, se sprašujem, kam bi me Darwin uvrstil med veje evolucijskega drevesa... verjetno je bolje, da ne vem.
Kljub temu, da je temperatura zraka padala v obratnem sorazmerju z višino, ki smo jo dosegali, je vzpon v tako močnem soncu in sopari vseeno bil težak in moram reči, da tako kot sem se tokrat zverinsko prepotila se v življenju najbrž še nisem. Tudi drugi člani odprave so bili v podobnem stanju; človeška člana sta se tako kot jaz kuhala v lastnem soku, psi pa so bili veseli vsake vejice, ki je metala košček sence. Slabo uro pod vrhom so se z veseljem zavlekli v hladno senco skalnate votline, mi pa smo čez koprive prilezli do klopce, kjer smo si privoščili kratek odmor pred zadnjim naporom. Vsekakor pa se Bivak II vedno odkupi za mučenje pohodnikov z res lepimi pogledi, sestop pa je pravo adrenalinsko doživetje s prijetno umirjenim koncem - pol ure dričanja po melišču navzdol, nekaj hoje po skalah, nato pa položna hoja skozi gozd do avta.
Četrtek ni bil nič posebej izstopajoč, torej sva si ta dan privoščila le sprehod in agi trening, danes pa smo se ponovno podali v hribe, le da tokrat v bolj sprehajalski izvedbi. Šli smo na Komno, ker pa smo bili časovno omejeni smo tja res samo šli, ne pa tudi prišli. Tokrat smo testirali tudi copatke, ki so namenjeni predvsem zaščiti na morju, saj si je lani prav grdo porezal blazinice med tekanjem po skalah. Vreme je bilo prav prijetno, sončno in ne prevroče, v gozdu in blizu vode pa je tako ali tako vedno idilično... Še na čimveč takih izletov!
Moja fanta
Sambotu se je zdelo zabavno, da bi mi, kot pogosto počne tudi doma, zlezel med nogami... med hojo navzdol... s stranskimi torbami...
Osvežitev na koncu
Sreda je bila namenjena hribolazenju. Kljub moji skepsi zaradi vročega vremena zadnje dni in izbrane destinacije se je naš vodič odločil, da ponovno osvojimo Bivak II, pretežno skalnato in konkretno veliko gmoto nad Mojstrano. Dokaj kmalu sem ugotovila, da moji gojzarji niso najbolj idealni za mojo nogo (morda ima kaj pri tem to, da so podedovani od Gregorja, ampak močno dvomim, saj imava velikost le dve številki narazen...). Kakorkoli, po kaki uri mi je gojzar začel drsati ob peto oz predel nad njo, kar sem neuspešno skušala odmisliti vse do momenta, ko mi je misli okupiralo spoznanje, da se dvigamo nad gozdno mejo in bomo nadaljnje tri ure vkleščeni med skale in sonce. Priznam, jubilejni tretji vzpon na ta cilj se lahko po zahtevnosti kosa s prvim, ko so me v fazi okrevanja po močnem bronhitisu gnali na teh zanemarljivih 2200m... po melišču navzgor! Človek bi mislil, da gre po taki izkušnji osel le enkrat na led. Glede na to, da sem šla že tretjič, se sprašujem, kam bi me Darwin uvrstil med veje evolucijskega drevesa... verjetno je bolje, da ne vem.
Kljub temu, da je temperatura zraka padala v obratnem sorazmerju z višino, ki smo jo dosegali, je vzpon v tako močnem soncu in sopari vseeno bil težak in moram reči, da tako kot sem se tokrat zverinsko prepotila se v življenju najbrž še nisem. Tudi drugi člani odprave so bili v podobnem stanju; človeška člana sta se tako kot jaz kuhala v lastnem soku, psi pa so bili veseli vsake vejice, ki je metala košček sence. Slabo uro pod vrhom so se z veseljem zavlekli v hladno senco skalnate votline, mi pa smo čez koprive prilezli do klopce, kjer smo si privoščili kratek odmor pred zadnjim naporom. Vsekakor pa se Bivak II vedno odkupi za mučenje pohodnikov z res lepimi pogledi, sestop pa je pravo adrenalinsko doživetje s prijetno umirjenim koncem - pol ure dričanja po melišču navzdol, nekaj hoje po skalah, nato pa položna hoja skozi gozd do avta.
Četrtek ni bil nič posebej izstopajoč, torej sva si ta dan privoščila le sprehod in agi trening, danes pa smo se ponovno podali v hribe, le da tokrat v bolj sprehajalski izvedbi. Šli smo na Komno, ker pa smo bili časovno omejeni smo tja res samo šli, ne pa tudi prišli. Tokrat smo testirali tudi copatke, ki so namenjeni predvsem zaščiti na morju, saj si je lani prav grdo porezal blazinice med tekanjem po skalah. Vreme je bilo prav prijetno, sončno in ne prevroče, v gozdu in blizu vode pa je tako ali tako vedno idilično... Še na čimveč takih izletov!
Moja fanta
Sambotu se je zdelo zabavno, da bi mi, kot pogosto počne tudi doma, zlezel med nogami... med hojo navzdol... s stranskimi torbami...
Osvežitev na koncu
Monday, June 23, 2008
Štoparski vodič po galaksiji (ali do koder nam bo zneslo...)
Črna Smrt ima rada veliko stvari, med drugim obožuje potovanja. Ker je pameten poba, je uvidel, da so možnosti za kak konkreten roadtrip med izpitnim obdobjem bolj male, revež pa ima premajhno žepnino, da bi si privoščil avto. Zato je, kot se za mladeniča njegove starosti in letni čas spodobi, sklenil postati 'backpacker' :). Njegov prvi podvig je bolj lokalnega značaja, saj je osvojil Planino nad Vrhniko, v načrtu pa ima vse-evropsko turnejo, če bo seveda dovolj uspešen pri štopanju. Če torej kje na poti srečate spodaj prikazanega frajerja, bodite tako velikodušni in mu ustavite, da ne bo zaradi mojih izpitov prikrajšan za poletne dogodivščine...
Tole fotko pa je sam sfotošopiral in me dodal zraven sebe, da se ne bom počutila preveč zapostavljeno ;). Ob pogledu nanjo se skorajda počutim, kot bi bila dejansko zraven ob podvigu...
Tole fotko pa je sam sfotošopiral in me dodal zraven sebe, da se ne bom počutila preveč zapostavljeno ;). Ob pogledu nanjo se skorajda počutim, kot bi bila dejansko zraven ob podvigu...
Tuesday, June 10, 2008
In dohitela naju je pamet....
Kot napovedano v prejšnjem postu sem bila tudi letos na razstavi na Hrušici, s tem, da sta letos prvič bili organizirani dve samostojni razstavi. V soboto sta naju z Živo na razstavišče peljala moja dva najljubša fanta, ki sta me za lep začetek dneva peljala na krajši sprehod za vadbišče, potem pa sem morala počasi veselo na delo. Oba dni sem bila vodja kroga pri prvi FCI skupini in moram reči, da je prvi dan k srbski sodnici Sunčici Lazić prišlo kar nekaj lepih in zanimivih psov. Po delu smo se na poti do hotela ustavili na sprehodu z Ivano in njenim mnogoštevilnim krdelom, kjer sva s Sambekom po dolgem času skupaj pozirala, to, da sem bila dostojno oblečena, pa je bilo sploh vredno ovekovečenja...
Gravitacija na belgijce ne deluje kaj dosti...
Velik nasmešek sredi sprehoda :)
V nedeljo sem ponovno delala pri ovčarjih, ki jih je tokrat sodil Šved Kenneth Edh. Proti koncu dela nam je sicer nagajal dež, a smo kljub temu kot zadnji (izenačenje z Živinim krogom) uspešno prikrmarili do konca. Vikend smo tako uspešno izpeljali, časa za počitek pa ni bilo, saj je nov teden prinesel nove obveznosti - učenje, urejanje hiše, agi treninge in še kaj.
V petek sem se celo uspela približno naspati in nabrati moči za naporen vikend, ki me je čakal. V soboto je bilo treba vstati dokaj zgodaj in se odpeljati na nadomestni agi trening, saj nam je v četrtek zaradi dežja odpadel, po agi treningu pa smo odbrzeli domov na pomoč pri pripravi piknika za očetov rojstni dan. Seveda niso bile naporne samo priprave, naporen je bil tudi piknik, s katerega sem ušla - na drug piknik, tokrat v Gregorjevo čast. In ja, hlače so mi še prav :).
