Ker mi pisanje esejskih postov po raznih dogodkih vzame ogromno časa (da ne govorim potem še o prevodu v ang za tuje navijače), se bom tokrat skušala kontrolirati in bo tokratno poročilo predvsem fotoreportaža. Pa začnimo!
SREDA - ČEŠKA, PRIHAJAMO
Sreda se je začela malce nenavadno, namreč odhod je bil planiran ob 8ih, z Gregorjem pa sva nekaj čez 9 ugotovila, da sva v bistvu še vedno v postelji in ne že blizu meje. Moj telefon se je čez noč polnil v kuhinji, zato budnice z moje strani ni bilo; logično se mi je zdelo, da bo pred tako pomembnim dnem Gregor nastavil svojo budilko, Gregor pa je bil prepričan, da bom jaz nastavila uro. Nauk te zgodbe – ne zanašaj se na partnerja in ne jemlji stvari kot samoumevne :P.
No, vseeno smo se potem dokaj efektivno spravili k sebi in kmalu krenili na pot. Optimistično razpoloženi, z velikimi pričakovanji in malo treme. Do meje je vse potekalo brez težav, v Avstriji je potem začelo deževati – stalnica na naših potovanjih, saj še nismo doživeli pasjega dogodka (belgijskega ali splošnega) brez dežja. Češke sem se veselila iz več razlogov:
1. Prvih 500 razlogov je bilo cca 500 prijavljenih belgijcev :).
2. Pasji roadtripi so zakon, tega pa sem se še posebej veselila, saj smo prvič šli bolj turistično kot tekmovalno (3 dnevi potepanj, 2 dneva razstav).
3. Češko sem si zelo želela spoznati, sploh, ker je znana po gradovih, katere obožujem.
In prvega luštnega smo videli že na poti skozi Avstrijo.
Vmes smo izkoristili pol ure skoraj-sonca in naredili pavzo, da smo si privoščili malico in malo pretegnili noge.
Potem smo se še zabavali ob napisu, ki nam je zagotovil, da je konec naših prebavnih težav…
Zvečer smo prišli v prvo turistično destinacijo – staro, prijetno mestece Češky Krumlov.
Od tam smo imeli še slabo uro do B&B v kraju Orlik nad Vltavou (ja, smo namenoma bili tematski – če smo tu na Orlah, zakaj ne bi tam bili na Orliku), kjer smo se znašli pred manjšo zagato – nismo imeli njihovega naslova. Po slabi uri truda, nekaj živciranja in zabavanju lokalne bencinske postaje z vožnjo v krogu smo le prispeli na cilj – vas nekaj km stran, kjer ob 21.00 ni gorela luč v nobeni hiši, razen 'naši'. S Sambotom sva šla na kratek sprehod in reči moram, da česa takega še nisem doživela – pri nas se ob tej uri definitivno najde še kaka teta, ki ureja še zadnje stvari na vrtičku, klepeta s sosedo itd, tu pa ni bilo absolutno nikogar, še mačke nisva srečala. Res je nanavaden občutek sprehajati se po vasi, ki deluje popolnoma izumrlo – razen zavijanja vetra ni bilo slišati enega glasu, srečala nisva žive duše, vse hiše so bile v popolni temi… Ko sva se vrnila s sprehoda, sem Gregorju rekla, da imam občutek, kot da sem v kaki holivudski grozljivki, kjer naju bodo ponoči vaščani zapeli na kavlje, zvlekli iz postelj, sesekljali in vložili kot kumarice… Malo za šalo, malo zares, vas je bila naravnost spooky, zato pa je vse nadoknadil najin B&B. Kljub nekaj skurjenim živcem je bilo nočno tavanje vredno – lastnika sta izredno prijetna in zanimiva človeka, B&B je prelepo, rustično urejen, res gostišče z dušo, pa še zelo psom prijazni so. Definitivno so na seznamu teh, h katerim se bomo še vrnili!
