Morda pa bi bilo bolje današnje deljenje misli nasloviti Wax on, wax off, zadnjič sem se namreč počutila že kot pravi Karate Kid, ko sem pleskala dile za ograjo. Ograjo nove hiške boljše polovice, da ne bo bolšja polovica imela preveč težav s sosedovim bolhačem. Sambo si je nov teren že ogledal in ga odobril in seveda tudi budno spremljal moja pleskarska dela ter tudi postavljanje ograje. In pravi, da je kar zadovoljen. Je pa kar naporno opremljat in prenavljat nov brlog, samo zbiranje ploščic za kopalnico je zahtevalo skoraj dvomestno število ur iskanja, stopnice za podstrešje pa sva lovila po celi Ljubljani en teden - najprej so bile najcenejše v prvi trgovini, pa malo dražje v drugi, pa skoraj še enkrat dražje v tretji, potem so se pa čudežno podražile v prvi in so druge postale najcenejše, pa... Kakorkoli, Štengenski sporazum je sklenjen in Stairway to (fitness) heaven je izbran, fitnes oprema bo pa še malo počakala. Saj ni, da nam telovadbe kaj manjka, dokler postavljamo ograje, podiramo zidove itd, za mojo linijo pa tako ali tako 24/7 skrbi moja črna nevroza. Mi o volku, volk v hosto - v torek sva po dveh tednih pavze spet šla jahat, jaz imam fusklmiber še danes, črnuh pa se je po dveh urah komaj dobro ogrel. Skušam si dopovedat, da ko bom jaz stara toliko kot on, bom tudi tako fit. Potem pa svizec...
Današnji prispevek je sicer bolj človeški kot pasji, pa nič zato (sicer pa smo ljudje dostikrat bolj pasji kot katerikoli pes). Pri nas se imamo te dni prav fajn vsi, tačloveški, tapasji, tatičji in takunčji, taribji pa so kot ponavadi brez komentarja, ampak verjamem, da je tudi njim lepo.
Bodite lepo tudi vi - za moje dobro vzdušje že nekaj dni skrbijo tudi Queen, ki se vedno priležejo, te dni sem pa sploh nostalgično naravnana do njih in predvsem do Freddieja. Freddie, kar nekaj let te že ni, a mnogi te še radi poslušamo :).
Thursday, November 29, 2007
Thursday, November 22, 2007
On the road again, just can't wait to get on the road again...
Nekaj let nazaj je bilo svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev v De Haanu v Belgiji in prijateljica, tudi belgijski fanatik, mi je en teden pred prvenstvom rekla – Kaj pa če bi šli? In smo šli! Ona, njen pes, moja mama in jaz. Imeli smo se super in Belgija nas je navdušila kot država lepe pokrajine, čudovitih hišk in prijaznih ljudi. Od takrat sem čakala na priložnost, da bi se lahko vrnila tja, tokrat s Sambotom. No, lani sem po svetovni razstavi od nekaj ljudi slišala, kako čudovita razstava je vsako leto v Kortrijku, ena najpomembnejših v Evropi, in ko sem letos začetek leta videla prijavnico in ugotovila, da imajo belgijski ovčarji še specialko, sem končno našla svoj izgovor. Padla je odločitev, da gremo v Belgijo.
PRVI DAN – BEELAAA, SNEŽINKA, KI PAADAAA…
Na pot smo se moja najljubša fanta (en bolj, drugi manj kosmat) in jaz podali v četrtek okrog 8ih zjutraj. Vozil je Gregor, jaz pa sem lahko občudovala čedalje bolj belo pokrajino, ko smo prišli v Avstrijo.
Kmalu sem lahko občudovala prve snežinke letos, saj je začelo prav romantično, na drobno snežiti. V roku nekaj kilometrov je vsa romantika izginila, postalo je prav zoprno, saj se je sneg že prijemal ceste, prometa pa je bilo ravno toliko, da smo non stop imeli umazano sprednjo šipo, kar je v avtu s pokvarjeno šprico za vodo prav zabavno…
Na srečo smo brez večjih pretresov prišli do Münchna, kjer pa je promet postal nemogoč, saj je bila ura ravno pravšnja za predčasni odhod iz službe, poleg tega pa so razmere še vedno bile polsnežene. Tako sva raje zavila na regionalno cesto pri Freisigu in naredila pavzo za pretegnit noge in kosilo. Po pavzi sem šoferski položaj zavzela jaz in nas z nemalo mukami (promet je bil do ponovnega prihoda na avtocesto nemogoč, vremenske razmere pa so bile še 3x slabše kot prej) pripeljala do Koblenza, kjer smo prespali v Etap hotelu. Naredili smo cca 930km, tako da smo se veselili naslednjega dne, ko nas je čakalo 'samo' kakih 400km vožnje, od tega večina po Belgiji.
Sprehod ob jezeru v Nemčiji malo pred mejo z Belgijo
DRUGI DAN – HOME SWEET HOME
Drugi dan smo si privoščili malo daljše spanje, saj nas je čakalo dosti manj kilometrov in boljše cestne razmere. Počasi smo se odpravili do nemško-belgijske meje in že na prvi črpalki na belgijski strani videli očitno razliko – namesto raznih bratvurstov, knokvurstov in podobnih klobasarij je bila črpalka založena z vaflji. Mač betr . Z velikim nasmehom smo nadaljevali pot proti Bruslju, malo pred njim zavili na jug in po krajšem iskanju končno le našli Groenendael. A tu se je pojavila težava. Z Urošem, Živo in Klarkom (pasjimi prijatelji, s katerimi smo lani skupaj migrirali na Poljsko, tokrat pa so oni krenili na pot že teden pred nami, saj so šli še na razstavo v Stuttgart) smo bili zmenjeni pri tabli Groenendael, table pa nismo nikakor uspeli najti. Našli smo grad, ki ga žal ravno prenavljajo, tako da je ves v železnih ogrodjih, table pa nikjer. Po pomoč sem se obrnila na prijaznega strička v koči ob gradu, medtem pa so nas že našli drugi slovenski popotniki. Odpeljali smo se malo naprej do velikega parkirišča ob jezercu, čemur je sledilo obvezno slikanje pri tabli Groenendael (oz. –Groenendaal, če smo natančni).