Nedelja je prinesla novo priložnost za RO uspehe in polna optimizma sva se s Sambotom podala v boj. Tekma je bila na vadbišču KD Domžale in je minila v zelo prijetnem, prijateljskem vzdušju kljub občasnemu rahlemu nagajanju dežja. V kategoriji RO II je bilo 6 tekmovalcev in s Sambotom sva nastopila zadnja. Šlo nama je zelo dobro, edini očitni napaki sta bili postrani usedanje pri eni vaji in ne najboljša izvedba stranskega koraka pri drugi. Z najinim nastopom sem bila zadovoljna, saj nama je šlo mnogo bolje kot v Ljubljani, vseeno pa vem, da znava tudi bolje. No, sodnik je bil očitno manj kritičen kot jaz, dal nama je 164 od 170ih točk, kar je pomenilo drugo mesto! Tu je najin nastop v RO II.
Ker je bila v RO III samo ena tekmovalka, sem se javila kot statist, saj je treba v kategorijah III in IV delati v parih. Želela sem izkoristiti priložnost za trening, saj sama nikoli ne vadim z znakci in celih prog, pač pa samo posamezne vaje v obliki trikov. Poleg tega bova na naslednji tekmi najbrž že nastopila v tej kategoriji, saj imava že vse pogoje izpolnjene za napredovanje v višji razred. Napovedala sem, da bo najina izvedba v trojki lepša kot v dvojki in tako je tudi bilo. Kljub trem ne ravno najboljšim momentom - prvega sem zakrivila jaz, sem sem se na progi ponovno izgubila, velike težave mi namreč predstavlja orientacija med znakci (najbrž bi se bolje znašla, če bi pretekla parkur, kot na agiju), sploh, če je vmes vaja obrat za 270 stopinj, torej za 3/4 kroga. Običajno se pozabim ustaviti, naredim cel krog, potem pa po dveh korakih ugotovim, da pred mano ni naslednjega znaka. Tako je bilo tudi tu. Za drugi tak moment je kriva kar usoda oz. smola, namreč na našem vadbišču sem dejansko začela vaditi mizo, ki mi je delala težave, kar mi žal nič ne pomaga na tekmah, saj je naša miza precej višja od predpisane za RO in Sambo tega sploh ne dojame kot mize. Očitno si bo treba omisliti tako nizko mizo za doma, da jo bova lahko končno efektivno povadila. Tretji moment pa je prispeval Sambo, saj se je pri eni od vaj spomnil, da je reinkarniran frizijec in mi zlezel med noge. Čisti Sambo! Sem mislila, da je najbolj neugoden trenutek za tako početje ko hodim po stopnicah navzdol, pa vidim, da se lahko bojim tega tudi na RO tekmah... Vseeno sem z njegovim delom res zadovoljna - tu je najin RO III.
Dovolj za danes. Vikend tempo se še ni umiril, saj me to soboto čaka delo na portoroški razstavi, naslednje štiri vikende pa imava agi tekme. Upam, da kaj bolj uspešne kot zadnje čase, sicer pa sem (kot vedno) optimist - očitno naju je vsaj na rallyju pamet končno le dohitela in ne bova več samo lepa ;).
Pozdrav z druge stopničke in natipkanje
Gravitacija na belgijce ne deluje kaj dosti...
Velik nasmešek sredi sprehoda :)
V nedeljo sem ponovno delala pri ovčarjih, ki jih je tokrat sodil Šved Kenneth Edh. Proti koncu dela nam je sicer nagajal dež, a smo kljub temu kot zadnji (izenačenje z Živinim krogom) uspešno prikrmarili do konca. Vikend smo tako uspešno izpeljali, časa za počitek pa ni bilo, saj je nov teden prinesel nove obveznosti - učenje, urejanje hiše, agi treninge in še kaj.
V petek sem se celo uspela približno naspati in nabrati moči za naporen vikend, ki me je čakal. V soboto je bilo treba vstati dokaj zgodaj in se odpeljati na nadomestni agi trening, saj nam je v četrtek zaradi dežja odpadel, po agi treningu pa smo odbrzeli domov na pomoč pri pripravi piknika za očetov rojstni dan. Seveda niso bile naporne samo priprave, naporen je bil tudi piknik, s katerega sem ušla - na drug piknik, tokrat v Gregorjevo čast. In ja, hlače so mi še prav :).
Nedelja je prinesla novo priložnost za RO uspehe in polna optimizma sva se s Sambotom podala v boj. Tekma je bila na vadbišču KD Domžale in je minila v zelo prijetnem, prijateljskem vzdušju kljub občasnemu rahlemu nagajanju dežja. V kategoriji RO II je bilo 6 tekmovalcev in s Sambotom sva nastopila zadnja. Šlo nama je zelo dobro, edini očitni napaki sta bili postrani usedanje pri eni vaji in ne najboljša izvedba stranskega koraka pri drugi. Z najinim nastopom sem bila zadovoljna, saj nama je šlo mnogo bolje kot v Ljubljani, vseeno pa vem, da znava tudi bolje. No, sodnik je bil očitno manj kritičen kot jaz, dal nama je 164 od 170ih točk, kar je pomenilo drugo mesto! Tu je najin nastop v RO II.
Ker je bila v RO III samo ena tekmovalka, sem se javila kot statist, saj je treba v kategorijah III in IV delati v parih. Želela sem izkoristiti priložnost za trening, saj sama nikoli ne vadim z znakci in celih prog, pač pa samo posamezne vaje v obliki trikov. Poleg tega bova na naslednji tekmi najbrž že nastopila v tej kategoriji, saj imava že vse pogoje izpolnjene za napredovanje v višji razred. Napovedala sem, da bo najina izvedba v trojki lepša kot v dvojki in tako je tudi bilo. Kljub trem ne ravno najboljšim momentom - prvega sem zakrivila jaz, sem sem se na progi ponovno izgubila, velike težave mi namreč predstavlja orientacija med znakci (najbrž bi se bolje znašla, če bi pretekla parkur, kot na agiju), sploh, če je vmes vaja obrat za 270 stopinj, torej za 3/4 kroga. Običajno se pozabim ustaviti, naredim cel krog, potem pa po dveh korakih ugotovim, da pred mano ni naslednjega znaka. Tako je bilo tudi tu. Za drugi tak moment je kriva kar usoda oz. smola, namreč na našem vadbišču sem dejansko začela vaditi mizo, ki mi je delala težave, kar mi žal nič ne pomaga na tekmah, saj je naša miza precej višja od predpisane za RO in Sambo tega sploh ne dojame kot mize. Očitno si bo treba omisliti tako nizko mizo za doma, da jo bova lahko končno efektivno povadila. Tretji moment pa je prispeval Sambo, saj se je pri eni od vaj spomnil, da je reinkarniran frizijec in mi zlezel med noge. Čisti Sambo! Sem mislila, da je najbolj neugoden trenutek za tako početje ko hodim po stopnicah navzdol, pa vidim, da se lahko bojim tega tudi na RO tekmah... Vseeno sem z njegovim delom res zadovoljna - tu je najin RO III.
Dovolj za danes. Vikend tempo se še ni umiril, saj me to soboto čaka delo na portoroški razstavi, naslednje štiri vikende pa imava agi tekme. Upam, da kaj bolj uspešne kot zadnje čase, sicer pa sem (kot vedno) optimist - očitno naju je vsaj na rallyju pamet končno le dohitela in ne bova več samo lepa ;).
Pozdrav z druge stopničke in natipkanje
Monday, May 26, 2008
Akcija!
Prejšnjič sem pozabila dodati še skrajšan posnetek z razstave v Kočevju, kjer lahko vidite Sambotov rep, naravnan skoraj na perpetuum mobile, dele, kjer cepeta kot oven pred napadom sem pa zaradi dolžine posnetka izrezala in vas tako, žal mi je, prikrajšala za zabavo (nauk - v tednu pred razstavo ni pametno psa klikati na 'nožne' trikce, saj lahko potem v ringu uprizori cel Footlose, tako kot Sambo, samo še kaka koračnica je manjkala za glasbeno podlago).
Kot vidite sem v petek pred odhodom pozabila s sabo vzeti stvari za tri dni vnaprej, tako da sem za spremembo razstavljala v zelo športnih oblačilih (evfemizem za 'iste cunje, ki sem jih nosila vse 4 dni, pri tem pa samo 1x prišla do tuša'; zdaj veste, zakaj je bil tisti tuš pred spanjem v četrtek zvečer tako dobra investicija...), sicer pa bolje razstavljati v pasjih hlačah kot pa teči agility v poletnih lanenih hlačah in natikačih...
