Belgijci, sršeni in riti

Saj veste, kako za zelo živahne pse pravijo, da imajo sršene v riti? No, jaz sem že pred časom rekla, da bi to trditev malo preuredila, namreč kar se mene tiče, imajo izrazito živahni sršeni belgijce v riti.

Verjetno ste prebrali, s čim vse sem Sambota zabavala prejšnji teden. Pa mu še ni bilo dovolj, mislim, da lahko mirno trdim, da je prejšnji teden Sambo več časa preživel kot dvonožec kot pa kot štirinoga žival. Pol časa je skakljal okoli mene, nad mano, name, se odbijal od mene, pohištva, tal, sten in stropa, da ne govorim o tem, da je zobovje ves čas bilo na ogled. Pri belgijcih gre namreč tako nekako: pogled proti vodniku - preveriš, če te vodnik gleda in vidi - pomakneš se bližje, za vsak slučaj, da bo tvoj vodnik imel možnost spoznati izkušnjo 'up, close & personal' - če je potrebno, izustiš kakšen Vuf, da opozoriš nase - ko opaziš, da te vodnik pogleda, je čas za akcijo: ušesa nazaj na lopatice, glavo rahlo dol, zobovje ven, potem pa med tako čudovito poosebitvijo Chupacabre planeš vodniku v obraz. Nadaljnji potek ima več možnosti; lahko se vodniku z zobmi zabiješ v nos, lahko mu daš čelno, v najboljšem primeru pa jo odnese le s sočnim belgijcem (francozi nimajo za burek proti belgijcem, bljah - če imaš srečo in dobre reflekse, ga je deležen nos, morda oko). Možnost, da se uspeš zobatemu torpedu izogniti, je tako rekoč enaka ničli, tako da je ne bom niti navajala med realnimi opcijami.

Kako je stvar videti tik pred napadom, si lahko pogledate tule:



Ja, res je, naspidiranemu belgijcu je težko ubežati in srečni ste lahko, če jo večinoma odnesete brez poškodb pri tem. Meni slednje namreč često ne uspe. Zadnji tak primer je bil 2 dni nazaj, ko smo po dolgem času na sprehod s seboj vzeli tudi frizbi. Ker je samo metanje frizbija čisto premalo pestro in adrenalinsko, sem najin repertoar hotela razširiti s kakim skokom čez nogo. Napaka. Ko je bil črnuh kakih 5 metrov stran, sem ga poklicala, nastavila desno nogo in mu pomahala s frizbijem. Lahko bi že vedela, da če mu pokažem frizbi (ali kaj drugega, kar lahko jaz mečem, on pa lovi), bo frizbi tudi videl. Samo in edino frizbi. Nanj je letel kot najboljši ragbi igralci, pri tem pa se seveda ni spomnil, da bi morda bilo pametno dvigniti noge. In jih ni. Tako imam zdaj čez desno koleno modrico v velikosti bejzbol žoge... Pa saj bo bolje, nekoč bom morda celo prišla do tega, da bi se vsaj večino časa zavedala, da imam belgijca in kaj to pomeni. Če ne drugega, mi vsaj nikoli ni dolgčas :). U, in po jutjubanju par dni nazaj sem ugotovila, da tudi Bryanu Adamsu gotovo ni nikoli dolgčas! Sem vedela, da ima tip dober okus...


ps: pa še link do sobotnega pohoda : http://myspace.agility-slo.net/

Sistemska odpoved in fit'n'fun

Splošno znana resnica je, da me tehnologija izrazito ne mara. Pa nič hudega, tudi jaz nje ne kaj preveč. Ampak kar se je dogajalo prejšnji teden, pa presega vse meje. Najprej mi je internet odpovedal sodelovanje za dva dni; potem mi je crknil webcam, preko katerega sva s Sambekom mahala Gregorju, ki je šel na smučanje za en teden. Na koncu pa me je na cedilu pustila še tipkovnica. Le da... no, tokrat ni bila sama tipkovnica sama nič kaj dosti kriva. Kaj in kako sem napisala že v prejšnjem postu.

