Poleg tega sem popoldne postala sirota. Tri tedne je že, odkar očeta ni več, zdaj se mu je na drugi strani pridružila še mami. Ni jima hudega, Južna Amerika je spomladi res lepa. Biti sama doma mi nikoli ni predstavljalo nekega problema, zaradi splošnega slabšega počutja pa bi ta teden na momente res bila vesela tudi kakšne dvonožne družbe. Ampak saj se nekako znajdem, za crkljanje je Sambo tako ali tako odličen, Čompo pa tudi ni slab sogovornik, le ponavlja se preveč.
V ponedeljek je padel prvi letošnji sneg, pa se nekako kar nisem mogla veseliti, kot bi se sicer. Zima, moj letni čas, sneg, moja velika ljubezen, pa dobra volja vseeno ni hotela priti. Teden je sicer minil dokaj hitro, najbrž tudi zato, ker sem se imela česa veseliti za petek - čakalo me je namreč ruvanje osmice, kaj lepšega. Presenetljivo in popolnoma nepričakovano je bilo tole puljenje zoba vrhunec tedna in mislim, da sem se danes prvič ta teden dodobra nasmejala. Zjutraj sva s Sambotom šla ven le na hitro, nato pa sva z Gregorjem šla v mesto. Odložil me je na začetku ulice in šel parkirat avto, jaz pa sem pogumno korakala proti ordinaciji in samo sebe prepričevala, da me ni strah in da bo tokrat gotovo manj stresno kot pri prvi osmici (ki so mi jo morali odstraniti operativno, mi med posegom glavo zavili v belo rjuho, da so mi ven kukala le usta, po posegu pa so z mene potegnili rdečo rjuho...). Moj krasni zobar me je že čakal in spravili smo se k stvari. Prva injekcija, auč. Druga injekcija, dvojni auč. Medtem ko smo čakali, da primeta, mi je dajal napotke za naslednje tri dni, med drugim naj vzamem kak Lekadol. Čez manj kot minuto se je revež potil že skoraj tako kot jaz, saj sem ga vprašala, ali Lekadol vsebuje efedrin, katerega ne prenašam najbolje. Nekoč sem namreč vzela Coldrex, pa se mi je po uri ležanja na kavču zdelo, da mi srce malo prehitro bije, poleg tega pa sem imela zamegljen vid. Slučajno je bil na mizici mamin merilec utripa in pritiska, ki je pokazal, da mi srce bije borih 200 utripov na minuto. Ker zobar ni bil prepričan, da je efedrin bil tisto, kar je to povzročilo, pač pa je sumil na snov, ki jo vsebuje tudi pritobolečinska injekcija, smo se naslednje tri minute vsi trije sumničavo gledali, kot bi en drugega sumili kakega zločina. No, potem je le videl, da sem ok (za vsak slučaj smo preverili srce) in s sestro sta pričela z operacijo Osmica. In jo tudi hitro končala, saj je bil zob v dobri minuti zunaj. A če mislite, da sem bila tudi jaz čez minuto zunaj, se motite. Od samega olajšanja, da je šlo tako hitro in zlahka, mi je šlo kar na smeh, potem je pa zobar, nevedna duša, naredil usodno napako in mi dejal, da naj ugriznem skupaj, a ne prehitro in ne premočno, saj še rabi prste. Naslednji dve minuti ni mogel niti blizu mojim ustom, saj sem se prvo minuto jaz tako smejala, da je lahko le čakal, po minuti pa sta se še s sestro začela tako smejati, da sta bila še sama onesposobljena. Komaj sem se pomirila, sem se spomnila, da sta v čakalnici dve punci, ki najbrž še nista doživeli, da bi se iz ordinacije slišal krohot. Pa smo bili spet dobri za minuto. Nato sem le dobila gazo med zobe, zobarju rekla, da si bom prišla izruvat še kak zob, ko bom slabe volje, definitivno ceneje kot šoping, pa še nasmejim se, in šla v čakalnico, kjer sta me punci tako zabodeno gledali, da sem, kajpada, spet bruhnila v smeh. V tistem trenutku je v čakalnico prišel Gregor, skupaj sva prelistala par trač revij, saj sem morala počakati tam 20 min, da se prepričajo, da je vse v redu z mano (vsaj v zobarskem smislu), potem pa sva odpujsala domov.
Popoldne je spet začelo snežiti, tokrat še bolj odločno kot v ponedeljek. Najprej nisem nameravala na večerni sprehod, saj je vseeno bolje, da se izogibam mrazu po takem posegu, ampak sem si, seveda, premislila. Kdo ve, koliko sneženih sprehodov naju še čaka, izkoristiti morava vsakega. In sva šla. Dva prijatelja, skupaj v temi in tišini, ki jo je prekinjalo le škripanje snega pod najinimi nogami. Ulice imajo poseben čar v večernih urah, če naletava sneg pa še toliko bolj. Sambota večkrat kličem Študelj, tokrat je pa bil s sladkorjem posuti štrudelj, prav zabavno ga je videti, črnuhca, ko je po vrhu prav narahlo potresen s snežinkami. In šiba naokrog, z ušesi, zloženimi na lopaticah in nasmeškom čez cel obraz, tako hitro, da se mu skoraj noge odpnejo... Brez njega ne bi nikoli poznala čarov večernih sprehodov v snegu, četudi z luknjo v dlesni in otečenim licem. Hvala za družbo, Sambek, najboljši si!
1 comment:
UAU!
Prima ti teče beseda! Kar požiram tvoje zapise..
P.S.: Predlagam, da se še v tujini pozanimaš glede obsevanja za Sambeka (morda povprašaš dr. Tozonovo). Jaz na usluge AHP ne bi preveč računala... Držim pesti!
Post a Comment