11. septembra sem se morala posloviti od tistega, ki sem ga imela najraje... Srečno pot, dragi prijatelj... Hvala, da si delil svoje življenje z mano. Zdaj pa pazi name, kot si vedno počel, in mi daj moč, da to preživim...
Friday, October 23, 2009
Slovo...
Blog je začasno v mirovanju, ker enostavno ne zmorem pogleda na stare fotke in posnetke. Poletje smo izkoristili, kolikor se je dalo, doživeli mnogo lepega, obiskali čudovite kraje, uživali v skupnih trenutkih, ki pa so se povsem nepričakovano morali končati. Ko bom lahko, bom z vami delila naše zadnje skupne dogodivščine, trenutno žal ne morem, je preveč boleče.
11. septembra sem se morala posloviti od tistega, ki sem ga imela najraje... Srečno pot, dragi prijatelj... Hvala, da si delil svoje življenje z mano. Zdaj pa pazi name, kot si vedno počel, in mi daj moč, da to preživim...
11. septembra sem se morala posloviti od tistega, ki sem ga imela najraje... Srečno pot, dragi prijatelj... Hvala, da si delil svoje življenje z mano. Zdaj pa pazi name, kot si vedno počel, in mi daj moč, da to preživim...
Friday, July 31, 2009
Poletne dogodivščine
Od zadnjega apdejta je ponovno minilo vse preveč časa; v svoj zagovor naj povem, da k temu ni prispevala le moja lenoba, pač pa tudi in predvsem fantastična internetna povezava, ki je cca tako učinkovita kot odganjanje muh s kravjim govnom. Kakorkoli, časa ni veliko, saj me kmalu čaka priprava kosila, novic pa je ogromno, tako da je bolje, da kar začnem. Kot prvo bi čestitala Sambekovima najboljšima prijateljema, najprej njegovemu najstarejšemu kolegu, bratski duši, večkratnemu dvojčku/očetu/mami in vsemu ostalemu, v kar so ga mimoidoči prekrstili – dragi Ork, za tvojo okroglo desetko ti želimo vse najboljše in še na mnoga zdrava, vesela in aktivna leta!
Kot drugo bi čestitala Klarku, Sambotovemu definitivno najbolj cool prijatelju, ki je na razstavi CAC Hrušica dne 31. maja dosegel izreden uspeh in osvojil naslov najlepšega psa razstave! Čestitke Klarku, njegovi Živi ter Nini, ki ga je na tej razstavi tako uspešno razstavljala. Žal pa nam tisti vikend ne bo ostal le v lepem spominu zaradi Klarkove zmage, saj smo v petek, torej dva dni pred razstavo, doživeli zelo neprijeten dogodek. Bila sem pod tušem, ko je Gregor prišel v kopalnico in me vprašal, ali bom še dolgo. Ker sem imela lase polne šampona, nisem bila najbolj vesela priganjanja, zato sem ga vprašala, zakaj se mu mudi. Odgovoril je, da bi si rad malo nogo spral… in pokazal levo nogo, ki je bil popolnoma krvava od kolena do podplatov. S Sambotom sta se vračala s sprehoda in ko sta šla mimo sosedove hiše, je Gregor prijel Sambota za ovratnico. Bila je že skoraj popolna tema, zato je šele takrat, ko je šel mimo vhoda v hišo, videl, da je sosedov pes na vrhu stopnic in da vrata niso zaprta. Sosedov pes je mešanec med srednjeazijskim, kavkaškim ovčarjem in rottweilerjem, skratka, nekaj zelo lahkokategornega in predvsem zelo pacifističnega – in je totalno alergičen na Sambota. Pognal se je po stopnicah, sosed je stal na dnu stopnic in namesto, da bi psu zaprl vrata pred nosom, mu je rekel Sedi. Najbrž ni potrebno razlagati, da ga je pes zignoriral; skočil je v Sambota, ga zbil na tla, potem je pa Gregor stopil vmes in je pes prešel s Sambota na Gregorja. Ugriznil ga je v levo nogo, ga zbil na tla in ga držal več sekund. Sosed se je končno vmešal, pes je spustil Gregorja – in ponovno napadel Sambota. Potem so se nekako le končno ločili. Moja uboga fanta sta tako prikrevsala domov, jaz sem klicala policijo, potem pa Živo, saj na hitro na Sambotu nisem našla nobenih poškodb razen rane pod levo sprednjo nogo, nisem pa želela tvegati kake sepse v primeru, da jaz rane ne bi našla, saj sem morala peljati Gregorja na urgenco. Midva sva tako letela na urgenco, kjer so Gregorju rane počistili in obrezali, Živa pa je medtem pregledala Sambota. Revež je 4 dni komaj hodil, na srečo bolj od udarca kot od česa drugega, saj je na srečo res bil le malo pogrižen pod nogo in po trebuhu – ponovno zahvaljujoč njegovi bulletproof dlaki, drugače ne vem, kako bi se vse skupaj končalo… Gregor žal (pravzaprav – na srečo!) ni tako poraščen kot Sambo, tako da se je zanj končalo malo slabše – nogo je imel kar dobro naluknjano in šele po cca 6ih tednih jo je lahko bolj ali manj normalno uporabljal. Skratka, nič nam ne prizanašajo, kot da bolezen za Sambota še ni bila dovolj, se je ravno začel malo skupaj sestavljati, pa se je to zgodilo… Na srečo je bolečina očitno minila po nekaj dneh, tako da je bil po dveh tednih že v normalnem stanju.
Junija je vedno kar pestro kar se pasjih aktivnosti tiče in tudi letos je bilo tako. 13.06. je moje društvo, KD Barje, organiziralo agi tekmo, kjer sem pomagala kot del tehnične ekipe in prispevala svoj žametni bas za napovedovanje tekmovalcev. Gregor in Sambo sta vmes prišla malo pozdravit, tako da sem izkoristila priložnost in s Sambotom odtekla jumping tek v veteranih, torej na nižjih ovirah. Šlo mu je prav dobro, le deloval je malo zmedeno, kot da ne more verjeti, da spet teče agi. Verjamem, da se bo hitro spet navadil… Naslednji dan sva se udeležila RO tekme na KD Pluton, tokrat prvič v RO III kategoriji. Bila sem malo skeptična, saj nekaterih vaj za to kategorijo nisva nikoli povadila (sem imela namen, pa se je potem zgodil napad in Sambo nekako ni bil v stanju za treninge), ampak se je izšlo odlično. Tekmovali sva samo dve tekmovalki s svojima fantoma, s Sambotom sva bila druga, ampak sem z najinim delom izredno zadovoljna – dobila sva 182 točk od 190, Sambo se je res odlično odrezal, najino konkurenco, Majo in Nela, pa je tako ali tako vedno veselje pogledati.
Konec meseca, 27. junija, sva se udeležila agi tekme v Domžalah. To je bila prva Sambotova tekma od konca lanske sezone in kakor sem bila pred najinim nastopom hladna kot špricer, sem na štartu začutila en konkreten cmok v grlu. Pol leta nazaj nismo vedeli, ali bo Sambo konec junija še živ, zdaj pa je ne samo bil živ, ampak je s peno na gobcu in steklenimi očmi rjovel na štartu agi teka. Začetek julija sva se potem udeležila še tekem v Ljubljani in Portorožu, povsod sva dobro opravila, le jaz se moram navaditi na počasnejši tempo in temu primerno prilagoditi vodenje. Agi je zakon!
Začetek julija nam je prineslo novo presenečenje. Nekega dne sva se s Sambotom odpravljala na sprehod in sem slišala glasno, mladičkasto mijavkanje. Nič takega, sem si mislila, saj je sezona mačjih legel na vasi. Ko sva se vrnila s sprehoda, je mijavkanje bilo še vedno prisotno, le dosti bližje se ga je slišalo. Zaprla sem vhodna vrata, se obrnila – in vame se je zazrl par velikih, prosečih, rumeno-zelenih oči. Mali mic je stal na kupu dil za našim orehom, in ko sem ga vprašala, od kje se je vzel, se je s tako ihto vrgel na drevo in se obesil na deblo tik nad mojo glavo ter se ob tem tako pretresljivo drl, da sem mislila, da mi bo skočil na glavo. Nekaj minut sem ga čohala, tudi Sambo ga je prišel pogledat, potem pa sva midva šla noter – jaz v upanju, da bo po hitrem postopku šel nazaj k mami, da se mi ne bi bilo treba več ubadati z njim… Seveda sem se motila. Ko sem čez nekaj ur šla ven, ga sicer ni bilo več na dilah, zato pa se mi je zdelo, da sem ga slišala naslednji dan in še dan za tem. Tretji dan, v četrtek, sem se vrnila z agi treninga in ponovno slišala dretje, tokrat spet bližje. Gregor je rekel, da je mlada mačka v grmovju naprej ob cesti in sosed mu je rekel, da jo je nekdo vrgel iz avta. Seveda je bil to isti muc; drobni tigerček z velikimi, otožnimi očmi. Revše je bilo res malo in očitno je bil sam zunaj že (vsaj) četrti dan. Nisem ga mogla več poslušati in gledati, po kratkem lovu je bil mic v mojem naročju in minuto zatem nastanjen v Olafovi sobni kletki.
I kill you, finger!
