Oktobrske novice

Kar nekaj časa je minilo od najinega zadnjega javljanja. To seveda ne pomeni, da se ni v Grenenlandiji nič zgodilo, saj kot zdaj že veste, se pri nas vedno kaj dogaja. V nedeljo, 12.10. je KD Krim organiziral zadnjo letošnjo tekmo v ROju, na kateri sva se s Črno Smrtjo ponovno borila v hudi konkurenci. In zmagala! Že drugič zapored! Tokrat sem resnično bila prepričana, da sva delala slabo, pa sem šele doma ob ogledu posnetka najinega dela ugotovila, da temu ni bilo tako. Sama bi si sicer še vseeno odbila nekaj točk več, kot nama jih je odvzel sodnik, ampak – ne bom se več obremenjevala, že tako sem se na tekmi preveč obremenjevala z najinim delom, potem pa še z zmago, saj sem bila prepričana, da si jo je zaslužila hrvaška agilitaška kolegica Tanja. No, še vedno mislim, da bi si zmago zaslužila ona, z najinim delom se pa ne obremenjujem več, saj sva ga opravila povsem dostojno. Drugo veliko presenečenje je sledilo doma, ko sem pogledala delovno knjižico in ugotovila, da so letos najine uvrstitve bile diskvalifikacija, drugo mesto, potem pa dve zaporedni prvi mesti. Do tistega trenutka se nisem zavedala, da sva bila letos tako dobra, potem sem pa še videla, da sva bila skupno četrta, pri tem da sva se udeležila le 4ih tekem od 7ih.

18. sva se s Sambekom udeležila še zadnje agi tekme v letošnji sezoni, na kateri sva uživala v lepem vremenu in dobro družbi. Nekaj dni za tem naju je Gregor zapustil, saj si je zaželel še malo dopusta in se je za en mesec odpravil v Maroko. Tako sva se s Sambotom preselila na Orle čuvat hiško in Olafa, kjer imam jaz intenzivni tečaj kurjenja ognja, Sambo pa pospešeno sklepa prijateljstva z vaškimi smetarji in poštarjema. A Sambo ni edini z novim prijateljem... Več o tem naslednjič.

Ta vikend sva se udeležila še zadnjih dveh razstav letos. V soboto smo jo mahnili v Vrtojbo, kjer sem jaz delala kot vodja kroga in razstavljala Binco, Sambo in Ula pa sta se ponovno zabavala v junior handlingu, kjer sta dosegla 5. mesto. V nedeljo smo se podali v Zagreb na specialno razstavo belgijskih ovčarjev, ki je zaradi sočasne zaključne agi tekme na Hrvaškem žal bila rahlo okrnjena. Hrvaška agi kolegica Melinda je pomagala pri organizaciji agi tekme, zato na razstavo ni bilo njene laekenoiske Friede, zaradi družinskih praznovanj pa na razstavo niso mogli tudi Olga in Jarc ter Petra s svojima tervuerenskima puncama. Verjamem, da bo naslednje leto datum bolj ugoden in bodo na razstavi vse štiri različice. Kakorkoli, dan je bil zelo zanimiv, saj smo za začetek tako zalutali, da smo od meje do nogometnega kluba (ki je oddaljen največ 10km) naredili približno 60km bonusa, še čudno, da nismo šli v Zagreb preko Moskve... No, ko smo le prispeli na prizorišče sva s Sambotom samo letela v ring, kjer sva dobila oceno odlično v razredu prvakov, nastopila skupaj s samcem iz razreda zrelih in zmagala, potem pa še v konkurenci s prijateljico Esso in osvojila BOB. Nato so bili na vrsti malinoisi in s Sambotom sva se pomerila z zmagovalcem za naslov najlepšega psa razstave. Zmaga lokalca ni bila presenetljiva, četudi je bila utemeljitev privlečena za lase. Ampak to je del igre in nikakor ne razlog za slabo voljo, mi je pa dan popestril starejši par, ki je po odločitvi stopil do mene in se mi začel opravičevati za sodnikovo odločitev in da se je kaj takega zgodilo pri njih, pa tako od daleč sem prišla, pa da kako se je lahko to zgodilo, da je tisti pes premagal Sambota... Vsekakor ju je stvar ganila precej bolj od mene in se jima lepo zahvaljujem za navijanje, tako kot še nekaterim starim in novim znancem. Na koncu so priredili še tekmovanje v handlingu, torej predstavitvi psov, kjer sva na veliko navdušenje že omenjenega para zmagala midva in tako osvojila še en pokalček. Mislim, da je tako tekmovanje zelo lepa in koristna poteza, saj se večina ljudi ne udeležuje razstav in se torej ne zna primerno obnašati in psa pravilno predstaviti, pravilna predstavitev pa precej olajša delo sodniku, poleg tega pa je videti precej lepše kot zakrivanje pogleda na psa, ki po možnosti po ringu poskakuje kot privezan mustang. Pohvalno in upam, da bojo s tovrstnim izobraževanjem oz. predstavitvami nadaljevali tudi v prihodnje. Po koncu razstave smo si privoščili še lep sprehod po vrhu nasipa, da smo lahko vsi pretegnili noge in užili prekrasen sončen dan.

In s tem je najina tekmovalna sezona zaključena. Borila sva se v agiju, kjer sva kljub ne najbolj uspešnemu letu izredno uživala, borila sva se v rally obedienceu, kjer sva na 3 tekmah od 4 stala na stopničkah, poleg tega pa sva se borila še v razstavnem ringu, kjer sva se prav tako izkazala in kljub zrelim letom uspešno konkurirala tekmecem. Zdaj pa Sambeka čaka še ena bitka, v kateri se bo nedvomno dobro boril in verjamem da tudi zmagal. Vse kaže, da ima Sambo tumor v nosni votlini. Takega tumorja si baje ni pametno omisliti, saj so v 90% maligni, skorajda nemogoči za operacijo, dobro pa je, da smo ga odkrili v zelo zgodnji fazi in upam in verjamem, da ga bomo lahko uspešno odpravili. Trenutno zbiram informacije, dogovarjam se za bioterapijo, čez kake dva tedna pa bo padla odločitev, kako naprej.

Lep pozdrav vsem ljubiteljem belgijcev od naju s črnuhcem, ki te dni uživa v blatnih sprehodih in crkljanju ob ognju, za konec pa par fotk z oddiha v Bovcu začetek oktobra

Urša in Sambo

Čeprav sem imela tako zakočen hrbet, da sem komaj hodila, sem se zainatila za it v hribe - in smo šli, v prekrasnem sončnem dnevu, in prišli v totalno oblačno kapo, da nismo videli 10m naprej...



Minuta sonca!





Sambo in Essa