V soboto sva bila na agi tekmi v Ložnici pri Žalcu, kjer se nama je na precej imbecilen način izmuznil zadnji pogoj - ko narediva vseh 6 con, ko ne pade nobena prečka dobiva na res butastem mestu izogib in s tem 5 kazenskih točk. No, tek sicer ni bil perfekten - proti koncu sem Sambota poslala na skok, zatulila, ker sem mislila, da sem falila, potem pa ga skušala spet spravit v pogon, kar je pri psu, ki ne pozna (ali pa PRIzna, saj ne vem) povelja Naprej precej težko, če imaš zadnje tri skoke v ravni liniji in to v klanec (na posnetku sicer ni videti, a teren precej visi in finiš je seveda bil navkreber). Zanimivo, da se mi zdi tek precej lep, kljub temu, da nama je uspelo narediti tisti izogib, da sem se par ovir po tem (ko smo po teku navzdol morali narediti obrat za 180 stopinj) skoraj ubila in da sva na ciljni ravnini res bila videti kot Butec & Butec - najprej sem falila, da sem falila, potem pa se je Sambo po vsakem skoku obrnil in zatulil name, češ kje hodim. Ah ja, za pestrost pa res poskrbiva. No, presodite sami - tu je prvi tek.
Tudi v jumpingu sva imela en izogib - Sambotu se je zdelo, da nisem dovolj jasno pokazala v tunel, zato se je enkrat obrnil okrog svoje osi, drugače pa sva šla lepo in bila tako skupno šesta.
Včeraj sva bila na prvi RO tekmi letos. Delovna karma očitno ni bila najboljša, saj je redkokateri pes res lepo delal, v enki jih je kar nekaj opravilo potrebo na parkurju (in to večinoma psice?), trendu je sledil tudi Sambo, ki se je na štartu drl, kot bi bil na agiju, čim sva krenila pa ga je navdušenje minilo. Imel je zelo slabo koncentracijo in resnici na ljubo nisva delala najbolje; sodnik je bil mnenja, da treh vaj nisva opravila, tako da sva bila diskvalificirana (tako kot še veliko ostalih tekmovalcev, tudi iz bolj banalnih razlogov). No ja, pa saj je na rallyju do zdaj šlo prelepo, da bi večno trajalo, v treh tekmah sva naredila tri pogoje, tako da se bova za naslednjo tekmo skušala bolje pripraviti.
Sezona je na višku in čaka naju kar nekaj stvari - ta vikend je dvojna razstava na Hrušici, kjer oba dni delam (v soboto me bosta spremljala tudi Sambo in Gregor), naslednji vikend je RO tekma v Domžalah, še naslednji pa je dvojni CACIB Portorož, kjer bom verjetno en dan delala, drugi dan pa šla na RO tekmo v Žalec. Še bo pestro!
Kot vidite sem v petek pred odhodom pozabila s sabo vzeti stvari za tri dni vnaprej, tako da sem za spremembo razstavljala v zelo športnih oblačilih (evfemizem za 'iste cunje, ki sem jih nosila vse 4 dni, pri tem pa samo 1x prišla do tuša'; zdaj veste, zakaj je bil tisti tuš pred spanjem v četrtek zvečer tako dobra investicija...), sicer pa bolje razstavljati v pasjih hlačah kot pa teči agility v poletnih lanenih hlačah in natikačih...
V soboto sva bila na agi tekmi v Ložnici pri Žalcu, kjer se nama je na precej imbecilen način izmuznil zadnji pogoj - ko narediva vseh 6 con, ko ne pade nobena prečka dobiva na res butastem mestu izogib in s tem 5 kazenskih točk. No, tek sicer ni bil perfekten - proti koncu sem Sambota poslala na skok, zatulila, ker sem mislila, da sem falila, potem pa ga skušala spet spravit v pogon, kar je pri psu, ki ne pozna (ali pa PRIzna, saj ne vem) povelja Naprej precej težko, če imaš zadnje tri skoke v ravni liniji in to v klanec (na posnetku sicer ni videti, a teren precej visi in finiš je seveda bil navkreber). Zanimivo, da se mi zdi tek precej lep, kljub temu, da nama je uspelo narediti tisti izogib, da sem se par ovir po tem (ko smo po teku navzdol morali narediti obrat za 180 stopinj) skoraj ubila in da sva na ciljni ravnini res bila videti kot Butec & Butec - najprej sem falila, da sem falila, potem pa se je Sambo po vsakem skoku obrnil in zatulil name, češ kje hodim. Ah ja, za pestrost pa res poskrbiva. No, presodite sami - tu je prvi tek.
Tudi v jumpingu sva imela en izogib - Sambotu se je zdelo, da nisem dovolj jasno pokazala v tunel, zato se je enkrat obrnil okrog svoje osi, drugače pa sva šla lepo in bila tako skupno šesta.
Včeraj sva bila na prvi RO tekmi letos. Delovna karma očitno ni bila najboljša, saj je redkokateri pes res lepo delal, v enki jih je kar nekaj opravilo potrebo na parkurju (in to večinoma psice?), trendu je sledil tudi Sambo, ki se je na štartu drl, kot bi bil na agiju, čim sva krenila pa ga je navdušenje minilo. Imel je zelo slabo koncentracijo in resnici na ljubo nisva delala najbolje; sodnik je bil mnenja, da treh vaj nisva opravila, tako da sva bila diskvalificirana (tako kot še veliko ostalih tekmovalcev, tudi iz bolj banalnih razlogov). No ja, pa saj je na rallyju do zdaj šlo prelepo, da bi večno trajalo, v treh tekmah sva naredila tri pogoje, tako da se bova za naslednjo tekmo skušala bolje pripraviti.
Sezona je na višku in čaka naju kar nekaj stvari - ta vikend je dvojna razstava na Hrušici, kjer oba dni delam (v soboto me bosta spremljala tudi Sambo in Gregor), naslednji vikend je RO tekma v Domžalah, še naslednji pa je dvojni CACIB Portorož, kjer bom verjetno en dan delala, drugi dan pa šla na RO tekmo v Žalec. Še bo pestro!
Tuesday, May 20, 2008
FMBB 2008
Drugi teden v maju so Slovenijo poplavili belgijci v takšni in drugačni obliki. Od 9. do 11. maja je namreč v Kočevju potekalo svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev s tekmovanji po programih IPO, mondioring, agility ter razstava. Tako sva se s Sambotom od četrtka, ko smo imeli agility treninge, do nedelje, ko je popoldne bila zaključna slovesnost, začasno preselila v Kočevje. Slovensko agi reprezentanco so sestavljali groenendaelka Vista, malinoiska Pia, malinois Vinny, tervueren Dancer ter dolgolasa Batman in Robin, Sambo in njegov prijatelj Pan. Individualno nas je tako teklo šest parov, v ekipnem delu tekmovanja pa so tekli Vista, Pia, Sambo in Pan.
Četrtek se je začel zgodaj, tako kot nadaljnjih nekaj dni. V jutranji gneči sem se odpeljala v Kočevje, kjer so nekateri že pridno pripravljali ovire. Postavili smo parkur in treningi so se začeli. Najprej je začela slovenska reprezentanca, sledili so Hrvati, potem pa so se po abecedi zvrstile še vse ostale reprezentance, mi pa smo jih klicali na trening in podili s parkurja, ko jim je čas potekel. Moram reči, da po celem dnevu gledanja treningov skoraj dvajsetih reprezentanc lahko zdaj v n jezikih psa pošljem na cono, v tunel, v slalom in, ja, tudi v tri krasne :). Dan je bil dolg in ko sem se zvečer pripeljala domov, sem zmogla samo še tuširanje in spanje. Zelo dobra investicija…
V petek sem jutro spet pozdravila vse prekmalu za moj okus; z Gregorjem sva naložila stvari in Sambeka v pikapa in se odpeljala proti Kočevju. Ta dan se je začelo zares – čez dan so naju čakali trije teki, najprej dva individualna, potem pa še en ekipni. Začuda, ali pa tudi ne, sem skozi vse tekmovanje imela manj treme kot na naših tekmah (pa že tam nisem ravno razvalina), pravzaprav treme sploh ni bilo. Sodnika sta bila Zlatko Gorjan in Mirja Lapanja in moram reči, da so mi prav vsi parkurji bili všeč, bili so srednje zahtevni in vsi do zadnjega lepo tekoči, tako da jih je bil pravi užitek teči. Najin prvi tek na prvenstvu je bil hkrati tudi prvi slovenski tek, saj sva imela štartno številko 14 (od cca 130 tekmovalcev) in sva tako bila prva Slovenca, ki sva se podala v krvavi boj za čast in slavo (seveda se hecam). Zlatko je postavil lep in zanimiv jumping, ki sva ga tudi izredno dobro odtekla – razen diskvalifikacijske napake, seveda. Sambo bi pri svojih letih že lahko ločil med Levo in Desno in se temu primerno tudi obrnil, jaz pa, no ja, jaz pa bi tudi lahko bila malo manj morona in ne vztrajala pri svojem, pač pa psa odpeljala po desni, če se že ni strinjal z mano. Rezultat lahko vidite na posnetku.