B&B Stone Angel - Kamenny Andel
ČETRTEK – PRAGA
V četrtek sva se po dolgem, okrepčilnem spancu zbudila v napol sončno jutro. S Sambotom sva se odpravila na sprehod, po tem pa smo si privoščili zajtrk. Med jedjo sva klepetala z lastnikoma, med pakiranjem stvari v sobi pustila Sambota pri njih v pritličju, kjer jih je zabaval z glodanjem peteršilja, dajanjem tačk v čohanje in ignoriranjem njihove ptičarke, ki je postala kar grebenar – Sambo ji je očitno bil izredno sumljiv. Ko so stvari bile nazaj v avtu, smo se odpravili naprej – v Prago!
Po 10ih min smo našli brezplačen parkirni prostor, v nahrbtnik dali pijačo, sendviča, par pasjih piškotov in vodič po Pragi in vzeli pot pod noge. In verjemite, pot ni bila kratka ;). Prago smo prehodili po dolgem in počez, obdelali praktično ves center in naredili 13 km. Na srečo tisti dan kljub soncu ni bilo grozno vroče, sicer mislim, da nam ta podvig ne bi uspel, že tako smo bili vsi trije precej fuč. Najprej smo se dopravili do Karlovega mosta, kjer nas je takoj, ko smo po stopnicah prišli nanj, ujagala skupina Američanov – ena od njih je vzkliknila 'Look, it's a Belgian shepherd!' in skorajda padla v delirij, ko smo se blagohotno ustavili za dve minutki in malo poklepetali z njo. Dejala je, da jih je videla samo po knjigah in da je zelo vesela, da je enega končno videla tudi v živo; na koncu je prosila, če lahko poboža Sambeka in se mi nato še 3x zahvalila :). Ja, takrat sem že vedela, da bo Praga čudovita izkušnja.
Sprehod po Karlovem mostu
S Karlovega mostu smo se odpravili na stari mestni trg…
…tam malo počili, potem pa spet prečkali Karla in se odpravili na grad, potem pa se od gradu vzpeli še višje, na rob parka, si tam privoščili malico, nato pa se po lepo urejenih potkah spustili naravnost do mehiške restavracije, kjer smo se dobro in poceni najedli. Reči moram, da je bil sprehod po Pragi res fantastičen – v gneči na mestnem trgu ali kar tako na ulici, zaznala nisem niti enega čudnega pogleda zaradi psa, na skoraj vsaki še tako majhni zelenici srečaš kakega sprehajalca s psom – spuščenim! Praktično vsi psi so spuščeni, pa se prav nihče ne razburja zaradi tega, ne vodniki drugih psov ne civilisti. Na parku ob gradu so na tleh oznake, kje mora biti pes pripet, in tam so psi povečini res pripeti – tako je bilo tam, kjer je potka vodila mimo otroškega igrišča. Malo naprej je na tleh dejansko oznaka, kjer je pripet pes prečrtan z rdečo, zraven pa zelen znak s tekajočim psom (pri nas kvečjemu najdeš polno tabel 'V ta park pa ne smem', pa še tam, kjer jih ni, te lahko kdo namrščeno gleda…), in tam so čisto vsi psi spuščeni. Srečali smo kar nekaj malih psov, vodniki se niso niti umikali niti klicali psov, mirno smo se srečali in šli vsak svojo pot, srečali smo tudi dobermana, dalmatinca in en kup bull pasem in nepasem. V glavnem, ta sprehod je bil nadvse sproščen in prijeten in definitivno si ga želim še kdaj ponoviti. Za finiš smo šli v mehiško, kjer je bilo nekaj miz zunaj, pa vse zasedene, zato sem Gregorja poslala vprašat, ali lahko pridemo s psom noter. Čez nekaj sekund je bil zunaj in rekel, da so ga malo čudno gledali, kaj ta turist vendar sprašuje, tako da smo se odpravili do mize in še preden sta se najini riti končno počili na stol, je do nas že priletela natakarica s polno skledo vode, se sklonila k Sambotu in mu zagrulila: Pesek, bi malo vodičke? Skratka, Praga se je izkazala kot zelo lepo in prijazno mesto, popolnoma dog-friendly in s cenami, nižjimi kot pri nas, tako da se bomo tja definitivno še vrnili!
