Revelacije...

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste med nečim enoličnim, ponavljajočim se prišli do kakega zanimivega spoznanja? Lani sem se o tem sama večkrat prepričala, ko sem redno hodila plavat parkrat na teden; sprva sem bila zelo 'spektična' ;), saj sem pričakovala, da se bom počutila kot hrček na kolesu in da se bom hitro naveličala. Pa sem ugotovila, da sploh ni tako. Sicer sem vseeno večji pristaš razgibane akcije, a vseeno uživam tudi v bolj monotoni rekreaciji, saj lahko med njo prav fino pomeditiraš. No, kar sem lani počela med plavanjem počnem letos med tekom - lani mi namreč zima ni dopuščala teka in sem našla vodno alternativo, letos pa sem se zaprmej odločila, da spet uvedem program 'Lahkih nog naokrog' in s Črno Smrtjo pridno tekava po naši okolici. In tako sem zadnjič prišla do dveh zanimivih revelacij oz. spoznanj. Kot prvo sem ugotovila, da je Sambo najbrž prvi in edini pes na svetu, ki je uspel v istem letu, ko je sicer že kvalificiral za veterana, najprej osvojiti naslov evropskega prvaka, potem pa še (pol leta kasneje, pozor!) evropskega mladinskega prvaka. Pa recite, če ni frajer... Kako je to mogoče, se najbrž sprašujete - svetujem vam, da si pogledate moje poste malo starejšega datuma, namreč kot sem se tu že pohvalila je Sambo na lanski evropski razstavi psov v Zagrebu osvojil naslov evropskega prvaka. Slabega pol leta kasneje, novembra, pa smo se potepali v Belgiji, kjer smo šli na razstavo v Kortrijk, ki nosi naslov 'Eurodogshow' (ne me vprašati, zakaj in kako, ampak njihova razstava je tudi 'evropska'), tam pa se je moj geriatrični Vafelj uspel po zaslugi nespretne vodje kroga (nehote) infiltrirati v izbor za PRM, torej prvaka mladih, kjer je celo zmagal! No, pa mi povejte, če veste še za kakega psa, ki mu je to uspelo. Mislim, da ga ni ;).

No, potem je pa tu še druga revelacija - napredek tehnologije. Včasih smo si pisali pisma, potem smo začeli z e-pošto, zdaj pa lahko že sorodnikom in prijateljem povsod po svetu v živo maham preko webcama. V koraku s časom in napredkom pa nismo le mi, navadni smrtniki, ampak tudi Cerkev. Čisto zares, Cerkev potanovem ne rekrutira več svojih ovčic na cesti in preko ustnega izročila, ampak je v ta namen začela uporabljati kar mobitele oz sms-e. Brez heca, zadnjič sedim v dnevni sobi in se relaksiram ob gledanju nečesa zelo intelektualnega, ko mi zazvoni (oz zatrobi) telefon in sms se je glasil nekaj takega kot 'Nujno rabim animatorje za zimovanje, prosim javi se, P. Marjan'. Med tuhtanjem, kdo hudiča naj bi bil P. Marjan in kakšne animatorje potrebuje za kakšno zimovanje, mi telefon v rokah začne zvoniti (oz se krohotati), pogovor, ki je sledil, pa je šel nekako takole:
U: Halo?
M: Živjo, pater Marjan tu!
(po glavi so mi šle naslednje misli - kdo me zafrkava, kdo je pater Marjan, predvsem pa kaj hoče od mene???)
U: Živjo?
M Sem ti poslal sms, pa te raje kar kličem. Glej, nujno rabimo animatorje za naše zimovanje krščanske mladine, pa me zanima, ali bi imela kaj časa in bi nam lahko priskočila na pomoč.
U: Joj, imam pa ravno en prevod za končati, pa še en izpit imam potem, tako da žal ne bo šlo.
M: Ah, škoda... No, pa vseeno hvala, se priporočam pa za kdaj drugič. Adijo, lepo se imej!
U: Enako, hvala!

Da malo razjasnim ozadje in skrajno bizarnost te anekdote: velik del mojega življenja je od vedno zasedala tudi glasba; v tretjem razredu OŠ sem začela peti v otroškem pevskem zboru, napredovala v mladinskega, kasneje v ženskega, potem pa po 8ih letih v treh različnih zborih z istim zborovodjo (ki ga imam še vedno v super spominu) nehala zaradi določenih okoliščin. Po slabih dveh letih premora sem že hudo pogrešala petje in na pobudo svoje prijateljice šla na testni obisk v njihov cerkveni mladinski pevski zbor. Goreča katoličanka kot sem (da me ne bi kdo resno vzel, sem čisti ateist) sem rekla, da poskusit ni greh. Torej sem šla, bilo mi je presenetljivo všeč in ostala tam dve leti. In ja, v tistem času spoznala patra Marjana :). Zdaj že dve leti nisem več del črede, številko pa ima očitno še vedno in vsake toliko dobim kak sms od njega - pa moram reči, da se vsakič veselo nasmehnem :). Medtem pa uboga boljša in bolšja polovica čutita posledice glasbene deprivacije, namreč kljub temu, da (kot se skoraj spodobi za 11 let petja v pevskih zborih) načeloma premorem kar dobro kvaliteto petja to ni pol tako zabavno kot petje 'my way', kar pomeni, da (po možnosti na vsa pljuča) pojem z lepim, pristnim ukrajinskim naglasom, seveda če so pesmi v angleščini. Sambo ne kaže nobenih posebnih travm, na srečo, Gregor pa že kaže znake obupa in ne bom se preveč čudila, če me bo včlanil v kak zbor - mogoče kak Hare Krišna zbor, glede na to, da imam katolike že obdelane...

In za konec... ne, ne bojte se, konec filozofiranja za danes. Uspela sem malo obdelati in skrajšati
filmček naše ATV dogodivščine, vabljeni na ogled.