Po malici sva se z Živo odpravili na sprehod s psoma po prelepem jesenskem gozdu in moram priznati, da je to definitivno eden lepših krajev, kjer sem kdaj bila – okrog zelena dolina z majhnimi grički in posejana s tipičnimi starimi belgijskimi hiškami, okrog gradu pa star gozd z ogromnimi drevesi, jezercem in rečico. Ne vem, če je tako bilo tudi 200 let nazaj, ko je pasma nastala, vsekakor pa je zdaj tam čudovito.
Po počitku v gozdovih Groenendaela smo se odpravili do Wevelgema, mesteca kakih 15km od Kortrijka, kjer je bila organizirana razstava. B&B, ki sem ga rezervirala, vodi prijazen gospod Gino, pri katerem smo bili nastanjeni dva dni. Tam smo se znašli pred eno težavo, namreč naša soba je bila v tretjem nadstropju hiše, do nje so vodili trije nizi stopnic, od tega prve ozke brez zadnje 'stene', da se je videlo skozi, zadnje pa ozke in izredno strme. Sambo pa, kot sem že pisala, štengofobičen do kraja. Po dveh minutah sem ga celo uspela prepričati, da se je začel vzepnjati po prvih stopnicah, potem pa si je premislil in ko se je obračal, mu je zdrsnilo in mu je noga šla v luknjo med dvema stopnicama, tako da je tam napol obvisel. Precej neobetaven začetek, bi rekla. No, potem sva ga nekako uspela rešit iz tega položaja in ga je Gregor uspel nest v sobo, naslednji dan pa je kljub začetni paniki Sambo le uspel prit gor po vseh stopnicah in celo dol po srednjih, najbolj normalnih. Drugič bom očitno morala preverit, da je soba v pritličju, drugače se bomo še vsi polomili zaradi njegovih paničnih izpadov… Kakorkoli, srečno smo prispeli na naš vmesni cilj in zvečer smo vsi popadali v postelje in nabirali moči za naslednji dan.
TRETJI DAN – PITI ALI NE PITI, TO JE ZDAJ VPRAŠANJE
Sobota mi žal ni bila usojena. Začelo se je zjutraj, ko sva se s Sambotom zaradi časovne stiske odpravila na le kratek sprehodek, kjer mu je uspelo le dosti pomarkirati in nič več. Skupaj smo prišli do razstavišča, potem pa sta fanta šla iskat servis za popravit luč na avtu in naju z Živo pustila sami s psoma. Že na poti do hale sva se vedno pogosteje spogledovali, saj je bila pot do tja tako dobro označena, da bi človek lahko kar zaprl oči in samo sledil vonju po tem, kar so psi z nekulturnimi vodniki pustili za sabo… Po dolgem čakanju sva se le nekako prebili v prvo halo in najprej poiskali prostor, kjer naj bi se odvijala naša specialka. Živa se je s psoma utaborila, jaz pa sem šla k mizi s prijavami – kjer smo ugotovili, da moje prijave ali niso dobili ali pa je niso sprejeli, pa me niso obvestili. Na srečo so bili tako prijazni, da so me vpisali na licu mesta in me dodali na seznam, tako da je bil po nekaj zelo napetih minutah Sambo uspešno prijavljen med prvake – pravzaprav med prvaka, saj je bil poleg njega tam samo še znani nizozemski samec. Kljub rahlemu obžalovanju, da je tako malo konkurence (vseh groenov je bilo 17, toliko kot na evropski razstavi v Zagrebu, kar je za tiste razmere veliko, na specialki v Belgiji bi pa človek načeloma pričakoval malce večjo udeležbo), sem bila vesela, da smo rešili stvar s prijavo, ker pa je bilo psov malo, se mi je zdaj mudilo prirpaviti sebe in Sambota za razstavo (beri – iti na wc, napojiti sebe in psa ter peljati Sambota lulat). Torej sem Živo pustila v štabu, sama pa sem oddivjala do wc-ja, od koder me je kriče napodila punca 30ih let, ker s seboj nisem imela 40 centov. Skušala sem ji dopovedati, da se mi mudi in da bom kasneje prinesla, pa se Cerber babji ni pustil. Torej sem šla nazaj, delila gnev z Živo in hotela vsaj psa peljat lulat. Tudi to ni šlo nič bolje – ven naju niso spustili, usmerili so naju na 'pasji wc', kar je v praksi pomenilo: pojdi ven na zagrajen 10x10 kos parkirišča, kjer sta za boljše vzdušje parkirana dva tovornjaka, in skušaj prepričati psa, da opravi svoje potrebe na asfaltu, ki je imel le toliko čiste površine, da si se lahko sprehodil do ograje in nazaj. Ne vem, komu se je tam bolj gnusilo, nama ali psoma, vsekakor pa nihče ni ničesar tam opravil. Torej sva oba s Sambotom čakala na boljše čase (ki so prišli šele pozno zvečer…).