Naslednji dnevi so bili kar pestri – jaz prav bogatih izkušenj z mačkami nimam, Gregor pa sploh ne. Ampak z dobro voljo se da marsikaj zimprovizirati, in tako je mic kmalu zadovoljno predel v dnevni sobi v Olafovi kletki, tepel impro igračo, obešeno v kletki, takoj uporabil Olafov kotni WC za to kletko in jedel namočene Sambotove brikete. In se mirno španciral med dvema psoma, namreč niti ne pol ure po uspešnem ulovu je na čuvanje prišla stara znanka, prijateljičina šarpejka Kona alias Fikus.
Mic je bil z nami dan, dva, začela sem pošiljati maile in oglase zanj, Sambo je po nekaj dneh nehal prežati nanj 24/7 in nonstop hoditi za njim, namreč že od samega začetka je strasten preganjalec mačk in je vse življenje skrbel za dobro kondicijo okoliških mačk – če pa je kakšno spravil v kot, pa jo je z nogo pobezal, da bi še malo tekla. Statična mačka pač ni zanimiva mačka. No, na mica se je presenetljivo hitro navadil, prve dni mu je res stalno sledil, potem pa je bolj ali manj izgubil zanimanje zanj in ga popolnoma ignorira.
Tajgr
Od 15. do 18. julija smo si privoščili par dni Bovca – tokrat prvič v razširjeni obliki. Moram reči, da je bilo pakiranje kar zabavno, živali pa so nas zelo presenetile, saj ni bilo popolnoma nobenega problema kar se tiče njihovega sobivanja. Tigr je takoj videl in vedel, kje ima svoj WC, Olafu smo za čez dan zunaj uredili kotiček za pašo, sicer pa je bil kar spuščen po sobi in brez izjeme vedno odskakljal v svojo kletko na WC, skratka, fantazija! Ugotovili smo sicer, da se Tigr izredno boji Olafa, ampak je bilo vsak dan kanec bolje. Saj bo, počasi.
All aboard!
Skupna večerja
Proti koncu meseca pa je bil čas za nov roadtrip – saj vendar nismo bili nikjer od začetka maja, ko smo šli v z belgijci okupirano Češko. Odpravili smo se v Split, kjer so bile organizirane 4 razstave – večerne oz. nočne. Sambo je bil prijavljen na obe državni, torej prvi in tretji dan, na mednarodnih je pa pavziral in navijal za prijatelje. Zaradi nepredvidenih zapletov smo se namesto z dvema avtoma odpravili z enim in sicer v postavi mi trije ter pasji prijateljici Katja s svojima kitajcema in Nina s sposojeno rusko tojko, Živa s švicarjema pa se nam je pridružila v soboto. Imeli smo se prav luštno! Razstava je bila dobro organizirana, vzdušje je bilo super, vročina je v večernih urah že tudi malo popustila, vseeno pa je ob 23ih še vedno bilo 34-36 stopinj….
Sambo je bil seveda vedno edini, čeprav sta na moje začudenje na razstavi celo bila en malinovc iz Švice in tervica iz Francije ter terv tudi iz Švice. Prvi dan je sodila Barbka Novak, Sambo je bil še malo scmarjen od poti, ampak se je vseeno kar ok predstavil, dobil je ok opis in vse, kar je lahko dobil.
V ringu s sodnico Barbko Novak
V BISu je veterane sodil Jorge Nallem iz Urugvaja in Sambo je prišel v izbor najlepših 5 veteranov, na stopničke pa žal ne. Na drugi razstavi naj bi nama sodil Hans van den Berg iz Nizozemske, pa so malo spremenili sodnike zaradi zamenjave irskega sodnika s španskim, zato nama je sodila Marja Talvitie s Finske. Nad Sambotom je bila navdušena, le zelo zaksrbljena, ko sem ji povedala, kake zdravstvene težave je imel - tako da mu sploh ni upala pogledati zob, da ga ne bi kaj bolelo , sem mu morala sama dvigniti žnablje. Ponovno je dobil vse in lep opis: Excellent type, a little round in skull, very typical topline, excellent croup, correctly angulated, good topline, moves still very typically and well according to his age, his movement is very good.
Ne vem, ali jo je tako presunilo, da sploh lahko še hodi, ali pa je bila le malce zmedena pri nareku. Kakorkoli, zelo ji je bil všeč in ga je na koncu še malo počohljala, Sambo pa se je seveda zelo upiral . V veteranih je sodila finska sodnica Tiina Taulos, prvo grupo pa je potem le sodil Hans VD Berg, ki mu je bil Sambo očitno zelo všeč, saj ga je že v pripravljalnem ringu večkrat pogledal, pa tudi v BIS ringu se mu je bolj posvetil, mislim, da ga je tudi edinega pobožal in mu pocmokal. No, v ožji izbor vseeno ni prišel, je bil pa vsaj še malo počohan. Po 4ih dneh v Splitu se je naša druščina razšla - punce so v ponedeljek opoldne šle domov, mi trije pa smo se ustavili še na Murterju, kjer smo našli en super kampek in tam uživali še do četrtka dopoldne. Tam je Sambo dvakrat malo zaplaval, prav dosti pa se mu vseeno ni ljubilo, mislim, da je imel res že poln kufer vročine in komajda-sence. Imeli smo se super, ampak Sambo je bil ob prihodu domov očitno vesel nižjih temperatur in tega, da imamo doma dejansko travo, ki je celo! zelene barve.
Vodaaaaa
The answer my friend, is blowing in the wind... ;)
Tako, takšna je bila naša prva polovica poletja, v drugi pa nas tudi čaka marsikatera dogodivščina. Sambo bo praznoval svoj okrogli rojstni dan, ki ga bo proslavil na agi4fun tekmi, konec meseca bomo delovni na CAC Trbovlje, začetek septembra pa prinaša drugi del tekmovalne sezone, kjer naju že prvi vikend čaka najprej agility tekma v Ljubljani na KD Krim, potem pa še RO tekma na najinem društvu, KD Barje. Še bo pestro!
Kot drugo bi čestitala Klarku, Sambotovemu definitivno najbolj cool prijatelju, ki je na razstavi CAC Hrušica dne 31. maja dosegel izreden uspeh in osvojil naslov najlepšega psa razstave! Čestitke Klarku, njegovi Živi ter Nini, ki ga je na tej razstavi tako uspešno razstavljala. Žal pa nam tisti vikend ne bo ostal le v lepem spominu zaradi Klarkove zmage, saj smo v petek, torej dva dni pred razstavo, doživeli zelo neprijeten dogodek. Bila sem pod tušem, ko je Gregor prišel v kopalnico in me vprašal, ali bom še dolgo. Ker sem imela lase polne šampona, nisem bila najbolj vesela priganjanja, zato sem ga vprašala, zakaj se mu mudi. Odgovoril je, da bi si rad malo nogo spral… in pokazal levo nogo, ki je bil popolnoma krvava od kolena do podplatov. S Sambotom sta se vračala s sprehoda in ko sta šla mimo sosedove hiše, je Gregor prijel Sambota za ovratnico. Bila je že skoraj popolna tema, zato je šele takrat, ko je šel mimo vhoda v hišo, videl, da je sosedov pes na vrhu stopnic in da vrata niso zaprta. Sosedov pes je mešanec med srednjeazijskim, kavkaškim ovčarjem in rottweilerjem, skratka, nekaj zelo lahkokategornega in predvsem zelo pacifističnega – in je totalno alergičen na Sambota. Pognal se je po stopnicah, sosed je stal na dnu stopnic in namesto, da bi psu zaprl vrata pred nosom, mu je rekel Sedi. Najbrž ni potrebno razlagati, da ga je pes zignoriral; skočil je v Sambota, ga zbil na tla, potem je pa Gregor stopil vmes in je pes prešel s Sambota na Gregorja. Ugriznil ga je v levo nogo, ga zbil na tla in ga držal več sekund. Sosed se je končno vmešal, pes je spustil Gregorja – in ponovno napadel Sambota. Potem so se nekako le končno ločili. Moja uboga fanta sta tako prikrevsala domov, jaz sem klicala policijo, potem pa Živo, saj na hitro na Sambotu nisem našla nobenih poškodb razen rane pod levo sprednjo nogo, nisem pa želela tvegati kake sepse v primeru, da jaz rane ne bi našla, saj sem morala peljati Gregorja na urgenco. Midva sva tako letela na urgenco, kjer so Gregorju rane počistili in obrezali, Živa pa je medtem pregledala Sambota. Revež je 4 dni komaj hodil, na srečo bolj od udarca kot od česa drugega, saj je na srečo res bil le malo pogrižen pod nogo in po trebuhu – ponovno zahvaljujoč njegovi bulletproof dlaki, drugače ne vem, kako bi se vse skupaj končalo… Gregor žal (pravzaprav – na srečo!) ni tako poraščen kot Sambo, tako da se je zanj končalo malo slabše – nogo je imel kar dobro naluknjano in šele po cca 6ih tednih jo je lahko bolj ali manj normalno uporabljal. Skratka, nič nam ne prizanašajo, kot da bolezen za Sambota še ni bila dovolj, se je ravno začel malo skupaj sestavljati, pa se je to zgodilo… Na srečo je bolečina očitno minila po nekaj dneh, tako da je bil po dveh tednih že v normalnem stanju.