Okrog enih popoldne je bil na vrsti prvi agility tek, kjer se Sambo očitno ni mogel odločiti, ali bi kot ponavadi preskočil cono, ali bi izkoristil geriatrični izgovor in podrl kako palico ali pa bi me presenetil s čim popolnoma novim, npr. izogibom. Zato se je, kakopak, odločil za vse troje. Ker pa je preskočena cona bila vstopna na gugalnico, izstopno na mostu, ki jo sicer tako rad preleti, je pa naredil, ker ima dejansko res že kako leto čez puberteto in ker sem za izogib z ne najboljšim vodenjem delno kriva tudi jaz, mu je seveda odpuščeno. V petek je bil na vrsti tudi agility ekipni tek, ki sva ga opravila res zelo dobro. Celo tako zelo, da ga je Sambek odtekel najbolje iz slovenske ekipe – Pia in Pan sta žal bila diskvalificirana, Vista je dobila 10 točk, Sambo pa s standardno preskočeno cono na mostu 5. Pri tem mi je tudi uničil optimistični plan, ki sem ga skovala med ogledom proge, da bom po mostu naredila francoski obrat in ga po levi strani odvodila mimo zidu in tako lepo popeljala v tunel. Zavoljno njegove lastne iniciative in pogleda na izdelavo con na mostu sem ta načrt morala rahlo spremeniti in na parkurju improvizirati, da sem ga iz tega položaja spravila čez zid in nato v pravo luknjo v tunelu. Na srečo sem načeloma dober improvizator in tu je najin je ekipni agility.
Iz petka na soboto je noč bila bolj pestra, saj smo se sklenili odpovedati cijazenju sem in tja in šotoriti na samem prizorišču. Kljub močnemu soncu in visokim dnevnim temperaturam je ponoči pritisnil hud mraz. No, tudi to smo nekako preživeli in zjutraj kljub kampiranju na sami lokaciji (20m od parkurja) vstali nič kaj kasneje, kot bi vstali, če bi se morali še pripeljati iz Ljubljane. Mogoče so temu botrovale serenade horde pinčev v sosednjem avtomobilu, dozdeva se mi, da bi kaj pri tem lahko imelo tudi razgibavanje psov s frizbijem mimo našega šotora ob 7ih zjutraj, kakorkoli, dan se je ponovno začel zgodaj. Sobota je bila še bolj pestra kot petek, saj naju je ta dan čakala še razstava. Zjutraj sem tako najprej peljala Sambota na kratek sprehod, nato pa oddrvela na prizorišče razstave, kjer ni bilo še ničesar in nikogar. Vrnila sem se v naš tabor, kjer sem nameravala pojesti zajtrk, kar mi ni najbolje uspelo, saj so me vpoklicali na pomoč Špancem za prevajanje pri reševanju neke težave z organizatorji. Potem sem izvedela, da se na razstavnem prostoru celo nekaj dogaja, hkrati pa so tudi postavljali še zadnje ovire za prvi sobotni tek, tako da sem videla, da bo šlo malo na tesno.
Od tu naprej je naslednja ura, ura in pol bila precej adrenalinska; medtem ko sem si jaz vzela standardni dve minuti za Sambotovo frizuro, naju je Gregor šel prijaviti na razstavo. Vsi trije smo tekli na razstavišče, kjer smo prišli ravno ob pravem času, da smo navijali za mariborska prijatelja Olgo in njenega Yara, nato pa sva bila na vrsti že midva. Sodnica je bila Myrjam Vermeire iz Belgije in Sambo je kot edini odrasli samec (v razredu prvakov) dosegel lep opis, odlično oceno, CAC in BOS (Best of Sex). BOB je odnesla ruska psica finske vzreje, Je M'Appele Ilona, vseh groenendaelov je bilo 5. Po najini razstavi sem oddivjala do agi parkurja na ogled, trikrat odbrzela skozi ovire in tekla nazaj na razstavišče, kjer sem razstavljala tervuerena Navaja italijansko-nizozemske prijateljice Sandre. Dobila sva oceno odl. 1, CAC, nakar sem ponovno šibala na agi. Medtem je Gregor pridno ogrel Sambeka, tako da sva si samo izmenjala povodec in že sva s se Sambotom podala na parkur. Ko sva opravila tam, sva se malo ohladila, potem pa sem se - da, uganili ste, vrnila na razstavo, kjer sva z Navajom dobila še CACIB, BOB in BIS 3.
Pa nazaj na agi - sobotni jumping ni bil daleč od popolnosti, izpeljala sva ga res lepo in tudi hitro, žal je padla prečka tri skoke pred koncem. Vseeno sva si prislužila in tudi zaslužila velik aplavz publike za res lep tek ;) . Opoldanski agility je bil čisto dostojen, a vseeno ne tako lep kot jutranji jumping. Časovno bi lahko bilo bolje, poleg standardne preskočene izstopne cone na mostu je Sambotu nekako uspelo tudi faliti vhod v slalom, kar sicer ni ravno značilno za njegov repertorar. No, pa saj bi bilo dolgčas, če bi me samo z mostom živciral, kajne? Tu je sobotni agility. Popoldne naju je čakal še ekipni jumping, najin morda najlepši tek. Žal tudi ta s točkami, saj sem Sambotu morda malo nenatančno pokazala vhod v tunel, tako da je pristal sredi obeh lukenj, sicer pa je bil tek res zelo tekoč in tudi zgledno hiter, skratka, tek, na katerega sva lahko oba ponosna.
Mislim, da sva se oba lepo odrezala v 6ih tekih v dveh dneh, tako da sem z najinimi nastopi več kot zadovoljna. Tudi ekipno s(m)o se vsi štirje pari dobro odrezali, Vista in Pan sta se dobro borila tudi v finalnih tekih v nedeljo, kjer sta se uvrstila na skupno 12. in 19. mesto. Še boljše se je Slovenija odrezala v IPO progamu, kjer je Slovenka celo zmagala. Bravo naši!
Agility je torej izpolnil vsa pričakovanja, razstava pa mojih (in mislim da tudi od drugih) pričakovanj organizacijsko žal ni dosegla, kljub temu pa sva se tudi tam imela lepo, srečala nekaj starih znancev in Kočevje nasploh nama bo ostalo v zelo lepem spominu, saj je vzdušje bilo čudovito, tako kot se za belgijsko prireditev spodobi. Če bo vse po sreči, bova v belgijskem vzdušju lahko uživala tudi prihodnje leto na Češkem, upam, da ponovno v vlogi tekmovalcev in razstavljalcev…
Do prihodnjič,
Urša
Četrtek se je začel zgodaj, tako kot nadaljnjih nekaj dni. V jutranji gneči sem se odpeljala v Kočevje, kjer so nekateri že pridno pripravljali ovire. Postavili smo parkur in treningi so se začeli. Najprej je začela slovenska reprezentanca, sledili so Hrvati, potem pa so se po abecedi zvrstile še vse ostale reprezentance, mi pa smo jih klicali na trening in podili s parkurja, ko jim je čas potekel. Moram reči, da po celem dnevu gledanja treningov skoraj dvajsetih reprezentanc lahko zdaj v n jezikih psa pošljem na cono, v tunel, v slalom in, ja, tudi v tri krasne :). Dan je bil dolg in ko sem se zvečer pripeljala domov, sem zmogla samo še tuširanje in spanje. Zelo dobra investicija…
V petek sem jutro spet pozdravila vse prekmalu za moj okus; z Gregorjem sva naložila stvari in Sambeka v pikapa in se odpeljala proti Kočevju. Ta dan se je začelo zares – čez dan so naju čakali trije teki, najprej dva individualna, potem pa še en ekipni. Začuda, ali pa tudi ne, sem skozi vse tekmovanje imela manj treme kot na naših tekmah (pa že tam nisem ravno razvalina), pravzaprav treme sploh ni bilo. Sodnika sta bila Zlatko Gorjan in Mirja Lapanja in moram reči, da so mi prav vsi parkurji bili všeč, bili so srednje zahtevni in vsi do zadnjega lepo tekoči, tako da jih je bil pravi užitek teči. Najin prvi tek na prvenstvu je bil hkrati tudi prvi slovenski tek, saj sva imela štartno številko 14 (od cca 130 tekmovalcev) in sva tako bila prva Slovenca, ki sva se podala v krvavi boj za čast in slavo (seveda se hecam). Zlatko je postavil lep in zanimiv jumping, ki sva ga tudi izredno dobro odtekla – razen diskvalifikacijske napake, seveda. Sambo bi pri svojih letih že lahko ločil med Levo in Desno in se temu primerno tudi obrnil, jaz pa, no ja, jaz pa bi tudi lahko bila malo manj morona in ne vztrajala pri svojem, pač pa psa odpeljala po desni, če se že ni strinjal z mano. Rezultat lahko vidite na posnetku.
