Pasji dnevi: Dober tek!

Najprej srečnega in zdravega vsem, ki berete najine zgode in nezgode! Zadnje dneve lanskega leta sva z Vafljem preživela v družbi Gregorja in njegove družine v Bovcu, kjer smo se imeli prav megastično. Splanirali smo si vsak dan posebej: v sredo zvečer smo prišli tja in malo kepetali, v četrtek sem bila bolana, v petek smo šli smučat, v soboto na pohodek, v nedeljo pa na adrenalinsko vožnjo z ATVjem (All Terrain Vehicle). V četrtek sem se res počutila precej slabo, tako da so si ostali kar izmenično sposojali Črno Smrt, medtem ko sem sama rehabilitirala v postelji, tako da je imel aktivnosti čez ves dan - ni mu bilo hudega, v glavnem. V petek so si ga tudi sposodili, medtem ko sva midva okušala prvo letošnjo smuko, v soboto pa je prišel še toliko bolj na vrsto, saj smo šli na pohodek v okolici Bovca za kaki dve uri in pol. Nedelja pa je bila še najbolj adrenalinska, saj smo končno prišli do tega, da sprobamo kombinacijo ATV + Črna Smrt. Z Gregorjem sva namontirala dilo na nosilec na levi, dala Sambota gor in... in smo šli. Začetek ni bil najbolj obetaven, saj je Sambo skušal skočiti dol takoj, ko je Gregor speljal, a sem ga zadržala za oprsnico. Potem je toliko motovilil, da se je z mojega levega boka uspel prestaviti in zagozditi med naju - še dobro, kajti novi položaj mu je neprimerno bolje ustrezal kot tisti prvotno zamišljeni, ki se mu je zdel čisto preveč izpostavljen. Vse bi bilo v redu, če bi se odločil tudi mirno presedeti pot do travnika, kjer sva ga nameravala spustiti, tako pa je na križišču (tako kot to počne v avtu) vstal, da bi pogledal, kam smo namenjeni, pri čemer me je s hrbtom butnil v ščitnik brade na čeladi in mi skoraj zlomil vrat. No, preostali dve minuti do travnika sem plesala limbo s Sambotom v naročju, upognjena nazaj kot 12-letne kitajske akrobatke, ampak tudi to sem preživela. Končno smo prišli do travnika, kjer je Sambo lahko stopil na trdna tla... in se takoj spet odlepil od njih, namreč naredili smo en velik krog, kake 3-4km, pa če malo (ampak res malo) pretiravam, lahko rečem, da sva komaj dohajala letečega črnuha. Po kratkem ogrevanju je Smrt dala v šesto in lep čas tekla 45-50km/h, tako da sva res morala pritisniti na plin... O obrazih mimoidočih mamc, tetk s kužki na fleksijih in joggerji raje ne bi :). No, po nekaj minutah sem rekla, da bo za prvič dovolj, pa naj gresta sama eno rundo za ohlajanje; Sambo se očitno ni strinjal z idejo, vse skupaj mu je bilo čisto prepočasno, tako da je začel pasti Gregorja oz ATV. Lahko rečem, da je prvi poskus bil popolnoma uspešen, le taktiko prevoza Sambota med nama bo treba izpilit, namreč takega limbo plesa ne bom mogla redno izvajati...

Novoletno-praznična mrzlica se je medtem že umirila in življenje se vrača na stare tirnice. Od decembrskih bistrih idej o tekaških podvigih pri -6 stopinjah sem zdaj prešla na še bolj bistre plane o tekanju po januarskih zaledenelih poteh... Zaenkrat še brez padcev, a zdi se mi, da so mi dnevi šteti... Do takrat pa - dober tek!

Moja fanta