Čudne reakcije

Ta teden spoznavam, da tudi moj optimizem in pozitivna energija nista brezmejna. Stres, slabo počutje in veterinar, ki bi ga z največjim veseljem predelala v 60 kil pleskavic (100, če prištejem še njegov ego) so terjali svoj davek. Na srečo se vsaj Sambo ne pusti motit, njegov optimizem je bulletproof. Teden se je sicer začel super, z agilitaši smo šli na končni izlet v Iški Vintgar in Sambek je uro in pol letel od glave do repa kolone, štel ovce, se podil s sošolci in sošolkami in imel vseskozi največji nasmeh na svetu. Prav veselje ga je bilo pogledati, žal pa je to veselje bilo nekoliko skaljeno, ko mu je spet začela teči kri iz nosa... Upala sem, da je to zaradi mrzlega zraka, saj se je zelo ohladilo, in divjanja naokrog.

Poleg tega sem popoldne postala sirota. Tri tedne je že, odkar očeta ni več, zdaj se mu je na drugi strani pridružila še mami. Ni jima hudega, Južna Amerika je spomladi res lepa. Biti sama doma mi nikoli ni predstavljalo nekega problema, zaradi splošnega slabšega počutja pa bi ta teden na momente res bila vesela tudi kakšne dvonožne družbe. Ampak saj se nekako znajdem, za crkljanje je Sambo tako ali tako odličen, Čompo pa tudi ni slab sogovornik, le ponavlja se preveč.

V ponedeljek je padel prvi letošnji sneg, pa se nekako kar nisem mogla veseliti, kot bi se sicer. Zima, moj letni čas, sneg, moja velika ljubezen, pa dobra volja vseeno ni hotela priti. Teden je sicer minil dokaj hitro, najbrž tudi zato, ker sem se imela česa veseliti za petek - čakalo me je namreč ruvanje osmice, kaj lepšega. Presenetljivo in popolnoma nepričakovano je bilo tole puljenje zoba vrhunec tedna in mislim, da sem se danes prvič ta teden dodobra nasmejala. Zjutraj sva s Sambotom šla ven le na hitro, nato pa sva z Gregorjem šla v mesto. Odložil me je na začetku ulice in šel parkirat avto, jaz pa sem pogumno korakala proti ordinaciji in samo sebe prepričevala, da me ni strah in da bo tokrat gotovo manj stresno kot pri prvi osmici (ki so mi jo morali odstraniti operativno, mi med posegom glavo zavili v belo rjuho, da so mi ven kukala le usta, po posegu pa so z mene potegnili rdečo rjuho...). Moj krasni zobar me je že čakal in spravili smo se k stvari. Prva injekcija, auč. Druga injekcija, dvojni auč. Medtem ko smo čakali, da primeta, mi je dajal napotke za naslednje tri dni, med drugim naj vzamem kak Lekadol. Čez manj kot minuto se je revež potil že skoraj tako kot jaz, saj sem ga vprašala, ali Lekadol vsebuje efedrin, katerega ne prenašam najbolje. Nekoč sem namreč vzela Coldrex, pa se mi je po uri ležanja na kavču zdelo, da mi srce malo prehitro bije, poleg tega pa sem imela zamegljen vid. Slučajno je bil na mizici mamin merilec utripa in pritiska, ki je pokazal, da mi srce bije borih 200 utripov na minuto. Ker zobar ni bil prepričan, da je efedrin bil tisto, kar je to povzročilo, pač pa je sumil na snov, ki jo vsebuje tudi pritobolečinska injekcija, smo se naslednje tri minute vsi trije sumničavo gledali, kot bi en drugega sumili kakega zločina. No, potem je le videl, da sem ok (za vsak slučaj smo preverili srce) in s sestro sta pričela z operacijo Osmica. In jo tudi hitro končala, saj je bil zob v dobri minuti zunaj. A če mislite, da sem bila tudi jaz čez minuto zunaj, se motite. Od samega olajšanja, da je šlo tako hitro in zlahka, mi je šlo kar na smeh, potem je pa zobar, nevedna duša, naredil usodno napako in mi dejal, da naj ugriznem skupaj, a ne prehitro in ne premočno, saj še rabi prste. Naslednji dve minuti ni mogel niti blizu mojim ustom, saj sem se prvo minuto jaz tako smejala, da je lahko le čakal, po minuti pa sta se še s sestro začela tako smejati, da sta bila še sama onesposobljena. Komaj sem se pomirila, sem se spomnila, da sta v čakalnici dve punci, ki najbrž še nista doživeli, da bi se iz ordinacije slišal krohot. Pa smo bili spet dobri za minuto. Nato sem le dobila gazo med zobe, zobarju rekla, da si bom prišla izruvat še kak zob, ko bom slabe volje, definitivno ceneje kot šoping, pa še nasmejim se, in šla v čakalnico, kjer sta me punci tako zabodeno gledali, da sem, kajpada, spet bruhnila v smeh. V tistem trenutku je v čakalnico prišel Gregor, skupaj sva prelistala par trač revij, saj sem morala počakati tam 20 min, da se prepričajo, da je vse v redu z mano (vsaj v zobarskem smislu), potem pa sva odpujsala domov.

