O paši ovac

Lansko poletje se je moja boljša polovica odločila, da me pelje na morje, na Cres. Bolšja polovica se je tudi strinjala, torej smo šli. Vožnja dol je minila brez težav; Sambo se je peljal v boksu, tako da je imel svoj vesel prostor pod soncem (oz pod nagrmadeno prtljago, če smo natančni), vožnja s trajektom je pa bila zanj malo bolj adrenalinska. Ne zaradi trajekta samega, ampak zaradi stopnic; Sambo je namreč malenkost stopnicofobičen v tujih okoljih, ultra ozke in visoke stopnice v trajektu so tako zanj bile smrt. In skorajda tudi zame, dobesedno. Navzgor namreč po takih stopnicah običajno gre brez večjih težav, navzdol je pa druga zgodba. Ko sem videla, da ne bo šlo, sem Sambota vzela v naročje in ga nesla po stopnicah navzdol. Sredi poti se je spomnil pogledat v globino, se ustrašil, začel paničarit in se mi izvijat iz naročja, tako da sva oba skoraj padla. Na srečo mi ga je uspelo obdržati v naročju, žal na račun krempljastih brazd po trebuhu in rokah. Pa smo tudi to nekako preživeli.

Prava avantura pa se je začela, ko smo prišli na Cres. Tam smo se utaborili, postavili šotor in si izborili megalomansko parcelo, potem pa smo šli na sprehod. Dol do morja, najprej ob glavni cesti, potem pa po obrobni cesti, ki je zelo neprometna, poleg tega pa pregledna, tako da je tam Sambo bil kar spuščen. Torej jo mahnemo ob glavni cesti… in srečamo prvo ovco. Kar spuščeno, brez kakšne ograje, tako da je celo par deset metrov hodila še po cesti. Verjetno mi ni treba posebej povedati, da je bil Sambo čisto navdušen in našpičen. Gremo naprej in vidimo naslednjo gručico ovčk, ki se mirno pasejo ob cesti. Pa malo naprej še eno. Pa še eno. Končno pridemo do manj obljudene ceste, kjer Sambota spustim, ta začne raziskovati nov teren, midva pa mirno hodiva ob levi strani. In mimo malega kolovoza na levi strani ceste, ki pelje do napol podrte štale, ograjene s kamnito ogrado, malo naprej pa še ena kamnita ograda in v njej 4 konjički, ki sem jih seveda šla pogledat in malo počohljat. Opravimo kulturen sprehod in se veseli vrnemo v kamp. Naslednji dan pa ponovimo vajo. Tokrat konjičev ni bilo videti, zato smo šli že skoraj mimo, nato pa v zadnjem momentu s kotičkom očesa ujamem komaj zaznavno gibanje. Stopim korak nazaj in vidim – ovčke. Trop ovc, ki mirno žveči seno pred ogrado s konji. Boljša polovica se mi pridruži takoj, bolšja pa kruza po cesti in uživa v vonjavah. Vedela sem, da ne bi smela, a skušnjava je bila prevelika. Čisto potiho sem poklicala Sambota, pokazala proti kolovozu in zašepetala: 'Tam so ovčke.' Sambo se je obrnil in me gledal, češ kaj hočem od njega, potem pa verjetno opazil moj čuden nasmeh in držo in sklenil stvar malo raziskati. Tako je prikopitljal do naju in pogledal izza ovinka. In videl ovčke. Ste kdaj gledali risanko Ledena doba? No, potem veste, kakšen pogled je imela uboga praveverička Scrat, ko je zagledala arzenal želodov. Potem si tudi lahko precej dobro predstavljate, kakšen pogled je imel Sambo ob pogledu na ovce. Prikovan na tla je ob pogledu nanje užival nekaj sekund. Potem pa – akcija! S svojim nezamenljivim tuljenjem se je pognal naravnost v trop, ki se je razletel na vse strani neba. Videti je bilo, kot bi eksplodirala ogromna kepa volne. Ovce so letele v zrak, levo, desno, skakale čez kamnite ograde… Sambo pa za njimi. V štirih sekundah ni bilo ne duha ne sluha o ovcah, Sambotu ali čemerkoli drugem, samo tišina in kamnite ograde. S fantom sva se v tišini spogledala in čakala. In poslušala. Nič. Potem pa slišala en bevsk, pa drugi. 'Kaj misliš, da se dogaja?' je vprašal. 'Kolikor jaz poznam Črno Smrt, si je izbral eno ovčjo žrtev, ki zdaj stoji z ritjo obrnjena proti kakemu grmu in ne more ne levo ne desno, pred njo pa stoji ena in edina Smrt, centrifugira z repom in bevska v ovco, rekoč, naj se premakne in ji polepša dan.'