No, kmalu sta se nam pridružila še fanta in po nekaj urah smo le dočakali najin čas. Lahko si predstavljate, da nobeden od naju ni bil posebno židane volje (zaradi suhega zraka v hali sem vseeno dosti pila, Sambo pa tudi, in Smolar je že vedel, kaj je napisal…), poleg tega pa sva že pri prvem krogu ugotovila, da so tla zelo zelo drseča (tepih je bil le po sredini ringa, kar ti pri teku v krogu nič ne pomaga), tako da se Sambo, iskreno povedano, ni najlepše predstavil. Bila sva druga, pa me to ni nič kaj posebej prizadelo. Organizacija specialke je bila zelo dobra, osebje prijazno in strokovno, velik minus pa si zaslužijo organizatorji splošne razstave (higiena je bila dobesedno na psu, tla v tisti hali izredno drseča, tepih pa nefunkcionalen). Vseeno je bilo lepo sodelovati na specialki ter spoznati nekaj novih ljudi in poklepetati s starimi znanci, pa še lep pokalček sva dobila. Po tem, ko sva midva opravila, smo šli navijat še za Uroša in Klarka, nato pa smo si končno privoščili malo 'windowshoppinga' po razstavi. Na najin pokalček z razstave smo morali čakati do poznega večera, tako da smo se še precej načakali, okrog 8ih pa smo končno le šli domov, psoma privoščili oddih, mi pa smo šli na večerjo. Ki smo jo čakali 2 uri. Kot rečeno, sobota mi ni bila naklonjena, po 12ih urah čakanja na wc sem nato še 2 uri čakala na prvi grižljaj hrane. Na srečo smo bili v dobri družbi, tako da kljub vsemu smeha in dobre volje ni manjkalo in malo po polnoči se je naporen dan le končal.
ČETRTI DAN – DOBER VEČER, MI SMO TU
Ta dan sem začela s sprehodom na bližnjem travniku, ki sta ga prejšnji dan odkrila Uroš in Klark. Psa sta se naletala, midva pa sva se nadihala svežega zraka in se kljub nizkim temperaturam ogrela med marširanjem po travniku in občudovanju lepe okolice (in ogromnih belgijskih ovc, ki so nas srepo gledale, prisežem, da imajo glavo kot medved). Po zajtrku se je drugi del slovenske ekipe odpravil proti domu, Gregor, Sambo in jaz pa smo se še enkrat odpravili na razstavišče. Ker smo vedeli, da je pred nami 40 psov, smo se odločili priti na razstavo šele okrog 11ih, kar je bila zelo modra odločitev, saj za razliko od prejšnjega dne ni bilo popolnoma nič gneče, tako da smo se lahko veliko hitreje in manj stresno prebili do našega ringa ter se parkirali za vogalom, ob italijansko-nizozemskem štabu agilitaške kolegice Sandre in njenih prijateljic. Tokrat je sodil Francoz in po ogledu dveh razredov tervuerenov sem se veselila precej hitrejšega sojenja in hitrejšega konca. Ta dan se je Sambo prvič razstavljal v razredu veteranov, zato je bila že tako minimalna trema še manjša. Medtem ko je Sambo počival v boksu, sva midva šla pofirbcat med ostale zanimive pasme, potem pa sva Sambota peljala v prazen ring v bližini, da smo se malo poigrali. Končno se je približeval čas najinega nastopa in čakala sva v bližini ringa, saj sem videla, da vodja kroga ni ravno najbolj izkušena in iznajdljiva. Kmalu sva prišla na vrsto, sodnik je počohal Sambota, si ga ogledal, nato pa naju je poslal tečt nekaj krogov. Ta dan sva za razliko od prejšnjega oba s Sambotom bila neprimerno boljše volje in Sambo je bil spet dobri stari Sambo, s stalnim nasmehom na obrazu in tempom mladeniča. Sodnik je bil navdušen in nama je z veseljem dal oceno odlično in mi razložil opisno oceno (za razliko od Slovenije tam nimajo opisov na ocenjevalnih listih, ampak samo ocene, tako da ti sodnik opis pove); med drugim je povedal, da je v odlični kondiciji, ima zelo prijeten, pravilen izraz ter odličen značaj. Vodja kroga mi je prinesla papirje in mi naročila, naj pridem spet za izbiranje prvaka pasme, torej BOB. Torej sem čakala tam v bližini in ko sem videla, da se ocenjuje zadnji razred samic, sem se postavila ob vhod ringa in čakala, da bova ponovno na vrsti. Med čakanjem sem se še zapletla v pogovor z gledalci, ki so sedeli ob robu ringa in občudovali Sambota, ki se ni pustil prositi, ampak je prišel kar sam na porcijo čohljanja. Ko sem videla, da samice odhajajo iz ringa sem prišla noter, vprašala vodjo ringa, če sem zdaj na vrsti, pogledala je mene, psa, kataloško številko in rekla, da ja, naj kar stopiva bližje. Za nama sta prišla še dva psa, kar se mi je zdelo malo nenavadno, saj jih je za BOB ponavadi 4 do 6, ampak dobro. Sodnik si nas je ogledal, nas poslal tečt, Sambo je spet tekel kot norec, nakar naju je sodnik razglasil za zmagovalca. Veselje je bilo veliko, nato pa mi vodja kroga začne razlagat nekaj o best puppy-ju, ki mora potem še enkrat priti… Jo vprašam, da kakšen best puppy neki, moj pes je veteran! No, na tem delu posnetka se dobro sliši, kako se gledalci, s katerimi sem prej klepetala, začnejo krohotati, po začetnem začudenju sva jim sledila tudi midva z Gregorjem. Mislim, da pri vseh kiksih, ki sem jih kdaj doživela na razstavah, še nisem videla, da bi pes iz razreda veteranov dobil naslov najlepšega mladiča. No, Sambotu je uspelo . Kakorkoli, po dolgem smehu in čakanju v samem ringu ob najinih nasmejanih navijačih se je končno le začel izbor za prvaka pasme. Sambo je ponovno odlično tekel in lepo stal, naslov prvaka pasme pa je dobila (lepa) psica.