Popoldne je spet začelo snežiti, tokrat še bolj odločno kot v ponedeljek. Najprej nisem nameravala na večerni sprehod, saj je vseeno bolje, da se izogibam mrazu po takem posegu, ampak sem si, seveda, premislila. Kdo ve, koliko sneženih sprehodov naju še čaka, izkoristiti morava vsakega. In sva šla. Dva prijatelja, skupaj v temi in tišini, ki jo je prekinjalo le škripanje snega pod najinimi nogami. Ulice imajo poseben čar v večernih urah, če naletava sneg pa še toliko bolj. Sambota večkrat kličem Študelj, tokrat je pa bil s sladkorjem posuti štrudelj, prav zabavno ga je videti, črnuhca, ko je po vrhu prav narahlo potresen s snežinkami. In šiba naokrog, z ušesi, zloženimi na lopaticah in nasmeškom čez cel obraz, tako hitro, da se mu skoraj noge odpnejo... Brez njega ne bi nikoli poznala čarov večernih sprehodov v snegu, četudi z luknjo v dlesni in otečenim licem. Hvala za družbo, Sambek, najboljši si!

Blondinka, črnuha, duh in miš

Če ste prebrali zadnji post, veste, da je Gregor šel na lepše (vsaj on tako misli) in me pustil samo samcato. A če mislite, da sem ta mesec preživela sama, se zelo motite. Res je, obiski so se kar vrstili... Pa ne taki, kot bi človek pričakoval. Še ko je bil Gregor tu, sva opazila, da se v hiši dogaja nekaj čudnega. On je bil za računalnikom, jaz pa zraven njega na kavču in se sprehajala po TV programih. Pa se je radio vklopil in izklopil, pa spet v klopil in spet izklopil. Po kaki minuti se je Gregor ves namrščen obrnil k meni in me vprašal, če je res nujno, da poleg TVja šaltam še radio. V stilu znanega vica sem dejala 'Vidi ruke!' in mu pokazala, da v roki držim samo in edino daljinec za TV, tisti za radio pa leži zraven na kavču. To se je dogajalo še kak dan ali dva, nato pa je Gregor pogruntal, da se radio vklaplja in izklaplja, ko greš po programih dol s tipko (ne pa tudi gor ali po številkah). Da se očitno frekvence mešajo. Ok, popolnoma legalna razlaga. Ampak to ni bilo vse...

Ko sva šla kdaj od doma, naju je ob povratku pričakal prižgan radio, da sva en drugega obtoževala, kdo ga je pozabil ugasniti. Seveda se nisva mogla zediniti – nakar sva nekega jutra iz spalnice slišala, da se je kar naenkrat prižgal radio. In naslednji dan spet, ob bolj ali manj isti uri, tako na oko. Ok, mogoče ima pa radio timer, za katerega sploh nisva vedela. Težava je v tem, da sva v enem tednu ugotovila, da se radio ne prižge vsak dan in tudi ne ob isti uri. Hm. Tega najbrž ni mogoče pojasniti s frekvencami, kajne? Prijatelji so me prepričevali, da je z (novim) radiem nekaj pač narobe. Dobro, tudi to pogojno sprejmem. Nakar se nekega dne namenim iz kuhinje čez dnevno sobo na balkon. Ko sem bila sredi dnevne sobe, se je prižgala televizija (radio je bil ugasnjen). Ker seveda to samo po sebi ni dovolj zanimivo, se je prižgala na kanalu A na enem od visokoproračunskih in skrajno intelektualnih večernih filmov z Jeanom Claudeom / Dolfom / Stevenom v glavni vlogi, kar jasno pomeni, da ne samo, da se je nenadoma prižgala TV, ampak se je prižgala na nek mitralješki rafal luknjanja nasprotnikov. Tako sem se ustrašila, da sem bila v enem skoku na balkonu in sem še cel teden hodila čez dnevno s skrajnim izrazom nezaupanja proti TVju. Večina prijateljev je tedaj obnemela, le ena je vztrajala, da je tudi (nov) TV zanič :). Kar se mene tiče, je razlaga samo ena – v hiši imava duha. Duha, ki nama pridno prižiga in ugaša radio, ki je enkrat (vsaj do zdaj...) prižgal tudi TV in ki mi je prejšnji teden parkrat zamenjal tudi postajo na radiu (pa je še v življenju nisem zamenjala, doma vedno poslušam samo eno). Vidite torej, da kljub temu, da Gregorja ni, to še ne pomeni, da sem sama – če si sama ne najdem družbe, me pa družba najde, četudi bolj nematerialne sorte. Kakorkoli, Kasper se zabava na veliko, očitno pa je bolj sramežljiv tip, saj radia ni nikoli prižgal, ko sem bila v dnevni. No, po dveh tednih, ki sva jih skupaj preživela, pa se je najbrž dovolj udomačil in mi radio prižgal tudi, ko sem bila v dnevni in brala, parkrat mi ga je pa celo tudi ugasnil. Zadnji vikend sem čez vikend šla domov mami delat družbo in se pred odhodom z vrat poslovila od Kasperja, mu naročila, naj čuva hiško in naj ne prižiga radia, da ne bomo neekološki, saj me ne bo cel vikend. Ko sem po treh dneh prišla domov, je v hiši vladala tišina. Sezula sem se, medtem pozdravila Kasperja, odložila flis na stol, potem pa sem šla v kuhinjo pristavit za čaj. Ni minila niti minuta, ko se je že prižgal radio :). Očitno me je Kasper bil res vesel, še čudno, da mi ni copatov prinesel...