Poleg tehniki se te dni intenzivno posvečam tudi potenju. Ker Gregorja ni, mi ostaja časa in energije (ki jo sicer porabim z umetniškimi, igralskimi, ukrajinsko-popevkarskimi in drugimi vložki) na pretek, in kaj je lepšega kot športno udejstvovanje, da to energijo pokurim. Tako sva s Sambekom ta teden šla 5x tečt, vsak dan sem pridno kvihtala, za finiš pa smo včeraj z agilitaškimi kolegi šli na pohod. In rezultat? No, nekaj energije sem le skurila, predvsem pa sem si pridelala superiorno nategnjen latisimus (velika hrbtna mišica) in mišico na, no, sedalu. Pri njegovih dimenzijah si lahko predstavljate, da bolečina nikakor ni zanemarljiva. Ampak saj počasi popušča, tako da počasi bom lahko celo sedela na celi, khm, zadnji plati. In Sambo? Ne vem, kaj naj sploh povem. Mislim, da mu je odraščanje v bližini jedrske elektrarne pustilo dolgoročne posledice, ki bodo očitno trajale celo življenje. Morda lahko kaj krivde pripišem tudi polni luni, ampak dejstvo je, da je ta teden bil totalno hajper. Kljub vsemu tekanju, sprehodom, trikcih, poslušnosti mi je vsak dan dajal glavo v naročje in me gledal z 'mama-zakaj-ne-delaš-nič-z-mano' pogledom, mi nosil igrače, vufal proti vratom, da bi mi pokazal, kako nujno in potrebno je, da greva takoj zdaj ven energijo kurit... No, v soboto smo po dveh urah hoje (od tega zadnjo po relativno globokem celem snegu) naredili 10 min pavze; dva psa sta se začela med sabo ruvat, Sambo ju je začel pasti, v momentu, ko smo krenili naprej, pa je zgalopiral po bregu navzgor (po celem snegu, jasno), videl snežene kepice, ki so se začele za njim kotaliti po bregu navzdol, jih lovil 200m, spet krenil po bregu navzgor, ponovil akcijo lovljenja... Če je komu jasno, kako lahko geriatrični pes po celem tednu teka in akcije gre na pohod, hodi dve uri in še vedno najde voljo in energijo za preganjat snežene kepe, naj mi to lepo prosim sporoči. Zaenkrat recimo da še imam dovolj energije in kondicije tudi sama, predvsem pa si lahko vzamem čas za takole preganjanje, bojim pa se, da bo mene prej začela preganjati starost kot njega... Ali pa bom preprosto najbolj fit 100-letnica, kar jih je svet kdaj videl :).

Vesele in aktivne dni vam želiva!

Teče z volkovi (Pleše s tiči, Uči se s kunci)

Še dobro, da ne pripadam nobenemu indijanskemu plemenu, ker bi vsi starši zavidali mojim, otroci pa bi me imeli za hudo važičko. Tako je to, če si te ljudje zapomnijo po toliko različnih stvareh. Za sošolce iz osnovne šole sem še vedno (in verjetno bom) 'tista s tičem'. Za svojega veterinarja bom najbrž vedno 'tista, ki je alergična na kunce, a je zdaj že drugega rešila pred zakolom in veselo smrka in si mane oči že 12 let'. Zadnje dni pa sem najbolje znana kot Teče z volkovi.

Moji okolici se zdi namreč precej nenavadno, da me je taka tekaška manija obsedla sredi decembra in jo pridno nadaljujem tudi v januarju. Verjetno si torej ni težko predstavljati, da nikakor ne morem dobiti partnerja za skupno tekanje. Zadnjič mi je prijatelj rekel, ko sem se ob 19ih poslavljala, češ da greva s Smrtjo na tek - 'Zdaj??? Kako zdaj, zunaj je tema!' Ja, in? Torej naj od novembra do marca 'večerne' sprehode delam ob dveh popoldne ali...? Na nočne sprehode sem se že zdavnaj navadila, ko sem v prvem letniku faksa imela ob ponedeljkih latinščino do ob 18.40 do 21ih, kar pomeni, da sem morala iti ven šele ob 21.30, ko sem se vrnila, če nisem hotela Sambota prikrajšati za večerni sprehod. Torej sem se navadila hoditi v temi in si z njo od takrat naprej sploh ne delam težav.

'Ampak... zdaj je mraz!' In ker je mraz ne bomo več hodili na sprehod? No, tudi sama sem bila malce zaskrbljena glede dihanja mrzlega zraka, pa sem že prvič (pri -6) videla, da sploh ni problema. Pa vseeno kljub temu, da vsakemu takoj suvereno ovržem vse dvome, še vedno nisem našla tekaškega partnerja. Še dobro, da imam Sambeka. Njemu ni nikoli premraz, pretemno ali premokro; v trenutku, ko me vidi v tekaški opremi, začne rjoveti in hoditi kar po zraku od navdušenja. Take rab'mo!

