PETEK - MANEVEMVEŠ
Običajno se naše poti začnejo z 'zgodaj zjutraj smo odrinili proti...', ker pa nas je tokrat čakalo borih 460km do Pudingfešte, smo se na pot odpravili natanko opoldne. Odpravo smo sestavljali Katja in Neca z Nubo in Firerjem v enem avtu ter midva z Gregorjem in Črno Smrtjo v drugem, na cilju pa smo se srečali z običajnimi sopotniki Živo, Urošem, Klarko in Leio, ki so prišli malo za nami in s katerimi smo potem delili to evropsko razstavo. Punci in midva smo, kot rečeno, opoldne z našimi pasjimi spremljevalci krenili proti Ptuju, od koder smo potem čez Ormož na hitro prečkali del Hrvaške in vstopili na Madžarsko. Sambo in Nuba sta slišala, da blatne kopeli koristijo koži, zato sta izkoristila priliko in se okopala v Blatnem jezeru, kjer smo za slabo uro razmigali noge in si nabrali moči za še eno uro poti. Ob pol sedmih zvečer smo prišli v Budimpešto, kjer smo se malo lovili, predno smo našli naš hostel, saj nas je GPS teta pustila na cedilu ravno na najbolj kritični točki. No, pa smo jo kmalu spravili v red in le našli pravo ulico ter parkirišče. Potem smo morali najti le še hostel. Mala malica, kajne? Že, če bi štartali v pravo smer, tako pa smo najprej do konca ulice hodili v napačno smer, nato zamenjali ulico, pa se še malo bolj zameštrali... Hoteli smo si pomagati s kakim mimoidočim, pa smo kmalu ugotovili, da se njihovo znanje tujih jezikov od mojega zadnjega (in prvega) obiska Madžarske 4 leta nazaj ni kaj dosti izboljšalo. Takrat smo s Petro, Urošem in Blujem šli na svetovno prvenstvo belgijcev v Szekesfehervar, ki smo ga mi poslovenili v Šekesfehervar, in ugotovili, da na Madžarskem vlada madžarščina, in pika. V nekem trenutku sem Uroša nekaj vprašala, pa mi je popolnoma naveličan v rafalni, lepi, široko-samoglasniški primorščini odgovoril 'ma ne vem veš', kar smo patentirali kot novo madžarsko besedo oz. 'manevemvesz'. Kakorkoli, po tem, ko nam je na naše vprašanje vsak mimoidoči odgovoril manevemveš smo se znašli sami in končno le našli vhod v hostel, kjer smo se razpakirali, šli na parkirišče po preostale stvari, tam pobrali še novoprispele člane odprave in ponovno šli v hostel, kjer smo si privoščili večerjo, peljali pse na sprehod v bližnji park in šli spat. Pa ne za dolgo...
SOBOTA – STANJE, TEK IN DEŽ
Sobota se je začela še prej kot smo načrtovali – dovod psov je bil od 6.30 dalje, sojenje na evropski naj bi se začelo ob 8.30, na klubskih razstavah pa ob 9.30. Torej smo nameravali vstati ob 6.15 nekako, zrihtati pse in sebe ter kreniti ob 7ih od hostla, od koder smo imeli 7 km do razstavišča. Pa ni bilo ravno tako... Kot prvo so črede mamutov začele topotati po stopnicah že pred 5. zjutraj, ljudje so loputali z vrati, se pogovarjali, skratka, budnica je bila še precej prej, kot smo načrtovali, pa glede na nadaljnji potek to niti ni bilo tako slabo. Ob 7ih smo se odpeljali proti razstavišču, prevozili prve 4 km brez težav, potem pa... Potem pa ne. Promet se je ustavil, in ko rečem ustavil, hočem reči, da se je USTAVIL. Več kot uro smo rabili za kilometer poti, po eni uri in opazovanju vedno večje kolone psov in ljudi, ki migrirajo po pločniku mimo avta pa smo se jim sklenili pridružiti tudi mi. Tako smo Neca, Živa in jaz s Sambotom in Nubo prehodili malo več kot 2 km do razstavišča. V dežju. Močnem dežju. Ko smo prišle na razstavišče, smo želele čimprej priti do hale, kjer so bili na vrsti za ocenjevanje švicarji in bernci, vendar je bilo to željo težko uresničiti, saj ni bilo nikjer nobene table z zemljevidom razstavišča, varnostniki in vratarji pa so seveda na naše prošnje samo odkimavali z 'maneveveš' obrazom. Po zelo mukotrpnem divjanju smo precej premočene končno le prišle do prave hale, našle ring za švicarje, nakar sva se s Sambotom odcepila od punc in šla k bernskemu ringu, kjer naju je Tončka sprejela z nadvse olajšanim izrazom. Zaradi prometnega zastoja (in ker posledično najbrž polovice psov sploh še ni bilo na razstavišču) se je sojenje začelo s precejšnjo zamudo, tako da sem le lahko razstavljala