Monday, May 26, 2008

Akcija!

Prejšnjič sem pozabila dodati še skrajšan posnetek z razstave v Kočevju, kjer lahko vidite Sambotov rep, naravnan skoraj na perpetuum mobile, dele, kjer cepeta kot oven pred napadom sem pa zaradi dolžine posnetka izrezala in vas tako, žal mi je, prikrajšala za zabavo (nauk - v tednu pred razstavo ni pametno psa klikati na 'nožne' trikce, saj lahko potem v ringu uprizori cel Footlose, tako kot Sambo, samo še kaka koračnica je manjkala za glasbeno podlago).

Kot vidite sem v petek pred odhodom pozabila s sabo vzeti stvari za tri dni vnaprej, tako da sem za spremembo razstavljala v zelo športnih oblačilih (evfemizem za 'iste cunje, ki sem jih nosila vse 4 dni, pri tem pa samo 1x prišla do tuša'; zdaj veste, zakaj je bil tisti tuš pred spanjem v četrtek zvečer tako dobra investicija...), sicer pa bolje razstavljati v pasjih hlačah kot pa teči agility v poletnih lanenih hlačah in natikačih...

V soboto sva bila na agi tekmi v Ložnici pri Žalcu, kjer se nama je na precej imbecilen način izmuznil zadnji pogoj - ko narediva vseh 6 con, ko ne pade nobena prečka dobiva na res butastem mestu izogib in s tem 5 kazenskih točk. No, tek sicer ni bil perfekten - proti koncu sem Sambota poslala na skok, zatulila, ker sem mislila, da sem falila, potem pa ga skušala spet spravit v pogon, kar je pri psu, ki ne pozna (ali pa PRIzna, saj ne vem) povelja Naprej precej težko, če imaš zadnje tri skoke v ravni liniji in to v klanec (na posnetku sicer ni videti, a teren precej visi in finiš je seveda bil navkreber). Zanimivo, da se mi zdi tek precej lep, kljub temu, da nama je uspelo narediti tisti izogib, da sem se par ovir po tem (ko smo po teku navzdol morali narediti obrat za 180 stopinj) skoraj ubila in da sva na ciljni ravnini res bila videti kot Butec & Butec - najprej sem falila, da sem falila, potem pa se je Sambo po vsakem skoku obrnil in zatulil name, češ kje hodim. Ah ja, za pestrost pa res poskrbiva. No, presodite sami - tu je prvi tek.

Tudi v jumpingu sva imela en izogib - Sambotu se je zdelo, da nisem dovolj jasno pokazala v tunel, zato se je enkrat obrnil okrog svoje osi, drugače pa sva šla lepo in bila tako skupno šesta.

Včeraj sva bila na prvi RO tekmi letos. Delovna karma očitno ni bila najboljša, saj je redkokateri pes res lepo delal, v enki jih je kar nekaj opravilo potrebo na parkurju (in to večinoma psice?), trendu je sledil tudi Sambo, ki se je na štartu drl, kot bi bil na agiju, čim sva krenila pa ga je navdušenje minilo. Imel je zelo slabo koncentracijo in resnici na ljubo nisva delala najbolje; sodnik je bil mnenja, da treh vaj nisva opravila, tako da sva bila diskvalificirana (tako kot še veliko ostalih tekmovalcev, tudi iz bolj banalnih razlogov). No ja, pa saj je na rallyju do zdaj šlo prelepo, da bi večno trajalo, v treh tekmah sva naredila tri pogoje, tako da se bova za naslednjo tekmo skušala bolje pripraviti.

Sezona je na višku in čaka naju kar nekaj stvari - ta vikend je dvojna razstava na Hrušici, kjer oba dni delam (v soboto me bosta spremljala tudi Sambo in Gregor), naslednji vikend je RO tekma v Domžalah, še naslednji pa je dvojni CACIB Portorož, kjer bom verjetno en dan delala, drugi dan pa šla na RO tekmo v Žalec. Še bo pestro!

Tuesday, May 20, 2008

FMBB 2008

Drugi teden v maju so Slovenijo poplavili belgijci v takšni in drugačni obliki. Od 9. do 11. maja je namreč v Kočevju potekalo svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev s tekmovanji po programih IPO, mondioring, agility ter razstava. Tako sva se s Sambotom od četrtka, ko smo imeli agility treninge, do nedelje, ko je popoldne bila zaključna slovesnost, začasno preselila v Kočevje. Slovensko agi reprezentanco so sestavljali groenendaelka Vista, malinoiska Pia, malinois Vinny, tervueren Dancer ter dolgolasa Batman in Robin, Sambo in njegov prijatelj Pan. Individualno nas je tako teklo šest parov, v ekipnem delu tekmovanja pa so tekli Vista, Pia, Sambo in Pan.

