ZOOLANDER
Življenje blizu živalskega vrta je dobra iztočnica za vrsto zanimivih pripetljajev. Nenavadno se je sprehajati v lepem jesenskem popoldnevu in poslušati levje rjovenje, si zvečer utirati pot skozi gosto zimsko meglo ob spremljavi melanholičnega zavijanja volkov, pohajkovati na pomladni dan v taktu slonjega trobljenja ali pa iti na sprehod v vroče poletno jutro in slišati krike opic, ki označujejo teritorij (hm, pravzaprav niso kričeče opice v mojem vsakdanu nič nenavadnega, saj jih je povsod polno....). No ja, še vedno so tu levi, sloni in volkovi, par let nazaj pa je začetek decembra bližina zooja ponudila eno nepozabno srečanje. S Sambotom sva šla na jutranji sprehod na travnik ob Biotehnični fakulteti; Sambo je veselo tekal naokoli, jaz pa sem tacala po tistih par centimetrih snega, z glavo v oblakih, kot ponavadi. Dvignila sem pogled, da bi videla, kje je Sambo in sredi travnika ugledala vitko deblo. Vitko deblo sredi travnika? Nenavadno. Nato se je sivkasto črno deblo premaknilo. Ok, čaplja ali štorklja, sem si rekla, nič takšnega. V tem trenutku je tudi Sambo videl ptiča in se namenil ga malo pobliže pogledat, če bi se z njim dalo kaj zanimivega počet. Oba sva pričakovala, da bo čaplja mirno obstala, potem pa odletela, kot vedno. Oba sva se tudi uštela, saj je na najino veliko začudenje pernata zadeva hrabro zakorakala proti Sambotu in ko je ta začuden obstal, celo stekla proti njemu. Zelo netipično za čapljo, sem si mislila, ko sem stala sredi polja in gledala Sambota, ki v drncu teče k meni, tič pa za njim. Ko sta se mi dovolj približala, se je pernati bojevnik ustavil in me skrajno nezadovoljno opazoval... in takrat sem tudi jaz, Sokolovo oko, videla, da to ni nobena čaplja, pač pa afriški pavji žerjav. Ko je afričan videl, da ima Sambo pomoč, se je užaljeno obrnil, Sambo pa seveda za njim in veselo na pašo. Žerjavu Sambotovo kroženje očitno ni bilo po godu in tako se je zabava pričela... Ste se kdaj spraševali, od kje je Daniel-san pobral stil žerjava? Jaz vem, Sambo pa tudi. Ko se je približal ptiču, je ta razprl krila, začel pihati, dvignil eno nogo in ni spustil Sambota z oči. Sambota je seveda zelo zabavalo, da je zbudil tičevo pozornost in je veselo poskakoval okrog njega; tudi mene je, do trenutka, ko je ptiču prekipelo in se je, še vedno z razprtimi krili in na eni nogi, pognal proti Sambotu, v enem skoku naredil kake 3 metre, pri tem pa z nogama brcal po zraku pred sabo. Smeh me je minil in že sem videla Sambota v filetih, nad njim pa tiča z zlato krono in srepimi modrimi očmi. Sambo je, po drugi strani, v tistem trenutku odkril čar tega pernatega čudesa in začel s še večjo vnemo tekati naokoli in odskakovati pred napadi vedno bolj razkurjenega tiča z očitnim darom za borilne veščine. Kmalu sem videla, da je Sambo dovolj spreten in mu ne bo hudega, tako da sem lahko samo še uživala v predstavi – stil Žerjava proti stilu Črne Smrti. Po kakih 15 minutah sem žal morala prekiniti zabavo dvobojevalcev in poklicala Sambota, ki se je s težkim srcem ločil od pernatega nasprotnika. Na žalost ga nisva nikoli več srečala, videvava le skrajno dolgočasne štorklje in čaplje brez najmanjšega borbenega duha. Morda pa nekoč spet...
