Blondinka, črnuha, duh in miš

Če ste prebrali zadnji post, veste, da je Gregor šel na lepše (vsaj on tako misli) in me pustil samo samcato. A če mislite, da sem ta mesec preživela sama, se zelo motite. Res je, obiski so se kar vrstili... Pa ne taki, kot bi človek pričakoval. Še ko je bil Gregor tu, sva opazila, da se v hiši dogaja nekaj čudnega. On je bil za računalnikom, jaz pa zraven njega na kavču in se sprehajala po TV programih. Pa se je radio vklopil in izklopil, pa spet v klopil in spet izklopil. Po kaki minuti se je Gregor ves namrščen obrnil k meni in me vprašal, če je res nujno, da poleg TVja šaltam še radio. V stilu znanega vica sem dejala 'Vidi ruke!' in mu pokazala, da v roki držim samo in edino daljinec za TV, tisti za radio pa leži zraven na kavču. To se je dogajalo še kak dan ali dva, nato pa je Gregor pogruntal, da se radio vklaplja in izklaplja, ko greš po programih dol s tipko (ne pa tudi gor ali po številkah). Da se očitno frekvence mešajo. Ok, popolnoma legalna razlaga. Ampak to ni bilo vse...

Ko sva šla kdaj od doma, naju je ob povratku pričakal prižgan radio, da sva en drugega obtoževala, kdo ga je pozabil ugasniti. Seveda se nisva mogla zediniti – nakar sva nekega jutra iz spalnice slišala, da se je kar naenkrat prižgal radio. In naslednji dan spet, ob bolj ali manj isti uri, tako na oko. Ok, mogoče ima pa radio timer, za katerega sploh nisva vedela. Težava je v tem, da sva v enem tednu ugotovila, da se radio ne prižge vsak dan in tudi ne ob isti uri. Hm. Tega najbrž ni mogoče pojasniti s frekvencami, kajne? Prijatelji so me prepričevali, da je z (novim) radiem nekaj pač narobe. Dobro, tudi to pogojno sprejmem. Nakar se nekega dne namenim iz kuhinje čez dnevno sobo na balkon. Ko sem bila sredi dnevne sobe, se je prižgala televizija (radio je bil ugasnjen). Ker seveda to samo po sebi ni dovolj zanimivo, se je prižgala na kanalu A na enem od visokoproračunskih in skrajno intelektualnih večernih filmov z Jeanom Claudeom / Dolfom / Stevenom v glavni vlogi, kar jasno pomeni, da ne samo, da se je nenadoma prižgala TV, ampak se je prižgala na nek mitralješki rafal luknjanja nasprotnikov. Tako sem se ustrašila, da sem bila v enem skoku na balkonu in sem še cel teden hodila čez dnevno s skrajnim izrazom nezaupanja proti TVju. Večina prijateljev je tedaj obnemela, le ena je vztrajala, da je tudi (nov) TV zanič :). Kar se mene tiče, je razlaga samo ena – v hiši imava duha. Duha, ki nama pridno prižiga in ugaša radio, ki je enkrat (vsaj do zdaj...) prižgal tudi TV in ki mi je prejšnji teden parkrat zamenjal tudi postajo na radiu (pa je še v življenju nisem zamenjala, doma vedno poslušam samo eno). Vidite torej, da kljub temu, da Gregorja ni, to še ne pomeni, da sem sama – če si sama ne najdem družbe, me pa družba najde, četudi bolj nematerialne sorte. Kakorkoli, Kasper se zabava na veliko, očitno pa je bolj sramežljiv tip, saj radia ni nikoli prižgal, ko sem bila v dnevni. No, po dveh tednih, ki sva jih skupaj preživela, pa se je najbrž dovolj udomačil in mi radio prižgal tudi, ko sem bila v dnevni in brala, parkrat mi ga je pa celo tudi ugasnil. Zadnji vikend sem čez vikend šla domov mami delat družbo in se pred odhodom z vrat poslovila od Kasperja, mu naročila, naj čuva hiško in naj ne prižiga radia, da ne bomo neekološki, saj me ne bo cel vikend. Ko sem po treh dneh prišla domov, je v hiši vladala tišina. Sezula sem se, medtem pozdravila Kasperja, odložila flis na stol, potem pa sem šla v kuhinjo pristavit za čaj. Ni minila niti minuta, ko se je že prižgal radio :). Očitno me je Kasper bil res vesel, še čudno, da mi ni copatov prinesel...

Tako, to so moje prigode z mojim novim prijateljem, Kasperjem. Vendar to ni edini obiskovalec, ki mi je delal družbo med Gregorjevo odsotnostjo. Nekaj dni po Gregorjevem odhodu sem šla v garažo po drva. V temi sem pozdravila Olafa, nato pa med nabiranjem drv slišala neko škrtanje. Trajalo je nekaj sekund, preden sem se spomnila, da sem Olafu za večerjo malo prej nesla svežo zelenjavo in sadje, ki nima kaj škrtat. Posvetila sem proti njemu in je res glodal solato, kar se ni skladalo s 'trdim' zvokom škrtanja, ki sem ga slišala. Premaknila sem se proti koncu drv in ugotovila, da zvok prihaja od tam. Sledila sem mu in ga na koncu slišala že čisto pred sabo, sklepam, da sem stala tik pred njim, a mali obiskovalec je veselo glodal smrekovo poleno in se sploh ni pustil motiti, utihnil je le, ko sem posvetila točno v tisto špranjo med dvema polenoma, kjer je očitno tičal. Nisem bila najbolj navdušena nad tem, da se je k mojemu lastniškemu glodalcu priselil še cimer, saj je v garaži vsa Olafova hrana in je mali predrznež (najbrž poljska miš) nehote naletel na glodalsko Meko, v garaži pa vseeno le ne bi imela kolonije miši. No, sožitje je trajalo kak teden, nakar je nočno škrtanje potihnilo. Mami pravi, da se je Olaf znebil konkurenta. Ampak jaz vem, da mi je pri nezaželenem gostu pomagal Kasper.