Četrtek se je začel zgodaj, tako kot nadaljnjih nekaj dni. V jutranji gneči sem se odpeljala v Kočevje, kjer so nekateri že pridno pripravljali ovire. Postavili smo parkur in treningi so se začeli. Najprej je začela slovenska reprezentanca, sledili so Hrvati, potem pa so se po abecedi zvrstile še vse ostale reprezentance, mi pa smo jih klicali na trening in podili s parkurja, ko jim je čas potekel. Moram reči, da po celem dnevu gledanja treningov skoraj dvajsetih reprezentanc lahko zdaj v n jezikih psa pošljem na cono, v tunel, v slalom in, ja, tudi v tri krasne :). Dan je bil dolg in ko sem se zvečer pripeljala domov, sem zmogla samo še tuširanje in spanje. Zelo dobra investicija…

V petek sem jutro spet pozdravila vse prekmalu za moj okus; z Gregorjem sva naložila stvari in Sambeka v pikapa in se odpeljala proti Kočevju. Ta dan se je začelo zares – čez dan so naju čakali trije teki, najprej dva individualna, potem pa še en ekipni. Začuda, ali pa tudi ne, sem skozi vse tekmovanje imela manj treme kot na naših tekmah (pa že tam nisem ravno razvalina), pravzaprav treme sploh ni bilo. Sodnika sta bila Zlatko Gorjan in Mirja Lapanja in moram reči, da so mi prav vsi parkurji bili všeč, bili so srednje zahtevni in vsi do zadnjega lepo tekoči, tako da jih je bil pravi užitek teči. Najin prvi tek na prvenstvu je bil hkrati tudi prvi slovenski tek, saj sva imela štartno številko 14 (od cca 130 tekmovalcev) in sva tako bila prva Slovenca, ki sva se podala v krvavi boj za čast in slavo (seveda se hecam). Zlatko je postavil lep in zanimiv jumping, ki sva ga tudi izredno dobro odtekla – razen diskvalifikacijske napake, seveda. Sambo bi pri svojih letih že lahko ločil med Levo in Desno in se temu primerno tudi obrnil, jaz pa, no ja, jaz pa bi tudi lahko bila malo manj morona in ne vztrajala pri svojem, pač pa psa odpeljala po desni, če se že ni strinjal z mano. Rezultat lahko vidite na posnetku.
Okrog enih popoldne je bil na vrsti prvi agility tek, kjer se Sambo očitno ni mogel odločiti, ali bi kot ponavadi preskočil cono, ali bi izkoristil geriatrični izgovor in podrl kako palico ali pa bi me presenetil s čim popolnoma novim, npr. izogibom. Zato se je, kakopak, odločil za vse troje. Ker pa je preskočena cona bila vstopna na gugalnico, izstopno na mostu, ki jo sicer tako rad preleti, je pa naredil, ker ima dejansko res že kako leto čez puberteto in ker sem za izogib z ne najboljšim vodenjem delno kriva tudi jaz, mu je seveda odpuščeno. V petek je bil na vrsti tudi agility ekipni tek, ki sva ga opravila res zelo dobro. Celo tako zelo, da ga je Sambek odtekel najbolje iz slovenske ekipe – Pia in Pan sta žal bila diskvalificirana, Vista je dobila 10 točk, Sambo pa s standardno preskočeno cono na mostu 5. Pri tem mi je tudi uničil optimistični plan, ki sem ga skovala med ogledom proge, da bom po mostu naredila francoski obrat in ga po levi strani odvodila mimo zidu in tako lepo popeljala v tunel. Zavoljno njegove lastne iniciative in pogleda na izdelavo con na mostu sem ta načrt morala rahlo spremeniti in na parkurju improvizirati, da sem ga iz tega položaja spravila čez zid in nato v pravo luknjo v tunelu. Na srečo sem načeloma dober improvizator in tu je najin je ekipni agility.

