Najlepši pogled v Evropi...
Malo agija
Malo klasike
Konec dela!
In še moja najljubša
Danes je Sambo končno dočakal agi trening. Spet je namreč začel šepat in je bil zato prejšnji teden na prisilnem počitku – imel je samo sprehode in klikanje, a nič pretirane akcije, nič treninga, nič igranja s svojim trobarvnim prijateljem… Pa tako je naneslo, da sem imela ravno prejšnji teden precej dela in je dva dni zaporedoma imel le en sprehod namesto dva. Tolažila sem se, da mora tako ali tako počivati in da je to za njegovo dobro. No, po teh dveh dneh sem opazila, da nevroza kljub mojemu trudu (klikanje in triki za možgane) strmo narašča, saj je ob najmanjšem znaku, da grem ven, začel tulit, vreščat, cvilit, skratka kazal je vse znake povprečnega neuravnovešenega belgijca. Tako je nekajkrat tudi preletel tisti 5 stopnic, ki ločijo teraso od vrta, ko me je skozi okno videl, da odhajam iz dnevne sobe, verjetno v upanju, da se odpravljam kam ven in on z mano. Ne vem, ali je to razlog, da se je kljub siceršnjemu mirovanju šepanje nadaljevalo. Kakorkoli, danes sem se odločila, da gre vseeno z mano na trening, saj se je prejšnji teden obakrat skoraj vrgel pod avto, ko je ugotovil, da grem na vadbišče brez njega. Sem prišla tja malo prej, pa sva sama malo delala rally obedience, potem pa je šel na privez, kakšno rekel s sošolkami, ki so že prišle, pa vmes nekajkrat naredil most in tunel, torej najmanj obremenjujoči oviri. Delal je torej seveda manj kot sicer, a vseeno, mislim, da je bolje to kot nič. Je bil pa dobra stara Smrt iz začetnih agi časov… Steklen pogled, vrteče oči, pena na gobcu… Čista romantika ;-).
Par dni nazaj se mi je na večernem pasjem sprehodu najprej pridružila moja mama, sredi sprehoda pa so za nami pridivjale še soseda z obema hčerkama, Tino (7) in Tejo (5). Tamali sta na vsak način hoteli Sambota pripravit do tega, da bi tekel z njima, kar je iz čiste dobrote vsake toliko naredil, sicer pa se ni pustil preveč motit in je veselo hodil po svojih opravkih, vohal, markiral in se po pasje zabaval. Nakar Tina, v frustraciji, ker Sambo ni kazal več posebnega navdušenja nad tem, da bi tekal za njima, vpraša, zakaj Sambo toliko voha po tleh in potem še lula. Pa ji povem, da zato, ker ko se kak kuža polula, pri tem za sabo pusti sporočilo, ki ga potem ostali kužki preberejo in tako izvejo različne stvari, kot da bi gledali televizijo ali brali časopis. In je bil par minut mir. Potem pa spet.
U: Ja?
T: A pa ima čisto vsako lulanje sporočilo?
U: Vsako, ja.
T: … (razmišlja)
Kaj pa piše v takem sporočilu?
U: Glej, zdajle se je Sambo polulal in njegovo sporočilo se glasi: Jaz sem Sambo, krasen 8-letni fant, danes sem že drugič na sprehodu, sem vesel in zdrav kuža in živim tu blizu.
T: Aha…
U: Ja?
T: A je v mojem lulanju tudi kakšno sporočilo?
U: Ja, seveda, vsaj za pse.
T: Kaj pa piše?
Zadovoljna s precej hitrim odzivom sem ga izdatno pohvalila in mu dala priboljšek. Verjetno bi ga katerikoli drug dan v letu z veseljem snedel, ampak novonastalemu ovčarju je bilo pod častjo, da bi sprejel nagrado za opravljanje svetih dolžnosti. Priboljšek je iz vljudnosti vzel ter ga čez natanko eno sekundo pljunil, pri tem pa ves čas budno spremljal ovčko. Še malo sem ga potrepljala, potem pa sem pustila, da je stekel še malo do nje in jo nalajal. In tako še nekajkrat. Vsakič je prišel malo hitreje, saj je očitno pogruntal, da ne bo ostal brez ovčke… A pogleda še vedno ni umaknil niti za trenutek. No ja, tudi to je napredek. In konec koncev tudi edino pravilno in spodobno za pravega ovčarja, kajne? ;)
Zadnje čase so zelo aktualne debate o psih, nevarnih psih, nevarnih pasmah, povodcih itd. Ogromno je zagovornikov tega, da naj bi bili psi povsod pripeti in večina njih ima spuščene pse za nevarne, njihove vodnike pa za neodgovorne. Menim, da je pasje življenje oz. njegov odnos do okolja določen s tremi komponentami – socializacijo, vzgojo in šolanjem. Bogokletno kot je, zame isti vrstni red vlada tudi kar se tiče prioritet oz. pomembnosti posamezne komponente.
Nekateri postavljajo za zgled službene (policijske in vojaške) pse, ki so pač vrhunsko izšolani in naj potemtakem ne bi bili nevarni. Res? Po mojih izkušnjah službeni psi so (lahko) nevarni. Kot prvo, ker je vsak pes lahko nevaren, vsaj če ima vsaj en zob, krempelj in srčni utrip. Kot drugo, ker je pri službenih psih poudarek na šolanju, ne na socializaciji. Tisti, ki tako občudujejo zgledno šolane službene pse, bi jih morali videti na terenu (pa ne med samo akcijo). Mislim, da bi se jim po 5ih min porušila logika povodec = disciplina = varnost. Sambo je bil že večkrat napaden, tudi od pripetih psov, tako da od takrat naprej me povodec ne prepriča vec. Ko tako opevani povodec odpove, samo molim vse bogove na Olimpu, da je pes, ki se je pravkar snel/iztrgal/spulil s povodca v svojem življenju bil dovoljkrat spuščen in socializiran z drugimi psi.
