Sunday, May 27, 2007

O tem, kako biti belgijec

Zadnja leta sem v veliko pasmah opazila mnogo bitk med lepimi in funkcionalnimi ljudmi in eno od bojišč je bil tudi mednarodni belgijski forum (www.belgiansworld.com). To je moj rahlo prilagojen prispevek, ki sem ga napisala na forumu, da predstavim svoje stališče:

Razmišljam o nakupu še enega groenendaela in ne vem, kam naj se obrnem prav zaradi tega načina razmišljanja – da je potrebno izbrati med delovnim in razstavnim psom. Če se napotim k vzreditelju, ki vzreja striktno razstavne pse, potem bom verjetno lahko izbirala med Puhijem, Cufijem, Mufijem in Cufijem, psi s tono dlake in nič značaja. Če se napotim k vzreditelju, ki vzreja delovne pse, potem bom najverjetneje prvih 15 minut ugotavljala, katero so psi in, da zožam izbor, katero bi lahko bili ovčarji. Če grem k vzreditelju, ki nima ne eno ne drugo, potem njegovi psi verjetno izgledajo nekako kot groenendaeli in in delajo nekako kot groenendaeli. Obupno! Belgijski ovčar ni Barbie in belgijski ovčar ni Rambo. Belgijec je pes, ki je videti odlično in dela odlično; seveda ima vsak človek svoje prioritete – nekateri dajejo večji poudarek na videz, drugi na delovne sposobnosti. Ampak eno ne bi smelo izključevati drugega! Če si želite super puhastega psa, si kupite bišona. Če želite delati IPO z nečim, ki ima najboljši ugriz vseh časov, si kupite hijeno. Belgijski ovčar je kombinacija oboje, tako kot pravi standard – je kombinacija elegance in plemenitosti ter moči.

Belgijci niso le videz ali delovne sposobnosti. So mešanica obojega; na primer lep pes, ki je videti kot tervueren, a obstane pri miru z nekakšnim 'petit mal' odsotnim pogledom na obrazu, ko vržeš žogico pred njega, zame ni pravi tervueren; in pes, ki se odlično obnese pri IPO delu, a je skoraj povsem črn, ima uhlja nastavljena kot corgi in glavo kot nemški ovčar, zame pač ni malinois. Mislim, da bi si morali prizadevati ohraniti pasmo, ki jo ljubimo, tako, kot naj bi bila – tako z videzom kot delovnimi sposobnostmi. Ohraniti bistvo pasme z vsem, kar pasmi pripada.

In če povem še besedo ali dve o standardu (ki je, po mnenju nekaterih, uporaben samo za ocenjevanje psov na razstavi in je pri delovnih pasmah nebistvenega pomena) – če ste si kdaj prebrali standard belgijskega ovčarja, ste verjetno opazili, da je v njem polno opisov njegovega značaja, načina obnašanja in gibanja. Standard še zdaleč ne služi le kot seznam stvari, na katere je treba biti pozoren, ko se psa ocenjuje z razstavnega vidika; v njem piše, kakšna mora biti okotenost belgijca, kako je telo grajeno itd itd. vse to se nanaša na uporabnosti takega psa – kaj to pomeni za njegove delovne sposobnosti. In ali ni to najbolj pomembno? Imeti lepega psa s pravilnimi fizičnimi značilnostmi, ki mu omogočajo blesteti pri delu, ki ga opravlja? Če sem natančna – imeti pravega belgijskega ovčarja?

Upam, da bomo pustili prerekanja med videzom in delom za seboj in bomo začeli sodelovati, da ohranimo to čudovito pasmo tako, kot naj bi bila – 'kombinacija elegance in moči.'