Okrog enih popoldne je bil na vrsti prvi agility tek, kjer se Sambo očitno ni mogel odločiti, ali bi kot ponavadi preskočil cono, ali bi izkoristil geriatrični izgovor in podrl kako palico ali pa bi me presenetil s čim popolnoma novim, npr. izogibom. Zato se je, kakopak, odločil za vse troje. Ker pa je preskočena cona bila vstopna na gugalnico, izstopno na mostu, ki jo sicer tako rad preleti, je pa naredil, ker ima dejansko res že kako leto čez puberteto in ker sem za izogib z ne najboljšim vodenjem delno kriva tudi jaz, mu je seveda odpuščeno. V petek je bil na vrsti tudi agility ekipni tek, ki sva ga opravila res zelo dobro. Celo tako zelo, da ga je Sambek odtekel najbolje iz slovenske ekipe – Pia in Pan sta žal bila diskvalificirana, Vista je dobila 10 točk, Sambo pa s standardno preskočeno cono na mostu 5. Pri tem mi je tudi uničil optimistični plan, ki sem ga skovala med ogledom proge, da bom po mostu naredila francoski obrat in ga po levi strani odvodila mimo zidu in tako lepo popeljala v tunel. Zavoljno njegove lastne iniciative in pogleda na izdelavo con na mostu sem ta načrt morala rahlo spremeniti in na parkurju improvizirati, da sem ga iz tega položaja spravila čez zid in nato v pravo luknjo v tunelu. Na srečo sem načeloma dober improvizator in tu je najin je ekipni agility.
Iz petka na soboto je noč bila bolj pestra, saj smo se sklenili odpovedati cijazenju sem in tja in šotoriti na samem prizorišču. Kljub močnemu soncu in visokim dnevnim temperaturam je ponoči pritisnil hud mraz. No, tudi to smo nekako preživeli in zjutraj kljub kampiranju na sami lokaciji (20m od parkurja) vstali nič kaj kasneje, kot bi vstali, če bi se morali še pripeljati iz Ljubljane. Mogoče so temu botrovale serenade horde pinčev v sosednjem avtomobilu, dozdeva se mi, da bi kaj pri tem lahko imelo tudi razgibavanje psov s frizbijem mimo našega šotora ob 7ih zjutraj, kakorkoli, dan se je ponovno začel zgodaj. Sobota je bila še bolj pestra kot petek, saj naju je ta dan čakala še razstava. Zjutraj sem tako najprej peljala Sambota na kratek sprehod, nato pa oddrvela na prizorišče razstave, kjer ni bilo še ničesar in nikogar. Vrnila sem se v naš tabor, kjer sem nameravala pojesti zajtrk, kar mi ni najbolje uspelo, saj so me vpoklicali na pomoč Špancem za prevajanje pri reševanju neke težave z organizatorji. Potem sem izvedela, da se na razstavnem prostoru celo nekaj dogaja, hkrati pa so tudi postavljali še zadnje ovire za prvi sobotni tek, tako da sem videla, da bo šlo malo na tesno.
Od tu naprej je naslednja ura, ura in pol bila precej adrenalinska; medtem ko sem si jaz vzela standardni dve minuti za Sambotovo frizuro, naju je Gregor šel prijaviti na razstavo. Vsi trije smo tekli na razstavišče, kjer smo prišli ravno ob pravem času, da smo navijali za mariborska prijatelja Olgo in njenega Yara, nato pa sva bila na vrsti že midva. Sodnica je bila Myrjam Vermeire iz Belgije in Sambo je kot edini odrasli samec (v razredu prvakov) dosegel lep opis, odlično oceno, CAC in BOS (Best of Sex). BOB je odnesla ruska psica finske vzreje, Je M'Appele Ilona, vseh groenendaelov je bilo 5. Po najini razstavi sem oddivjala do agi parkurja na ogled, trikrat odbrzela skozi ovire in tekla nazaj na razstavišče, kjer sem razstavljala tervuerena Navaja italijansko-nizozemske prijateljice Sandre. Dobila sva oceno odl. 1, CAC, nakar sem ponovno šibala na agi. Medtem je Gregor pridno ogrel Sambeka, tako da sva si samo izmenjala povodec in že sva s se Sambotom podala na parkur. Ko sva opravila tam, sva se malo ohladila, potem pa sem se - da, uganili ste, vrnila na razstavo, kjer sva z Navajom dobila še CACIB, BOB in BIS 3.
Pa nazaj na agi - sobotni jumping ni bil daleč od popolnosti, izpeljala sva ga res lepo in tudi hitro, žal je padla prečka tri skoke pred koncem. Vseeno sva si prislužila in tudi zaslužila velik aplavz publike za res lep tek ;) . Opoldanski agility je bil čisto dostojen, a vseeno ne tako lep kot jutranji jumping. Časovno bi lahko bilo bolje, poleg standardne preskočene izstopne cone na mostu je Sambotu nekako uspelo tudi faliti vhod v slalom, kar sicer ni ravno značilno za njegov repertorar. No, pa saj bi bilo dolgčas, če bi me samo z mostom živciral, kajne? Tu je sobotni agility. Popoldne naju je čakal še ekipni jumping, najin morda najlepši tek. Žal tudi ta s točkami, saj sem Sambotu morda malo nenatančno pokazala vhod v tunel, tako da je pristal sredi obeh lukenj, sicer pa je bil tek res zelo tekoč in tudi zgledno hiter, skratka, tek, na katerega sva lahko oba ponosna.
Mislim, da sva se oba lepo odrezala v 6ih tekih v dveh dneh, tako da sem z najinimi nastopi več kot zadovoljna. Tudi ekipno s(m)o se vsi štirje pari dobro odrezali, Vista in Pan sta se dobro borila tudi v finalnih tekih v nedeljo, kjer sta se uvrstila na skupno 12. in 19. mesto. Še boljše se je Slovenija odrezala v IPO progamu, kjer je Slovenka celo zmagala. Bravo naši!
Agility je torej izpolnil vsa pričakovanja, razstava pa mojih (in mislim da tudi od drugih) pričakovanj organizacijsko žal ni dosegla, kljub temu pa sva se tudi tam imela lepo, srečala nekaj starih znancev in Kočevje nasploh nama bo ostalo v zelo lepem spominu, saj je vzdušje bilo čudovito, tako kot se za belgijsko prireditev spodobi. Če bo vse po sreči, bova v belgijskem vzdušju lahko uživala tudi prihodnje leto na Češkem, upam, da ponovno v vlogi tekmovalcev in razstavljalcev…
Do prihodnjič,
Urša
Tuesday, May 6, 2008
Znana pesem sicer pravi, naj ne čakam na maj, kljub temu pa sem s prvo letošnjo razstavo počakala prav do maja. Ker sem vedela, da me bo po skoraj pol leta dajal že hud delirium tremens zaradi razstavne abstinence (zadnja razstava je bila novembra v Belgiji), sem se že pozimi odločila, da Sambota prijavim na mednarodno razstavo v Celovec. Zakaj ne prej? Zato, ker sem na vseh letošnjih slovenskih razstavah delala in služila za brikete, v bližini pa razstav pravzaprav ni bilo, vsaj ne takih, kjer bi me kak sodnik posebej privlačil (jasno, da bi moral tudi kdaj že kakega belgijca videti v živo, da bi izpolnil moje kriterije). Ko sem videla, da Avstrijci letos organizirajo razstavo v Celovcu, sem tako zastrigla z uhlji, ko sem videla, da sodi Štefan Šinko, pa sem se odločila, da Sambota res prijavim. Celovec je blizu, Šinko je brez dvoma dober sodnik, pa še nekaj konkurence bova gotovo imela...
