Kot drugo bi čestitala Klarku, Sambotovemu definitivno najbolj cool prijatelju, ki je na razstavi CAC Hrušica dne 31. maja dosegel izreden uspeh in osvojil naslov najlepšega psa razstave! Čestitke Klarku, njegovi Živi ter Nini, ki ga je na tej razstavi tako uspešno razstavljala. Žal pa nam tisti vikend ne bo ostal le v lepem spominu zaradi Klarkove zmage, saj smo v petek, torej dva dni pred razstavo, doživeli zelo neprijeten dogodek. Bila sem pod tušem, ko je Gregor prišel v kopalnico in me vprašal, ali bom še dolgo. Ker sem imela lase polne šampona, nisem bila najbolj vesela priganjanja, zato sem ga vprašala, zakaj se mu mudi. Odgovoril je, da bi si rad malo nogo spral… in pokazal levo nogo, ki je bil popolnoma krvava od kolena do podplatov. S Sambotom sta se vračala s sprehoda in ko sta šla mimo sosedove hiše, je Gregor prijel Sambota za ovratnico. Bila je že skoraj popolna tema, zato je šele takrat, ko je šel mimo vhoda v hišo, videl, da je sosedov pes na vrhu stopnic in da vrata niso zaprta. Sosedov pes je mešanec med srednjeazijskim, kavkaškim ovčarjem in rottweilerjem, skratka, nekaj zelo lahkokategornega in predvsem zelo pacifističnega – in je totalno alergičen na Sambota. Pognal se je po stopnicah, sosed je stal na dnu stopnic in namesto, da bi psu zaprl vrata pred nosom, mu je rekel Sedi. Najbrž ni potrebno razlagati, da ga je pes zignoriral; skočil je v Sambota, ga zbil na tla, potem je pa Gregor stopil vmes in je pes prešel s Sambota na Gregorja. Ugriznil ga je v levo nogo, ga zbil na tla in ga držal več sekund. Sosed se je končno vmešal, pes je spustil Gregorja – in ponovno napadel Sambota. Potem so se nekako le končno ločili. Moja uboga fanta sta tako prikrevsala domov, jaz sem klicala policijo, potem pa Živo, saj na hitro na Sambotu nisem našla nobenih poškodb razen rane pod levo sprednjo nogo, nisem pa želela tvegati kake sepse v primeru, da jaz rane ne bi našla, saj sem morala peljati Gregorja na urgenco. Midva sva tako letela na urgenco, kjer so Gregorju rane počistili in obrezali, Živa pa je medtem pregledala Sambota. Revež je 4 dni komaj hodil, na srečo bolj od udarca kot od česa drugega, saj je na srečo res bil le malo pogrižen pod nogo in po trebuhu – ponovno zahvaljujoč njegovi bulletproof dlaki, drugače ne vem, kako bi se vse skupaj končalo… Gregor žal (pravzaprav – na srečo!) ni tako poraščen kot Sambo, tako da se je zanj končalo malo slabše – nogo je imel kar dobro naluknjano in šele po cca 6ih tednih jo je lahko bolj ali manj normalno uporabljal. Skratka, nič nam ne prizanašajo, kot da bolezen za Sambota še ni bila dovolj, se je ravno začel malo skupaj sestavljati, pa se je to zgodilo… Na srečo je bolečina očitno minila po nekaj dneh, tako da je bil po dveh tednih že v normalnem stanju.
Junija je vedno kar pestro kar se pasjih aktivnosti tiče in tudi letos je bilo tako. 13.06. je moje društvo, KD Barje, organiziralo agi tekmo, kjer sem pomagala kot del tehnične ekipe in prispevala svoj žametni bas za napovedovanje tekmovalcev. Gregor in Sambo sta vmes prišla malo pozdravit, tako da sem izkoristila priložnost in s Sambotom odtekla jumping tek v veteranih, torej na nižjih ovirah. Šlo mu je prav dobro, le deloval je malo zmedeno, kot da ne more verjeti, da spet teče agi. Verjamem, da se bo hitro spet navadil… Naslednji dan sva se udeležila RO tekme na KD Pluton, tokrat prvič v RO III kategoriji. Bila sem malo skeptična, saj nekaterih vaj za to kategorijo nisva nikoli povadila (sem imela namen, pa se je potem zgodil napad in Sambo nekako ni bil v stanju za treninge), ampak se je izšlo odlično. Tekmovali sva samo dve tekmovalki s svojima fantoma, s Sambotom sva bila druga, ampak sem z najinim delom izredno zadovoljna – dobila sva 182 točk od 190, Sambo se je res odlično odrezal, najino konkurenco, Majo in Nela, pa je tako ali tako vedno veselje pogledati.