Sklenila sva, da odrešiva ubogo ovco, tako da je fant šel okrog po cesti, jaz pa mimo podrte štale med grmički in ogradami iz kamnov. Čez nekaj trenutkov sva s fantom hkrati, vsak iz svoje strani, prišla na majhno čistino med grmi. In videla ovčko, ki se stiska h grmu in se gleda iz oči v oči s Črno Smrtjo, ki stoji pol metra od nje, divje maha z repom in ji na vsake toliko bevske naravnost v faco. Pa naj še kdo reče, da mame ne poznajo svojih otrok. Kljub vsemu pa moram reči, da me je Sambo vseeno presenetil. Namreč ko sva prišla okrog ovinka in zagledala prizor, kot sem ga napovedala, sva se začela oba smejat. Sambo je za trenutek pogledal naju in ovca je hotela izkoristit priliko, da bi ušla svojemu stražarju. V trenutku je Sambo izgubil komični pridih in pokazal resno, zgledno ovčarsko ravnanje. Ko je ovca krenila levo, je Sambo skočil pred njo in ji zaprl pot; ko se je hotela izstreliti v desno, je to že predvidel in se trenutek pred njo že postavil na pot. Ko je za trenutek izgubil pozornost, je ovci uspelo steči naprej, Sambo pa jo je obkrožil od strani in jo s telesom rahlo odrinil, potem pa ji zapiral pot, dokler se ovca ni ponovno znašla v zavetju/pasti grma. Še danes se s ponosnim nasmehom spominjam tega njegovega ovčarskega podviga, saj je naredil vse po pravilih. Ovce ni ugriznil niti ni pokazal želje po tem, razen enega diskretnega odriva se je ni niti dotaknil, samo s telesom ji je zapiral pot in jo usmerjal, dokler ni bila točno tam, kjer je hotel. Za moje pojme je preizkušnjo opravil z odliko. No, razume se, da si je po tako uspešni predstavitvi bilo treba privoščiti še malo zabave. Mirujoča ovca ni bila več tako zanimiva, tako da se je Sambo malo odmaknil, da je ovca lahko pobegnila. Potem se je začela še off road preizkušnja. Ovca čez kamnito ogrado, Sambo za njo. Pa mimo fanta po cesti, jaz za njimi čez ogrado. Nekaj časa sta se potem z ovco igrala 'Ti loviš' v napol poplavljenem bregu, obraslem z malimi grmički in ostro travo. Ovci se kmalu ni več dalo tekati, Sambotovo navdušenje pa ni splahnelo, tako da je začel ponovno bevskati, da bi jo pripravil do še malo šprintanja. Na srečo je uspel priti do še ene runde šprintov, saj je izza grma ob robu ceste skočila še ena ovca in se znašla med svojo sotrpinko in Črno Smrtjo. Tako so se še par minut šli štafetne teke, potem pa je Sambo na srečo približno bil potešen in sem ga le lahko priklicala. Nobenega dvoma ni, da je to bil višek Sambotovega dopusta, midva pa sva tudi uživala v občudovanju akcije in se smejala ovčarski avanturi. Ovce smo tisti teden še videvali, a žal samo ob glavni cesti, nikoli več pa tam, da bi lahko privoščila Sambotu še malo veselja in rekreacije. No ja, že čez nekaj mesecev bodo ovce imele priliko za izenačenje…