Torej smo se zdaj že standardna ekipa Živa & Uroš & Klark & Leia (no ja, ona še ni tradicionalni član, bo pa to postala) ter Urša & Gregor & Sambo v nedeljo, 4. maja, napokali v avto in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Razstavišče je bilo prijetno in primerno veliko, stojnice z rezervnimi živalskimi deli so dišale že na daleč, ringi pa srednje veliki in zelo dobro tapecirani - ja, definitivno smo bili v Avstriji. S Sambotom sva bila dokaj kmalu na vrsti, zato smo se utaborili blizu našega ringa in črnuhu sem namenila že običajnih 1,7 minute za urejanje frizure. Ko sem videla, da je vseeno še nekaj psov pred nama, sva izkoristila izhod, zraven katerega smo se utaborili, in šla na zrak - kjer sva se znašla sama na zelenici okrog hale, kar sva seveda izkoristila za rundo tekanja, klikanja in igre. Temu primerno razpoložena sva se vrnila v halo, videla, da bova zdaj zdaj na vrsti in šla do vhoda v naš ring. Sambota je, kot običajno, nosilo kar po zraku, poskakoval je okrog mene in delil nasmeške vse naokrog. V ringu sva bila sama, se lepo postavila, odtekla, dobila CAC, se čez nekaj minut vrnila v boj za CACIB s simpatičnim avstrijskim groenom, ki sem ga spoznala na celjski razstavi, boj pošteno zmagala, potem pa dobila še BOB. Židane volje smo se vrnili v tabor in šli pogledat, kaj se dogaja pri švicarjih - odgovor je bil nič. In to še kar nekaj časa. Tako da smo v spremstvu kelpike Chune in njenih človeških prijateljev šli malo naokrog, pogledat, če je kaj zanimivega v ringih ali na štantih, se čez nekaj časa vrnili in navijali za slovenska švicarja Klarka in Nubo, ki sta v prav tako izključno avstrijski konkurenci odnesla oba CACIBa in BOB.
Za nagrado smo šli v lov na smrčke, jezike in... no, druge živalske pritikline, potem pa v skoraj prazni hali med čakanjem na BIS pustili, da so se psi malo poigrali med sabo. V BISu je ovčarje sodil avstrijski sodnik Erwin Deutscher. Črna Smrt je očitno očarala tudi njega, saj ga je g. Deutscher uvrstil med najlepših 9 psov iz skupine ovčarjev, dlje pa vsaj tokrat nisva prišla. Nič hudega, imela sva se fino, se v ringu na hitro spoprijateljila še z vodnikom češkega volčjaka in med čakanjem publiki krajšala čas z nekaj trikci (ker Sambotu spet ni bilo jasno, da za tisti zadnji priboljšek ni treba narediti nič drugega kot samo stati, zato je poskusil še s poklončkom, pa totemom, pa…). Kakorkoli, iz Avstrije smo odšli dobre volje in z lepimi spomini na prijetno razstavo, pa seveda z avtom, smrdečim po živalskem pokopališču. Na levih ovinkih se mi je na glavo posedal žakelj s 100 svinjskimi ušesi, na desnih je ta radost pripadla Gregorju. No ja, vsaj lačna nisva bila :).
Neca in Nuba
Uroš in Klark
Šibamo...
Torej smo se zdaj že standardna ekipa Živa & Uroš & Klark & Leia (no ja, ona še ni tradicionalni član, bo pa to postala) ter Urša & Gregor & Sambo v nedeljo, 4. maja, napokali v avto in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Razstavišče je bilo prijetno in primerno veliko, stojnice z rezervnimi živalskimi deli so dišale že na daleč, ringi pa srednje veliki in zelo dobro tapecirani - ja, definitivno smo bili v Avstriji. S Sambotom sva bila dokaj kmalu na vrsti, zato smo se utaborili blizu našega ringa in črnuhu sem namenila že običajnih 1,7 minute za urejanje frizure. Ko sem videla, da je vseeno še nekaj psov pred nama, sva izkoristila izhod, zraven katerega smo se utaborili, in šla na zrak - kjer sva se znašla sama na zelenici okrog hale, kar sva seveda izkoristila za rundo tekanja, klikanja in igre. Temu primerno razpoložena sva se vrnila v halo, videla, da bova zdaj zdaj na vrsti in šla do vhoda v naš ring. Sambota je, kot običajno, nosilo kar po zraku, poskakoval je okrog mene in delil nasmeške vse naokrog. V ringu sva bila sama, se lepo postavila, odtekla, dobila CAC, se čez nekaj minut vrnila v boj za CACIB s simpatičnim avstrijskim groenom, ki sem ga spoznala na celjski razstavi, boj pošteno zmagala, potem pa dobila še BOB. Židane volje smo se vrnili v tabor in šli pogledat, kaj se dogaja pri švicarjih - odgovor je bil nič. In to še kar nekaj časa. Tako da smo v spremstvu kelpike Chune in njenih človeških prijateljev šli malo naokrog, pogledat, če je kaj zanimivega v ringih ali na štantih, se čez nekaj časa vrnili in navijali za slovenska švicarja Klarka in Nubo, ki sta v prav tako izključno avstrijski konkurenci odnesla oba CACIBa in BOB.
Za nagrado smo šli v lov na smrčke, jezike in... no, druge živalske pritikline, potem pa v skoraj prazni hali med čakanjem na BIS pustili, da so se psi malo poigrali med sabo. V BISu je ovčarje sodil avstrijski sodnik Erwin Deutscher. Črna Smrt je očitno očarala tudi njega, saj ga je g. Deutscher uvrstil med najlepših 9 psov iz skupine ovčarjev, dlje pa vsaj tokrat nisva prišla. Nič hudega, imela sva se fino, se v ringu na hitro spoprijateljila še z vodnikom češkega volčjaka in med čakanjem publiki krajšala čas z nekaj trikci (ker Sambotu spet ni bilo jasno, da za tisti zadnji priboljšek ni treba narediti nič drugega kot samo stati, zato je poskusil še s poklončkom, pa totemom, pa…). Kakorkoli, iz Avstrije smo odšli dobre volje in z lepimi spomini na prijetno razstavo, pa seveda z avtom, smrdečim po živalskem pokopališču. Na levih ovinkih se mi je na glavo posedal žakelj s 100 svinjskimi ušesi, na desnih je ta radost pripadla Gregorju. No ja, vsaj lačna nisva bila :).
Neca in Nuba
Uroš in Klark
Šibamo...
Saturday, April 26, 2008
Evolucija
Šnelkurz evolucije oz. Evolucija v enem dnevu. Na začetku je bil
Homo sapiens. Danes sem si za dobro jutro pogledala posnetke Skinnerja in njegovih golobov za inspiracijo pred agility treningom in lažje spopadanje z morebitno nespretnostjo tečajnikov pri nagrajevanju in označevanju (dobrih in slabih) vedenj psov. Skinner je bil pameten človek.
Homo erectus. Kaj morem, tudi leta izkušenj ne pomenijo nujno pravilnega delovanja. Danes sem po dolgem času pozabila, da kljub ne ravno veličastni višini moja glava vendarle sega malo bolj v višave kot okvir od vrat na pesjaku. Mislim, da je ob udarcu zabolelo še soseda, ki je ravno šel čez dvorišče in me pozdravil...
Homo habilis. Dobro, ne morem jim zamerit, ker so le začetniki, ampak me vseeno zanima, ali obstaja človek, ki v prvih mesecih učenja agilityja vsaj v 25% zadane pravilno smer francoskega obrata. Priznam jim tudi oteževalno okoliščino, da morajo poleg vseh standardnih komponent (kje je pes, kje so oni, kje je ovira, kam morajo zdaj) misliti tudi na to, kje je tista zaplata blata, kjer je pol sošolcev izgubilo boj z zakoni rotacije in gravitacije in se srečalo s tlemi, pol se jih pa še bo. No, vsekakor jih je zabavno gledati :), vem pa tudi, da bo kmalu bolje, vaja pač dela mojstra.