Pogled na grad
Spopad titanov na vhodu v grad
Počivanje v mehiški z obvezno jogi pozo
Po dolgem dnevu v Pragi smo se odpravili še do končne postaje našega potovanja, v kraj Roudnice nad Labem, 50 km severno od Prage. Prispeli smo v mesto in čim smo se pripeljali do mestnega trga, smo videli 3 skupine ljudi s šopki belgijcev na povodcih. Gregor je ustavil avto, jaz pa sem stekla do ene od skupin, zajela sapo, da bi enega od fantov vprašala, če govori angleško, pa na srečo izjavila le: ''Hi, sorry to bother you, could you tell me where the Belgian camp is?'' Na srečo zato, ker sem takoj, ko se je fant obrnil sredi mojega stavka, prepoznala enega od angleških tekmovalcev, ki so lani bili v Kočevju. To bi se zabaval ob mojem vprašanju… :) Kakorkoli, prijazno so nas usmerili do kampa, ki je bil le dober km stran, tam smo se utaborili na robu prizorišča in se podali na sprehod raziskati okolico – dolg sprehod zjutraj in 13 km po Pragi pač še ni bilo dovolj, zato je bilo treba nujno na sprehod še zvečer :P.
Naš tabor
PETEK – BIT' TURISTI JE LEPO, IA-IAAA-OOO
V petek zjutraj so nama zgodnjo budnico pripravili italijanski agilitaši, ki so glasno prekladali stvari meter od najnih glav, ob čemer so njihovi psi glasno komentirali dogajanje. Pa nič hudega, sva s Sambekom lahko vsaj šla na lep sprehod, preden se je agi dobro začel, tako da smo potem lahko zajtrk pojedli med navijanjem za našo ekipo. Zgodnje vstajanje je bilo dobro tudi zato, ker so se dež in oblaki prejšnjih dni poslovili in je pripekalo močno sonce, ki nas je potem spremljalo do konca našega bivanja tam.
Po zajtrku smo še malo poklepetali z našimi agilitaši (kamor štejemo tudi Melindo iz Hrvaške :) ), mimogrede srečali še italijansko-nizozemsko prijateljico Sandro z njenimi tervi in Dražena, predsednika hrvaškega belgijskega kluba. Nato smo se popokali v Yarisa in se zapeljali kakih 30 km stran v mesto Terezine, znano po stari utrdbi, ki so si jo prisvojili nacisti med 2. svetovno vojno – tako kot piše v vodiču, tam še zdaj vlada precej mračno, težko vzdušje, le nekaj km stran pa je nadvse prijetno mestece Litomeřice, kjer smo se malo sprehodili in pojedli odlično kosilo (ki mu je sledila najboljša ledena 'vroča' čokolada ever!).
Litomeřice – obleka ne naredi človeka oz. pri nekaterih tudi lepa obleka ni zagotovilo za lepo in damsko obnašanje
Popoldne smo še malo pogledali agi in IPO dogajanje, zvečer pa za las ušli hudi nevihti, ki je divjala dobro uro in pol. V šotoru sva pojedla večerjo ob spremljavi mogočnega lajtšova, potem pa je že bil čas za sladke sanje...
SOBOTA – SVETOVNA RAZSTAVA BELGIJSKIH OVČARJEV
Sobota se je, kot vsak dan, začela s sprehodom. Po njem sva se odpravila do razstavnih ringov, tam srečala Sandro in njeno prijateljico Cindy in se utaborila v njunem štabu. Sambo je kot rečeno bil prijavljen v razred veteranov, kjer je bilo prijavljenih 5 psov. Sodila je Angležinja Amanda McLaren, ki je po mojem mnenju zelo dobro opravila svoje delo – pse je temeljito pregledala, imela zelo lep odnos tako do psov kot do vodnikov in večino razredov odsodila čisto po mojem okusu :). Sambo je dobil oceno odlično in osvojil tretje mesto z naslednjim opisom:
''10 years, level bite, male of good size, good coat condition, typical head expression, good stop, a little round in skull, excellent pigmentation, excellent dark eyes, ears are set high and used well, good reach of leg, level topline, a bit long in body, good depth of chest, rather narrow in forechest, good bone and substance, good angulation, attentive – excellent presentation, good side gait, keeps topline in movement, a little stiff in rear.''
