Saturday, August 25, 2007

Volneno maščevanje

Kot sem že napisala, je Sambo praznoval svoj rojstni dan na morju, saj smo se letos ponovno odpravili na Cres. Uživali smo v kampu, kjer smo ponovno bili veleposestniki, ter v sprehodih ob morju in ropanju fig na poldivjih potkah. Seveda nismo bili prikrajšani niti za otoško znamenitost – ovčke. Za razliko od lanskih dveh ali treh bolj bežnih izkušenj smo letos ovce srečevali praktično vsak dan, kdaj tudi po večkrat. In tudi letos se Sambo ni izneveril svojim ovčarskim prednikom, saj je pasel z velikim navdušenjem in veliko stila ;). Tako se nama je obema po prvih dneh ego malce okrepil in sva si mirne duše in brez slabe vesti privoščila kako rundo paše ter celo začela iskati ovčke naokrog, da bi se lahko malo pozabavala. In se je zgodilo, da smo bili na eni od mnogih neobljudenih potk, ob kateri so bile dobro znane otoške kamnite ograde. Sambo je hodil malo pred mano in prvi zagledal ovco, ki je stekla iz grmovja. Malo sta se lovila po okoliških grmih, potem pa jo je spravil v kot oz. če smo natančni, med grm in nizko ogrado. Pa sem pomislila, da bi bila to krasna prilika za malo povadit odpoklic v kočljivih situacijah in brez žrtev. Poklicala sem ga prvič in mi je samo namenil 'a ne vidiš, da delam nekaj pomembnega' pogled. No, na drugi, malo resnejši klic se je le odzval, seveda tako, da je do mene prišel ritensko in ni umaknil pogleda s svojega volnenega plena.

Zadovoljna s precej hitrim odzivom sem ga izdatno pohvalila in mu dala priboljšek. Verjetno bi ga katerikoli drug dan v letu z veseljem snedel, ampak novonastalemu ovčarju je bilo pod častjo, da bi sprejel nagrado za opravljanje svetih dolžnosti. Priboljšek je iz vljudnosti vzel ter ga čez natanko eno sekundo pljunil, pri tem pa ves čas budno spremljal ovčko. Še malo sem ga potrepljala, potem pa sem pustila, da je stekel še malo do nje in jo nalajal. In tako še nekajkrat. Vsakič je prišel malo hitreje, saj je očitno pogruntal, da ne bo ostal brez ovčke… A pogleda še vedno ni umaknil niti za trenutek. No ja, tudi to je napredek. In konec koncev tudi edino pravilno in spodobno za pravega ovčarja, kajne? ;)

(ps: Ampak tudi on jo je našel, ki bila mu je kos… Tale se ni dala kar tako in na srečo je tudi Sambo ugotovil, da je mogoče le bolje držat razdaljo… http://www.youtube.com/watch?v=3zOJnoliQ9I )

Pa še nekaj foto utrinkov našega uživanja:

Kaj delajo najlepša ušesa v Evropi na počitnicah? Skrbijo za kožuh, seveda...



Sončni zahod v dvoje


Izlet na Lošinj


Spanje a la Sambo...



Sončni užitki


Moji boljša in bolšja polovica





Monday, August 20, 2007

VSE NAJBOLJŠE

V četrtek, 16. avgusta je Črna Smrt praznoval svoj 8. rojstni dan. Praznovanje si je popestril z izdatno porcijo tekanja za otoškimi ovčkami, ki jih je vsakodnevno preganjal, ter dobro rundo plavanja v troje. Upam, da bo s svojimi pogruntavščinami še dolgo, dolgo lepšal življenje meni in bližnji okolici in da mu bo zdravje kljub občasnim kaskaderskim (motoričnodebilnim) vložkom še dolgo dobro služilo.

Wednesday, August 1, 2007

Red je vedno pes pripet?

Zadnje čase so zelo aktualne debate o psih, nevarnih psih, nevarnih pasmah, povodcih itd. Ogromno je zagovornikov tega, da naj bi bili psi povsod pripeti in večina njih ima spuščene pse za nevarne, njihove vodnike pa za neodgovorne. Menim, da je pasje življenje oz. njegov odnos do okolja določen s tremi komponentami – socializacijo, vzgojo in šolanjem. Bogokletno kot je, zame isti vrstni red vlada tudi kar se tiče prioritet oz. pomembnosti posamezne komponente.