Tako se je naše ocenjevanje končalo in čas je bil za ponovno firbcanje po štantih in gledanju drugih psov, poleg tega pa sem spoznala belgijskega vzreditelja delovnih groenendaelov in z njim na kratko govorila o belgijcih in delu z njimi. Pozno popoldne naju je čakal še BIS, ki pravzaprav ni bil tako daleč, saj je naše ocenjevanje zaradi pavze za kosilo vseeno trajalo do srede popoldneva. Tokrat je Sambo res prišel do tako želene akcije, saj sem ga iz boksa vzela kakih 5 min, preden so bili na vrsti veterani, in se z njim malo igrala v praznih ringih na robu BIS dvorane. Potem sva se počasi odpravila proti vhodu v BIS ring, kjer sem videla, da nekam čudno voha zid. Takoj mi je postalo jasno, da ga tišči lulat. Revež se mi je smilil, saj že drugi dan ni lulal več kot 8 ur, vseeno pa mi vest ni dala, da bi mu rekla, naj se polula na zid. Po nekaj sekundah kolebanja sem se odločila, da ga peljem ven lulat, saj ob tej uri na vratih najbrž ne bo več 'prijaznih' stražarjev. Torej sva šla. Po stopnicah in čez dve hali, da sva prišla do prvega možnega izhoda, kjer je Sambo takoj izkoristil priložnost in zalil ograjo. Ko je opravil, sva se obrnila na petah in spet šprintala čez dve dvorani in po stopnicah, kjer sva ravno dobro ujela naš vhod v ring, kjer sva lepo tekla in se lepo predstavila, a kaj več kot počoh sodnice po Sambotovi glavi nisva dosegla. Pa nič zato. Zaključila sva razstavni vikend z veliko teka, kar je vsaj Sambotu popolnoma ustrezalo. Ampak zdaj smo imeli vsi dovolj in smo bili veseli, da se je končalo, in da nas zdaj čaka še zadnji del potovanja. Spakirali smo se v avto in se odpeljali do mesteca Middelkerke blizu obale, kjer smo po kratkem pregovarjanju z GPS gospo končno našli pravi naslov. Z Gregorjem sva izstopila iz avta in pozvonila na vrata, ki jih je odprl starejši gospod in se začudeno zazrl v naju.
- Želita?
- Dober večer, jaz sem Urša iz Slovenije, sem vam pisala pred nekaj dnevi glede sobe pri vas.
- Sobe…? Aja, zdaj se spomnim, a vaju nisem pričakoval, ker sem vam pisal dva dni nazaj, pa niste nič odgovorili.
- Žal nisem mogla, saj smo bili na poti, sem upala, da vseeno ne bo težav.
- Ne, sploh ne! Kar naprej, kar naprej. Pravzaprav še dobro, da sta prišla šele zdaj (bila je nedelja in ura je bila 20.30…), saj smo bili na družinskem praznovanju in sva se z ženo vrnila šele pred pol ure.
V tem pride žena po hodniku, z mokrimi lasmi in oblečena v kopalni plašč. Gospod ji je naznanil, da imata goste, gospa je malo zardela, potem pa sta nama pokazala, kje sta soba in kopalnica, nakar nama je dobrodošlico zaželel še njun izredno dobro razpoloženi kavalirček Tobi. Šla sva po stvari in Sambota, spila en sok z zakoncema in šla na kratek sprehod, potem pa pod tuš in zasluženo spat. Ne vem, ali je bila postelja tako fenomenalna ali pa sem bila samo tako zbita, ampak to je bil eden mojih najboljših spancev v življenju. Zjutraj sem vstala in peljala Sambota ven, potem pa sva z Gregorjem bila deležna odličnega zajtrka, s katerega se nama ni prav nič mudilo spet na pot. Končno sva le zbrala moči in spakirala, par minut pred najinim odhodom pa je na vrata potrkal gospod in rekel, da mora žal ven, pa da naj kjuč od hiše pustiva kar na mizi in da nam želi srečno pot. Skratka, to je bila ena najbolj nenavadnih nočitev, od začetnega 'ding dong, dober večer, mi smo tu – super, kdo pa ste vi', preko prijaznega psička in odličnega spanja do mega zajtrka in gospodove flegmatičnosti glede tujcev v njegovi hiši. Ampak bilo je odlično in upam, da se nama uspe ob naslednjem belgijskem potovanju ponovno ustaviti pri njih za noč ali dve .
Sambo pred našim B&B v Middelkerkeju.
PETI DAN – OBALA
Kot rečeno se je dan začel s sprehodom po priobalnem podeželju in odličnim zajtrkom. Nato sva se iz Middelkerkeja odpeljala skozi Oostende v De Haan, kjer smo šli na sprehod po obali. Za razliko od Groenendaala, kjer je bilo v jesenskem gozdu sončno in precej toplo, je tu bilo več ali manj oblačno in vetrovno na pusti obali – a kljub temu sta oba sprehoda bila čudovita in mi bosta ostala v najlepšem spominu. Sambo je tekel kot zmešan, naredili smo cel kup slik ter tudi nekaj posnetkov (kjer se vidi, kako Sambo skoči na šal, ki mi je bingljal okoli vratu, in me skoraj zadavi…) in res zelo zelo uživali. Potem smo šli do avta, Sambo je šel v boks, midva pa še na en kratek krogec po zapuščenem centru in v pekarno po vaflje in pralineje. Poslovili smo se od obale in se odpeljali naprej ob obali do avtoceste, ki nas je peljala na Nizozemsko malo naprej od Rotterdama, v Zoetermeer, kjer smo šli na kratek obisk k Oliverju, Gregorjevemu prijatelju. Po večerji smo se odpravili spet na jug, v Aachen, ki je skoraj na meji med Belgijo, Nizozemsko in Nemčijo, kjer smo prespali v Etap hotelu, še zadnjo noč na poti.
Mraz na obali.
Meni zelo všečna železniška postaja v De Haanu.
Floating on air...