Junija je vedno kar pestro kar se pasjih aktivnosti tiče in tudi letos je bilo tako. 13.06. je moje društvo, KD Barje, organiziralo agi tekmo, kjer sem pomagala kot del tehnične ekipe in prispevala svoj žametni bas za napovedovanje tekmovalcev. Gregor in Sambo sta vmes prišla malo pozdravit, tako da sem izkoristila priložnost in s Sambotom odtekla jumping tek v veteranih, torej na nižjih ovirah. Šlo mu je prav dobro, le deloval je malo zmedeno, kot da ne more verjeti, da spet teče agi. Verjamem, da se bo hitro spet navadil… Naslednji dan sva se udeležila RO tekme na KD Pluton, tokrat prvič v RO III kategoriji. Bila sem malo skeptična, saj nekaterih vaj za to kategorijo nisva nikoli povadila (sem imela namen, pa se je potem zgodil napad in Sambo nekako ni bil v stanju za treninge), ampak se je izšlo odlično. Tekmovali sva samo dve tekmovalki s svojima fantoma, s Sambotom sva bila druga, ampak sem z najinim delom izredno zadovoljna – dobila sva 182 točk od 190, Sambo se je res odlično odrezal, najino konkurenco, Majo in Nela, pa je tako ali tako vedno veselje pogledati.
Konec meseca, 27. junija, sva se udeležila agi tekme v Domžalah. To je bila prva Sambotova tekma od konca lanske sezone in kakor sem bila pred najinim nastopom hladna kot špricer, sem na štartu začutila en konkreten cmok v grlu. Pol leta nazaj nismo vedeli, ali bo Sambo konec junija še živ, zdaj pa je ne samo bil živ, ampak je s peno na gobcu in steklenimi očmi rjovel na štartu agi teka. Začetek julija sva se potem udeležila še tekem v Ljubljani in Portorožu, povsod sva dobro opravila, le jaz se moram navaditi na počasnejši tempo in temu primerno prilagoditi vodenje. Agi je zakon!
Začetek julija nam je prineslo novo presenečenje. Nekega dne sva se s Sambotom odpravljala na sprehod in sem slišala glasno, mladičkasto mijavkanje. Nič takega, sem si mislila, saj je sezona mačjih legel na vasi. Ko sva se vrnila s sprehoda, je mijavkanje bilo še vedno prisotno, le dosti bližje se ga je slišalo. Zaprla sem vhodna vrata, se obrnila – in vame se je zazrl par velikih, prosečih, rumeno-zelenih oči. Mali mic je stal na kupu dil za našim orehom, in ko sem ga vprašala, od kje se je vzel, se je s tako ihto vrgel na drevo in se obesil na deblo tik nad mojo glavo ter se ob tem tako pretresljivo drl, da sem mislila, da mi bo skočil na glavo. Nekaj minut sem ga čohala, tudi Sambo ga je prišel pogledat, potem pa sva midva šla noter – jaz v upanju, da bo po hitrem postopku šel nazaj k mami, da se mi ne bi bilo treba več ubadati z njim… Seveda sem se motila. Ko sem čez nekaj ur šla ven, ga sicer ni bilo več na dilah, zato pa se mi je zdelo, da sem ga slišala naslednji dan in še dan za tem. Tretji dan, v četrtek, sem se vrnila z agi treninga in ponovno slišala dretje, tokrat spet bližje. Gregor je rekel, da je mlada mačka v grmovju naprej ob cesti in sosed mu je rekel, da jo je nekdo vrgel iz avta. Seveda je bil to isti muc; drobni tigerček z velikimi, otožnimi očmi. Revše je bilo res malo in očitno je bil sam zunaj že (vsaj) četrti dan. Nisem ga mogla več poslušati in gledati, po kratkem lovu je bil mic v mojem naročju in minuto zatem nastanjen v Olafovi sobni kletki.
I kill you, finger!
Naslednji dnevi so bili kar pestri – jaz prav bogatih izkušenj z mačkami nimam, Gregor pa sploh ne. Ampak z dobro voljo se da marsikaj zimprovizirati, in tako je mic kmalu zadovoljno predel v dnevni sobi v Olafovi kletki, tepel impro igračo, obešeno v kletki, takoj uporabil Olafov kotni WC za to kletko in jedel namočene Sambotove brikete. In se mirno španciral med dvema psoma, namreč niti ne pol ure po uspešnem ulovu je na čuvanje prišla stara znanka, prijateljičina šarpejka Kona alias Fikus.
Mic je bil z nami dan, dva, začela sem pošiljati maile in oglase zanj, Sambo je po nekaj dneh nehal prežati nanj 24/7 in nonstop hoditi za njim, namreč že od samega začetka je strasten preganjalec mačk in je vse življenje skrbel za dobro kondicijo okoliških mačk – če pa je kakšno spravil v kot, pa jo je z nogo pobezal, da bi še malo tekla. Statična mačka pač ni zanimiva mačka. No, na mica se je presenetljivo hitro navadil, prve dni mu je res stalno sledil, potem pa je bolj ali manj izgubil zanimanje zanj in ga popolnoma ignorira.
Tajgr
Od 15. do 18. julija smo si privoščili par dni Bovca – tokrat prvič v razširjeni obliki. Moram reči, da je bilo pakiranje kar zabavno, živali pa so nas zelo presenetile, saj ni bilo popolnoma nobenega problema kar se tiče njihovega sobivanja. Tigr je takoj videl in vedel, kje ima svoj WC, Olafu smo za čez dan zunaj uredili kotiček za pašo, sicer pa je bil kar spuščen po sobi in brez izjeme vedno odskakljal v svojo kletko na WC, skratka, fantazija! Ugotovili smo sicer, da se Tigr izredno boji Olafa, ampak je bilo vsak dan kanec bolje. Saj bo, počasi.
All aboard!
Skupna večerja
Proti koncu meseca pa je bil čas za nov roadtrip – saj vendar nismo bili nikjer od začetka maja, ko smo šli v z belgijci okupirano Češko. Odpravili smo se v Split, kjer so bile organizirane 4 razstave – večerne oz. nočne. Sambo je bil prijavljen na obe državni, torej prvi in tretji dan, na mednarodnih je pa pavziral in navijal za prijatelje. Zaradi nepredvidenih zapletov smo se namesto z dvema avtoma odpravili z enim in sicer v postavi mi trije ter pasji prijateljici Katja s svojima kitajcema in Nina s sposojeno rusko tojko, Živa s švicarjema pa se nam je pridružila v soboto. Imeli smo se prav luštno! Razstava je bila dobro organizirana, vzdušje je bilo super, vročina je v večernih urah že tudi malo popustila, vseeno pa je ob 23ih še vedno bilo 34-36 stopinj….
Sambo je bil seveda vedno edini, čeprav sta na moje začudenje na razstavi celo bila en malinovc iz Švice in tervica iz Francije ter terv tudi iz Švice. Prvi dan je sodila Barbka Novak, Sambo je bil še malo scmarjen od poti, ampak se je vseeno kar ok predstavil, dobil je ok opis in vse, kar je lahko dobil.
V ringu s sodnico Barbko Novak
V BISu je veterane sodil Jorge Nallem iz Urugvaja in Sambo je prišel v izbor najlepših 5 veteranov, na stopničke pa žal ne. Na drugi razstavi naj bi nama sodil Hans van den Berg iz Nizozemske, pa so malo spremenili sodnike zaradi zamenjave irskega sodnika s španskim, zato nama je sodila Marja Talvitie s Finske. Nad Sambotom je bila navdušena, le zelo zaksrbljena, ko sem ji povedala, kake zdravstvene težave je imel - tako da mu sploh ni upala pogledati zob, da ga ne bi kaj bolelo , sem mu morala sama dvigniti žnablje. Ponovno je dobil vse in lep opis: Excellent type, a little round in skull, very typical topline, excellent croup, correctly angulated, good topline, moves still very typically and well according to his age, his movement is very good.
Ne vem, ali jo je tako presunilo, da sploh lahko še hodi, ali pa je bila le malce zmedena pri nareku. Kakorkoli, zelo ji je bil všeč in ga je na koncu še malo počohljala, Sambo pa se je seveda zelo upiral . V veteranih je sodila finska sodnica Tiina Taulos, prvo grupo pa je potem le sodil Hans VD Berg, ki mu je bil Sambo očitno zelo všeč, saj ga je že v pripravljalnem ringu večkrat pogledal, pa tudi v BIS ringu se mu je bolj posvetil, mislim, da ga je tudi edinega pobožal in mu pocmokal. No, v ožji izbor vseeno ni prišel, je bil pa vsaj še malo počohan. Po 4ih dneh v Splitu se je naša druščina razšla - punce so v ponedeljek opoldne šle domov, mi trije pa smo se ustavili še na Murterju, kjer smo našli en super kampek in tam uživali še do četrtka dopoldne. Tam je Sambo dvakrat malo zaplaval, prav dosti pa se mu vseeno ni ljubilo, mislim, da je imel res že poln kufer vročine in komajda-sence. Imeli smo se super, ampak Sambo je bil ob prihodu domov očitno vesel nižjih temperatur in tega, da imamo doma dejansko travo, ki je celo! zelene barve.
Vodaaaaa
The answer my friend, is blowing in the wind... ;)
Tako, takšna je bila naša prva polovica poletja, v drugi pa nas tudi čaka marsikatera dogodivščina. Sambo bo praznoval svoj okrogli rojstni dan, ki ga bo proslavil na agi4fun tekmi, konec meseca bomo delovni na CAC Trbovlje, začetek septembra pa prinaša drugi del tekmovalne sezone, kjer naju že prvi vikend čaka najprej agility tekma v Ljubljani na KD Krim, potem pa še RO tekma na najinem društvu, KD Barje. Še bo pestro!