Tako, to so moje prigode z mojim novim prijateljem, Kasperjem. Vendar to ni edini obiskovalec, ki mi je delal družbo med Gregorjevo odsotnostjo. Nekaj dni po Gregorjevem odhodu sem šla v garažo po drva. V temi sem pozdravila Olafa, nato pa med nabiranjem drv slišala neko škrtanje. Trajalo je nekaj sekund, preden sem se spomnila, da sem Olafu za večerjo malo prej nesla svežo zelenjavo in sadje, ki nima kaj škrtat. Posvetila sem proti njemu in je res glodal solato, kar se ni skladalo s 'trdim' zvokom škrtanja, ki sem ga slišala. Premaknila sem se proti koncu drv in ugotovila, da zvok prihaja od tam. Sledila sem mu in ga na koncu slišala že čisto pred sabo, sklepam, da sem stala tik pred njim, a mali obiskovalec je veselo glodal smrekovo poleno in se sploh ni pustil motiti, utihnil je le, ko sem posvetila točno v tisto špranjo med dvema polenoma, kjer je očitno tičal. Nisem bila najbolj navdušena nad tem, da se je k mojemu lastniškemu glodalcu priselil še cimer, saj je v garaži vsa Olafova hrana in je mali predrznež (najbrž poljska miš) nehote naletel na glodalsko Meko, v garaži pa vseeno le ne bi imela kolonije miši. No, sožitje je trajalo kak teden, nakar je nočno škrtanje potihnilo. Mami pravi, da se je Olaf znebil konkurenta. Ampak jaz vem, da mi je pri nezaželenem gostu pomagal Kasper.

Oktobrske novice

Kar nekaj časa je minilo od najinega zadnjega javljanja. To seveda ne pomeni, da se ni v Grenenlandiji nič zgodilo, saj kot zdaj že veste, se pri nas vedno kaj dogaja. V nedeljo, 12.10. je KD Krim organiziral zadnjo letošnjo tekmo v ROju, na kateri sva se s Črno Smrtjo ponovno borila v hudi konkurenci. In zmagala! Že drugič zapored! Tokrat sem resnično bila prepričana, da sva delala slabo, pa sem šele doma ob ogledu posnetka najinega dela ugotovila, da temu ni bilo tako. Sama bi si sicer še vseeno odbila nekaj točk več, kot nama jih je odvzel sodnik, ampak – ne bom se več obremenjevala, že tako sem se na tekmi preveč obremenjevala z najinim delom, potem pa še z zmago, saj sem bila prepričana, da si jo je zaslužila hrvaška agilitaška kolegica Tanja. No, še vedno mislim, da bi si zmago zaslužila ona, z najinim delom se pa ne obremenjujem več, saj sva ga opravila povsem dostojno. Drugo veliko presenečenje je sledilo doma, ko sem pogledala delovno knjižico in ugotovila, da so letos najine uvrstitve bile diskvalifikacija, drugo mesto, potem pa dve zaporedni prvi mesti. Do tistega trenutka se nisem zavedala, da sva bila letos tako dobra, potem sem pa še videla, da sva bila skupno četrta, pri tem da sva se udeležila le 4ih tekem od 7ih.

18. sva se s Sambekom udeležila še zadnje agi tekme v letošnji sezoni, na kateri sva uživala v lepem vremenu in dobro družbi. Nekaj dni za tem naju je Gregor zapustil, saj si je zaželel še malo dopusta in se je za en mesec odpravil v Maroko. Tako sva se s Sambotom preselila na Orle čuvat hiško in Olafa, kjer imam jaz intenzivni tečaj kurjenja ognja, Sambo pa pospešeno sklepa prijateljstva z vaškimi smetarji in poštarjema. A Sambo ni edini z novim prijateljem... Več o tem naslednjič.