ŠESTI DAN – SPET DOMA
Prišel je zadnji dan naše poti. Čakalo nas je malo več kot 1000km iz Aachna nazaj v Ljubljano. Pot je bila sicer naporna zaradi dolžine, sicer pa so bili vremenski in cestni pogoji dosti boljši kot na poti gor, tako da je bilo potovanje vseeno lažje. Kar smo na poti v Belgijo časovno pridobili zaradi slabega vremena, smo na poti domov nadoknadili zaradi del na cesti, vseeno pa smo v Ljubljano prispeli veseli in utrujeni okrog 22ih. Za nami je super roadtrip, jaz pa že iščem izgovore za naslednjega… ;)
PRVI DAN – BEELAAA, SNEŽINKA, KI PAADAAA…
Na pot smo se moja najljubša fanta (en bolj, drugi manj kosmat) in jaz podali v četrtek okrog 8ih zjutraj. Vozil je Gregor, jaz pa sem lahko občudovala čedalje bolj belo pokrajino, ko smo prišli v Avstrijo.
Kmalu sem lahko občudovala prve snežinke letos, saj je začelo prav romantično, na drobno snežiti. V roku nekaj kilometrov je vsa romantika izginila, postalo je prav zoprno, saj se je sneg že prijemal ceste, prometa pa je bilo ravno toliko, da smo non stop imeli umazano sprednjo šipo, kar je v avtu s pokvarjeno šprico za vodo prav zabavno…
Na srečo smo brez večjih pretresov prišli do Münchna, kjer pa je promet postal nemogoč, saj je bila ura ravno pravšnja za predčasni odhod iz službe, poleg tega pa so razmere še vedno bile polsnežene. Tako sva raje zavila na regionalno cesto pri Freisigu in naredila pavzo za pretegnit noge in kosilo. Po pavzi sem šoferski položaj zavzela jaz in nas z nemalo mukami (promet je bil do ponovnega prihoda na avtocesto nemogoč, vremenske razmere pa so bile še 3x slabše kot prej) pripeljala do Koblenza, kjer smo prespali v Etap hotelu. Naredili smo cca 930km, tako da smo se veselili naslednjega dne, ko nas je čakalo 'samo' kakih 400km vožnje, od tega večina po Belgiji.
Sprehod ob jezeru v Nemčiji malo pred mejo z Belgijo
DRUGI DAN – HOME SWEET HOME
Drugi dan smo si privoščili malo daljše spanje, saj nas je čakalo dosti manj kilometrov in boljše cestne razmere. Počasi smo se odpravili do nemško-belgijske meje in že na prvi črpalki na belgijski strani videli očitno razliko – namesto raznih bratvurstov, knokvurstov in podobnih klobasarij je bila črpalka založena z vaflji. Mač betr . Z velikim nasmehom smo nadaljevali pot proti Bruslju, malo pred njim zavili na jug in po krajšem iskanju končno le našli Groenendael. A tu se je pojavila težava. Z Urošem, Živo in Klarkom (pasjimi prijatelji, s katerimi smo lani skupaj migrirali na Poljsko, tokrat pa so oni krenili na pot že teden pred nami, saj so šli še na razstavo v Stuttgart) smo bili zmenjeni pri tabli Groenendael, table pa nismo nikakor uspeli najti. Našli smo grad, ki ga žal ravno prenavljajo, tako da je ves v železnih ogrodjih, table pa nikjer. Po pomoč sem se obrnila na prijaznega strička v koči ob gradu, medtem pa so nas že našli drugi slovenski popotniki. Odpeljali smo se malo naprej do velikega parkirišča ob jezercu, čemur je sledilo obvezno slikanje pri tabli Groenendael (oz. –Groenendaal, če smo natančni).
Po malici sva se z Živo odpravili na sprehod s psoma po prelepem jesenskem gozdu in moram priznati, da je to definitivno eden lepših krajev, kjer sem kdaj bila – okrog zelena dolina z majhnimi grički in posejana s tipičnimi starimi belgijskimi hiškami, okrog gradu pa star gozd z ogromnimi drevesi, jezercem in rečico. Ne vem, če je tako bilo tudi 200 let nazaj, ko je pasma nastala, vsekakor pa je zdaj tam čudovito.
Po počitku v gozdovih Groenendaela smo se odpravili do Wevelgema, mesteca kakih 15km od Kortrijka, kjer je bila organizirana razstava. B&B, ki sem ga rezervirala, vodi prijazen gospod Gino, pri katerem smo bili nastanjeni dva dni. Tam smo se znašli pred eno težavo, namreč naša soba je bila v tretjem nadstropju hiše, do nje so vodili trije nizi stopnic, od tega prve ozke brez zadnje 'stene', da se je videlo skozi, zadnje pa ozke in izredno strme. Sambo pa, kot sem že pisala, štengofobičen do kraja. Po dveh minutah sem ga celo uspela prepričati, da se je začel vzepnjati po prvih stopnicah, potem pa si je premislil in ko se je obračal, mu je zdrsnilo in mu je noga šla v luknjo med dvema stopnicama, tako da je tam napol obvisel. Precej neobetaven začetek, bi rekla. No, potem sva ga nekako uspela rešit iz tega položaja in ga je Gregor uspel nest v sobo, naslednji dan pa je kljub začetni paniki Sambo le uspel prit gor po vseh stopnicah in celo dol po srednjih, najbolj normalnih. Drugič bom očitno morala preverit, da je soba v pritličju, drugače se bomo še vsi polomili zaradi njegovih paničnih izpadov… Kakorkoli, srečno smo prispeli na naš vmesni cilj in zvečer smo vsi popadali v postelje in nabirali moči za naslednji dan.