malo Binco, s katero sva vadili zadnje tedne. Sambek je čuval bernski štab in se sušil, midve z Bino pa sva po kake pol ure čakanja le prišli na vrsto in se podali v boj za prvo mesto v razredu mladičev v konkurenci še treh psičk. Mala je super sodelovala, lepo tekla in lepo stala ter bila nadvse vesela, da spet nekaj skupaj počneva, prepričala sodnico in tako sva prišli na prvo mesto! Vsi smo bili presrečni, tudi Gregor, ki se je končno prebil do nas, po dveh urah in pol v avtu (za 3 km)!!! Čim sva opravili z Binco, sva pograbila Sambota in oddivjala iz hale na našo klubsko razstavo. In na klubsko skoraj prišla s praznim štrikom. Ko sva tekla čez halo je sredi prehoda stal tip z akito na dolgem povodcu in najbrž razmišljal, kam bo šel drugo leto na morje, vsekakor je mislil na vse kaj drugega kot na svojega psa; ta je brez pomišljanja in brez vsake uverture skočil Sambotu naravnost na vrat, Sambo se je nekako snel z ovratnice in se skušal otresti psa, ki je visel z njega, kar mu ni ravno uspelo, le odvleči ga je uspel dva metra stran. Takrat se je tip le zbudil in hotel psa potegniti k sebi, temu pa se še ni zdelo, da je čas, da popusti prijem, torej je tip dvignil svojega psa in potegnil njega in Sambota, ki mu je visel med zobmi, za kake dva metra vstran... Ko sta bila psa v zraku sem spustila povodec iz rok in skočila k njima, še enkrat zatulila in zamahnila proti psu, ki je za trenutek popustil prijem, in Sambota pahnila stran. Pripela sem Sambota, tipu v dveh sekundah preklela celo rodbino do Adama in Eve in mislim, da je kljub slovenščini dojel poanto. Sambota sem potipala po vratu, stekla naprej in se med tekom nazaj zadrla Gregorju, če Sambo kaj šepa, pa je na srečo vse bilo ok. Še enkrat, hvalabogu za njegovo grivo, dvomim, da bi po temle srečanju še imel cel vrat...
In že smo bili spet na dežju, kjer smo tekli na drug konec razstavišča, saj se je naša klubska skupaj z ostalimi odvijala zunaj pod šotorom. Tja smo pridivjali ravno pravi čas, da sem si sposodila brisačo, obrisala mokrega in poslinjenega Sambota, ga malo sprostila in pomirila. Po 5ih minutah sva že bila na vrsti, kjer nama je v razredu prvakov družbo delal Vito de Chemin des Sorcieres. Sambo je kar lepo tekel in stal, a se je videlo, da ni čisto pravi (kako bi le bil, glede na razmere), poleg tega se je očitno sklenil maščevati za zgodnjo budnico in se celo pot raztegoval v avtu, saj je edini očitek, ki ga je sodnica imela nanj, to, da je predolg v trupu. Moja francoščina sicer ni najbolj bleščeča, a sem vseeno uspela preslišati del opisa, med drugim da ima odličen izraz, nastavljena ušesa, obliko oči, gornjo linijo, povezano in elegantno gibanje, poleg tega pa še komentar vodji kroga (ko dobim prevod opisa bom videla, ali je bilo tudi zapisano), da je edini pes, ki se je pustil brez težav pretipati. Kar je žal bilo res, saj so ostali psi lezli skupaj, nekateri pa celo šavsnili proti sodnici... Žalostna resnica pri delovni pasmi. Kakorkoli, Sambo je razen predolgega trupa dobro opravil in dobil izredne pohvale sodnice in R CAC za Vitom. Ker smo bili premočeni in prezebli zaradi nizkih temperatur, dežja in vetra, smo po ocenjevanju groenendaelov šli nazaj v halo A k berncem na toplo. Tam smo se malo segreli, potem pa sva z Bino šli še v naslednji boj – s samčkom iz razreda mladičev za vstop v BIS. Tudi tokrat sva se lepo predstavili, super odtekli in odstali ter – ponovno zmagali! Veselje je bilo veliko in vse tekanje po dežju gor in dol se je le obrestovalo. Tako sva šli tudi v BIS, kjer pa vzdušje ni bilo več pravo, saj smo v pripravljalnem ringu čakali kake pol ure, kar je za mladiča nedvomno preveč. Bina je bila že naveličana vsega, tako da ni delala tako super kot prej, pa nič hudega, glavno, da sva se odlično predstavili takrat, ko je bilo to najbolj pomembno, pa še v BISu sva se malo považili. Dan se je zaključil s krasnim sprehodom po parku in mimo čudovite stavbe, kjer smo se malo sprostili in nadihali svežega zraka ter nabrali moči za našo evropsko razstavo.
