Drugi teden v maju so Slovenijo poplavili belgijci v takšni in drugačni obliki. Od 9. do 11. maja je namreč v Kočevju potekalo svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev s tekmovanji po programih IPO, mondioring, agility ter razstava. Tako sva se s Sambotom od četrtka, ko smo imeli agility treninge, do nedelje, ko je popoldne bila zaključna slovesnost, začasno preselila v Kočevje. Slovensko agi reprezentanco so sestavljali groenendaelka Vista, malinoiska Pia, malinois Vinny, tervueren Dancer ter dolgolasa Batman in Robin, Sambo in njegov prijatelj Pan. Individualno nas je tako teklo šest parov, v ekipnem delu tekmovanja pa so tekli Vista, Pia, Sambo in Pan.
Četrtek se je začel zgodaj, tako kot nadaljnjih nekaj dni. V jutranji gneči sem se odpeljala v Kočevje, kjer so nekateri že pridno pripravljali ovire. Postavili smo parkur in treningi so se začeli. Najprej je začela slovenska reprezentanca, sledili so Hrvati, potem pa so se po abecedi zvrstile še vse ostale reprezentance, mi pa smo jih klicali na trening in podili s parkurja, ko jim je čas potekel. Moram reči, da po celem dnevu gledanja treningov skoraj dvajsetih reprezentanc lahko zdaj v n jezikih psa pošljem na cono, v tunel, v slalom in, ja, tudi v tri krasne :). Dan je bil dolg in ko sem se zvečer pripeljala domov, sem zmogla samo še tuširanje in spanje. Zelo dobra investicija…
V petek sem jutro spet pozdravila vse prekmalu za moj okus; z Gregorjem sva naložila stvari in Sambeka v pikapa in se odpeljala proti Kočevju. Ta dan se je začelo zares – čez dan so naju čakali trije teki, najprej dva individualna, potem pa še en ekipni. Začuda, ali pa tudi ne, sem skozi vse tekmovanje imela manj treme kot na naših tekmah (pa že tam nisem ravno razvalina), pravzaprav treme sploh ni bilo. Sodnika sta bila Zlatko Gorjan in Mirja Lapanja in moram reči, da so mi prav vsi parkurji bili všeč, bili so srednje zahtevni in vsi do zadnjega lepo tekoči, tako da jih je bil pravi užitek teči. Najin prvi tek na prvenstvu je bil hkrati tudi prvi slovenski tek, saj sva imela štartno številko 14 (od cca 130 tekmovalcev) in sva tako bila prva Slovenca, ki sva se podala v krvavi boj za čast in slavo (seveda se hecam). Zlatko je postavil lep in zanimiv jumping, ki sva ga tudi izredno dobro odtekla – razen diskvalifikacijske napake, seveda. Sambo bi pri svojih letih že lahko ločil med Levo in Desno in se temu primerno tudi obrnil, jaz pa, no ja, jaz pa bi tudi lahko bila malo manj morona in ne vztrajala pri svojem, pač pa psa odpeljala po desni, če se že ni strinjal z mano. Rezultat lahko vidite na posnetku.
Okrog enih popoldne je bil na vrsti prvi agility tek, kjer se Sambo očitno ni mogel odločiti, ali bi kot ponavadi preskočil cono, ali bi izkoristil geriatrični izgovor in podrl kako palico ali pa bi me presenetil s čim popolnoma novim, npr. izogibom. Zato se je, kakopak, odločil za vse troje. Ker pa je preskočena cona bila vstopna na gugalnico, izstopno na mostu, ki jo sicer tako rad preleti, je pa naredil, ker ima dejansko res že kako leto čez puberteto in ker sem za izogib z ne najboljšim vodenjem delno kriva tudi jaz, mu je seveda odpuščeno. V petek je bil na vrsti tudi agility ekipni tek, ki sva ga opravila res zelo dobro. Celo tako zelo, da ga je Sambek odtekel najbolje iz slovenske ekipe – Pia in Pan sta žal bila diskvalificirana, Vista je dobila 10 točk, Sambo pa s standardno preskočeno cono na mostu 5. Pri tem mi je tudi uničil optimistični plan, ki sem ga skovala med ogledom proge, da bom po mostu naredila francoski obrat in ga po levi strani odvodila mimo zidu in tako lepo popeljala v tunel. Zavoljno njegove lastne iniciative in pogleda na izdelavo con na mostu sem ta načrt morala rahlo spremeniti in na parkurju improvizirati, da sem ga iz tega položaja spravila čez zid in nato v pravo luknjo v tunelu. Na srečo sem načeloma dober improvizator in tu je najin je ekipni agility.