Pa da še na hitro razložim drugi in tretji del mojega hipotetičnega indijanskega imena - preden komu pade kaj hudo čudnega na pamet, naj takoj povem, da ima naš tič (amazonski bojevnik) zelo izraženo umetniško plat, zlasti kar se glasbe tiče. Ko sliši kaj všečnega, se takoj vživi in začne peti, žvižgati... Tako se je večkrat zgodilo, da sem poleti na vrtu poslušala radio in ko mu je kakšna pesem bila všeč, je začel peti, potem pa sva skupaj zaplesala in si dala duška (jaz s svojim obveznim ukrajinskim naglasom, kakopak).

In še tretji del - zadnjič sem prepisovala zapiske iz švedščine in ker sem imela malo težav, sem sklenila v okrepitev vpoklicati kar domačina. Torej sem šla dol po Olafa. Olaf je po dolgem času bil v moji sobi in je bil nad tem naravnost navdušen - veselo je skakljal naokoli, me suval s smrčkom in s svoje kletke celo skočil na mizo in mi pomagal najti pravo besedo v slovarju. Tako sva se skupaj učila par dni (medtem sva sicer že prešla na Chomskyjevo generativno in transformacionalno gramatiko), nakar mi je postalo malo dolgčas brez glasbe in sem najin študij preselila semle, v sobo z računalnikom. Skupaj sva se torej učila ob spremljavi radia preko interneta, v lepem sožitju, ko po kakih treh dneh naenkrat pomislim, kakšno srečo imam, saj je Olaf edini glodalec, za katerega vem (od miši, podgan, kuncev in prašičkov), da ni še nikoli sklenil pomalicati kakega kabla, kar je načeloma priljubljen obrok prej omenjenih živalic. Medtem mi je skočil v naročje in se zadovoljno zleknil, jaz pa sem se učila še kakih 10min, potem pa sem si odredila kratko pavzo, da odpišem na nekaj mailov. Vklopim ekran, pridem na mail in hočem začeti pisati, pa nič. Potapkam po črkah, nič. Začnem kleti samo sebe, da kaj sem pritisnila, da mi je uspelo onesposobiti tipkovnico. No, po dveh minutah se je pojavila zla slutnja in sklenila sem, da bo najbolj preveriti, za vsaaaaak slučaaaj, da ni slučajno moj svetnik meni na čast prvič stopil v akcijo. Seveda je, kabel od tipkovnice je bil strokovno zarezan, tako da je ravno še precviknil notranjo žičko, plastika na drugi strani pa je ostala intaktna. Res, mojstrsko je opravil. Za kazen je dolgouhec zdaj na prisilnem dopustu, zaplet s tipkovnico je pa medtem že rešen, da lahko tipkam tole poročilo. Nauk zgodbe pa - ja, saj vem. Hudo bom premislila, preden bom naslednjič javno hvalila katerega koli predstavnika moškega spola, ker mi take stvari ponavadi z guštom eksplodirajo naravnost v obraz. Upam, da me je izučilo...

Tako, zdaj vas pa zapuščam, ura bo 19.00.

Govorila sem, hou!

O skokih čez plot...

Skoki čez plot so varljiva reč (dobesedno in figurativno)... Zavedati se moramo, da z njimi lahko prizadanemo tiste, ki jih imamo najraje, pogosto pa še sebe. Ljudje skačemo čez plot iz različnih vzgibov - nekateri to preprosto potrebujejo v svojem življenju; spet drugi mislijo, da so sosedova jabolka vedno slajša; tretji pa imajo morda od tega celo kakšno korist, po možnosti materialno. Priznam, sama spadam med slednje. Že nekaj tednov se v varnem objemu noči tihotapim k sosedom. Zadnjič pa so me žal zalotili pri dejanju. Še zdaj podoživljam obup v njegovih očeh in imam pred sabo njegovo strto srce...

Res je, mislila sem, da mi bo tudi tokrat uspelo, pa sem se žal uštela. Sambo je pritekel izza vogala ravno v trenutku, ko sem jahala ograjo. Še par sekund, pa bi bila že na verandi, kjer me sploh ne bi videl, tako pa me je ujel ravno sredi prestopka. Dobro uro je potem ob ograji zavijal in tulil na našem vrtu, jaz pa sem se skušala osredotočiti na inštrukcije s sosedo. In verjemite, da je težko razlagati razliko v uporabi Present simple-a in continuous-a, če ti pod oknom volk s strtim srcem poje serenade... No, pa se je vseeno splačalo, soseda je namreč naredila izpit. Jaz pa sem na poti domov v temi z nogo zapela ob steber od ograje in skoraj čofnila v razmočeno gredico z radičem. Hudič je, če imaš tako kratke noge, da ti komaj sežejo do tal...