Tiste dni ni sicer nič šepal, je pa zadnja noga še vedno malo trda, kar se tudi vidi na posnetku.
Zmagal je Shepherd Oroya Terwipon, ki je zmagal v veteranih tudi naslednji dan.
Veterani samci
Čestitke za tretje mesto
Vsi veterančki so dobili senior hrano ter vitaminske dodatke, v razredu mladičev, najmlajših in mladih so vsi prijavljeni psi dobili igračke, skratka, organizatorji so res lepo poskrbeli za vse prijavljene pse. Razstava je bila zelo prijetna, minila je v prijetnem vzdušju in nam bo ostala tudi v zelo lepem spominu.
NEDELJA – KLUBSKA RAZSTAVA BELGIJSKIH OVČARJEV
Nedelja je bila zelo podobna soboti, le da je tokrat razstava bila klubska in je veteranske črnuhe sodil Michel Griol iz Francije. Tudi on je svoje delo dobro opravil, Sambo je dobil odlično in bil tokrat žal 4. od 4ih prijavljenih samcev.
''Complete scissors bite, good size, medium long body, sloping croup, short tail, good chest, straight angulation in the rear, good shoulder and neck, medium long head, long skull, good chiselling under eyes, black eyes, medium ears, good condition, good movement for his age, good character, narrow in front.''
Glede na vse skupaj sem z doseženim povsem zadovoljna – ob količini prijavljenih psov in špica sodnikih sta dve odlični oceni lep uspeh, poleg tega pa je Sambo dobil še dva lepa, realna opisa dveh specialistov. No ja, s kakšno od stvari se sicer ne strinjam povsem, jih pa glede na njegovo trenutno stanje razumem.
Razstava se je tako za nas končala in ostala mi bo v zelo lepem spominu, tudi zaradi vseh prijavljenih veteranov, ki so bili vsi po vrsti simpatični, še kako živahni in veseli fantje. Lepo je bilo videti pse, ki so pri taki starosti še tako polni življenja in s tipičnimi belgijskimi iskricami v očeh :).
Ko je bilo za nas tekmovanja konec, smo se še malo napasli ob pogledu na vse prisotne pse, navijali za naše agilitaše, poklepetali s tujimi prijatelji – nekatere že poznamo, z nekaterimi smo se prvič v živo videli prav tu in lepo jih je bilo srečati. Dež, ki je trajal le nekaj minut, je trajal ravno dovolj dolgo, da nam je malo zmešal štrene med pakiranjem stvari, ampak nič nam ni moglo pokvariti dobrega razpoloženja. Poslovili smo se od prijateljev in znancev ter se zgodaj popoldne odpravili na pot domov. Pot nazaj je minila mirno, malo pred izstopom iz države sva si privoščila še malo zabave – v iskanju nekega gradu, ki nama ga je priporočil moj oče, so naju skoraj do suhega izpili komarji, pa je pogled na prelepi grad sredi ničesar vse odtehtal.
Po fotkanju in kratkem sprehodu sva se odpravila naprej – in v mestu malo naprej slučajno zagledala GROMOZANSKI grad, moj oče je seveda mislil na tega. No, pa smo si privoščili še malo pavze in si ogledali grad z res fascinantnimi vrtovi in zbirko ujed.
Moj najljubši – sokol selec
Potovanje po Češki se je tako zaključilo na najboljši možen način – pardon, prej smo si privoščili še zadnjo večerjo… :)
Pred Dunajem so nas sicer malo upočasnili zastoji, sicer pa smo domov prispeli brez težav, četudi malo pozno – ob dveh ponoči. In kaj reči ob koncu tega potovanja? Sklep številka ena, počitnikovati na Češkem je dosti ceneje kot živeti v Sloveniji ;). Sicer pa smo se imeli res fantastično, po zaslugi te krasne države in njenih prijaznih ljudi ter seveda odlično organiziranega prvenstva, ki nam bo ostalo v najlepšem spominu. Še na mnoga!
No comments:
Post a Comment