Torej smo se zdaj že standardna ekipa Živa & Uroš & Klark & Leia (no ja, ona še ni tradicionalni član, bo pa to postala) ter Urša & Gregor & Sambo v nedeljo, 4. maja, napokali v avto in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Razstavišče je bilo prijetno in primerno veliko, stojnice z rezervnimi živalskimi deli so dišale že na daleč, ringi pa srednje veliki in zelo dobro tapecirani - ja, definitivno smo bili v Avstriji. S Sambotom sva bila dokaj kmalu na vrsti, zato smo se utaborili blizu našega ringa in črnuhu sem namenila že običajnih 1,7 minute za urejanje frizure. Ko sem videla, da je vseeno še nekaj psov pred nama, sva izkoristila izhod, zraven katerega smo se utaborili, in šla na zrak - kjer sva se znašla sama na zelenici okrog hale, kar sva seveda izkoristila za rundo tekanja, klikanja in igre. Temu primerno razpoložena sva se vrnila v halo, videla, da bova zdaj zdaj na vrsti in šla do vhoda v naš ring. Sambota je, kot običajno, nosilo kar po zraku, poskakoval je okrog mene in delil nasmeške vse naokrog. V ringu sva bila sama, se lepo postavila, odtekla, dobila CAC, se čez nekaj minut vrnila v boj za CACIB s simpatičnim avstrijskim groenom, ki sem ga spoznala na celjski razstavi, boj pošteno zmagala, potem pa dobila še BOB. Židane volje smo se vrnili v tabor in šli pogledat, kaj se dogaja pri švicarjih - odgovor je bil nič. In to še kar nekaj časa. Tako da smo v spremstvu kelpike Chune in njenih človeških prijateljev šli malo naokrog, pogledat, če je kaj zanimivega v ringih ali na štantih, se čez nekaj časa vrnili in navijali za slovenska švicarja Klarka in Nubo, ki sta v prav tako izključno avstrijski konkurenci odnesla oba CACIBa in BOB.
Za nagrado smo šli v lov na smrčke, jezike in... no, druge živalske pritikline, potem pa v skoraj prazni hali med čakanjem na BIS pustili, da so se psi malo poigrali med sabo. V BISu je ovčarje sodil avstrijski sodnik Erwin Deutscher. Črna Smrt je očitno očarala tudi njega, saj ga je g. Deutscher uvrstil med najlepših 9 psov iz skupine ovčarjev, dlje pa vsaj tokrat nisva prišla. Nič hudega, imela sva se fino, se v ringu na hitro spoprijateljila še z vodnikom češkega volčjaka in med čakanjem publiki krajšala čas z nekaj trikci (ker Sambotu spet ni bilo jasno, da za tisti zadnji priboljšek ni treba narediti nič drugega kot samo stati, zato je poskusil še s poklončkom, pa totemom, pa…). Kakorkoli, iz Avstrije smo odšli dobre volje in z lepimi spomini na prijetno razstavo, pa seveda z avtom, smrdečim po živalskem pokopališču. Na levih ovinkih se mi je na glavo posedal žakelj s 100 svinjskimi ušesi, na desnih je ta radost pripadla Gregorju. No ja, vsaj lačna nisva bila :).
Neca in Nuba
Uroš in Klark
Šibamo...
No comments:
Post a Comment