Pa pustimo na strani ironijo in bizarnost dejstva, da sem prelena, da bi naredila 150m po ulici, da pridem do sosedovih vrat, tako da raje plezam čez ograjo z vrta na dvorišče, po inštrukcijah pa se s Črno Smrtjo odpravim na polurni tek. Glavno je, da je soseda naredila izpit in ne bo imela popravca, da jaz nekaj malega zaslužim, potem pa še uspešno razlaufam sebe in nabiram kondicijo. Nekaj je pač treba vedeti - če skačeš čez plot, gotovo ne škodi, če lahko tudi hitro tečeš (sploh pa, če čez plot skačeš iz prej omenjenega drugega razloga, sosedje pa imajo kakega nejevoljnega težkokategornega psa...).

Kakorkoli - želim vam čimmanj skokov čez plot. Če pa že, pa glejte, da vas ne ujamejo...

Čarobni dotik

Ta vikend sem se dokončno prepričala da imam očitno prav poseben dar, nekakšen čarobni dotik. Ne samo, da uspem v pol leta pomladiti psa do take mere, da napreduje (ali nazaduje?) iz naslova evropskega prvaka do naslova evropskega mladinskega prvaka (pri tem, da mu v rodovniku piše, da je skoten leta 1999), ampak očitno tudi uspem psa shujšati v enem dnevu od 'opazno predebelega' do očitno povsem normalne postave. Prav to se je namreč zgodilo včeraj, ko sem soagilitašici razstavljala borderko. Na dopoldanski mednarodni razstavi so v razredu vmesnih psic bile tri psice in čeprav ji je po sodničinih besedah bila najbolj všeč prav Ula, jo je vseeno uvrstila na tretje (torej zadnje) mesto, ker je predebela. Če sem čisto poštena, je Ula sicer res v 'zimski' formi, ampak kot sem nekoč rekla sodnici, kateri sem bila vodja kroga in se je spopadala s težko odločitvijo med dvema zlatima prinašalcema, od katerih je bil en konkretno predebel, drugi pa predolg - prvi lahko shujša, drugi pa ne bo nikoli krajši. Kakorkoli, Ula je bila dopoldne označena za predebelo in zaradi tega ob naslov najlepše, na popoldanski specialki pa je bila zgodba precej drugačna - v svojem razredu je bila Ula sicer sama in dobila vse, kar je lahko dobila, kar pa vseeno ni bil mačji (pasji?) kašelj, saj je sodnica (druga kot dopoldne) podelila kar nekaj prav dobrih ocen, s konkurenco ali brez. No, pravi posladek je prišel nekaj minut za tem, ko sva z Ulo stopili v ring z ostalimi zmagovalkami razredov in odnesli prvo mesto! Brez kakršnekoli pripombe na njeno linijo. Vidite, temu se reče 'hitra dieta'.

Danes sem na razstavi delala - kot multipraktik. Bila sem vodja kroga, pripravnica, prvih nekaj psov pa še zapisovalka, saj sem s sodnico prišla v prazen ring in sem provizoričnega zapisovalca dobila šele čez nekaj minut. Vseeno smo zaplet(e) rešili, s sodnico sva se imenitno ujeli in dan je bil prav prijeten, četudi naporen. In kaj je najlepše pri vsem skupaj? Ves vikend sem gledala, tipala in ocenjevala na stotine psov - ampak domov se pa vedno vrnem k najlepšemu od vseh :).

Revelacije...

