Just another manic Monday

Danes je Sambo končno dočakal agi trening. Spet je namreč začel šepat in je bil zato prejšnji teden na prisilnem počitku – imel je samo sprehode in klikanje, a nič pretirane akcije, nič treninga, nič igranja s svojim trobarvnim prijateljem… Pa tako je naneslo, da sem imela ravno prejšnji teden precej dela in je dva dni zaporedoma imel le en sprehod namesto dva. Tolažila sem se, da mora tako ali tako počivati in da je to za njegovo dobro. No, po teh dveh dneh sem opazila, da nevroza kljub mojemu trudu (klikanje in triki za možgane) strmo narašča, saj je ob najmanjšem znaku, da grem ven, začel tulit, vreščat, cvilit, skratka kazal je vse znake povprečnega neuravnovešenega belgijca. Tako je nekajkrat tudi preletel tisti 5 stopnic, ki ločijo teraso od vrta, ko me je skozi okno videl, da odhajam iz dnevne sobe, verjetno v upanju, da se odpravljam kam ven in on z mano. Ne vem, ali je to razlog, da se je kljub siceršnjemu mirovanju šepanje nadaljevalo. Kakorkoli, danes sem se odločila, da gre vseeno z mano na trening, saj se je prejšnji teden obakrat skoraj vrgel pod avto, ko je ugotovil, da grem na vadbišče brez njega. Sem prišla tja malo prej, pa sva sama malo delala rally obedience, potem pa je šel na privez, kakšno rekel s sošolkami, ki so že prišle, pa vmes nekajkrat naredil most in tunel, torej najmanj obremenjujoči oviri. Delal je torej seveda manj kot sicer, a vseeno, mislim, da je bolje to kot nič. Je bil pa dobra stara Smrt iz začetnih agi časov… Steklen pogled, vrteče oči, pena na gobcu… Čista romantika ;-).

No ja, držimo pesti, da se taca poštima in da bo niger lahko kmalu ponovno letel po ovirah brez omejitev.