Homo debilis. Pri večini ljudi se zgodi, da proti koncu dneva njihove fizične, kognitivne in moralno-socialne sposobnosti padajo. Vseeno pa od jutra do večera nisem pričakovala takega zatona. Na sprehodu smo bili 2 punci + 2 spuščena psa. Naredili smo že cel obhod, se naklepetali in naletali, za finiš pa smo dobili posebno poslastico. Ker imam oči vedno na preži, sem zaznala, da se nam od zadaj bližata 2 kolesarja. Oba psa sta bila na travi, midve pa na robu poti, vseeno sva poklicali vsaka svojega psa, da ne bi slučajno ravno stopila na potko. Osebek A se odpelje mimo, osebek B pa se zadere 'Dva spuščena psa, in to brez nagobčnika!'. Z nasmehom mu odgovorim, da ga tudi on nima (in v mislih dodam, da bi ga najbrž bolj potreboval). Osebek B, ki je bil že mimo nas, se obrne nazaj, zatuli, da je on tudi lovec in lahko pride in ustreli oba psa in še naju (dejstvo, da je pri tem skoraj zbil nekaj mimoidočih, ker se je peljal dalje in gledal najina okolici nevarna psa, ni pomembno). Lahko že, lahko. Saj mu tudi jaz lahko na več inovativnih načinov odstranim testisa, pa to še ne pomeni, da je to legalno (ja, tudi jaz sem bila razočarana, ko sem to izvedela...).
Kakorkoli, včasih se mi zdi, da bolj ko se s tehnološkimi napredki pomikamo naprej, bolj gremo v evoluciji nazaj. Nisem si pa mislila, da bom tako obratno sorazmerje doživela v enem dnevu. In spat grem šele čez nekaj ur, kdove, kako se bo končal današnji dan... Upam samo, da se bom jutri zbudila z vsemi prsti na rokah in upogljivima palcema. Ker sem optimist - nasvidenje in natipkanje!
Homo sapiens. Danes sem si za dobro jutro pogledala posnetke Skinnerja in njegovih golobov za inspiracijo pred agility treningom in lažje spopadanje z morebitno nespretnostjo tečajnikov pri nagrajevanju in označevanju (dobrih in slabih) vedenj psov. Skinner je bil pameten človek.
Homo erectus. Kaj morem, tudi leta izkušenj ne pomenijo nujno pravilnega delovanja. Danes sem po dolgem času pozabila, da kljub ne ravno veličastni višini moja glava vendarle sega malo bolj v višave kot okvir od vrat na pesjaku. Mislim, da je ob udarcu zabolelo še soseda, ki je ravno šel čez dvorišče in me pozdravil...
Homo habilis. Dobro, ne morem jim zamerit, ker so le začetniki, ampak me vseeno zanima, ali obstaja človek, ki v prvih mesecih učenja agilityja vsaj v 25% zadane pravilno smer francoskega obrata. Priznam jim tudi oteževalno okoliščino, da morajo poleg vseh standardnih komponent (kje je pes, kje so oni, kje je ovira, kam morajo zdaj) misliti tudi na to, kje je tista zaplata blata, kjer je pol sošolcev izgubilo boj z zakoni rotacije in gravitacije in se srečalo s tlemi, pol se jih pa še bo. No, vsekakor jih je zabavno gledati :), vem pa tudi, da bo kmalu bolje, vaja pač dela mojstra.
Homo debilis. Pri večini ljudi se zgodi, da proti koncu dneva njihove fizične, kognitivne in moralno-socialne sposobnosti padajo. Vseeno pa od jutra do večera nisem pričakovala takega zatona. Na sprehodu smo bili 2 punci + 2 spuščena psa. Naredili smo že cel obhod, se naklepetali in naletali, za finiš pa smo dobili posebno poslastico. Ker imam oči vedno na preži, sem zaznala, da se nam od zadaj bližata 2 kolesarja. Oba psa sta bila na travi, midve pa na robu poti, vseeno sva poklicali vsaka svojega psa, da ne bi slučajno ravno stopila na potko. Osebek A se odpelje mimo, osebek B pa se zadere 'Dva spuščena psa, in to brez nagobčnika!'. Z nasmehom mu odgovorim, da ga tudi on nima (in v mislih dodam, da bi ga najbrž bolj potreboval). Osebek B, ki je bil že mimo nas, se obrne nazaj, zatuli, da je on tudi lovec in lahko pride in ustreli oba psa in še naju (dejstvo, da je pri tem skoraj zbil nekaj mimoidočih, ker se je peljal dalje in gledal najina okolici nevarna psa, ni pomembno). Lahko že, lahko. Saj mu tudi jaz lahko na več inovativnih načinov odstranim testisa, pa to še ne pomeni, da je to legalno (ja, tudi jaz sem bila razočarana, ko sem to izvedela...).
Kakorkoli, včasih se mi zdi, da bolj ko se s tehnološkimi napredki pomikamo naprej, bolj gremo v evoluciji nazaj. Nisem si pa mislila, da bom tako obratno sorazmerje doživela v enem dnevu. In spat grem šele čez nekaj ur, kdove, kako se bo končal današnji dan... Upam samo, da se bom jutri zbudila z vsemi prsti na rokah in upogljivima palcema. Ker sem optimist - nasvidenje in natipkanje!
Wednesday, April 23, 2008
V dvoje lepo, v troje najlepše!
Včeraj se nama je končno uspeli dobiti s prijateljico za skupni tek. Zadnje tedne je bilo vreme tako nemogoče (pa še kolk me je matral), da sem uspela teči le enkrat tedensko, padcu pogostosti primerno je padla tudi volja. Ko je Sambek videl, da sem v tekaški opravi, mu je nasmešek spet šel okoli glave in nazaj in kar ni mogel verjeti, da res gremo na tek, in to celo v troje! Mogoče ga je begalo tudi dejstvo, da za spremembo tek ni bil vampirske sorte, midva namreč ponavadi tečeva v večernih urah, ko je zunaj že (skoraj) tema, včeraj pa smo se odpravili še pri belem dnevu. Temu primerno je bilo tudi znatno več drugih sprehajalcev in tekačev. Za vsak slučaj sem celo imela povodec s sabo, na koncu pa sem ga uporabila le enkrat, ko sta nam nasproti prišli dve punci s tremi psi in je ena od njiju hlastno začela segati po enem izmed psov. Sambotu sem vrgla laso okrog vratu in šla mimo, nakar se je eden od preostalih dveh psov postavil na sredo potke z mahajočim repom. Takrat sem se spomnila, da smo se že parkrat srečali s to skupinico, Sambota sem spustila in scenarij se je odvil kot običajno - on je pomahal z repom, tečna kuzlica ga je malo nahrulila in smo šli vsak svojo pot.
Za spremembo pa smo srečali tudi nekaj psov, ki so bili pripeti še pred srečanjem. Moj najboljši pes na svetu je bulmastifu posvetil dvignjen rep in 3-metrski obhod, ostalim psom manj rizičnega videza pa ni namenil niti pogleda niti dvignjene dlake, pač pa je v nespremenjenem tempu odplul dalje, kot bi bili zrak. Lepo je imeti pridnega psa :).
Za spremembo pa smo srečali tudi nekaj psov, ki so bili pripeti še pred srečanjem. Moj najboljši pes na svetu je bulmastifu posvetil dvignjen rep in 3-metrski obhod, ostalim psom manj rizičnega videza pa ni namenil niti pogleda niti dvignjene dlake, pač pa je v nespremenjenem tempu odplul dalje, kot bi bili zrak. Lepo je imeti pridnega psa :).
Sunday, April 20, 2008
Ples v dežju
Moram reči, da je letos po dolgem času aprilsko vreme dejansko aprila. Zadnja 2, 3 leta smo aprila le redkokdaj morali odpovedati agi trening zaradi obilice dežja (smo ga pa zato kdaj junija, julija, septembra...), letos pa se je aprilsko vreme dejansko spomnilo, da se spodobi prikazati se aprila, in temu zvesto sledi.
Trening nam je tako že dvakrat odpadel - kolikokrat pa smo imeli blatne kopeli in podaljšane zavorne poti na razmočenem poligonu pa raje niti ne štejem. No, klavrne dneve vsaj izkoriščam za učenje sebe in psa. En izpit je mimo, ostane jih še... no, 'n' (občutek je pa vseeno dober), Sambek pa se tudi uči dva nova trikca.
Med tednom tako pridno hodimo na sprehode, pasemo prijatelja Klarka, klikamo, vikendi pa so seveda pasji, tako ali drugače. En aprilski vikend sva z Gregorjem izkoristila za obisk razstave eksotičnih živali, kjer sva se sprijateljila s trimetrskim pitonom, en vikend smo šli na kratek pohodek v hribe, zadnji vikend pa je bil dejansko pasji, saj je bila mednarodna razstava v Celju, kjer sem prvi dan delala, drugi dan pa razstavljala prijateljevega dobija. In spet - po obilici prebožanih in ogledanih psov se še vedno domov vračam k najlepšemu :). Črna Smrt se počuti super, nevrotičen je za dva, sršeni mu kar iz ušes letijo in ponovno je skoraj več časa v zraku kot na tleh, saj večino budnega časa poskakuje naokrog kot skočiči, tiste gazele, ki se tako rade šopirijo pred levi. Večino časa je stvar izredno zabavna, zadnjič pa me je za moment minilo do smeha, saj mi je niger namenil širooook nasmešek 'up, close and personal' - pritekel je mimo in se sklenil pofočkati z lepim nasmeškom meni ob obrazu, tako da so mu zobje škljocnili kak cm ali dva od mojega levega lica. Me prav zanima, kako bi levi reagirali, če bi skočiči poleg poplesavanja okoli njih začeli še kazati zobe...
