V dvoje lepo, v troje najlepše!

Včeraj se nama je končno uspeli dobiti s prijateljico za skupni tek. Zadnje tedne je bilo vreme tako nemogoče (pa še kolk me je matral), da sem uspela teči le enkrat tedensko, padcu pogostosti primerno je padla tudi volja. Ko je Sambek videl, da sem v tekaški opravi, mu je nasmešek spet šel okoli glave in nazaj in kar ni mogel verjeti, da res gremo na tek, in to celo v troje! Mogoče ga je begalo tudi dejstvo, da za spremembo tek ni bil vampirske sorte, midva namreč ponavadi tečeva v večernih urah, ko je zunaj že (skoraj) tema, včeraj pa smo se odpravili še pri belem dnevu. Temu primerno je bilo tudi znatno več drugih sprehajalcev in tekačev. Za vsak slučaj sem celo imela povodec s sabo, na koncu pa sem ga uporabila le enkrat, ko sta nam nasproti prišli dve punci s tremi psi in je ena od njiju hlastno začela segati po enem izmed psov. Sambotu sem vrgla laso okrog vratu in šla mimo, nakar se je eden od preostalih dveh psov postavil na sredo potke z mahajočim repom. Takrat sem se spomnila, da smo se že parkrat srečali s to skupinico, Sambota sem spustila in scenarij se je odvil kot običajno - on je pomahal z repom, tečna kuzlica ga je malo nahrulila in smo šli vsak svojo pot.

Za spremembo pa smo srečali tudi nekaj psov, ki so bili pripeti še pred srečanjem. Moj najboljši pes na svetu je bulmastifu posvetil dvignjen rep in 3-metrski obhod, ostalim psom manj rizičnega videza pa ni namenil niti pogleda niti dvignjene dlake, pač pa je v nespremenjenem tempu odplul dalje, kot bi bili zrak. Lepo je imeti pridnega psa :).