Konec meseca, 27. junija, sva se udeležila agi tekme v Domžalah. To je bila prva Sambotova tekma od konca lanske sezone in kakor sem bila pred najinim nastopom hladna kot špricer, sem na štartu začutila en konkreten cmok v grlu. Pol leta nazaj nismo vedeli, ali bo Sambo konec junija še živ, zdaj pa je ne samo bil živ, ampak je s peno na gobcu in steklenimi očmi rjovel na štartu agi teka. Začetek julija sva se potem udeležila še tekem v Ljubljani in Portorožu, povsod sva dobro opravila, le jaz se moram navaditi na počasnejši tempo in temu primerno prilagoditi vodenje. Agi je zakon!
Začetek julija nam je prineslo novo presenečenje. Nekega dne sva se s Sambotom odpravljala na sprehod in sem slišala glasno, mladičkasto mijavkanje. Nič takega, sem si mislila, saj je sezona mačjih legel na vasi. Ko sva se vrnila s sprehoda, je mijavkanje bilo še vedno prisotno, le dosti bližje se ga je slišalo. Zaprla sem vhodna vrata, se obrnila – in vame se je zazrl par velikih, prosečih, rumeno-zelenih oči. Mali mic je stal na kupu dil za našim orehom, in ko sem ga vprašala, od kje se je vzel, se je s tako ihto vrgel na drevo in se obesil na deblo tik nad mojo glavo ter se ob tem tako pretresljivo drl, da sem mislila, da mi bo skočil na glavo. Nekaj minut sem ga čohala, tudi Sambo ga je prišel pogledat, potem pa sva midva šla noter – jaz v upanju, da bo po hitrem postopku šel nazaj k mami, da se mi ne bi bilo treba več ubadati z njim… Seveda sem se motila. Ko sem čez nekaj ur šla ven, ga sicer ni bilo več na dilah, zato pa se mi je zdelo, da sem ga slišala naslednji dan in še dan za tem. Tretji dan, v četrtek, sem se vrnila z agi treninga in ponovno slišala dretje, tokrat spet bližje. Gregor je rekel, da je mlada mačka v grmovju naprej ob cesti in sosed mu je rekel, da jo je nekdo vrgel iz avta. Seveda je bil to isti muc; drobni tigerček z velikimi, otožnimi očmi. Revše je bilo res malo in očitno je bil sam zunaj že (vsaj) četrti dan. Nisem ga mogla več poslušati in gledati, po kratkem lovu je bil mic v mojem naročju in minuto zatem nastanjen v Olafovi sobni kletki.
I kill you, finger!
Naslednji dnevi so bili kar pestri – jaz prav bogatih izkušenj z mačkami nimam, Gregor pa sploh ne. Ampak z dobro voljo se da marsikaj zimprovizirati, in tako je mic kmalu zadovoljno predel v dnevni sobi v Olafovi kletki, tepel impro igračo, obešeno v kletki, takoj uporabil Olafov kotni WC za to kletko in jedel namočene Sambotove brikete. In se mirno španciral med dvema psoma, namreč niti ne pol ure po uspešnem ulovu je na čuvanje prišla stara znanka, prijateljičina šarpejka Kona alias Fikus.
Mic je bil z nami dan, dva, začela sem pošiljati maile in oglase zanj, Sambo je po nekaj dneh nehal prežati nanj 24/7 in nonstop hoditi za njim, namreč že od samega začetka je strasten preganjalec mačk in je vse življenje skrbel za dobro kondicijo okoliških mačk – če pa je kakšno spravil v kot, pa jo je z nogo pobezal, da bi še malo tekla. Statična mačka pač ni zanimiva mačka. No, na mica se je presenetljivo hitro navadil, prve dni mu je res stalno sledil, potem pa je bolj ali manj izgubil zanimanje zanj in ga popolnoma ignorira.
Tajgr
Od 15. do 18. julija smo si privoščili par dni Bovca – tokrat prvič v razširjeni obliki. Moram reči, da je bilo pakiranje kar zabavno, živali pa so nas zelo presenetile, saj ni bilo popolnoma nobenega problema kar se tiče njihovega sobivanja. Tigr je takoj videl in vedel, kje ima svoj WC, Olafu smo za čez dan zunaj uredili kotiček za pašo, sicer pa je bil kar spuščen po sobi in brez izjeme vedno odskakljal v svojo kletko na WC, skratka, fantazija! Ugotovili smo sicer, da se Tigr izredno boji Olafa, ampak je bilo vsak dan kanec bolje. Saj bo, počasi.