Iz petka na soboto je noč bila bolj pestra, saj smo se sklenili odpovedati cijazenju sem in tja in šotoriti na samem prizorišču. Kljub močnemu soncu in visokim dnevnim temperaturam je ponoči pritisnil hud mraz. No, tudi to smo nekako preživeli in zjutraj kljub kampiranju na sami lokaciji (20m od parkurja) vstali nič kaj kasneje, kot bi vstali, če bi se morali še pripeljati iz Ljubljane. Mogoče so temu botrovale serenade horde pinčev v sosednjem avtomobilu, dozdeva se mi, da bi kaj pri tem lahko imelo tudi razgibavanje psov s frizbijem mimo našega šotora ob 7ih zjutraj, kakorkoli, dan se je ponovno začel zgodaj. Sobota je bila še bolj pestra kot petek, saj naju je ta dan čakala še razstava. Zjutraj sem tako najprej peljala Sambota na kratek sprehod, nato pa oddrvela na prizorišče razstave, kjer ni bilo še ničesar in nikogar. Vrnila sem se v naš tabor, kjer sem nameravala pojesti zajtrk, kar mi ni najbolje uspelo, saj so me vpoklicali na pomoč Špancem za prevajanje pri reševanju neke težave z organizatorji. Potem sem izvedela, da se na razstavnem prostoru celo nekaj dogaja, hkrati pa so tudi postavljali še zadnje ovire za prvi sobotni tek, tako da sem videla, da bo šlo malo na tesno.
Od tu naprej je naslednja ura, ura in pol bila precej adrenalinska; medtem ko sem si jaz vzela standardni dve minuti za Sambotovo frizuro, naju je Gregor šel prijaviti na razstavo. Vsi trije smo tekli na razstavišče, kjer smo prišli ravno ob pravem času, da smo navijali za mariborska prijatelja Olgo in njenega Yara, nato pa sva bila na vrsti že midva. Sodnica je bila Myrjam Vermeire iz Belgije in Sambo je kot edini odrasli samec (v razredu prvakov) dosegel lep opis, odlično oceno, CAC in BOS (Best of Sex). BOB je odnesla ruska psica finske vzreje, Je M'Appele Ilona, vseh groenendaelov je bilo 5. Po najini razstavi sem oddivjala do agi parkurja na ogled, trikrat odbrzela skozi ovire in tekla nazaj na razstavišče, kjer sem razstavljala tervuerena Navaja italijansko-nizozemske prijateljice Sandre. Dobila sva oceno odl. 1, CAC, nakar sem ponovno šibala na agi. Medtem je Gregor pridno ogrel Sambeka, tako da sva si samo izmenjala povodec in že sva s se Sambotom podala na parkur. Ko sva opravila tam, sva se malo ohladila, potem pa sem se - da, uganili ste, vrnila na razstavo, kjer sva z Navajom dobila še CACIB, BOB in BIS 3.
Pa nazaj na agi - sobotni jumping ni bil daleč od popolnosti, izpeljala sva ga res lepo in tudi hitro, žal je padla prečka tri skoke pred koncem. Vseeno sva si prislužila in tudi zaslužila velik aplavz publike za res lep tek ;) . Opoldanski agility je bil čisto dostojen, a vseeno ne tako lep kot jutranji jumping. Časovno bi lahko bilo bolje, poleg standardne preskočene izstopne cone na mostu je Sambotu nekako uspelo tudi faliti vhod v slalom, kar sicer ni ravno značilno za njegov repertorar. No, pa saj bi bilo dolgčas, če bi me samo z mostom živciral, kajne? Tu je sobotni agility. Popoldne naju je čakal še ekipni jumping, najin morda najlepši tek. Žal tudi ta s točkami, saj sem Sambotu morda malo nenatančno pokazala vhod v tunel, tako da je pristal sredi obeh lukenj, sicer pa je bil tek res zelo tekoč in tudi zgledno hiter, skratka, tek, na katerega sva lahko oba ponosna.
Mislim, da sva se oba lepo odrezala v 6ih tekih v dveh dneh, tako da sem z najinimi nastopi več kot zadovoljna. Tudi ekipno s(m)o se vsi štirje pari dobro odrezali, Vista in Pan sta se dobro borila tudi v finalnih tekih v nedeljo, kjer sta se uvrstila na skupno 12. in 19. mesto. Še boljše se je Slovenija odrezala v IPO progamu, kjer je Slovenka celo zmagala. Bravo naši!
Agility je torej izpolnil vsa pričakovanja, razstava pa mojih (in mislim da tudi od drugih) pričakovanj organizacijsko žal ni dosegla, kljub temu pa sva se tudi tam imela lepo, srečala nekaj starih znancev in Kočevje nasploh nama bo ostalo v zelo lepem spominu, saj je vzdušje bilo čudovito, tako kot se za belgijsko prireditev spodobi. Če bo vse po sreči, bova v belgijskem vzdušju lahko uživala tudi prihodnje leto na Češkem, upam, da ponovno v vlogi tekmovalcev in razstavljalcev…
Do prihodnjič,
Urša
No comments:
Post a Comment