Thursday, May 28, 2009
RO akcija
Druga polovica maja je bila posvečena RO tekmam – v nedeljo, 17.05. sva se udeležila RO tekme na KD Ljubljana, kjer sva v konkurenci 10ih tekmovalnih parov v RO II dosegla 4. mesto (z le 136 točkami od 170ih!). Nasplošno je bilo na tej tekmi zelo slabo delovno vzdušje, najbrž tudi zaradi izredne vročine, čeprav smo se sicer na tekmi povsem zabavali in se imeli lepo. Ampak tako pač je, pride kak dan, ko se vidi kategorično slabša delovna karma psov, kaj bi se človek sekiral. Sekiram se lahko le za neljub incident med tekmo, ko sem Sambeka med kazanjem neke vaje nehote s prstom butnila po smrčku – rezultat je viden na posnetku…
Teden kasneje je bila na vrsti še ena RO tekma v Ljubljani, tokrat na KD Krim. Tokrat nama je šlo dosti bolje, Sambo je bil večino proge lepo skoncentriran, le v zadnji četrtini se vidi očiten upad volje; nič hudega, vseeno je lepo opravil (in to kljub amaterskim rušilcem drevja v ozadju) tudi s to izredno vročo tekmo. Bila sva 5. od 12ih tekmovalnih parov, s 153 točkami od 170ih možnih.
Teden kasneje je bila na vrsti še ena RO tekma v Ljubljani, tokrat na KD Krim. Tokrat nama je šlo dosti bolje, Sambo je bil večino proge lepo skoncentriran, le v zadnji četrtini se vidi očiten upad volje; nič hudega, vseeno je lepo opravil (in to kljub amaterskim rušilcem drevja v ozadju) tudi s to izredno vročo tekmo. Bila sva 5. od 12ih tekmovalnih parov, s 153 točkami od 170ih možnih.
Friday, May 15, 2009
FMBB 2009
Leto je naokoli, prišel je maj in z njim čas za - belgianmanijo! Kot sem že napisala, smo se tudi letos odločili sodelovati na svetovnem prvenstvu belgijskih ovčarjev; Sambo iz očitnih razlogov ni tekel agija, sem ga pa prijavila na obe razstavi, svetovno in klubsko. Še dobro, da sem bila toliko realna, da sem ga prijavila v veterane (prijavila sem ga pred operacijo in vsemi sledečimi komplikacijami), sicer pa glede na vse, kar je revež dal skozi, sem predvsem vesela, da je še vedno z mano in glede na trenutno stanje nisem pričakovala drugega kot dobro zabavo in lepe počitnice v družbi poplave belgijcev – na razstavo jih je letos bilo prijavljenih kar 248, od tega 77 groenov!
Ker mi pisanje esejskih postov po raznih dogodkih vzame ogromno časa (da ne govorim potem še o prevodu v ang za tuje navijače), se bom tokrat skušala kontrolirati in bo tokratno poročilo predvsem fotoreportaža. Pa začnimo!
SREDA - ČEŠKA, PRIHAJAMO
Sreda se je začela malce nenavadno, namreč odhod je bil planiran ob 8ih, z Gregorjem pa sva nekaj čez 9 ugotovila, da sva v bistvu še vedno v postelji in ne že blizu meje. Moj telefon se je čez noč polnil v kuhinji, zato budnice z moje strani ni bilo; logično se mi je zdelo, da bo pred tako pomembnim dnem Gregor nastavil svojo budilko, Gregor pa je bil prepričan, da bom jaz nastavila uro. Nauk te zgodbe – ne zanašaj se na partnerja in ne jemlji stvari kot samoumevne :P.
No, vseeno smo se potem dokaj efektivno spravili k sebi in kmalu krenili na pot. Optimistično razpoloženi, z velikimi pričakovanji in malo treme. Do meje je vse potekalo brez težav, v Avstriji je potem začelo deževati – stalnica na naših potovanjih, saj še nismo doživeli pasjega dogodka (belgijskega ali splošnega) brez dežja. Češke sem se veselila iz več razlogov:
1. Prvih 500 razlogov je bilo cca 500 prijavljenih belgijcev :).
2. Pasji roadtripi so zakon, tega pa sem se še posebej veselila, saj smo prvič šli bolj turistično kot tekmovalno (3 dnevi potepanj, 2 dneva razstav).
3. Češko sem si zelo želela spoznati, sploh, ker je znana po gradovih, katere obožujem.
In prvega luštnega smo videli že na poti skozi Avstrijo.
Vmes smo izkoristili pol ure skoraj-sonca in naredili pavzo, da smo si privoščili malico in malo pretegnili noge.
Potem smo se še zabavali ob napisu, ki nam je zagotovil, da je konec naših prebavnih težav…
Zvečer smo prišli v prvo turistično destinacijo – staro, prijetno mestece Češky Krumlov.
Od tam smo imeli še slabo uro do B&B v kraju Orlik nad Vltavou (ja, smo namenoma bili tematski – če smo tu na Orlah, zakaj ne bi tam bili na Orliku), kjer smo se znašli pred manjšo zagato – nismo imeli njihovega naslova. Po slabi uri truda, nekaj živciranja in zabavanju lokalne bencinske postaje z vožnjo v krogu smo le prispeli na cilj – vas nekaj km stran, kjer ob 21.00 ni gorela luč v nobeni hiši, razen 'naši'. S Sambotom sva šla na kratek sprehod in reči moram, da česa takega še nisem doživela – pri nas se ob tej uri definitivno najde še kaka teta, ki ureja še zadnje stvari na vrtičku, klepeta s sosedo itd, tu pa ni bilo absolutno nikogar, še mačke nisva srečala. Res je nanavaden občutek sprehajati se po vasi, ki deluje popolnoma izumrlo – razen zavijanja vetra ni bilo slišati enega glasu, srečala nisva žive duše, vse hiše so bile v popolni temi… Ko sva se vrnila s sprehoda, sem Gregorju rekla, da imam občutek, kot da sem v kaki holivudski grozljivki, kjer naju bodo ponoči vaščani zapeli na kavlje, zvlekli iz postelj, sesekljali in vložili kot kumarice… Malo za šalo, malo zares, vas je bila naravnost spooky, zato pa je vse nadoknadil najin B&B. Kljub nekaj skurjenim živcem je bilo nočno tavanje vredno – lastnika sta izredno prijetna in zanimiva človeka, B&B je prelepo, rustično urejen, res gostišče z dušo, pa še zelo psom prijazni so. Definitivno so na seznamu teh, h katerim se bomo še vrnili!
B&B Stone Angel - Kamenny Andel
ČETRTEK – PRAGA
V četrtek sva se po dolgem, okrepčilnem spancu zbudila v napol sončno jutro. S Sambotom sva se odpravila na sprehod, po tem pa smo si privoščili zajtrk. Med jedjo sva klepetala z lastnikoma, med pakiranjem stvari v sobi pustila Sambota pri njih v pritličju, kjer jih je zabaval z glodanjem peteršilja, dajanjem tačk v čohanje in ignoriranjem njihove ptičarke, ki je postala kar grebenar – Sambo ji je očitno bil izredno sumljiv. Ko so stvari bile nazaj v avtu, smo se odpravili naprej – v Prago!
Po 10ih min smo našli brezplačen parkirni prostor, v nahrbtnik dali pijačo, sendviča, par pasjih piškotov in vodič po Pragi in vzeli pot pod noge. In verjemite, pot ni bila kratka ;). Prago smo prehodili po dolgem in počez, obdelali praktično ves center in naredili 13 km. Na srečo tisti dan kljub soncu ni bilo grozno vroče, sicer mislim, da nam ta podvig ne bi uspel, že tako smo bili vsi trije precej fuč. Najprej smo se dopravili do Karlovega mosta, kjer nas je takoj, ko smo po stopnicah prišli nanj, ujagala skupina Američanov – ena od njih je vzkliknila 'Look, it's a Belgian shepherd!' in skorajda padla v delirij, ko smo se blagohotno ustavili za dve minutki in malo poklepetali z njo. Dejala je, da jih je videla samo po knjigah in da je zelo vesela, da je enega končno videla tudi v živo; na koncu je prosila, če lahko poboža Sambeka in se mi nato še 3x zahvalila :). Ja, takrat sem že vedela, da bo Praga čudovita izkušnja.
Sprehod po Karlovem mostu
S Karlovega mostu smo se odpravili na stari mestni trg…
…tam malo počili, potem pa spet prečkali Karla in se odpravili na grad, potem pa se od gradu vzpeli še višje, na rob parka, si tam privoščili malico, nato pa se po lepo urejenih potkah spustili naravnost do mehiške restavracije, kjer smo se dobro in poceni najedli. Reči moram, da je bil sprehod po Pragi res fantastičen – v gneči na mestnem trgu ali kar tako na ulici, zaznala nisem niti enega čudnega pogleda zaradi psa, na skoraj vsaki še tako majhni zelenici srečaš kakega sprehajalca s psom – spuščenim! Praktično vsi psi so spuščeni, pa se prav nihče ne razburja zaradi tega, ne vodniki drugih psov ne civilisti. Na parku ob gradu so na tleh oznake, kje mora biti pes pripet, in tam so psi povečini res pripeti – tako je bilo tam, kjer je potka vodila mimo otroškega igrišča. Malo naprej je na tleh dejansko oznaka, kjer je pripet pes prečrtan z rdečo, zraven pa zelen znak s tekajočim psom (pri nas kvečjemu najdeš polno tabel 'V ta park pa ne smem', pa še tam, kjer jih ni, te lahko kdo namrščeno gleda…), in tam so čisto vsi psi spuščeni. Srečali smo kar nekaj malih psov, vodniki se niso niti umikali niti klicali psov, mirno smo se srečali in šli vsak svojo pot, srečali smo tudi dobermana, dalmatinca in en kup bull pasem in nepasem. V glavnem, ta sprehod je bil nadvse sproščen in prijeten in definitivno si ga želim še kdaj ponoviti. Za finiš smo šli v mehiško, kjer je bilo nekaj miz zunaj, pa vse zasedene, zato sem Gregorja poslala vprašat, ali lahko pridemo s psom noter. Čez nekaj sekund je bil zunaj in rekel, da so ga malo čudno gledali, kaj ta turist vendar sprašuje, tako da smo se odpravili do mize in še preden sta se najini riti končno počili na stol, je do nas že priletela natakarica s polno skledo vode, se sklonila k Sambotu in mu zagrulila: Pesek, bi malo vodičke? Skratka, Praga se je izkazala kot zelo lepo in prijazno mesto, popolnoma dog-friendly in s cenami, nižjimi kot pri nas, tako da se bomo tja definitivno še vrnili!
