Teče z volkovi (Pleše s tiči, Uči se s kunci)

Še dobro, da ne pripadam nobenemu indijanskemu plemenu, ker bi vsi starši zavidali mojim, otroci pa bi me imeli za hudo važičko. Tako je to, če si te ljudje zapomnijo po toliko različnih stvareh. Za sošolce iz osnovne šole sem še vedno (in verjetno bom) 'tista s tičem'. Za svojega veterinarja bom najbrž vedno 'tista, ki je alergična na kunce, a je zdaj že drugega rešila pred zakolom in veselo smrka in si mane oči že 12 let'. Zadnje dni pa sem najbolje znana kot Teče z volkovi.

Moji okolici se zdi namreč precej nenavadno, da me je taka tekaška manija obsedla sredi decembra in jo pridno nadaljujem tudi v januarju. Verjetno si torej ni težko predstavljati, da nikakor ne morem dobiti partnerja za skupno tekanje. Zadnjič mi je prijatelj rekel, ko sem se ob 19ih poslavljala, češ da greva s Smrtjo na tek - 'Zdaj??? Kako zdaj, zunaj je tema!' Ja, in? Torej naj od novembra do marca 'večerne' sprehode delam ob dveh popoldne ali...? Na nočne sprehode sem se že zdavnaj navadila, ko sem v prvem letniku faksa imela ob ponedeljkih latinščino do ob 18.40 do 21ih, kar pomeni, da sem morala iti ven šele ob 21.30, ko sem se vrnila, če nisem hotela Sambota prikrajšati za večerni sprehod. Torej sem se navadila hoditi v temi in si z njo od takrat naprej sploh ne delam težav.

'Ampak... zdaj je mraz!' In ker je mraz ne bomo več hodili na sprehod? No, tudi sama sem bila malce zaskrbljena glede dihanja mrzlega zraka, pa sem že prvič (pri -6) videla, da sploh ni problema. Pa vseeno kljub temu, da vsakemu takoj suvereno ovržem vse dvome, še vedno nisem našla tekaškega partnerja. Še dobro, da imam Sambeka. Njemu ni nikoli premraz, pretemno ali premokro; v trenutku, ko me vidi v tekaški opremi, začne rjoveti in hoditi kar po zraku od navdušenja. Take rab'mo!

Pa da še na hitro razložim drugi in tretji del mojega hipotetičnega indijanskega imena - preden komu pade kaj hudo čudnega na pamet, naj takoj povem, da ima naš tič (amazonski bojevnik) zelo izraženo umetniško plat, zlasti kar se glasbe tiče. Ko sliši kaj všečnega, se takoj vživi in začne peti, žvižgati... Tako se je večkrat zgodilo, da sem poleti na vrtu poslušala radio in ko mu je kakšna pesem bila všeč, je začel peti, potem pa sva skupaj zaplesala in si dala duška (jaz s svojim obveznim ukrajinskim naglasom, kakopak).

In še tretji del - zadnjič sem prepisovala zapiske iz švedščine in ker sem imela malo težav, sem sklenila v okrepitev vpoklicati kar domačina. Torej sem šla dol po Olafa. Olaf je po dolgem času bil v moji sobi in je bil nad tem naravnost navdušen - veselo je skakljal naokoli, me suval s smrčkom in s svoje kletke celo skočil na mizo in mi pomagal najti pravo besedo v slovarju. Tako sva se skupaj učila par dni (medtem sva sicer že prešla na Chomskyjevo generativno in transformacionalno gramatiko), nakar mi je postalo malo dolgčas brez glasbe in sem najin študij preselila semle, v sobo z računalnikom. Skupaj sva se torej učila ob spremljavi radia preko interneta, v lepem sožitju, ko po kakih treh dneh naenkrat pomislim, kakšno srečo imam, saj je Olaf edini glodalec, za katerega vem (od miši, podgan, kuncev in prašičkov), da ni še nikoli sklenil pomalicati kakega kabla, kar je načeloma priljubljen obrok prej omenjenih živalic. Medtem mi je skočil v naročje in se zadovoljno zleknil, jaz pa sem se učila še kakih 10min, potem pa sem si odredila kratko pavzo, da odpišem na nekaj mailov. Vklopim ekran, pridem na mail in hočem začeti pisati, pa nič. Potapkam po črkah, nič. Začnem kleti samo sebe, da kaj sem pritisnila, da mi je uspelo onesposobiti tipkovnico. No, po dveh minutah se je pojavila zla slutnja in sklenila sem, da bo najbolj preveriti, za vsaaaaak slučaaaj, da ni slučajno moj svetnik meni na čast prvič stopil v akcijo. Seveda je, kabel od tipkovnice je bil strokovno zarezan, tako da je ravno še precviknil notranjo žičko, plastika na drugi strani pa je ostala intaktna. Res, mojstrsko je opravil. Za kazen je dolgouhec zdaj na prisilnem dopustu, zaplet s tipkovnico je pa medtem že rešen, da lahko tipkam tole poročilo. Nauk zgodbe pa - ja, saj vem. Hudo bom premislila, preden bom naslednjič javno hvalila katerega koli predstavnika moškega spola, ker mi take stvari ponavadi z guštom eksplodirajo naravnost v obraz. Upam, da me je izučilo...

Tako, zdaj vas pa zapuščam, ura bo 19.00.

Govorila sem, hou!