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste med nečim enoličnim, ponavljajočim se prišli do kakega zanimivega spoznanja? Lani sem se o tem sama večkrat prepričala, ko sem redno hodila plavat parkrat na teden; sprva sem bila zelo 'spektična' ;), saj sem pričakovala, da se bom počutila kot hrček na kolesu in da se bom hitro naveličala. Pa sem ugotovila, da sploh ni tako. Sicer sem vseeno večji pristaš razgibane akcije, a vseeno uživam tudi v bolj monotoni rekreaciji, saj lahko med njo prav fino pomeditiraš. No, kar sem lani počela med plavanjem počnem letos med tekom - lani mi namreč zima ni dopuščala teka in sem našla vodno alternativo, letos pa sem se zaprmej odločila, da spet uvedem program 'Lahkih nog naokrog' in s Črno Smrtjo pridno tekava po naši okolici. In tako sem zadnjič prišla do dveh zanimivih revelacij oz. spoznanj. Kot prvo sem ugotovila, da je Sambo najbrž prvi in edini pes na svetu, ki je uspel v istem letu, ko je sicer že kvalificiral za veterana, najprej osvojiti naslov evropskega prvaka, potem pa še (pol leta kasneje, pozor!) evropskega mladinskega prvaka. Pa recite, če ni frajer... Kako je to mogoče, se najbrž sprašujete - svetujem vam, da si pogledate moje poste malo starejšega datuma, namreč kot sem se tu že pohvalila je Sambo na lanski evropski razstavi psov v Zagrebu osvojil naslov evropskega prvaka. Slabega pol leta kasneje, novembra, pa smo se potepali v Belgiji, kjer smo šli na razstavo v Kortrijk, ki nosi naslov 'Eurodogshow' (ne me vprašati, zakaj in kako, ampak njihova razstava je tudi 'evropska'), tam pa se je moj geriatrični Vafelj uspel po zaslugi nespretne vodje kroga (nehote) infiltrirati v izbor za PRM, torej prvaka mladih, kjer je celo zmagal! No, pa mi povejte, če veste še za kakega psa, ki mu je to uspelo. Mislim, da ga ni ;).

No, potem je pa tu še druga revelacija - napredek tehnologije. Včasih smo si pisali pisma, potem smo začeli z e-pošto, zdaj pa lahko že sorodnikom in prijateljem povsod po svetu v živo maham preko webcama. V koraku s časom in napredkom pa nismo le mi, navadni smrtniki, ampak tudi Cerkev. Čisto zares, Cerkev potanovem ne rekrutira več svojih ovčic na cesti in preko ustnega izročila, ampak je v ta namen začela uporabljati kar mobitele oz sms-e. Brez heca, zadnjič sedim v dnevni sobi in se relaksiram ob gledanju nečesa zelo intelektualnega, ko mi zazvoni (oz zatrobi) telefon in sms se je glasil nekaj takega kot 'Nujno rabim animatorje za zimovanje, prosim javi se, P. Marjan'. Med tuhtanjem, kdo hudiča naj bi bil P. Marjan in kakšne animatorje potrebuje za kakšno zimovanje, mi telefon v rokah začne zvoniti (oz se krohotati), pogovor, ki je sledil, pa je šel nekako takole:
U: Halo?
M: Živjo, pater Marjan tu!
(po glavi so mi šle naslednje misli - kdo me zafrkava, kdo je pater Marjan, predvsem pa kaj hoče od mene???)
U: Živjo?
M Sem ti poslal sms, pa te raje kar kličem. Glej, nujno rabimo animatorje za naše zimovanje krščanske mladine, pa me zanima, ali bi imela kaj časa in bi nam lahko priskočila na pomoč.
U: Joj, imam pa ravno en prevod za končati, pa še en izpit imam potem, tako da žal ne bo šlo.
M: Ah, škoda... No, pa vseeno hvala, se priporočam pa za kdaj drugič. Adijo, lepo se imej!
U: Enako, hvala!

Da malo razjasnim ozadje in skrajno bizarnost te anekdote: velik del mojega življenja je od vedno zasedala tudi glasba; v tretjem razredu OŠ sem začela peti v otroškem pevskem zboru, napredovala v mladinskega, kasneje v ženskega, potem pa po 8ih letih v treh različnih zborih z istim zborovodjo (ki ga imam še vedno v super spominu) nehala zaradi določenih okoliščin. Po slabih dveh letih premora sem že hudo pogrešala petje in na pobudo svoje prijateljice šla na testni obisk v njihov cerkveni mladinski pevski zbor. Goreča katoličanka kot sem (da me ne bi kdo resno vzel, sem čisti ateist) sem rekla, da poskusit ni greh. Torej sem šla, bilo mi je presenetljivo všeč in ostala tam dve leti. In ja, v tistem času spoznala patra Marjana :). Zdaj že dve leti nisem več del črede, številko pa ima očitno še vedno in vsake toliko dobim kak sms od njega - pa moram reči, da se vsakič veselo nasmehnem :). Medtem pa uboga boljša in bolšja polovica čutita posledice glasbene deprivacije, namreč kljub temu, da (kot se skoraj spodobi za 11 let petja v pevskih zborih) načeloma premorem kar dobro kvaliteto petja to ni pol tako zabavno kot petje 'my way', kar pomeni, da (po možnosti na vsa pljuča) pojem z lepim, pristnim ukrajinskim naglasom, seveda če so pesmi v angleščini. Sambo ne kaže nobenih posebnih travm, na srečo, Gregor pa že kaže znake obupa in ne bom se preveč čudila, če me bo včlanil v kak zbor - mogoče kak Hare Krišna zbor, glede na to, da imam katolike že obdelane...

