Danes je bil zanimiv dan. Kot večino torkov sva s Sambotom za dobro jutro šla jahat, se tam dodobra nadelala, potem pa sem se končno le spravila k vetu z našim malignim tičem. Ne, nič ni narobe z njim, hvalabogu, le kremplje je bilo treba skrajšat, ta podvig mi pa doma zelo težko uspe, saj imam na izbiro samo dve opciji: ali se odločim skrajšat sebi in njemu muke in opravim na hitro, kar pomeni, da ima v 5ih min on kremplje skrajšane, jaz pa vse prste take, kot da bi jih dala v mašinco za faširat meso, ali pa si vzamem čas in opravim v 10ih min, pri čemer mi obgloda samo 3/4 vseh prstov. Doma so za pomoč čisto neuporabni, saj se ga mami niti s palico ne upa dotaknit, očeta prav malo briga za njegove kremplje, Gregor pa se sicer trudi, a vseeno vedno ne uspeva opravit najbolje. Torej sem se odločila, da grem po dolgem času obiskat svojega dragega veta.
Začetek ni bil najbolj obetaven, saj se tiču ni kaj preveč dalo ven iz kletke, tako da me je najprej konkretno uklal v levo roko, potem pa se je le nekako dal prepričat in sva šla. V avtu je že bila druga zgodba, saj je nad vožnjo navdušen vsaj toliko kot Sambo in je že preden sem speljala začel peti in žvižgati. Tako sva se pripeljala do ambulante in se odpravila v čakalnico, kjer sva morala čakati kakih 15min. Čompo je bil, presenetljivo, čisto sproščen, veselo si je česal perje in požvižgal tehniku Markotu, ko je ta šel mimo (verjetno mi je bral misli). Končno sva prišla na vrsto, stopila sva v ambulanto in na vetov vprašujoči pogled sem rekla, da sem prinesla našo harpijo na pedikuro. Tokrat nam je postopek uspel neprimeno bolje kot prvič (in edinič do zdaj), ko Čompota še nisem znala dobro prijeti in se mi je sredi procedure napol izmotal iz prijema in usekal proti vetu, ki se mu je komaj izmaknil, nakar se mu je začel smejati. Takrat je vet verjetno mislil, da se mu blede, in me vprašal, če se mu moj tič slučajno smeji v faco. Pa sem lahko samo skomignila z rameni in rekla, da ja. No, kot rečeno, tokrat je šlo kot po maslu, prva noga je bila obdelana v minuti, potem smo mu pa dali malo odmora, saj se je otepal na vse pretege in si pri tem glavo obrnil skoraj za 360 stopinj. Nato smo uspeli ravno tako efektivno obdelati še drugo in misija je bila uspešno zaključena. Na moje veliko presenečenje se je tič (ki je bil razmršen, kot bi ga dala na centrifugo) po vsej tej travmi pustil prijeti vetu, se potipati in pobožati, nato pa še asistentki. Načeloma namreč nima kdove kako velikih zadržkov koga fajn naluknjat, tako da sem bila res prijetno presenečena. Zdaj vem, da se definitivno ne bom več sama mučila z njegovo pedikuro, ampak bom pridno obiskala veta (no, pa tudi dejstvo, da je proti njemu Bon Jovi videti kot predsednik šahovskega krožka ne škodi...).
Kot drugo pa sva s Sambotom po dolgem času spet začela klikat. Vreme je te dni bolj kot ne deževno in morbidno, tako da razen sprehodov ni najbolj prijetno biti zunaj, tako da sva ponovno začela s trikci in Sambo je navdušen. V planu imam že nekaj novih veščin in jih že pridno vadiva, pri tem pa naju budno opazuje drugi niger. Tudi on še pride na vrsto...
No comments:
Post a Comment