TRETJI DAN – PITI ALI NE PITI, TO JE ZDAJ VPRAŠANJE
Sobota mi žal ni bila usojena. Začelo se je zjutraj, ko sva se s Sambotom zaradi časovne stiske odpravila na le kratek sprehodek, kjer mu je uspelo le dosti pomarkirati in nič več. Skupaj smo prišli do razstavišča, potem pa sta fanta šla iskat servis za popravit luč na avtu in naju z Živo pustila sami s psoma. Že na poti do hale sva se vedno pogosteje spogledovali, saj je bila pot do tja tako dobro označena, da bi človek lahko kar zaprl oči in samo sledil vonju po tem, kar so psi z nekulturnimi vodniki pustili za sabo… Po dolgem čakanju sva se le nekako prebili v prvo halo in najprej poiskali prostor, kjer naj bi se odvijala naša specialka. Živa se je s psoma utaborila, jaz pa sem šla k mizi s prijavami – kjer smo ugotovili, da moje prijave ali niso dobili ali pa je niso sprejeli, pa me niso obvestili. Na srečo so bili tako prijazni, da so me vpisali na licu mesta in me dodali na seznam, tako da je bil po nekaj zelo napetih minutah Sambo uspešno prijavljen med prvake – pravzaprav med prvaka, saj je bil poleg njega tam samo še znani nizozemski samec. Kljub rahlemu obžalovanju, da je tako malo konkurence (vseh groenov je bilo 17, toliko kot na evropski razstavi v Zagrebu, kar je za tiste razmere veliko, na specialki v Belgiji bi pa človek načeloma pričakoval malce večjo udeležbo), sem bila vesela, da smo rešili stvar s prijavo, ker pa je bilo psov malo, se mi je zdaj mudilo prirpaviti sebe in Sambota za razstavo (beri – iti na wc, napojiti sebe in psa ter peljati Sambota lulat). Torej sem Živo pustila v štabu, sama pa sem oddivjala do wc-ja, od koder me je kriče napodila punca 30ih let, ker s seboj nisem imela 40 centov. Skušala sem ji dopovedati, da se mi mudi in da bom kasneje prinesla, pa se Cerber babji ni pustil. Torej sem šla nazaj, delila gnev z Živo in hotela vsaj psa peljat lulat. Tudi to ni šlo nič bolje – ven naju niso spustili, usmerili so naju na 'pasji wc', kar je v praksi pomenilo: pojdi ven na zagrajen 10x10 kos parkirišča, kjer sta za boljše vzdušje parkirana dva tovornjaka, in skušaj prepričati psa, da opravi svoje potrebe na asfaltu, ki je imel le toliko čiste površine, da si se lahko sprehodil do ograje in nazaj. Ne vem, komu se je tam bolj gnusilo, nama ali psoma, vsekakor pa nihče ni ničesar tam opravil. Torej sva oba s Sambotom čakala na boljše čase (ki so prišli šele pozno zvečer…).
No, kmalu sta se nam pridružila še fanta in po nekaj urah smo le dočakali najin čas. Lahko si predstavljate, da nobeden od naju ni bil posebno židane volje (zaradi suhega zraka v hali sem vseeno dosti pila, Sambo pa tudi, in Smolar je že vedel, kaj je napisal…), poleg tega pa sva že pri prvem krogu ugotovila, da so tla zelo zelo drseča (tepih je bil le po sredini ringa, kar ti pri teku v krogu nič ne pomaga), tako da se Sambo, iskreno povedano, ni najlepše predstavil. Bila sva druga, pa me to ni nič kaj posebej prizadelo. Organizacija specialke je bila zelo dobra, osebje prijazno in strokovno, velik minus pa si zaslužijo organizatorji splošne razstave (higiena je bila dobesedno na psu, tla v tisti hali izredno drseča, tepih pa nefunkcionalen). Vseeno je bilo lepo sodelovati na specialki ter spoznati nekaj novih ljudi in poklepetati s starimi znanci, pa še lep pokalček sva dobila. Po tem, ko sva midva opravila, smo šli navijat še za Uroša in Klarka, nato pa smo si končno privoščili malo 'windowshoppinga' po razstavi. Na najin pokalček z razstave smo morali čakati do poznega večera, tako da smo se še precej načakali, okrog 8ih pa smo končno le šli domov, psoma privoščili oddih, mi pa smo šli na večerjo. Ki smo jo čakali 2 uri. Kot rečeno, sobota mi ni bila naklonjena, po 12ih urah čakanja na wc sem nato še 2 uri čakala na prvi grižljaj hrane. Na srečo smo bili v dobri družbi, tako da kljub vsemu smeha in dobre volje ni manjkalo in malo po polnoči se je naporen dan le končal.
ČETRTI DAN – DOBER VEČER, MI SMO TU
Ta dan sem začela s sprehodom na bližnjem travniku, ki sta ga prejšnji dan odkrila Uroš in Klark. Psa sta se naletala, midva pa sva se nadihala svežega zraka in se kljub nizkim temperaturam ogrela med marširanjem po travniku in občudovanju lepe okolice (in ogromnih belgijskih ovc, ki so nas srepo gledale, prisežem, da imajo glavo kot medved). Po zajtrku se je drugi del slovenske ekipe odpravil proti domu, Gregor, Sambo in jaz pa smo se še enkrat odpravili na razstavišče. Ker smo vedeli, da je pred nami 40 psov, smo se odločili priti na razstavo šele okrog 11ih, kar je bila zelo modra odločitev, saj za razliko od prejšnjega dne ni bilo popolnoma nič gneče, tako da smo se lahko veliko hitreje in manj stresno prebili do našega ringa ter se parkirali za vogalom, ob italijansko-nizozemskem štabu agilitaške kolegice Sandre in njenih prijateljic. Tokrat je sodil Francoz in po ogledu dveh razredov tervuerenov sem se veselila precej hitrejšega sojenja in hitrejšega konca. Ta dan se je Sambo prvič