Nekateri postavljajo za zgled službene (policijske in vojaške) pse, ki so pač vrhunsko izšolani in naj potemtakem ne bi bili nevarni. Res? Po mojih izkušnjah službeni psi so (lahko) nevarni. Kot prvo, ker je vsak pes lahko nevaren, vsaj če ima vsaj en zob, krempelj in srčni utrip. Kot drugo, ker je pri službenih psih poudarek na šolanju, ne na socializaciji. Tisti, ki tako občudujejo zgledno šolane službene pse, bi jih morali videti na terenu (pa ne med samo akcijo). Mislim, da bi se jim po 5ih min porušila logika povodec = disciplina = varnost. Sambo je bil že večkrat napaden, tudi od pripetih psov, tako da od takrat naprej me povodec ne prepriča vec. Ko tako opevani povodec odpove, samo molim vse bogove na Olimpu, da je pes, ki se je pravkar snel/iztrgal/spulil s povodca v svojem življenju bil dovoljkrat spuščen in socializiran z drugimi psi.

Priznam, mene ne vodijo zakoni. Vodi me zdrav razum in spoštovanje do drugih bitij. Če vidim, da kdo od daleč kaže znake nelagodja zaradi psa, ga pokličem in primem. Če vidim, da se otroci žogajo, ga primem, dokler ne greva mimo. Če vidim pripetega tujega psa, ga pokličem in primem. Če pa je drug pes spuščen, potem bo spuščen tudi moj, pa če je drugi pes čivava ali pa irski volčji hrt. Mojega psa pa tudi ne vodi povodec, pač pa vloženih 7 let, 9 mesecev in 16 dni. Drugi spet trdijo, da je spuščen pes potuha, ker se ti ni treba ukvarjat z njim. Meni se zdi ravno obratno - če imaš psa na povodcu, je to potuha zate, ker ga imaš tako ali tako 'zavarovanega', ti pa se medtem lahko pogovarjaš po mobitelu, čvekaš s prijatelji, gledaš ptičke... Če pa ga imaš spuščenega, imaš stalno eno oko na psu, da vidiš, kaj počne in kaj je v okolici. Mogoče sem pa samo jaz čudna, ker mi ni vseeno, kaj se dogaja z mojim psom, ko je spuščen. Vem samo, da tiste redke trenutke, ko je pripet, je pripet zato, da se lahko ukvarjam z okoljem in drugimi stvarmi, ne pa z njim. Ko je pripet, je z njim samo moja roka, ko je spuščen, sem z njim 99%.

Za konec še o rasizmu po pasje oziroma drugačnem obravnavanju posameznih psov… Dobro vemo, da nevarnih pasem ni. Dobro vemo tudi, da obstajajo bolj zahtevne pasme. Povodci in prepovedi ne bojo rešili ničesar. Vsak vodnik bi se moral zavedati, kje ima njegov pes postavljene mine in zakaj. Z zdravim razumom, nekaj znanja in kancem sreče se te mine nikoli ne bodo sprožile. Če bi ljudje bili dovolj (samo)kritični, večine 'pasjih' nesreč ne bi bilo. Sambo je od svojega 10. meseca dalje večino svojega življenja spuščen. Spuščen pa je zato, ker si to zasluži (oz sem si zaslužila jaz z več kot 7 leti vloženega truda in dela). Ignorira okolico, ljudje ga ne zanimajo, psi pa le zelo zmerno, pa še tam je naredil tečaj bontona z odliko. ČE bi bil problematičen, bi ga imela pod precej bolj vidno kontrolo, kot ga imam zdaj. Tako kot ne maram, da 'otroška drhal' kriči, krili in se žoga mimo moje glave, tako vem, da lahko marikomu moj 'cucek' ni po godu in v skladu s tem se tudi obnašam.

Torej… midva sva še vedno razpuščena, kot je le mogoče ;). Civilnih žrtev v našem okolišu še ni bilo.