Ta vikend sva se udeležila še zadnjih dveh razstav letos. V soboto smo jo mahnili v Vrtojbo, kjer sem jaz delala kot vodja kroga in razstavljala Binco, Sambo in Ula pa sta se ponovno zabavala v junior handlingu, kjer sta dosegla 5. mesto. V nedeljo smo se podali v Zagreb na specialno razstavo belgijskih ovčarjev, ki je zaradi sočasne zaključne agi tekme na Hrvaškem žal bila rahlo okrnjena. Hrvaška agi kolegica Melinda je pomagala pri organizaciji agi tekme, zato na razstavo ni bilo njene laekenoiske Friede, zaradi družinskih praznovanj pa na razstavo niso mogli tudi Olga in Jarc ter Petra s svojima tervuerenskima puncama. Verjamem, da bo naslednje leto datum bolj ugoden in bodo na razstavi vse štiri različice. Kakorkoli, dan je bil zelo zanimiv, saj smo za začetek tako zalutali, da smo od meje do nogometnega kluba (ki je oddaljen največ 10km) naredili približno 60km bonusa, še čudno, da nismo šli v Zagreb preko Moskve... No, ko smo le prispeli na prizorišče sva s Sambotom samo letela v ring, kjer sva dobila oceno odlično v razredu prvakov, nastopila skupaj s samcem iz razreda zrelih in zmagala, potem pa še v konkurenci s prijateljico Esso in osvojila BOB. Nato so bili na vrsti malinoisi in s Sambotom sva se pomerila z zmagovalcem za naslov najlepšega psa razstave. Zmaga lokalca ni bila presenetljiva, četudi je bila utemeljitev privlečena za lase. Ampak to je del igre in nikakor ne razlog za slabo voljo, mi je pa dan popestril starejši par, ki je po odločitvi stopil do mene in se mi začel opravičevati za sodnikovo odločitev in da se je kaj takega zgodilo pri njih, pa tako od daleč sem prišla, pa da kako se je lahko to zgodilo, da je tisti pes premagal Sambota... Vsekakor ju je stvar ganila precej bolj od mene in se jima lepo zahvaljujem za navijanje, tako kot še nekaterim starim in novim znancem. Na koncu so priredili še tekmovanje v handlingu, torej predstavitvi psov, kjer sva na veliko navdušenje že omenjenega para zmagala midva in tako osvojila še en pokalček. Mislim, da je tako tekmovanje zelo lepa in koristna poteza, saj se večina ljudi ne udeležuje razstav in se torej ne zna primerno obnašati in psa pravilno predstaviti, pravilna predstavitev pa precej olajša delo sodniku, poleg tega pa je videti precej lepše kot zakrivanje pogleda na psa, ki po možnosti po ringu poskakuje kot privezan mustang. Pohvalno in upam, da bojo s tovrstnim izobraževanjem oz. predstavitvami nadaljevali tudi v prihodnje. Po koncu razstave smo si privoščili še lep sprehod po vrhu nasipa, da smo lahko vsi pretegnili noge in užili prekrasen sončen dan.

In s tem je najina tekmovalna sezona zaključena. Borila sva se v agiju, kjer sva kljub ne najbolj uspešnemu letu izredno uživala, borila sva se v rally obedienceu, kjer sva na 3 tekmah od 4 stala na stopničkah, poleg tega pa sva se borila še v razstavnem ringu, kjer sva se prav tako izkazala in kljub zrelim letom uspešno konkurirala tekmecem. Zdaj pa Sambeka čaka še ena bitka, v kateri se bo nedvomno dobro boril in verjamem da tudi zmagal. Vse kaže, da ima Sambo tumor v nosni votlini. Takega tumorja si baje ni pametno omisliti, saj so v 90% maligni, skorajda nemogoči za operacijo, dobro pa je, da smo ga odkrili v zelo zgodnji fazi in upam in verjamem, da ga bomo lahko uspešno odpravili. Trenutno zbiram informacije, dogovarjam se za bioterapijo, čez kake dva tedna pa bo padla odločitev, kako naprej.

Lep pozdrav vsem ljubiteljem belgijcev od naju s črnuhcem, ki te dni uživa v blatnih sprehodih in crkljanju ob ognju, za konec pa par fotk z oddiha v Bovcu začetek oktobra

Urša in Sambo

Čeprav sem imela tako zakočen hrbet, da sem komaj hodila, sem se zainatila za it v hribe - in smo šli, v prekrasnem sončnem dnevu, in prišli v totalno oblačno kapo, da nismo videli 10m naprej...



Minuta sonca!





Sambo in Essa