NEDELJA – PREDAJA ŽEZLA, NOVA ZMAGA
Nedelja je bila spet Sambekov dan, bil je neprimerno boljše volje kot v soboto (tudi jaz bi bila, suha in brez akite na vratu). Tokrat je sodil Norman Deschuymere iz Belgije, Sambo je spet bil prijavljen v razredu prvakov, kjer mu je tokrat poleg Vitota delal družbo še Bergerac Fax oz. Chester, še en stari znanec. Vzdušje je tokrat bilo neprimerno boljše, nedvomno tudi zaradi razmer, ki so prejšnji dan bile iskreno rečeno obupne, tokrat pa smo bili lepo na suhem in toplem, poleg tega smo imeli več prostora ob ringu za posamezne štabe, tako da smo se lepo razporedili in lahko bolje spremljali dogajanje. Sambek je bil, preprosto rečeno, samboidne volje – živahen, razigran in poskočen, kot ponavadi je občinstvo zabaval z izvajanjem trikov med čakanjem na vrsto, potem pa super stal in ponovno tekel kot lokomotiva. Sodnik ga je pretipal po dolgem in počez, pa ne samo enkrat (mogoče tudi zato, ker je spet bil eden zelo redkih psov, ki se je pustil normalno pregledati), nas spet spravil v pogon, nato pa določil nova zmagovalca – naju! Veselje je bilo nepopisno, presenečenje pa tudi – zame je Sambo tako ali tako najboljši, z uspehi ali brez njih, prav tako zelo dobro vem, kaj imam (in najbrž nihče ne najde toliko napak na njem kot prav jaz), a vseeno, zmaga v razredu prvakov na evropski razstavi pri specialistu je zelo velik uspeh, če vzamemo v poštev, da je zmago dosegel devetletni pes pa je uspeh najbrž že naravnost izjemen. Ampak – Sambo JE izjemen :). Zelo očitno ne samo zame, saj je imel kar nekaj navijačev, med drugim italijanske tervuerenske prijatelje in gospoda, ki je navdušeno ploskal vsakič, ko sva tekla (kar sem dojela pri tretjem krogu, saj med delom s Sambotom načeloma ne opazim ničesar (tudi če potem na posnetku vidim, da sem skoraj Gregorja prevrnila med snemanjem), pa naj bo to na rallyju, na agi parkurju ali v razstavnem ringu). Gospod, pojma nimam, kdo ste, ampak hvala za vzpodbudo in upam, da se srečamo še kje.
Takoj po zmagi v najinem razredu sva se pomerila še z zmagovalcem iz razreda zrelih samcev za naslov CACIB oz evropski prvak. Sodnik je ponovno Sambota premeril do zadnje dlake, a se je tokrat odločil za drugega psa, tako je Sambo predal žezlo in novi evropski prvak je postal Apache de la Douche Plaine. Sambo je še zadnjič tekel z drugouvrščenim iz razreda zrelih, zmagal in s tem osvojil R CACIB in neuradni naslov evropskega podprvaka. Mislim, da sva lahko zelo ponosna nase, Sambo je (ne samo po mojem mnenju) ponovno pokazal najboljše gibanje, sama pa sem se še enkrat prepričala, da kljub temu, da obiščeva zelo malo razstav, kljub temu, da Sambo ne izhaja iz širše znane in priznane psarne in kljub temu, da šteje kako leto ali dve ali več ;) kot večina drugih psov na razstavah, lahko brez zadrege uspešno konkurirava tudi na najpomembnejših razstavah.
In kaj je pri vseh prevoženih kilometrih, pretečenih krogih in (ne)uspehih najbolj pomembno? To, da je moj, da se skupaj zabavava in se imava lepo vendar! Da pridem domov in me tam pričaka turbo rep, najširši zobatčasti nasmeh na svetu in surla, ki se mi zarije in parkira med noge in nastavi bučo za čohanje. Zato pa – še na veliko skupne zabave in užitkov!
Sambo na uradnem slikanju po zmagi
CACIB samec, Apache de la Douche Plaine
CACIB samica in BOB, Paris de la Terre Sauvage
ps: morda ni iz napisanega dovolj razvidno, čemu tak naslov. Naj še enkrat poudarim, da ne bo dvoma - razstava je bila organizacijska katastrofa, saj se Madžarom očitno ne zdi nič spornega, da na prireditvi evropskega/svetovnega značaja dela osebje, ki ne govori nič razen Madžarsko na točkah, kjer bi bilo to najbolj potrebno - na stojnicah s hrano, na vhodu, na stojnicah s pasjimi artikli. Jasno mi je, da 60letna ženica, ki prodaja preste, najbrž ne bo imela Cambridge certifikata iz angleščine, ampak da na 70% štantov, ki sem jih obiskala, zavlada panika, če jih kaj vprašam po angleško, za moje pojme ni ravno dopustno. Prav tako bi lahko format prireditve vzeli v obzir tudi glede cestnega režima in parkiranja avtov, lahko pa pohvalim podlago v ringih, saj se je dalo res lepo teči, pa tudi velikost je bila vsaj na evropski primerna (klubske raje ne komentiram). V glavnem, mi smo se imeli lepo, tako kot vedno, bi pa nedvomno organizatorji lahko opravili dosti boljše delo. Ampak kaj se hoče, tako pač je, to je del igre in še se bomo igrali. Plani za Bratislavo 2009 so že v teku! :)
