CT konec januarja je pokazal, da se je tumor zelo zmanjšal, torej je obsevanje bilo uspešno. Ker gre za sarkom in ne za karcinom, je bilo za pričakovati, da tumor ne bo popolnoma izginil, ampak se je dobro skrčil, tako da smo veseli. Na operacijo je z nami šel krvodajalski seter, saj je bilo dosti možnosti, da bi Sambo precej krvavel in bi potreboval transfuzijo. Vse je šlo ok, ostanek tumorja je bil lepo viden, so vse spraskali ven, ostalo tkivo ni nič prizadeto od obsevanja , krvavel pa ni kaj dosti, tako da smo setru Miniju kri puščali zastonj, ampak nič hudega... Kri lahko shranijo za tri tedne, mogoče pa komu drugemu prav pride...
V noči po operaciji Sambo kar ni vedel, kam bi se dal, potem se je le dovolj pomiril, da smo lahko prvič malo zadremali - okrog 4ih. Pred tem se je samo n-krat odmajal iz dnevne v predsobo in nazaj, vmes sva v predsobi na tleh oba zakinkala za 5 min, pa smo bili spet pokonci... No, ob 4ih smo malo zaspali, jaz sem si navila budilko na vsako uro, da sem vrgla uč nanj, sicer sem se pa sama zbujala skoraj na pol ure. Naslednji dnevi so minili v napetem čakanju, če je vse ok, če bo normalno jedel, hodil...
Sambo zvečer po operaciji
Žal so se pojavile rahle komplikacije - Sambo je začel opazno šepati na levo sprednjo nogo in ko sem jo med pregledovanjem malo močneje stisnila, sem kar odskočila, občutek je bil, kot da bi božala vodno blazino, na otip je bila cela mehurčkasta. Na veterini so ugotovili, da je prišlo do emfizema - ker so Sambotu odstranili kost nosnega grebena, ni več 'kanala', ki bi zrak vodil direktno v pljuča, zato gre zrak ob vdihu kamorkoli lahko, torej v podkožje. Tako se mu je zrak nabral po celem telesu, najbolj opazno v levi nogi in od vratu do konca reber. Ja, na otip je res tako ogabno, kot se bere, so pa rekli, da je malo neprijetno, ampak neboleče in nenevarno, izginilo naj bi v nekaj dneh. Sambo je pri vetih ostal nekaj ur, da je dobil infuzijo ter intravenozno protibolečinsko zadevo, potem pa še protibolečinski obliž z večdnevnim delovanjem - za kar so mu naredili še 15x10 rupo na boku :P. Skratka, revež ni bil videti ravno vrhunsko, s pobritim & prešitim obrazom, nogami (zaradi kanil) in boka ter airbagi pod kožo, a se je vsaj bolje počutil.
Po desetih dneh...
Zdaj, po treh tednih, je videti že mnogo, mnogo bolje. Obraz se je zelo lepo zacelil, dlaka precej zrasla, edino luknja v boku se ne pusti pregnati; zraka pod kožo ima še minimalno, normalne volje je, apetit je dober, pojavila pa se je še ena posledica operacije in komplikacij - zaradi dveh tednov zmanjšanega gibanja je malo olesenel in ima nekaj težav z zadnjimi nogami, a gre vsak dan malo bolje in hodiva na normalno dolge sprehode. Vsekakor upam, da bo še to čimhitreje mimo, se je že čisto preveč zavleklo tole okrevanje. Je že tako, da starejše telo vseeno rabi dlje časa za regeneracijo, ampak verjamem, da bo tudi to kmalu za nami.
V četrtek gremo šive ven vzet, upam, da bomo s tem rakavo poglavje za vedno pustili za sabo, vsekakor smo optimisti glede na vedno boljše počutje. Z boljšim počutjem pa smo posledično tudi boljše volje in tako že planiramo nove letošnje dogodivščine :). Sambeka sem prijavila na svetovno razstavo, ki bo oktobra v Bratislavi, v naslednjih dveh tednih ga bom prijavila tudi na svetovno razstavo belgijcev v okviru svetovnega prvenstva belgijcev, ki bo kot vsako leto maja, tokrat na Češkem. Skratka, veselimo se novih, čimbolj uspešnih bojev :).
No comments:
Post a Comment