Pogled na grad
Spopad titanov na vhodu v grad
Počivanje v mehiški z obvezno jogi pozo
Po dolgem dnevu v Pragi smo se odpravili še do končne postaje našega potovanja, v kraj Roudnice nad Labem, 50 km severno od Prage. Prispeli smo v mesto in čim smo se pripeljali do mestnega trga, smo videli 3 skupine ljudi s šopki belgijcev na povodcih. Gregor je ustavil avto, jaz pa sem stekla do ene od skupin, zajela sapo, da bi enega od fantov vprašala, če govori angleško, pa na srečo izjavila le: ''Hi, sorry to bother you, could you tell me where the Belgian camp is?'' Na srečo zato, ker sem takoj, ko se je fant obrnil sredi mojega stavka, prepoznala enega od angleških tekmovalcev, ki so lani bili v Kočevju. To bi se zabaval ob mojem vprašanju… :) Kakorkoli, prijazno so nas usmerili do kampa, ki je bil le dober km stran, tam smo se utaborili na robu prizorišča in se podali na sprehod raziskati okolico – dolg sprehod zjutraj in 13 km po Pragi pač še ni bilo dovolj, zato je bilo treba nujno na sprehod še zvečer :P.
Naš tabor
PETEK – BIT' TURISTI JE LEPO, IA-IAAA-OOO
V petek zjutraj so nama zgodnjo budnico pripravili italijanski agilitaši, ki so glasno prekladali stvari meter od najnih glav, ob čemer so njihovi psi glasno komentirali dogajanje. Pa nič hudega, sva s Sambekom lahko vsaj šla na lep sprehod, preden se je agi dobro začel, tako da smo potem lahko zajtrk pojedli med navijanjem za našo ekipo. Zgodnje vstajanje je bilo dobro tudi zato, ker so se dež in oblaki prejšnjih dni poslovili in je pripekalo močno sonce, ki nas je potem spremljalo do konca našega bivanja tam.
Po zajtrku smo še malo poklepetali z našimi agilitaši (kamor štejemo tudi Melindo iz Hrvaške :) ), mimogrede srečali še italijansko-nizozemsko prijateljico Sandro z njenimi tervi in Dražena, predsednika hrvaškega belgijskega kluba. Nato smo se popokali v Yarisa in se zapeljali kakih 30 km stran v mesto Terezine, znano po stari utrdbi, ki so si jo prisvojili nacisti med 2. svetovno vojno – tako kot piše v vodiču, tam še zdaj vlada precej mračno, težko vzdušje, le nekaj km stran pa je nadvse prijetno mestece Litomeřice, kjer smo se malo sprehodili in pojedli odlično kosilo (ki mu je sledila najboljša ledena 'vroča' čokolada ever!).
Litomeřice – obleka ne naredi človeka oz. pri nekaterih tudi lepa obleka ni zagotovilo za lepo in damsko obnašanje
Popoldne smo še malo pogledali agi in IPO dogajanje, zvečer pa za las ušli hudi nevihti, ki je divjala dobro uro in pol. V šotoru sva pojedla večerjo ob spremljavi mogočnega lajtšova, potem pa je že bil čas za sladke sanje...
SOBOTA – SVETOVNA RAZSTAVA BELGIJSKIH OVČARJEV
Sobota se je, kot vsak dan, začela s sprehodom. Po njem sva se odpravila do razstavnih ringov, tam srečala Sandro in njeno prijateljico Cindy in se utaborila v njunem štabu. Sambo je kot rečeno bil prijavljen v razred veteranov, kjer je bilo prijavljenih 5 psov. Sodila je Angležinja Amanda McLaren, ki je po mojem mnenju zelo dobro opravila svoje delo – pse je temeljito pregledala, imela zelo lep odnos tako do psov kot do vodnikov in večino razredov odsodila čisto po mojem okusu :). Sambo je dobil oceno odlično in osvojil tretje mesto z naslednjim opisom:
''10 years, level bite, male of good size, good coat condition, typical head expression, good stop, a little round in skull, excellent pigmentation, excellent dark eyes, ears are set high and used well, good reach of leg, level topline, a bit long in body, good depth of chest, rather narrow in forechest, good bone and substance, good angulation, attentive – excellent presentation, good side gait, keeps topline in movement, a little stiff in rear.''
Tiste dni ni sicer nič šepal, je pa zadnja noga še vedno malo trda, kar se tudi vidi na posnetku.
Zmagal je Shepherd Oroya Terwipon, ki je zmagal v veteranih tudi naslednji dan.
Veterani samci
Čestitke za tretje mesto
Vsi veterančki so dobili senior hrano ter vitaminske dodatke, v razredu mladičev, najmlajših in mladih so vsi prijavljeni psi dobili igračke, skratka, organizatorji so res lepo poskrbeli za vse prijavljene pse. Razstava je bila zelo prijetna, minila je v prijetnem vzdušju in nam bo ostala tudi v zelo lepem spominu.
NEDELJA – KLUBSKA RAZSTAVA BELGIJSKIH OVČARJEV
Nedelja je bila zelo podobna soboti, le da je tokrat razstava bila klubska in je veteranske črnuhe sodil Michel Griol iz Francije. Tudi on je svoje delo dobro opravil, Sambo je dobil odlično in bil tokrat žal 4. od 4ih prijavljenih samcev.
''Complete scissors bite, good size, medium long body, sloping croup, short tail, good chest, straight angulation in the rear, good shoulder and neck, medium long head, long skull, good chiselling under eyes, black eyes, medium ears, good condition, good movement for his age, good character, narrow in front.''
Glede na vse skupaj sem z doseženim povsem zadovoljna – ob količini prijavljenih psov in špica sodnikih sta dve odlični oceni lep uspeh, poleg tega pa je Sambo dobil še dva lepa, realna opisa dveh specialistov. No ja, s kakšno od stvari se sicer ne strinjam povsem, jih pa glede na njegovo trenutno stanje razumem.
Razstava se je tako za nas končala in ostala mi bo v zelo lepem spominu, tudi zaradi vseh prijavljenih veteranov, ki so bili vsi po vrsti simpatični, še kako živahni in veseli fantje. Lepo je bilo videti pse, ki so pri taki starosti še tako polni življenja in s tipičnimi belgijskimi iskricami v očeh :).
Ko je bilo za nas tekmovanja konec, smo se še malo napasli ob pogledu na vse prisotne pse, navijali za naše agilitaše, poklepetali s tujimi prijatelji – nekatere že poznamo, z nekaterimi smo se prvič v živo videli prav tu in lepo jih je bilo srečati. Dež, ki je trajal le nekaj minut, je trajal ravno dovolj dolgo, da nam je malo zmešal štrene med pakiranjem stvari, ampak nič nam ni moglo pokvariti dobrega razpoloženja. Poslovili smo se od prijateljev in znancev ter se zgodaj popoldne odpravili na pot domov. Pot nazaj je minila mirno, malo pred izstopom iz države sva si privoščila še malo zabave – v iskanju nekega gradu, ki nama ga je priporočil moj oče, so naju skoraj do suhega izpili komarji, pa je pogled na prelepi grad sredi ničesar vse odtehtal.
Po fotkanju in kratkem sprehodu sva se odpravila naprej – in v mestu malo naprej slučajno zagledala GROMOZANSKI grad, moj oče je seveda mislil na tega. No, pa smo si privoščili še malo pavze in si ogledali grad z res fascinantnimi vrtovi in zbirko ujed.
Moj najljubši – sokol selec
Potovanje po Češki se je tako zaključilo na najboljši možen način – pardon, prej smo si privoščili še zadnjo večerjo… :)
Pred Dunajem so nas sicer malo upočasnili zastoji, sicer pa smo domov prispeli brez težav, četudi malo pozno – ob dveh ponoči. In kaj reči ob koncu tega potovanja? Sklep številka ena, počitnikovati na Češkem je dosti ceneje kot živeti v Sloveniji ;). Sicer pa smo se imeli res fantastično, po zaslugi te krasne države in njenih prijaznih ljudi ter seveda odlično organiziranega prvenstva, ki nam bo ostalo v najlepšem spominu. Še na mnoga!
Ker mi pisanje esejskih postov po raznih dogodkih vzame ogromno časa (da ne govorim potem še o prevodu v ang za tuje navijače), se bom tokrat skušala kontrolirati in bo tokratno poročilo predvsem fotoreportaža. Pa začnimo!
