Sistemska odpoved in fit'n'fun

Splošno znana resnica je, da me tehnologija izrazito ne mara. Pa nič hudega, tudi jaz nje ne kaj preveč. Ampak kar se je dogajalo prejšnji teden, pa presega vse meje. Najprej mi je internet odpovedal sodelovanje za dva dni; potem mi je crknil webcam, preko katerega sva s Sambekom mahala Gregorju, ki je šel na smučanje za en teden. Na koncu pa me je na cedilu pustila še tipkovnica. Le da... no, tokrat ni bila sama tipkovnica sama nič kaj dosti kriva. Kaj in kako sem napisala že v prejšnjem postu.

Poleg tehniki se te dni intenzivno posvečam tudi potenju. Ker Gregorja ni, mi ostaja časa in energije (ki jo sicer porabim z umetniškimi, igralskimi, ukrajinsko-popevkarskimi in drugimi vložki) na pretek, in kaj je lepšega kot športno udejstvovanje, da to energijo pokurim. Tako sva s Sambekom ta teden šla 5x tečt, vsak dan sem pridno kvihtala, za finiš pa smo včeraj z agilitaškimi kolegi šli na pohod. In rezultat? No, nekaj energije sem le skurila, predvsem pa sem si pridelala superiorno nategnjen latisimus (velika hrbtna mišica) in mišico na, no, sedalu. Pri njegovih dimenzijah si lahko predstavljate, da bolečina nikakor ni zanemarljiva. Ampak saj počasi popušča, tako da počasi bom lahko celo sedela na celi, khm, zadnji plati. In Sambo? Ne vem, kaj naj sploh povem. Mislim, da mu je odraščanje v bližini jedrske elektrarne pustilo dolgoročne posledice, ki bodo očitno trajale celo življenje. Morda lahko kaj krivde pripišem tudi polni luni, ampak dejstvo je, da je ta teden bil totalno hajper. Kljub vsemu tekanju, sprehodom, trikcih, poslušnosti mi je vsak dan dajal glavo v naročje in me gledal z 'mama-zakaj-ne-delaš-nič-z-mano' pogledom, mi nosil igrače, vufal proti vratom, da bi mi pokazal, kako nujno in potrebno je, da greva takoj zdaj ven energijo kurit... No, v soboto smo po dveh urah hoje (od tega zadnjo po relativno globokem celem snegu) naredili 10 min pavze; dva psa sta se začela med sabo ruvat, Sambo ju je začel pasti, v momentu, ko smo krenili naprej, pa je zgalopiral po bregu navzgor (po celem snegu, jasno), videl snežene kepice, ki so se začele za njim kotaliti po bregu navzdol, jih lovil 200m, spet krenil po bregu navzgor, ponovil akcijo lovljenja... Če je komu jasno, kako lahko geriatrični pes po celem tednu teka in akcije gre na pohod, hodi dve uri in še vedno najde voljo in energijo za preganjat snežene kepe, naj mi to lepo prosim sporoči. Zaenkrat recimo da še imam dovolj energije in kondicije tudi sama, predvsem pa si lahko vzamem čas za takole preganjanje, bojim pa se, da bo mene prej začela preganjati starost kot njega... Ali pa bom preprosto najbolj fit 100-letnica, kar jih je svet kdaj videl :).

Vesele in aktivne dni vam želiva!