Za konec še o rasizmu po pasje oziroma drugačnem obravnavanju posameznih psov… Dobro vemo, da nevarnih pasem ni. Dobro vemo tudi, da obstajajo bolj zahtevne pasme. Povodci in prepovedi ne bojo rešili ničesar. Vsak vodnik bi se moral zavedati, kje ima njegov pes postavljene mine in zakaj. Z zdravim razumom, nekaj znanja in kancem sreče se te mine nikoli ne bodo sprožile. Če bi ljudje bili dovolj (samo)kritični, večine 'pasjih' nesreč ne bi bilo. Sambo je od svojega 10. meseca dalje večino svojega življenja spuščen. Spuščen pa je zato, ker si to zasluži (oz sem si zaslužila jaz z več kot 7 leti vloženega truda in dela). Ignorira okolico, ljudje ga ne zanimajo, psi pa le zelo zmerno, pa še tam je naredil tečaj bontona z odliko. ČE bi bil problematičen, bi ga imela pod precej bolj vidno kontrolo, kot ga imam zdaj. Tako kot ne maram, da 'otroška drhal' kriči, krili in se žoga mimo moje glave, tako vem, da lahko marikomu moj 'cucek' ni po godu in v skladu s tem se tudi obnašam.
Torej… midva sva še vedno razpuščena, kot je le mogoče ;). Civilnih žrtev v našem okolišu še ni bilo.
ZOOLANDER
Življenje blizu živalskega vrta je dobra iztočnica za vrsto zanimivih pripetljajev. Nenavadno se je sprehajati v lepem jesenskem popoldnevu in poslušati levje rjovenje, si zvečer utirati pot skozi gosto zimsko meglo ob spremljavi melanholičnega zavijanja volkov, pohajkovati na pomladni dan v taktu slonjega trobljenja ali pa iti na sprehod v vroče poletno jutro in slišati krike opic, ki označujejo teritorij (hm, pravzaprav niso kričeče opice v mojem vsakdanu nič nenavadnega, saj jih je povsod polno....). No ja, še vedno so tu levi, sloni in volkovi, par let nazaj pa je začetek decembra bližina zooja ponudila eno nepozabno srečanje. S Sambotom sva šla na jutranji sprehod na travnik ob Biotehnični fakulteti; Sambo je veselo tekal naokoli, jaz pa sem tacala po tistih par centimetrih snega, z glavo v oblakih, kot ponavadi. Dvignila sem pogled, da bi videla, kje je Sambo in sredi travnika ugledala vitko deblo. Vitko deblo sredi travnika? Nenavadno. Nato se je sivkasto črno deblo premaknilo. Ok, čaplja ali štorklja, sem si rekla, nič takšnega. V tem trenutku je tudi Sambo videl ptiča in se namenil ga malo pobliže pogledat, če bi se z njim dalo kaj zanimivega počet. Oba sva pričakovala, da bo čaplja mirno obstala, potem pa odletela, kot vedno. Oba sva se tudi uštela, saj je na najino veliko začudenje pernata zadeva hrabro zakorakala proti Sambotu in ko je ta začuden obstal, celo stekla proti njemu. Zelo netipično za čapljo, sem si mislila, ko sem stala sredi polja in gledala Sambota, ki v drncu teče k meni, tič pa za njim. Ko sta se mi dovolj približala, se je pernati bojevnik ustavil in me skrajno nezadovoljno opazoval... in takrat sem tudi jaz, Sokolovo oko, videla, da to ni nobena čaplja, pač pa afriški pavji žerjav. Ko je afričan videl, da ima Sambo pomoč, se je užaljeno obrnil, Sambo pa seveda za njim in veselo na pašo. Žerjavu Sambotovo kroženje očitno ni bilo po godu in tako se je zabava pričela... Ste se kdaj spraševali, od kje je Daniel-san pobral stil žerjava? Jaz vem, Sambo pa tudi. Ko se je približal ptiču, je ta razprl krila, začel pihati, dvignil eno nogo in ni spustil Sambota z oči. Sambota je seveda zelo zabavalo, da je zbudil tičevo pozornost in je veselo poskakoval okrog njega; tudi mene je, do trenutka, ko je ptiču prekipelo in se je, še vedno z razprtimi krili in na eni nogi, pognal proti Sambotu, v enem skoku naredil kake 3 metre, pri tem pa z nogama brcal po zraku pred sabo. Smeh me je minil in že sem videla Sambota v filetih, nad njim pa tiča z zlato krono in srepimi modrimi očmi. Sambo je, po drugi strani, v tistem trenutku odkril čar tega pernatega čudesa in začel s še večjo vnemo tekati naokoli in odskakovati pred napadi vedno bolj razkurjenega tiča z očitnim darom za borilne veščine. Kmalu sem videla, da je Sambo dovolj spreten in mu ne bo hudega, tako da sem lahko samo še uživala v predstavi – stil Žerjava proti stilu Črne Smrti. Po kakih 15 minutah sem žal morala prekiniti zabavo dvobojevalcev in poklicala Sambota, ki se je s težkim srcem ločil od pernatega nasprotnika. Na žalost ga nisva nikoli več srečala, videvava le skrajno dolgočasne štorklje in čaplje brez najmanjšega borbenega duha. Morda pa nekoč spet...