In za konec... ne, ne bojte se, konec filozofiranja za danes. Uspela sem malo obdelati in skrajšati
filmček naše ATV dogodivščine, vabljeni na ogled.

Dober tek!

Najprej srečnega in zdravega vsem, ki berete najine zgode in nezgode! Zadnje dneve lanskega leta sva z Vafljem preživela v družbi Gregorja in njegove družine v Bovcu, kjer smo se imeli prav megastično. Splanirali smo si vsak dan posebej: v sredo zvečer smo prišli tja in malo kepetali, v četrtek sem bila bolana, v petek smo šli smučat, v soboto na pohodek, v nedeljo pa na adrenalinsko vožnjo z ATVjem (All Terrain Vehicle). V četrtek sem se res počutila precej slabo, tako da so si ostali kar izmenično sposojali Črno Smrt, medtem ko sem sama rehabilitirala v postelji, tako da je imel aktivnosti čez ves dan - ni mu bilo hudega, v glavnem. V petek so si ga tudi sposodili, medtem ko sva midva okušala prvo letošnjo smuko, v soboto pa je prišel še toliko bolj na vrsto, saj smo šli na pohodek v okolici Bovca za kaki dve uri in pol. Nedelja pa je bila še najbolj adrenalinska, saj smo končno prišli do tega, da sprobamo kombinacijo ATV + Črna Smrt. Z Gregorjem sva namontirala dilo na nosilec na levi, dala Sambota gor in... in smo šli. Začetek ni bil najbolj obetaven, saj je Sambo skušal skočiti dol takoj, ko je Gregor speljal, a sem ga zadržala za oprsnico. Potem je toliko motovilil, da se je z mojega levega boka uspel prestaviti in zagozditi med naju - še dobro, kajti novi položaj mu je neprimerno bolje ustrezal kot tisti prvotno zamišljeni, ki se mu je zdel čisto preveč izpostavljen. Vse bi bilo v redu, če bi se odločil tudi mirno presedeti pot do travnika, kjer sva ga nameravala spustiti, tako pa je na križišču (tako kot to počne v avtu) vstal, da bi pogledal, kam smo namenjeni, pri čemer me je s hrbtom butnil v ščitnik brade na čeladi in mi skoraj zlomil vrat. No, preostali dve minuti do travnika sem plesala limbo s Sambotom v naročju, upognjena nazaj kot 12-letne kitajske akrobatke, ampak tudi to sem preživela. Končno smo prišli do travnika, kjer je Sambo lahko stopil na trdna tla... in se takoj spet odlepil od njih, namreč naredili smo en velik krog, kake 3-4km, pa če malo (ampak res malo) pretiravam, lahko rečem, da sva komaj dohajala letečega črnuha. Po kratkem ogrevanju je Smrt dala v šesto in lep čas tekla 45-50km/h, tako da sva res morala pritisniti na plin... O obrazih mimoidočih mamc, tetk s kužki na fleksijih in joggerji raje ne bi :). No, po nekaj minutah sem rekla, da bo za prvič dovolj, pa naj gresta sama eno rundo za ohlajanje; Sambo se očitno ni strinjal z idejo, vse skupaj mu je bilo čisto prepočasno, tako da je začel pasti Gregorja oz ATV. Lahko rečem, da je prvi poskus bil popolnoma uspešen, le taktiko prevoza Sambota med nama bo treba izpilit, namreč takega limbo plesa ne bom mogla redno izvajati...

Novoletno-praznična mrzlica se je medtem že umirila in življenje se vrača na stare tirnice. Od decembrskih bistrih idej o tekaških podvigih pri -6 stopinjah sem zdaj prešla na še bolj bistre plane o tekanju po januarskih zaledenelih poteh... Zaenkrat še brez padcev, a zdi se mi, da so mi dnevi šteti... Do takrat pa - dober tek!

Moja fanta





Postanek po poti



Sklepanje novih prijateljstev...



Prijateljstvo sklenjeno!



Adrenalinska ekipa...





Utrujen kuža po napornem športnem dnevu...