Basen o Kozi in Oslu

Davno nekoč je živela Kobilica. Bila je majhna in živahna, imela je kratke, a močne noge, enkrat mesečno pa je, kot kobilicam pritiče, opustošila vso bližnjo in daljno okolico v iskanju hrane. Pa pustimo zdaj to, saj v naši povesti ne igra nobene vloge. Njen najboljši prijatelj je bil Volk. Nekega hladnega, zgodnje zimskega jutra sta se, kot vsak dan, odpravila na sprehod. Dan je bil prelep. Drevesa so si nadela tanko belo ogrinjalce, ki se je čez dan stopilo, iz zmrznjenih tal pa so se kot prosojna tančica dvigovale jutranje meglice, skozi katere je že sijalo prijazno sonce. Kobilica in Volk sta se sprehodila čez travnik in se odločila, da se po dolgem času podata na bližnji Hrib. Veselo sta prisopihala do vrha, kjer ju je kmalu pozdravila čreda košut. Malo naprej so jima v pozdrav kimali še kozorogi in gamsi, čisto na koncu pa sta Kobilica in Volk videla še Risa, ki pa ni rekel nič, saj je bil ravno pri zajtrku in je očitno dobro vzgojen, saj s polnimi usti ni niti odzdravil, le z ušesom je trznil v njuno smer.

Volk je navdušeno tekal naokoli, Kobilica pa je globoko vdihovala svež zrak in se veselila zasluženega zajtrka (Kobilica je le kobilica). Prijatelja sta bila že dokaj blizu doma, ko sta od daleč zagledala Kozo. Ta je, kot ponavadi, s sabo imela svojega Prašiča. Prašič pravzaprav niti ni tako slab sam po sebi, težava pa je, ker zanj skrbi Koza. Kar pomeni, da Prašič naokrog divja in skače kot skačejo koze, pri tem pa ni nikoli čist. Poleg tega imajo koze grdo navado, da se zaletavajo v druge. Ja, Prašič se je navzel tudi tega. Ker pa je Kobilica večni optimist, je upala, da tokrat ne bo tako. Žal se je uštela. Hodili so eden proti drugemu, ko sta se Koza in Kobilica prijazno pozdravili. Takrat je pa pritekel Prašič, skočil na Volka in ga skoraj presekal na pol. Volk ga je kot ponavadi nadrl in odgnal, tedaj pa se je Prašič spravil na Kobilico. Tri metre je bil pred njo, ko se je že odrinil in letel naravnost nadnjo. Kobilica je stegnila prednje noge v upanju, da ga bo to ustavilo, pa ji žal ni uspelo. Prašič ji je zvil prst, jo skoraj zbil po tleh in jo celo potacal. Končno ga je uspela Kobilica spraviti s sebe, vtem pa je Prašič zaokrožil, šel za njo in ji skočil na hrbet. Vsak ve, da so prašiči večji in težji od kobilic in tako je bilo tudi s tema dvema. Kobilica se je le stežka obdržala na nogah. Končno ji je prekipelo in je Prašiča prijela za kravateljc in mu zabičala, da ima tega dovolj in da hoče mir pred njim. Prašič je skočil na noge in se v isti sapi pognal na Volka, ki mu je tudi bilo dovolj mendranja in ga je pošteno nahrulil. A Prašič je pač prašič, in če ima nad seboj Kozo, to ne pomeni nič dobrega. Kobilica je sklenila, da ima grdega ravnanja dovolj, Kozo je malce nejevoljno, a vseeno vljudno pozdravila, Koza ji je odzdravila, opravičila pa se ni. Je pač koza. Kobilica in Volk sta nadaljevala pot proti domu, olajšana, da sta rešena tako neolikane družbe, in sta si čez kakšno minuto že veselo brundala.

Veselje žal ni trajalo dolgo. Le nekaj kratkih minut je namreč minilo, ko je Kobilica od daleč zagledala Osla z Bikom. Tudi tega srečanja se ni prav posebno veselila, saj so se bili srečali že enkrat ali dvakrat poprej. Bik je, kot večina bikov pač, velik in močan in se rad šopiri, Osel je pa, no, osel. Ob zadnjem srečanju se je Bik od daleč zakadil proti Volku in se, ves narepenčen, ustavil le nekaj metrov pred njim in besno prhal v zrak, Osel pa je pritekel za njim in ga skušal ujeti, pa ni šlo, potem je pa tulil Kobilici in Volku, naj gresta stran, saj ne more zagrabiti Bika. Resnici na ljubo se ne Kobilici ne Volku Bik sploh ne zdi tako napačen, njegov največji problem je predvsem to, da ima za gospodarja pravega osla. No, tokrat je tudi Osel že dovolj zgodaj zagledal Volka in Kobilico in je Bika privezal. Vsi pa vemo, kako gre to – kamor gre Bik, naj gre še štrik, potem pa še na štrik privezan Osel. Bik je hodil levo in desno in Osel mu je pridno sledil, le na vsake toliko ga je malo pocuknil za sabo, da njegov ponos le ni preveč trpel. Kobilica je Volku rekla, naj se je drži in naj samo vljudno pozdravi, da se ne zapleteta v pogovor, neprijeten kot tisti s Kozo in Prašičem. Tako sta prijatelja hodila lepo vštric po potki in pozdravila Osla, ki se je z Bikom umaknil na rob poti. Osel se je očitno učil manir tam kot Koza, saj ni niti odzdravil, je pa zato zarigal Kobilici, če bi tudi Bika tako lepo vzgojila, kot je Volka. Kobilica je v šali odgovorila, da bi, če bi bila za to dobro poplačana. Osel je bil spričo tega odgovora navdušen in jo je takoj povprašal, kako bi se lahko zmenila. Kobilica je za trenutek postala in pogledala Bika, ki se ji je kar malo zasmilil, da ima za edino družbo Osla. Potem je le odgovorila, da se je zgolj šalila, Osel pa je začel drezati vanjo s ponudbo in jo prepričevati, da bi jo le sprejela. Takrat Kobilica ni več zdržala in je Oslu rekla: ''Veš, lahko mi daš Bika in se potrudim in ga vzgojim tako kot Volka, pa mu to nič ne bo pomagalo, ker ga bo potem spet vodil osel.'' Osel je, malce neprepričano, smeje zarigal in potapkal Bika po glavi, ta pa je vedno bolj žalostno in hrepeneče zrl proti Volku in Kobilici. Kobilica je vedela, da se bo najbolje posloviti, zato ju je pozdravila, pomignila Volku in odpravila sta se naprej.

Doma sta ugotovila, da sta oba umazana od Prašiča, Kobilico pa je prst na roki vedno bolj bolel. Volk jo je sočutno polizal po otekli roki, potem pa jima je Kobilica pripravila zajtrk in sta se malo podkrepčala po sprehodu. Dobra volja se je že vrnila, a vseeno si nista mogla kaj, da se ne bi spomnila tudi na brezobzirnost in slabe manire nekaterih. Pa kaj se hoče, tak je pač svet in Kobilica in Volk upata, da bo minilo še kar nekaj časa pred naslednjim srečanjem, upanje, da bi Koza ne bila koza in Osel ne osel, pa sta že zdavnaj pokopala.

Kot dobro veste, imata vsaka basen svoj nauk. In kaj je nauk pričujoče basni? Kaj pa vem. Mogoče to, da je srečanje z umazanim Prašičem ali prenapihnjenim Bikom neprijetno le, če ju vodita neodgovorna Koza in kronan Osel.

The end