Trening nam je tako že dvakrat odpadel - kolikokrat pa smo imeli blatne kopeli in podaljšane zavorne poti na razmočenem poligonu pa raje niti ne štejem. No, klavrne dneve vsaj izkoriščam za učenje sebe in psa. En izpit je mimo, ostane jih še... no, 'n' (občutek je pa vseeno dober), Sambek pa se tudi uči dva nova trikca.
Med tednom tako pridno hodimo na sprehode, pasemo prijatelja Klarka, klikamo, vikendi pa so seveda pasji, tako ali drugače. En aprilski vikend sva z Gregorjem izkoristila za obisk razstave eksotičnih živali, kjer sva se sprijateljila s trimetrskim pitonom, en vikend smo šli na kratek pohodek v hribe, zadnji vikend pa je bil dejansko pasji, saj je bila mednarodna razstava v Celju, kjer sem prvi dan delala, drugi dan pa razstavljala prijateljevega dobija. In spet - po obilici prebožanih in ogledanih psov se še vedno domov vračam k najlepšemu :). Črna Smrt se počuti super, nevrotičen je za dva, sršeni mu kar iz ušes letijo in ponovno je skoraj več časa v zraku kot na tleh, saj večino budnega časa poskakuje naokrog kot skočiči, tiste gazele, ki se tako rade šopirijo pred levi. Večino časa je stvar izredno zabavna, zadnjič pa me je za moment minilo do smeha, saj mi je niger namenil širooook nasmešek 'up, close and personal' - pritekel je mimo in se sklenil pofočkati z lepim nasmeškom meni ob obrazu, tako da so mu zobje škljocnili kak cm ali dva od mojega levega lica. Me prav zanima, kako bi levi reagirali, če bi skočiči poleg poplesavanja okoli njih začeli še kazati zobe...
Wednesday, April 9, 2008
Novi trendi
Metroseksualnost je trend, ki zajema vedno več človeške populacije. Zdaj se širi tudi med pse. Nekaj dni nazaj sem namreč opazila, da je Sambotu začela 'odstopati' volnasta podlanka. Dlaka mu sicer ne odpada kar sama od sebe, a me tista sivina na bokih med sicer bleščečo črno dlako hudo moti, tako da sem sklenila, da ga bom malo počesala, da izčešem mrtvo volno (vem, na slabše mi gre, saj sem ga vendar šele dva meseca nazaj česala...). Ker pa nama česanje predstavlja recipročno torturo in sem bila že tako ali tako razočarana sama nad sabo, da se ponovno pripravljam na tako (meni)odvečno opravilo kot je česanje psa, sem se odločila, da grem še korak dlje in nama poskusim vsaj malo olajšati celotno zadevo. Torej sem šla po svoj balzam za lase v spreju in Črno Smrt dobro našpricala po kritičnih predelih ter ga malo čohljala in vtirala balzam v dlako. Po nekaj minutah sem se lotila česanja in moram priznati, da je bil balzam odlična ideja. Tistih slabih 10 min je bilo opazno manj napetih in bevskajočih z obeh strani kot ponavadi, tako da balzam s shea oljem – two thumbs up! In tako je ubogi Sambek poleg vseh ostalih ne prav možatih nadimkov postal še metroseksualec…
Wednesday, April 2, 2008
Pomladanski užitki
Lepo, sončno nedeljo smo izkoristili za potep na Kurešček. Pričakovali smo, da bomo izkusili še zadnje ostanke snega, nismo pa pričakovali, da bomo zaradi obilice snega gazili kake pol ure, potem pa se obrnili nazaj proti avtu in raje še malo uživali na travniku. Včeraj pa se prvič letos spet zavihtela na konja (oz. kobilo). Razen par adrenalinskih, dobro znanih rodeo elementov je bila ježa prav prijetna, je pa zato danes fusklmiber toliko manj. Pa nič hudega, včeraj je bilo super in upam, da bova zdaj s Sambekom lahko spet redno hodila na potepe na 10ih nogah.
Is it a bird? No!
Is it a plane? No!
It's Sambo! :)
Spet smo vadili za snemanje Karate Kida...
In za olimpijske igre :) (samo za disciplino ne vem, ali bi bila skok čez kozo, skok čez štor, ali skok štora čez kozo - mogoče pa koze čez štor?)
Is it a bird? No!
Is it a plane? No!
It's Sambo! :)
Spet smo vadili za snemanje Karate Kida...
In za olimpijske igre :) (samo za disciplino ne vem, ali bi bila skok čez kozo, skok čez štor, ali skok štora čez kozo - mogoče pa koze čez štor?)
Wednesday, March 26, 2008
Zadnji zimski vzdihljaji
Pri nas je še vedno akcija. Veselo klikamo in se učimo par novih trikcev, zabavamo svoje agilitaše (pravzaprav je ta zveza kar vzajemna), zraven pa še delamo, se učimo... Skratka, akcije ne manjka in včasih se kljub moji multitasking naravi zgodi, da je vsega preveč in se mi kaki kabli narobe prevežejo... Tako sem zadnjič npr. bentila čez električni porton, ki se ni in ni hotel odpreti, potem pa sem ugotovila, da ga skušam odpreti s klikerjem. In ne, to ne pomeni, da sem Sambota malo kasneje skušala naklikati z daljincem za odpiranje vrat; sem pa res zadnjič imela našega malignega tiča na rami, ko sem šla Sambotu v zmrzovalnik iskat zmrznjenega piščanca za večerjo, pa sem potem skoraj napačnega tiča v krop vrgla... /saj se samo hecam :) /.
Sem pa zadnjič rekla Gregorju, da bi želela še enkrat letos izkusiti pravi sneg, tako da smo se odločili, da gremo na roadtrip na Pokljuko. Torej smo se v petek zapeljali tja in z veseljem poročam, da se mi Pokljuka ni izneverila - tam je bila prava Sibirija. Sneg je padal prav z močjo, zraven je pihal še veter, temperature so bile nizke, na tleh pa ponekod do cca pol metra snega. Prava zimska eskpedicija, v glavnem. Sambo je noro užival, midva pa tudi. Srečali nismo žive duše, razen dveh tekačev na smučeh še čisto ob parkirišču, pa grupe študentov sredi gozda. Veseli, da smo doživeli pravi sneg še enkrat letos, smo se odpeljali domov... v sneženo Ljubljano. Na poti je namreč močno deževalo, pri nas je pa kar konkretno snežilo. Tako smo doživeli v naslednjih dneh še malo snega, čeprav se ga je le bore malo prijelo na tla, kljub močnemu sneženju. Estetki učinek je pa prav gotovo bil dobrodošel :).
Šapce gor in glavo dol...
... potem nas je pa še sram...
Volk v Sibiriji...
Snežni šprint
Sem pa zadnjič rekla Gregorju, da bi želela še enkrat letos izkusiti pravi sneg, tako da smo se odločili, da gremo na roadtrip na Pokljuko. Torej smo se v petek zapeljali tja in z veseljem poročam, da se mi Pokljuka ni izneverila - tam je bila prava Sibirija. Sneg je padal prav z močjo, zraven je pihal še veter, temperature so bile nizke, na tleh pa ponekod do cca pol metra snega. Prava zimska eskpedicija, v glavnem. Sambo je noro užival, midva pa tudi. Srečali nismo žive duše, razen dveh tekačev na smučeh še čisto ob parkirišču, pa grupe študentov sredi gozda. Veseli, da smo doživeli pravi sneg še enkrat letos, smo se odpeljali domov... v sneženo Ljubljano. Na poti je namreč močno deževalo, pri nas je pa kar konkretno snežilo. Tako smo doživeli v naslednjih dneh še malo snega, čeprav se ga je le bore malo prijelo na tla, kljub močnemu sneženju. Estetki učinek je pa prav gotovo bil dobrodošel :).
Šapce gor in glavo dol...
... potem nas je pa še sram...
Volk v Sibiriji...
Snežni šprint
Subscribe to:
Posts (Atom)