razstavljal v razredu veteranov, zato je bila že tako minimalna trema še manjša. Medtem ko je Sambo počival v boksu, sva midva šla pofirbcat med ostale zanimive pasme, potem pa sva Sambota peljala v prazen ring v bližini, da smo se malo poigrali. Končno se je približeval čas najinega nastopa in čakala sva v bližini ringa, saj sem videla, da vodja kroga ni ravno najbolj izkušena in iznajdljiva. Kmalu sva prišla na vrsto, sodnik je počohal Sambota, si ga ogledal, nato pa naju je poslal tečt nekaj krogov. Ta dan sva za razliko od prejšnjega oba s Sambotom bila neprimerno boljše volje in Sambo je bil spet dobri stari Sambo, s stalnim nasmehom na obrazu in tempom mladeniča. Sodnik je bil navdušen in nama je z veseljem dal oceno odlično in mi razložil opisno oceno (za razliko od Slovenije tam nimajo opisov na ocenjevalnih listih, ampak samo ocene, tako da ti sodnik opis pove); med drugim je povedal, da je v odlični kondiciji, ima zelo prijeten, pravilen izraz ter odličen značaj. Vodja kroga mi je prinesla papirje in mi naročila, naj pridem spet za izbiranje prvaka pasme, torej BOB. Torej sem čakala tam v bližini in ko sem videla, da se ocenjuje zadnji razred samic, sem se postavila ob vhod ringa in čakala, da bova ponovno na vrsti. Med čakanjem sem se še zapletla v pogovor z gledalci, ki so sedeli ob robu ringa in občudovali Sambota, ki se ni pustil prositi, ampak je prišel kar sam na porcijo čohljanja. Ko sem videla, da samice odhajajo iz ringa sem prišla noter, vprašala vodjo ringa, če sem zdaj na vrsti, pogledala je mene, psa, kataloško številko in rekla, da ja, naj kar stopiva bližje. Za nama sta prišla še dva psa, kar se mi je zdelo malo nenavadno, saj jih je za BOB ponavadi 4 do 6, ampak dobro. Sodnik si nas je ogledal, nas poslal tečt, Sambo je spet tekel kot norec, nakar naju je sodnik razglasil za zmagovalca. Veselje je bilo veliko, nato pa mi vodja kroga začne razlagat nekaj o best puppy-ju, ki mora potem še enkrat priti… Jo vprašam, da kakšen best puppy neki, moj pes je veteran! No, na tem delu posnetka se dobro sliši, kako se gledalci, s katerimi sem prej klepetala, začnejo krohotati, po začetnem začudenju sva jim sledila tudi midva z Gregorjem. Mislim, da pri vseh kiksih, ki sem jih kdaj doživela na razstavah, še nisem videla, da bi pes iz razreda veteranov dobil naslov najlepšega mladiča. No, Sambotu je uspelo . Kakorkoli, po dolgem smehu in čakanju v samem ringu ob najinih nasmejanih navijačih se je končno le začel izbor za prvaka pasme. Sambo je ponovno odlično tekel in lepo stal, naslov prvaka pasme pa je dobila (lepa) psica.
Tako se je naše ocenjevanje končalo in čas je bil za ponovno firbcanje po štantih in gledanju drugih psov, poleg tega pa sem spoznala belgijskega vzreditelja delovnih groenendaelov in z njim na kratko govorila o belgijcih in delu z njimi. Pozno popoldne naju je čakal še BIS, ki pravzaprav ni bil tako daleč, saj je naše ocenjevanje zaradi pavze za kosilo vseeno trajalo do srede popoldneva. Tokrat je Sambo res prišel do tako želene akcije, saj sem ga iz boksa vzela kakih 5 min, preden so bili na vrsti veterani, in se z njim malo igrala v praznih ringih na robu BIS dvorane. Potem sva se počasi odpravila proti vhodu v BIS ring, kjer sem videla, da nekam čudno voha zid. Takoj mi je postalo jasno, da ga tišči lulat. Revež se mi je smilil, saj že drugi dan ni lulal več kot 8 ur, vseeno pa mi vest ni dala, da bi mu rekla, naj se polula na zid. Po nekaj sekundah kolebanja sem se odločila, da ga peljem ven lulat, saj ob tej uri na vratih najbrž ne bo več 'prijaznih' stražarjev. Torej sva šla. Po stopnicah in čez dve hali, da sva prišla do prvega možnega izhoda, kjer je Sambo takoj izkoristil priložnost in zalil ograjo. Ko je opravil, sva se obrnila na petah in spet šprintala čez dve dvorani in po stopnicah, kjer sva ravno dobro ujela naš vhod v ring, kjer sva lepo tekla in se lepo predstavila, a kaj več kot počoh sodnice po Sambotovi glavi nisva dosegla. Pa nič zato. Zaključila sva razstavni vikend z veliko teka, kar je vsaj Sambotu popolnoma ustrezalo. Ampak zdaj smo imeli vsi dovolj in smo bili veseli, da se je končalo, in da nas zdaj čaka še zadnji del potovanja. Spakirali smo se v avto in se odpeljali do mesteca Middelkerke blizu obale, kjer smo po kratkem pregovarjanju z GPS gospo končno našli pravi naslov. Z Gregorjem sva izstopila iz avta in pozvonila na vrata, ki jih je odprl starejši gospod in se začudeno zazrl v naju.
- Želita?
- Dober večer, jaz sem Urša iz Slovenije, sem vam pisala pred nekaj dnevi glede sobe pri vas.
- Sobe…? Aja, zdaj se spomnim, a vaju nisem pričakoval, ker sem vam pisal dva dni nazaj, pa niste nič odgovorili.
- Žal nisem mogla, saj smo bili na poti, sem upala, da vseeno ne bo težav.
- Ne, sploh ne! Kar naprej, kar naprej. Pravzaprav še dobro, da sta prišla šele zdaj (bila je nedelja in ura je bila 20.30…), saj smo bili na družinskem praznovanju in sva se z ženo vrnila šele pred pol ure.