Iz petka na soboto je noč bila bolj pestra, saj smo se sklenili odpovedati cijazenju sem in tja in šotoriti na samem prizorišču. Kljub močnemu soncu in visokim dnevnim temperaturam je ponoči pritisnil hud mraz. No, tudi to smo nekako preživeli in zjutraj kljub kampiranju na sami lokaciji (20m od parkurja) vstali nič kaj kasneje, kot bi vstali, če bi se morali še pripeljati iz Ljubljane. Mogoče so temu botrovale serenade horde pinčev v sosednjem avtomobilu, dozdeva se mi, da bi kaj pri tem lahko imelo tudi razgibavanje psov s frizbijem mimo našega šotora ob 7ih zjutraj, kakorkoli, dan se je ponovno začel zgodaj. Sobota je bila še bolj pestra kot petek, saj naju je ta dan čakala še razstava. Zjutraj sem tako najprej peljala Sambota na kratek sprehod, nato pa oddrvela na prizorišče razstave, kjer ni bilo še ničesar in nikogar. Vrnila sem se v naš tabor, kjer sem nameravala pojesti zajtrk, kar mi ni najbolje uspelo, saj so me vpoklicali na pomoč Špancem za prevajanje pri reševanju neke težave z organizatorji. Potem sem izvedela, da se na razstavnem prostoru celo nekaj dogaja, hkrati pa so tudi postavljali še zadnje ovire za prvi sobotni tek, tako da sem videla, da bo šlo malo na tesno.

Od tu naprej je naslednja ura, ura in pol bila precej adrenalinska; medtem ko sem si jaz vzela standardni dve minuti za Sambotovo frizuro, naju je Gregor šel prijaviti na razstavo. Vsi trije smo tekli na razstavišče, kjer smo prišli ravno ob pravem času, da smo navijali za mariborska prijatelja Olgo in njenega Yara, nato pa sva bila na vrsti že midva. Sodnica je bila Myrjam Vermeire iz Belgije in Sambo je kot edini odrasli samec (v razredu prvakov) dosegel lep opis, odlično oceno, CAC in BOS (Best of Sex). BOB je odnesla ruska psica finske vzreje, Je M'Appele Ilona, vseh groenendaelov je bilo 5. Po najini razstavi sem oddivjala do agi parkurja na ogled, trikrat odbrzela skozi ovire in tekla nazaj na razstavišče, kjer sem razstavljala tervuerena Navaja italijansko-nizozemske prijateljice Sandre. Dobila sva oceno odl. 1, CAC, nakar sem ponovno šibala na agi. Medtem je Gregor pridno ogrel Sambeka, tako da sva si samo izmenjala povodec in že sva s se Sambotom podala na parkur. Ko sva opravila tam, sva se malo ohladila, potem pa sem se - da, uganili ste, vrnila na razstavo, kjer sva z Navajom dobila še CACIB, BOB in BIS 3.

Pa nazaj na agi - sobotni jumping ni bil daleč od popolnosti, izpeljala sva ga res lepo in tudi hitro, žal je padla prečka tri skoke pred koncem. Vseeno sva si prislužila in tudi zaslužila velik aplavz publike za res lep tek ;) . Opoldanski agility je bil čisto dostojen, a vseeno ne tako lep kot jutranji jumping. Časovno bi lahko bilo bolje, poleg standardne preskočene izstopne cone na mostu je Sambotu nekako uspelo tudi faliti vhod v slalom, kar sicer ni ravno značilno za njegov repertorar. No, pa saj bi bilo dolgčas, če bi me samo z mostom živciral, kajne? Tu je sobotni agility. Popoldne naju je čakal še ekipni jumping, najin morda najlepši tek. Žal tudi ta s točkami, saj sem Sambotu morda malo nenatančno pokazala vhod v tunel, tako da je pristal sredi obeh lukenj, sicer pa je bil tek res zelo tekoč in tudi zgledno hiter, skratka, tek, na katerega sva lahko oba ponosna.

Mislim, da sva se oba lepo odrezala v 6ih tekih v dveh dneh, tako da sem z najinimi nastopi več kot zadovoljna. Tudi ekipno s(m)o se vsi štirje pari dobro odrezali, Vista in Pan sta se dobro borila tudi v finalnih tekih v nedeljo, kjer sta se uvrstila na skupno 12. in 19. mesto. Še boljše se je Slovenija odrezala v IPO progamu, kjer je Slovenka celo zmagala. Bravo naši!