All aboard!
Skupna večerja
Proti koncu meseca pa je bil čas za nov roadtrip – saj vendar nismo bili nikjer od začetka maja, ko smo šli v z belgijci okupirano Češko. Odpravili smo se v Split, kjer so bile organizirane 4 razstave – večerne oz. nočne. Sambo je bil prijavljen na obe državni, torej prvi in tretji dan, na mednarodnih je pa pavziral in navijal za prijatelje. Zaradi nepredvidenih zapletov smo se namesto z dvema avtoma odpravili z enim in sicer v postavi mi trije ter pasji prijateljici Katja s svojima kitajcema in Nina s sposojeno rusko tojko, Živa s švicarjema pa se nam je pridružila v soboto. Imeli smo se prav luštno! Razstava je bila dobro organizirana, vzdušje je bilo super, vročina je v večernih urah že tudi malo popustila, vseeno pa je ob 23ih še vedno bilo 34-36 stopinj….
Sambo je bil seveda vedno edini, čeprav sta na moje začudenje na razstavi celo bila en malinovc iz Švice in tervica iz Francije ter terv tudi iz Švice. Prvi dan je sodila Barbka Novak, Sambo je bil še malo scmarjen od poti, ampak se je vseeno kar ok predstavil, dobil je ok opis in vse, kar je lahko dobil.
V ringu s sodnico Barbko Novak
V BISu je veterane sodil Jorge Nallem iz Urugvaja in Sambo je prišel v izbor najlepših 5 veteranov, na stopničke pa žal ne. Na drugi razstavi naj bi nama sodil Hans van den Berg iz Nizozemske, pa so malo spremenili sodnike zaradi zamenjave irskega sodnika s španskim, zato nama je sodila Marja Talvitie s Finske. Nad Sambotom je bila navdušena, le zelo zaksrbljena, ko sem ji povedala, kake zdravstvene težave je imel - tako da mu sploh ni upala pogledati zob, da ga ne bi kaj bolelo , sem mu morala sama dvigniti žnablje. Ponovno je dobil vse in lep opis: Excellent type, a little round in skull, very typical topline, excellent croup, correctly angulated, good topline, moves still very typically and well according to his age, his movement is very good.
Ne vem, ali jo je tako presunilo, da sploh lahko še hodi, ali pa je bila le malce zmedena pri nareku. Kakorkoli, zelo ji je bil všeč in ga je na koncu še malo počohljala, Sambo pa se je seveda zelo upiral . V veteranih je sodila finska sodnica Tiina Taulos, prvo grupo pa je potem le sodil Hans VD Berg, ki mu je bil Sambo očitno zelo všeč, saj ga je že v pripravljalnem ringu večkrat pogledal, pa tudi v BIS ringu se mu je bolj posvetil, mislim, da ga je tudi edinega pobožal in mu pocmokal. No, v ožji izbor vseeno ni prišel, je bil pa vsaj še malo počohan. Po 4ih dneh v Splitu se je naša druščina razšla - punce so v ponedeljek opoldne šle domov, mi trije pa smo se ustavili še na Murterju, kjer smo našli en super kampek in tam uživali še do četrtka dopoldne. Tam je Sambo dvakrat malo zaplaval, prav dosti pa se mu vseeno ni ljubilo, mislim, da je imel res že poln kufer vročine in komajda-sence. Imeli smo se super, ampak Sambo je bil ob prihodu domov očitno vesel nižjih temperatur in tega, da imamo doma dejansko travo, ki je celo! zelene barve.
Vodaaaaa
The answer my friend, is blowing in the wind... ;)
Tako, takšna je bila naša prva polovica poletja, v drugi pa nas tudi čaka marsikatera dogodivščina. Sambo bo praznoval svoj okrogli rojstni dan, ki ga bo proslavil na agi4fun tekmi, konec meseca bomo delovni na CAC Trbovlje, začetek septembra pa prinaša drugi del tekmovalne sezone, kjer naju že prvi vikend čaka najprej agility tekma v Ljubljani na KD Krim, potem pa še RO tekma na najinem društvu, KD Barje. Še bo pestro!
No comments:
Post a Comment