V tem pride žena po hodniku, z mokrimi lasmi in oblečena v kopalni plašč. Gospod ji je naznanil, da imata goste, gospa je malo zardela, potem pa sta nama pokazala, kje sta soba in kopalnica, nakar nama je dobrodošlico zaželel še njun izredno dobro razpoloženi kavalirček Tobi. Šla sva po stvari in Sambota, spila en sok z zakoncema in šla na kratek sprehod, potem pa pod tuš in zasluženo spat. Ne vem, ali je bila postelja tako fenomenalna ali pa sem bila samo tako zbita, ampak to je bil eden mojih najboljših spancev v življenju. Zjutraj sem vstala in peljala Sambota ven, potem pa sva z Gregorjem bila deležna odličnega zajtrka, s katerega se nama ni prav nič mudilo spet na pot. Končno sva le zbrala moči in spakirala, par minut pred najinim odhodom pa je na vrata potrkal gospod in rekel, da mora žal ven, pa da naj kjuč od hiše pustiva kar na mizi in da nam želi srečno pot. Skratka, to je bila ena najbolj nenavadnih nočitev, od začetnega 'ding dong, dober večer, mi smo tu – super, kdo pa ste vi', preko prijaznega psička in odličnega spanja do mega zajtrka in gospodove flegmatičnosti glede tujcev v njegovi hiši. Ampak bilo je odlično in upam, da se nama uspe ob naslednjem belgijskem potovanju ponovno ustaviti pri njih za noč ali dve .
Sambo pred našim B&B v Middelkerkeju.
PETI DAN – OBALA
Kot rečeno se je dan začel s sprehodom po priobalnem podeželju in odličnim zajtrkom. Nato sva se iz Middelkerkeja odpeljala skozi Oostende v De Haan, kjer smo šli na sprehod po obali. Za razliko od Groenendaala, kjer je bilo v jesenskem gozdu sončno in precej toplo, je tu bilo več ali manj oblačno in vetrovno na pusti obali – a kljub temu sta oba sprehoda bila čudovita in mi bosta ostala v najlepšem spominu. Sambo je tekel kot zmešan, naredili smo cel kup slik ter tudi nekaj posnetkov (kjer se vidi, kako Sambo skoči na šal, ki mi je bingljal okoli vratu, in me skoraj zadavi…) in res zelo zelo uživali. Potem smo šli do avta, Sambo je šel v boks, midva pa še na en kratek krogec po zapuščenem centru in v pekarno po vaflje in pralineje. Poslovili smo se od obale in se odpeljali naprej ob obali do avtoceste, ki nas je peljala na Nizozemsko malo naprej od Rotterdama, v Zoetermeer, kjer smo šli na kratek obisk k Oliverju, Gregorjevemu prijatelju. Po večerji smo se odpravili spet na jug, v Aachen, ki je skoraj na meji med Belgijo, Nizozemsko in Nemčijo, kjer smo prespali v Etap hotelu, še zadnjo noč na poti.
Mraz na obali.
Meni zelo všečna železniška postaja v De Haanu.
Floating on air...
ŠESTI DAN – SPET DOMA
Prišel je zadnji dan naše poti. Čakalo nas je malo več kot 1000km iz Aachna nazaj v Ljubljano. Pot je bila sicer naporna zaradi dolžine, sicer pa so bili vremenski in cestni pogoji dosti boljši kot na poti gor, tako da je bilo potovanje vseeno lažje. Kar smo na poti v Belgijo časovno pridobili zaradi slabega vremena, smo na poti domov nadoknadili zaradi del na cesti, vseeno pa smo v Ljubljano prispeli veseli in utrujeni okrog 22ih. Za nami je super roadtrip, jaz pa že iščem izgovore za naslednjega… ;)
Monday, November 12, 2007
Odštevanje
Ja, res je, pridno odštevam dneve do velikega roadtripa in trenutno se je ustavilo pri številki 3...
Medtem pa uživamo v lepi jeseni. V soboto sem svoje agilitaše peljala na končni izlet v živalski vrt, kjer je Sambo bil popolnoma očaran nad tjulnjem (hotel ga je pasti, tako kot pase ribe v našem ribniku na vrtu). Ko je ugotovil, da to ni mogoče, se je začel tresti po celem telesu, potem pa se je začel dreti kot se zna samo Sambo. Kmalu sta Sambo in tjulenj razvila zanimiv pogovor (na veliko navdušenje mojih agilitašev in ostalih obiskovalcev) in jodlala en na drugega. Kaj hočemo, tako je belgijsko življenje...
Medtem pa uživamo v lepi jeseni. V soboto sem svoje agilitaše peljala na končni izlet v živalski vrt, kjer je Sambo bil popolnoma očaran nad tjulnjem (hotel ga je pasti, tako kot pase ribe v našem ribniku na vrtu). Ko je ugotovil, da to ni mogoče, se je začel tresti po celem telesu, potem pa se je začel dreti kot se zna samo Sambo. Kmalu sta Sambo in tjulenj razvila zanimiv pogovor (na veliko navdušenje mojih agilitašev in ostalih obiskovalcev) in jodlala en na drugega. Kaj hočemo, tako je belgijsko življenje...
Tuesday, November 6, 2007
Potepanja
Lep jesenski dan smo izkoristili za potep po Kureščku, kjer smo odkrili, da poleg vetrocvetk in žužkocvetk obstajajo še pasjecvetke...
(da ne bo kdo dobil napačnega vtisa, lepljivi ježki so sami dol popadali do konca sprehoda, bohpožegnaj Sambotovo dlako)
... potem pa smo se še malo posončili na travniku...
In kako je videti belgijec po skoraj dveh urah sprehoda, lovljenju palice ter 5min šprintanja z mano po travniku? Pa niti ne tako fuč, no...
http://www.youtube.com/watch?v=2aNKuH_hSJU
(da ne bo kdo dobil napačnega vtisa, lepljivi ježki so sami dol popadali do konca sprehoda, bohpožegnaj Sambotovo dlako)
... potem pa smo se še malo posončili na travniku...
In kako je videti belgijec po skoraj dveh urah sprehoda, lovljenju palice ter 5min šprintanja z mano po travniku? Pa niti ne tako fuč, no...
http://www.youtube.com/watch?v=2aNKuH_hSJU
Subscribe to:
Posts (Atom)