SREDA - ČEŠKA, PRIHAJAMO
Sreda se je začela malce nenavadno, namreč odhod je bil planiran ob 8ih, z Gregorjem pa sva nekaj čez 9 ugotovila, da sva v bistvu še vedno v postelji in ne že blizu meje. Moj telefon se je čez noč polnil v kuhinji, zato budnice z moje strani ni bilo; logično se mi je zdelo, da bo pred tako pomembnim dnem Gregor nastavil svojo budilko, Gregor pa je bil prepričan, da bom jaz nastavila uro. Nauk te zgodbe – ne zanašaj se na partnerja in ne jemlji stvari kot samoumevne :P.
No, vseeno smo se potem dokaj efektivno spravili k sebi in kmalu krenili na pot. Optimistično razpoloženi, z velikimi pričakovanji in malo treme. Do meje je vse potekalo brez težav, v Avstriji je potem začelo deževati – stalnica na naših potovanjih, saj še nismo doživeli pasjega dogodka (belgijskega ali splošnega) brez dežja. Češke sem se veselila iz več razlogov:
1. Prvih 500 razlogov je bilo cca 500 prijavljenih belgijcev :).
2. Pasji roadtripi so zakon, tega pa sem se še posebej veselila, saj smo prvič šli bolj turistično kot tekmovalno (3 dnevi potepanj, 2 dneva razstav).
3. Češko sem si zelo želela spoznati, sploh, ker je znana po gradovih, katere obožujem.
In prvega luštnega smo videli že na poti skozi Avstrijo.
Vmes smo izkoristili pol ure skoraj-sonca in naredili pavzo, da smo si privoščili malico in malo pretegnili noge.
Potem smo se še zabavali ob napisu, ki nam je zagotovil, da je konec naših prebavnih težav…
Zvečer smo prišli v prvo turistično destinacijo – staro, prijetno mestece Češky Krumlov.
Od tam smo imeli še slabo uro do B&B v kraju Orlik nad Vltavou (ja, smo namenoma bili tematski – če smo tu na Orlah, zakaj ne bi tam bili na Orliku), kjer smo se znašli pred manjšo zagato – nismo imeli njihovega naslova. Po slabi uri truda, nekaj živciranja in zabavanju lokalne bencinske postaje z vožnjo v krogu smo le prispeli na cilj – vas nekaj km stran, kjer ob 21.00 ni gorela luč v nobeni hiši, razen 'naši'. S Sambotom sva šla na kratek sprehod in reči moram, da česa takega še nisem doživela – pri nas se ob tej uri definitivno najde še kaka teta, ki ureja še zadnje stvari na vrtičku, klepeta s sosedo itd, tu pa ni bilo absolutno nikogar, še mačke nisva srečala. Res je nanavaden občutek sprehajati se po vasi, ki deluje popolnoma izumrlo – razen zavijanja vetra ni bilo slišati enega glasu, srečala nisva žive duše, vse hiše so bile v popolni temi… Ko sva se vrnila s sprehoda, sem Gregorju rekla, da imam občutek, kot da sem v kaki holivudski grozljivki, kjer naju bodo ponoči vaščani zapeli na kavlje, zvlekli iz postelj, sesekljali in vložili kot kumarice… Malo za šalo, malo zares, vas je bila naravnost spooky, zato pa je vse nadoknadil najin B&B. Kljub nekaj skurjenim živcem je bilo nočno tavanje vredno – lastnika sta izredno prijetna in zanimiva človeka, B&B je prelepo, rustično urejen, res gostišče z dušo, pa še zelo psom prijazni so. Definitivno so na seznamu teh, h katerim se bomo še vrnili!
B&B Stone Angel - Kamenny Andel
ČETRTEK – PRAGA
V četrtek sva se po dolgem, okrepčilnem spancu zbudila v napol sončno jutro. S Sambotom sva se odpravila na sprehod, po tem pa smo si privoščili zajtrk. Med jedjo sva klepetala z lastnikoma, med pakiranjem stvari v sobi pustila Sambota pri njih v pritličju, kjer jih je zabaval z glodanjem peteršilja, dajanjem tačk v čohanje in ignoriranjem njihove ptičarke, ki je postala kar grebenar – Sambo ji je očitno bil izredno sumljiv. Ko so stvari bile nazaj v avtu, smo se odpravili naprej – v Prago!
Po 10ih min smo našli brezplačen parkirni prostor, v nahrbtnik dali pijačo, sendviča, par pasjih piškotov in vodič po Pragi in vzeli pot pod noge. In verjemite, pot ni bila kratka ;). Prago smo prehodili po dolgem in počez, obdelali praktično ves center in naredili 13 km. Na srečo tisti dan kljub soncu ni bilo grozno vroče, sicer mislim, da nam ta podvig ne bi uspel, že tako smo bili vsi trije precej fuč. Najprej smo se dopravili do Karlovega mosta, kjer nas je takoj, ko smo po stopnicah prišli nanj, ujagala skupina Američanov – ena od njih je vzkliknila 'Look, it's a Belgian shepherd!' in skorajda padla v delirij, ko smo se blagohotno ustavili za dve minutki in malo poklepetali z njo. Dejala je, da jih je videla samo po knjigah in da je zelo vesela, da je enega končno videla tudi v živo; na koncu je prosila, če lahko poboža Sambeka in se mi nato še 3x zahvalila :). Ja, takrat sem že vedela, da bo Praga čudovita izkušnja.
Sprehod po Karlovem mostu
S Karlovega mostu smo se odpravili na stari mestni trg…
…tam malo počili, potem pa spet prečkali Karla in se odpravili na grad, potem pa se od gradu vzpeli še višje, na rob parka, si tam privoščili malico, nato pa se po lepo urejenih potkah spustili naravnost do mehiške restavracije, kjer smo se dobro in poceni najedli. Reči moram, da je bil sprehod po Pragi res fantastičen – v gneči na mestnem trgu ali kar tako na ulici, zaznala nisem niti enega čudnega pogleda zaradi psa, na skoraj vsaki še tako majhni zelenici srečaš kakega sprehajalca s psom – spuščenim! Praktično vsi psi so spuščeni, pa se prav nihče ne razburja zaradi tega, ne vodniki drugih psov ne civilisti. Na parku ob gradu so na tleh oznake, kje mora biti pes pripet, in tam so psi povečini res pripeti – tako je bilo tam, kjer je potka vodila mimo otroškega igrišča. Malo naprej je na tleh dejansko oznaka, kjer je pripet pes prečrtan z rdečo, zraven pa zelen znak s tekajočim psom (pri nas kvečjemu najdeš polno tabel 'V ta park pa ne smem', pa še tam, kjer jih ni, te lahko kdo namrščeno gleda…), in tam so čisto vsi psi spuščeni. Srečali smo kar nekaj malih psov, vodniki se niso niti umikali niti klicali psov, mirno smo se srečali in šli vsak svojo pot, srečali smo tudi dobermana, dalmatinca in en kup bull pasem in nepasem. V glavnem, ta sprehod je bil nadvse sproščen in prijeten in definitivno si ga želim še kdaj ponoviti. Za finiš smo šli v mehiško, kjer je bilo nekaj miz zunaj, pa vse zasedene, zato sem Gregorja poslala vprašat, ali lahko pridemo s psom noter. Čez nekaj sekund je bil zunaj in rekel, da so ga malo čudno gledali, kaj ta turist vendar sprašuje, tako da smo se odpravili do mize in še preden sta se najini riti končno počili na stol, je do nas že priletela natakarica s polno skledo vode, se sklonila k Sambotu in mu zagrulila: Pesek, bi malo vodičke? Skratka, Praga se je izkazala kot zelo lepo in prijazno mesto, popolnoma dog-friendly in s cenami, nižjimi kot pri nas, tako da se bomo tja definitivno še vrnili!
Pogled na grad
Spopad titanov na vhodu v grad
Počivanje v mehiški z obvezno jogi pozo
Po dolgem dnevu v Pragi smo se odpravili še do končne postaje našega potovanja, v kraj Roudnice nad Labem, 50 km severno od Prage. Prispeli smo v mesto in čim smo se pripeljali do mestnega trga, smo videli 3 skupine ljudi s šopki belgijcev na povodcih. Gregor je ustavil avto, jaz pa sem stekla do ene od skupin, zajela sapo, da bi enega od fantov vprašala, če govori angleško, pa na srečo izjavila le: ''Hi, sorry to bother you, could you tell me where the Belgian camp is?'' Na srečo zato, ker sem takoj, ko se je fant obrnil sredi mojega stavka, prepoznala enega od angleških tekmovalcev, ki so lani bili v Kočevju. To bi se zabaval ob mojem vprašanju… :) Kakorkoli, prijazno so nas usmerili do kampa, ki je bil le dober km stran, tam smo se utaborili na robu prizorišča in se podali na sprehod raziskati okolico – dolg sprehod zjutraj in 13 km po Pragi pač še ni bilo dovolj, zato je bilo treba nujno na sprehod še zvečer :P.
Naš tabor
PETEK – BIT' TURISTI JE LEPO, IA-IAAA-OOO
V petek zjutraj so nama zgodnjo budnico pripravili italijanski agilitaši, ki so glasno prekladali stvari meter od najnih glav, ob čemer so njihovi psi glasno komentirali dogajanje. Pa nič hudega, sva s Sambekom lahko vsaj šla na lep sprehod, preden se je agi dobro začel, tako da smo potem lahko zajtrk pojedli med navijanjem za našo ekipo. Zgodnje vstajanje je bilo dobro tudi zato, ker so se dež in oblaki prejšnjih dni poslovili in je pripekalo močno sonce, ki nas je potem spremljalo do konca našega bivanja tam.