Agility je torej izpolnil vsa pričakovanja, razstava pa mojih (in mislim da tudi od drugih) pričakovanj organizacijsko žal ni dosegla, kljub temu pa sva se tudi tam imela lepo, srečala nekaj starih znancev in Kočevje nasploh nama bo ostalo v zelo lepem spominu, saj je vzdušje bilo čudovito, tako kot se za belgijsko prireditev spodobi. Če bo vse po sreči, bova v belgijskem vzdušju lahko uživala tudi prihodnje leto na Češkem, upam, da ponovno v vlogi tekmovalcev in razstavljalcev…

Do prihodnjič,

Urša

Tuesday, May 6, 2008

Znana pesem sicer pravi, naj ne čakam na maj, kljub temu pa sem s prvo letošnjo razstavo počakala prav do maja. Ker sem vedela, da me bo po skoraj pol leta dajal že hud delirium tremens zaradi razstavne abstinence (zadnja razstava je bila novembra v Belgiji), sem se že pozimi odločila, da Sambota prijavim na mednarodno razstavo v Celovec. Zakaj ne prej? Zato, ker sem na vseh letošnjih slovenskih razstavah delala in služila za brikete, v bližini pa razstav pravzaprav ni bilo, vsaj ne takih, kjer bi me kak sodnik posebej privlačil (jasno, da bi moral tudi kdaj že kakega belgijca videti v živo, da bi izpolnil moje kriterije). Ko sem videla, da Avstrijci letos organizirajo razstavo v Celovcu, sem tako zastrigla z uhlji, ko sem videla, da sodi Štefan Šinko, pa sem se odločila, da Sambota res prijavim. Celovec je blizu, Šinko je brez dvoma dober sodnik, pa še nekaj konkurence bova gotovo imela...

Torej smo se zdaj že standardna ekipa Živa & Uroš & Klark & Leia (no ja, ona še ni tradicionalni član, bo pa to postala) ter Urša & Gregor & Sambo v nedeljo, 4. maja, napokali v avto in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Razstavišče je bilo prijetno in primerno veliko, stojnice z rezervnimi živalskimi deli so dišale že na daleč, ringi pa srednje veliki in zelo dobro tapecirani - ja, definitivno smo bili v Avstriji. S Sambotom sva bila dokaj kmalu na vrsti, zato smo se utaborili blizu našega ringa in črnuhu sem namenila že običajnih 1,7 minute za urejanje frizure. Ko sem videla, da je vseeno še nekaj psov pred nama, sva izkoristila izhod, zraven katerega smo se utaborili, in šla na zrak - kjer sva se znašla sama na zelenici okrog hale, kar sva seveda izkoristila za rundo tekanja, klikanja in igre. Temu primerno razpoložena sva se vrnila v halo, videla, da bova zdaj zdaj na vrsti in šla do vhoda v naš ring. Sambota je, kot običajno, nosilo kar po zraku, poskakoval je okrog mene in delil nasmeške vse naokrog. V ringu sva bila sama, se lepo postavila, odtekla, dobila CAC, se čez nekaj minut vrnila v boj za CACIB s simpatičnim avstrijskim groenom, ki sem ga spoznala na celjski razstavi, boj pošteno zmagala, potem pa dobila še BOB. Židane volje smo se vrnili v tabor in šli pogledat, kaj se dogaja pri švicarjih - odgovor je bil nič. In to še kar nekaj časa. Tako da smo v spremstvu kelpike Chune in njenih človeških prijateljev šli malo naokrog, pogledat, če je kaj zanimivega v ringih ali na štantih, se čez nekaj časa vrnili in navijali za slovenska švicarja Klarka in Nubo, ki sta v prav tako izključno avstrijski konkurenci odnesla oba CACIBa in BOB.

Za nagrado smo šli v lov na smrčke, jezike in... no, druge živalske pritikline, potem pa v skoraj prazni hali med čakanjem na BIS pustili, da so se psi malo poigrali med sabo. V BISu je ovčarje sodil avstrijski sodnik Erwin Deutscher. Črna Smrt je očitno očarala tudi njega, saj ga je g. Deutscher uvrstil med najlepših 9 psov iz skupine ovčarjev, dlje pa vsaj tokrat nisva prišla. Nič hudega, imela sva se fino, se v ringu na hitro spoprijateljila še z vodnikom češkega volčjaka in med čakanjem publiki krajšala čas z nekaj trikci (ker Sambotu spet ni bilo jasno, da za tisti zadnji priboljšek ni treba narediti nič drugega kot samo stati, zato je poskusil še s poklončkom, pa totemom, pa…). Kakorkoli, iz Avstrije smo odšli dobre volje in z lepimi spomini na prijetno razstavo, pa seveda z avtom, smrdečim po živalskem pokopališču. Na levih ovinkih se mi je na glavo posedal žakelj s 100 svinjskimi ušesi, na desnih je ta radost pripadla Gregorju. No ja, vsaj lačna nisva bila :).

Neca in Nuba



Uroš in Klark







Šibamo...