Po zajtrku smo še malo poklepetali z našimi agilitaši (kamor štejemo tudi Melindo iz Hrvaške :) ), mimogrede srečali še italijansko-nizozemsko prijateljico Sandro z njenimi tervi in Dražena, predsednika hrvaškega belgijskega kluba. Nato smo se popokali v Yarisa in se zapeljali kakih 30 km stran v mesto Terezine, znano po stari utrdbi, ki so si jo prisvojili nacisti med 2. svetovno vojno – tako kot piše v vodiču, tam še zdaj vlada precej mračno, težko vzdušje, le nekaj km stran pa je nadvse prijetno mestece Litomeřice, kjer smo se malo sprehodili in pojedli odlično kosilo (ki mu je sledila najboljša ledena 'vroča' čokolada ever!).
Litomeřice – obleka ne naredi človeka oz. pri nekaterih tudi lepa obleka ni zagotovilo za lepo in damsko obnašanje
Popoldne smo še malo pogledali agi in IPO dogajanje, zvečer pa za las ušli hudi nevihti, ki je divjala dobro uro in pol. V šotoru sva pojedla večerjo ob spremljavi mogočnega lajtšova, potem pa je že bil čas za sladke sanje...
SOBOTA – SVETOVNA RAZSTAVA BELGIJSKIH OVČARJEV
Sobota se je, kot vsak dan, začela s sprehodom. Po njem sva se odpravila do razstavnih ringov, tam srečala Sandro in njeno prijateljico Cindy in se utaborila v njunem štabu. Sambo je kot rečeno bil prijavljen v razred veteranov, kjer je bilo prijavljenih 5 psov. Sodila je Angležinja Amanda McLaren, ki je po mojem mnenju zelo dobro opravila svoje delo – pse je temeljito pregledala, imela zelo lep odnos tako do psov kot do vodnikov in večino razredov odsodila čisto po mojem okusu :). Sambo je dobil oceno odlično in osvojil tretje mesto z naslednjim opisom:
''10 years, level bite, male of good size, good coat condition, typical head expression, good stop, a little round in skull, excellent pigmentation, excellent dark eyes, ears are set high and used well, good reach of leg, level topline, a bit long in body, good depth of chest, rather narrow in forechest, good bone and substance, good angulation, attentive – excellent presentation, good side gait, keeps topline in movement, a little stiff in rear.''
Tiste dni ni sicer nič šepal, je pa zadnja noga še vedno malo trda, kar se tudi vidi na posnetku.
Zmagal je Shepherd Oroya Terwipon, ki je zmagal v veteranih tudi naslednji dan.
Veterani samci
Čestitke za tretje mesto
Vsi veterančki so dobili senior hrano ter vitaminske dodatke, v razredu mladičev, najmlajših in mladih so vsi prijavljeni psi dobili igračke, skratka, organizatorji so res lepo poskrbeli za vse prijavljene pse. Razstava je bila zelo prijetna, minila je v prijetnem vzdušju in nam bo ostala tudi v zelo lepem spominu.
NEDELJA – KLUBSKA RAZSTAVA BELGIJSKIH OVČARJEV
Nedelja je bila zelo podobna soboti, le da je tokrat razstava bila klubska in je veteranske črnuhe sodil Michel Griol iz Francije. Tudi on je svoje delo dobro opravil, Sambo je dobil odlično in bil tokrat žal 4. od 4ih prijavljenih samcev.
''Complete scissors bite, good size, medium long body, sloping croup, short tail, good chest, straight angulation in the rear, good shoulder and neck, medium long head, long skull, good chiselling under eyes, black eyes, medium ears, good condition, good movement for his age, good character, narrow in front.''
Glede na vse skupaj sem z doseženim povsem zadovoljna – ob količini prijavljenih psov in špica sodnikih sta dve odlični oceni lep uspeh, poleg tega pa je Sambo dobil še dva lepa, realna opisa dveh specialistov. No ja, s kakšno od stvari se sicer ne strinjam povsem, jih pa glede na njegovo trenutno stanje razumem.
Razstava se je tako za nas končala in ostala mi bo v zelo lepem spominu, tudi zaradi vseh prijavljenih veteranov, ki so bili vsi po vrsti simpatični, še kako živahni in veseli fantje. Lepo je bilo videti pse, ki so pri taki starosti še tako polni življenja in s tipičnimi belgijskimi iskricami v očeh :).
Ko je bilo za nas tekmovanja konec, smo se še malo napasli ob pogledu na vse prisotne pse, navijali za naše agilitaše, poklepetali s tujimi prijatelji – nekatere že poznamo, z nekaterimi smo se prvič v živo videli prav tu in lepo jih je bilo srečati. Dež, ki je trajal le nekaj minut, je trajal ravno dovolj dolgo, da nam je malo zmešal štrene med pakiranjem stvari, ampak nič nam ni moglo pokvariti dobrega razpoloženja. Poslovili smo se od prijateljev in znancev ter se zgodaj popoldne odpravili na pot domov. Pot nazaj je minila mirno, malo pred izstopom iz države sva si privoščila še malo zabave – v iskanju nekega gradu, ki nama ga je priporočil moj oče, so naju skoraj do suhega izpili komarji, pa je pogled na prelepi grad sredi ničesar vse odtehtal.
Po fotkanju in kratkem sprehodu sva se odpravila naprej – in v mestu malo naprej slučajno zagledala GROMOZANSKI grad, moj oče je seveda mislil na tega. No, pa smo si privoščili še malo pavze in si ogledali grad z res fascinantnimi vrtovi in zbirko ujed.
Moj najljubši – sokol selec
Potovanje po Češki se je tako zaključilo na najboljši možen način – pardon, prej smo si privoščili še zadnjo večerjo… :)
Pred Dunajem so nas sicer malo upočasnili zastoji, sicer pa smo domov prispeli brez težav, četudi malo pozno – ob dveh ponoči. In kaj reči ob koncu tega potovanja? Sklep številka ena, počitnikovati na Češkem je dosti ceneje kot živeti v Sloveniji ;). Sicer pa smo se imeli res fantastično, po zaslugi te krasne države in njenih prijaznih ljudi ter seveda odlično organiziranega prvenstva, ki nam bo ostalo v najlepšem spominu. Še na mnoga!
Saturday, April 18, 2009
Nabiranje kondicije
Da ne boste mislili, da nam je en izlet v tednu bil dovolj… Konkretno smo se šli prevetriti še dvakrat, s švicarji smo šli obudit spomin na vodne užitke v Iški vintgar, z Gregorjem pa smo osvojili še Limbarsko goro :).
Živa s Klarkom in Leio
Na poti na Limbarsko
Pod vrhom Limbarske gore
Živa s Klarkom in Leio
Na poti na Limbarsko
Pod vrhom Limbarske gore
Saturday, April 11, 2009
Ponovno v pogonu
Spet je minilo že kar nekaj časa od našega zadnjega javljanja. Kot vedno pri nas, to še ne pomeni, da se nič ni medtem zgodilo. Sambotu so po treh tednih odstranili šive in že takrat je bilo očitno, da se je vse skupaj zelo lepo zacelilo, zdaj, mesec kasneje, pa lahko rečem samo Uau. Glede na to, kakšen je bil videti po operaciji, si nikoli ne bi mislila, da bo zdaj vse skupaj tako neopazno. Od spredaj se od blizu vidi, da je malo udrto, s strani se pa pod določenimi koti kar opazi, da linija ni prava, pod drugimi se pa sploh ne vidi nič.
Sicer se dobro počuti, je normalne volje, torej hajper, nevrotičen in deli zobade vsenaokrog; ima nenavadno dober apetit, tako da sem ga uspela konkretno zrediti – zaradi gibalnih težav sva obiskala fizioterapevtko, ki je bila kar malo šokirana zaradi njegove postave (najbrž je mislila, da sem se po telefonu šalila, ko sem rekla, da sploh ne rabimo RTG posnetkov delat, saj nima kaj skriti…). Sicer sem ji potem povedala, da je to zanj že lepo normalno vitko, da je do pred nekaj leti imel še 4 kg manj, tako da ima že celo življenje težave s premajhno težo (no, če smo pošteni, težave imam jaz, njemu je čisto fajn). Kakorkoli, res je potreboval kako kilo več, zdaj ko se je ojačal pa bom malenkost zmanjšala obrok, ohranila priboljške, aktivnosti pa tako ali tako počasi povečujemo, tako da upam, da bomo prišli na pravo razmerje, ko ne bo ne radiatorski ne pretežak za sklepe.
Pa še fotodokumentacija nekaterih izletov v zadnjem mesecu:
V prelepem zimskem Bovcu
Izlet na Sv. Jakob
Ni videti slabo za post-rakavega skoraj 10-letnika brez polovice nosne kosti, kaj? ;)
Sicer se dobro počuti, je normalne volje, torej hajper, nevrotičen in deli zobade vsenaokrog; ima nenavadno dober apetit, tako da sem ga uspela konkretno zrediti – zaradi gibalnih težav sva obiskala fizioterapevtko, ki je bila kar malo šokirana zaradi njegove postave (najbrž je mislila, da sem se po telefonu šalila, ko sem rekla, da sploh ne rabimo RTG posnetkov delat, saj nima kaj skriti…). Sicer sem ji potem povedala, da je to zanj že lepo normalno vitko, da je do pred nekaj leti imel še 4 kg manj, tako da ima že celo življenje težave s premajhno težo (no, če smo pošteni, težave imam jaz, njemu je čisto fajn). Kakorkoli, res je potreboval kako kilo več, zdaj ko se je ojačal pa bom malenkost zmanjšala obrok, ohranila priboljške, aktivnosti pa tako ali tako počasi povečujemo, tako da upam, da bomo prišli na pravo razmerje, ko ne bo ne radiatorski ne pretežak za sklepe.
Pa še fotodokumentacija nekaterih izletov v zadnjem mesecu:
V prelepem zimskem Bovcu
Izlet na Sv. Jakob
Ni videti slabo za post-rakavega skoraj 10-letnika brez polovice nosne kosti, kaj? ;)
Tuesday, March 10, 2009
Zadnje dejanje
Upam, da je za nami končno tudi zadnje dejanje tegale epskega boja, Sambo je namreč v sredo, 18.02., bil operiran. Tule je še zadnje bolniško poročilo z naše strani, potem pa upam, da bojo tule samo še novice o uspehih na tekmah in osvojenih hribih :).
CT konec januarja je pokazal, da se je tumor zelo zmanjšal, torej je obsevanje bilo uspešno. Ker gre za sarkom in ne za karcinom, je bilo za pričakovati, da tumor ne bo popolnoma izginil, ampak se je dobro skrčil, tako da smo veseli. Na operacijo je z nami šel krvodajalski seter, saj je bilo dosti možnosti, da bi Sambo precej krvavel in bi potreboval transfuzijo. Vse je šlo ok, ostanek tumorja je bil lepo viden, so vse spraskali ven, ostalo tkivo ni nič prizadeto od obsevanja , krvavel pa ni kaj dosti, tako da smo setru Miniju kri puščali zastonj, ampak nič hudega... Kri lahko shranijo za tri tedne, mogoče pa komu drugemu prav pride...
V noči po operaciji Sambo kar ni vedel, kam bi se dal, potem se je le dovolj pomiril, da smo lahko prvič malo zadremali - okrog 4ih. Pred tem se je samo n-krat odmajal iz dnevne v predsobo in nazaj, vmes sva v predsobi na tleh oba zakinkala za 5 min, pa smo bili spet pokonci... No, ob 4ih smo malo zaspali, jaz sem si navila budilko na vsako uro, da sem vrgla uč nanj, sicer sem se pa sama zbujala skoraj na pol ure. Naslednji dnevi so minili v napetem čakanju, če je vse ok, če bo normalno jedel, hodil...
Sambo zvečer po operaciji
Žal so se pojavile rahle komplikacije - Sambo je začel opazno šepati na levo sprednjo nogo in ko sem jo med pregledovanjem malo močneje stisnila, sem kar odskočila, občutek je bil, kot da bi božala vodno blazino, na otip je bila cela mehurčkasta. Na veterini so ugotovili, da je prišlo do emfizema - ker so Sambotu odstranili kost nosnega grebena, ni več 'kanala', ki bi zrak vodil direktno v pljuča, zato gre zrak ob vdihu kamorkoli lahko, torej v podkožje. Tako se mu je zrak nabral po celem telesu, najbolj opazno v levi nogi in od vratu do konca reber. Ja, na otip je res tako ogabno, kot se bere, so pa rekli, da je malo neprijetno, ampak neboleče in nenevarno, izginilo naj bi v nekaj dneh. Sambo je pri vetih ostal nekaj ur, da je dobil infuzijo ter intravenozno protibolečinsko zadevo, potem pa še protibolečinski obliž z večdnevnim delovanjem - za kar so mu naredili še 15x10 rupo na boku :P. Skratka, revež ni bil videti ravno vrhunsko, s pobritim & prešitim obrazom, nogami (zaradi kanil) in boka ter airbagi pod kožo, a se je vsaj bolje počutil.
Po desetih dneh...
Zdaj, po treh tednih, je videti že mnogo, mnogo bolje. Obraz se je zelo lepo zacelil, dlaka precej zrasla, edino luknja v boku se ne pusti pregnati; zraka pod kožo ima še minimalno, normalne volje je, apetit je dober, pojavila pa se je še ena posledica operacije in komplikacij - zaradi dveh tednov zmanjšanega gibanja je malo olesenel in ima nekaj težav z zadnjimi nogami, a gre vsak dan malo bolje in hodiva na normalno dolge sprehode. Vsekakor upam, da bo še to čimhitreje mimo, se je že čisto preveč zavleklo tole okrevanje. Je že tako, da starejše telo vseeno rabi dlje časa za regeneracijo, ampak verjamem, da bo tudi to kmalu za nami.
V četrtek gremo šive ven vzet, upam, da bomo s tem rakavo poglavje za vedno pustili za sabo, vsekakor smo optimisti glede na vedno boljše počutje. Z boljšim počutjem pa smo posledično tudi boljše volje in tako že planiramo nove letošnje dogodivščine :). Sambeka sem prijavila na svetovno razstavo, ki bo oktobra v Bratislavi, v naslednjih dveh tednih ga bom prijavila tudi na svetovno razstavo belgijcev v okviru svetovnega prvenstva belgijcev, ki bo kot vsako leto maja, tokrat na Češkem. Skratka, veselimo se novih, čimbolj uspešnih bojev :).
CT konec januarja je pokazal, da se je tumor zelo zmanjšal, torej je obsevanje bilo uspešno. Ker gre za sarkom in ne za karcinom, je bilo za pričakovati, da tumor ne bo popolnoma izginil, ampak se je dobro skrčil, tako da smo veseli. Na operacijo je z nami šel krvodajalski seter, saj je bilo dosti možnosti, da bi Sambo precej krvavel in bi potreboval transfuzijo. Vse je šlo ok, ostanek tumorja je bil lepo viden, so vse spraskali ven, ostalo tkivo ni nič prizadeto od obsevanja , krvavel pa ni kaj dosti, tako da smo setru Miniju kri puščali zastonj, ampak nič hudega... Kri lahko shranijo za tri tedne, mogoče pa komu drugemu prav pride...
V noči po operaciji Sambo kar ni vedel, kam bi se dal, potem se je le dovolj pomiril, da smo lahko prvič malo zadremali - okrog 4ih. Pred tem se je samo n-krat odmajal iz dnevne v predsobo in nazaj, vmes sva v predsobi na tleh oba zakinkala za 5 min, pa smo bili spet pokonci... No, ob 4ih smo malo zaspali, jaz sem si navila budilko na vsako uro, da sem vrgla uč nanj, sicer sem se pa sama zbujala skoraj na pol ure. Naslednji dnevi so minili v napetem čakanju, če je vse ok, če bo normalno jedel, hodil...
Sambo zvečer po operaciji
Žal so se pojavile rahle komplikacije - Sambo je začel opazno šepati na levo sprednjo nogo in ko sem jo med pregledovanjem malo močneje stisnila, sem kar odskočila, občutek je bil, kot da bi božala vodno blazino, na otip je bila cela mehurčkasta. Na veterini so ugotovili, da je prišlo do emfizema - ker so Sambotu odstranili kost nosnega grebena, ni več 'kanala', ki bi zrak vodil direktno v pljuča, zato gre zrak ob vdihu kamorkoli lahko, torej v podkožje. Tako se mu je zrak nabral po celem telesu, najbolj opazno v levi nogi in od vratu do konca reber. Ja, na otip je res tako ogabno, kot se bere, so pa rekli, da je malo neprijetno, ampak neboleče in nenevarno, izginilo naj bi v nekaj dneh. Sambo je pri vetih ostal nekaj ur, da je dobil infuzijo ter intravenozno protibolečinsko zadevo, potem pa še protibolečinski obliž z večdnevnim delovanjem - za kar so mu naredili še 15x10 rupo na boku :P. Skratka, revež ni bil videti ravno vrhunsko, s pobritim & prešitim obrazom, nogami (zaradi kanil) in boka ter airbagi pod kožo, a se je vsaj bolje počutil.
Po desetih dneh...
Zdaj, po treh tednih, je videti že mnogo, mnogo bolje. Obraz se je zelo lepo zacelil, dlaka precej zrasla, edino luknja v boku se ne pusti pregnati; zraka pod kožo ima še minimalno, normalne volje je, apetit je dober, pojavila pa se je še ena posledica operacije in komplikacij - zaradi dveh tednov zmanjšanega gibanja je malo olesenel in ima nekaj težav z zadnjimi nogami, a gre vsak dan malo bolje in hodiva na normalno dolge sprehode. Vsekakor upam, da bo še to čimhitreje mimo, se je že čisto preveč zavleklo tole okrevanje. Je že tako, da starejše telo vseeno rabi dlje časa za regeneracijo, ampak verjamem, da bo tudi to kmalu za nami.
V četrtek gremo šive ven vzet, upam, da bomo s tem rakavo poglavje za vedno pustili za sabo, vsekakor smo optimisti glede na vedno boljše počutje. Z boljšim počutjem pa smo posledično tudi boljše volje in tako že planiramo nove letošnje dogodivščine :). Sambeka sem prijavila na svetovno razstavo, ki bo oktobra v Bratislavi, v naslednjih dveh tednih ga bom prijavila tudi na svetovno razstavo belgijcev v okviru svetovnega prvenstva belgijcev, ki bo kot vsako leto maja, tokrat na Češkem. Skratka, veselimo se novih, čimbolj uspešnih bojev :).
Subscribe to:
Posts (Atom)
