Pasji dnevi

Na našem koncu se je sezona uradno začela. Ne morem reči, da se je začela akcija, saj se akcija pri nas le redko neha, vsekakor pa je je zdaj še več. Pridno tečeva, klikava, poleg tega pa so se začeli tudi agi treningi. Večina stare garde ostaja, nova garda se zdi takole na prvi uč precej obetavna, ekstra bonus pa je Shenzi, Sambotova ne-tako-skrivna oboževalka, ki ga, kakopak, še vedno obožuje, predvsem pa je čez zimo zelo očitno res pridno vadila, saj pošteno leti čez ovire, poleg tega pa se je znebila tudi tunelofobije. Bravo, Shenzi in vodnica Nuki!

Včeraj je bila prva tekma letošnje sezone, najina druga letošnja tekma. Žal ne tako uspešna kot prva. Sambo je bil dobri stari Sambo, torej hipernevrotičen in popoln neznanec conam, mogoče mu je uspelo narediti celo eno. Očitno bo 10-minutno žoganje kot pred prvo tekmo potrebno uvesti kot obvezni preventivni ukrep, če naj se kdaj premakneva z najinega 'status quo', torej dvojke z 2/3 pogojev. No ja, zabavali smo se pa vseeno - sicer pa, kdaj se pa ne.

Danes pa je bila na vrsti povsem nova akcija. Namreč potekal je Repkov tek, dobrodelni tek/pohod, na katerem se zbira sredstva za oskrbo pasjih in mačjih brezdomčkov. Že lani sem se ga hotela udeležiti, pa sem žal imela druge obveznosti, za letos sem pa rekla, da me nič ne ustavi. In me tudi ni; nisem se pustila motiti ne slabemu vremenu ne bolečemu kolku, oborožila sem se s svojima fantoma in tekaško opremo in prišla na prizorišče kake pol ure pred začetkom. Ravno prav, da smo lahko še malo poklepetali s pasjimi znanci, s katerimi se že (različno) dolgo nismo videli - nekaterih nisem videla že leta, z drugimi sem govorila včeraj na agi tekmi. Kakorkoli, štart se je bližal in z agi kolegico in pesjanoma sva se prerinile v ospredje pri štartu. Po kaki minuti sem se zamislila nad to situacijo, saj nisem bila prepričana, če se ne bo za nama sprožil stampedo (za tek) zrajcanih tekačev, polnih testosterona in Isostarja. Na srečo temu ni bilo tako; štart sva preživeli čisto spodobno, prehitelo naju je nekaj posameznihh tekačev in tekačic ter par tekačev s psi, sicer pa smo uspešno obdržali dobro štartno pozicijo vse do konca. Krog je bil dolg 2.6 km in sprva sem mislila teči dva kroga, a sem kmalu uvidela, da bo en povsem dovolj. Kot prvo smo tekli po trši podlagi, kot sem je vajena, in je kolk začel glasneje protestirati, predvsem pa sem se zakalkulirala pri eni podrobnosti; da bi imela roke proste, če bi bilo potrebno ukrepati glede česarkoli, sem si en povodec napeljala okrog pasu, Sambota pripela na oprsnico, ta povodec pa vpela v prvega. Sistem je prvih nekaj metrov deloval brezhibno. Potem pa nas je Gregor na kolesu prehitel, da bi posnel kako fotko, Sambo je dobil peno na gobec, začel vleči kot bi bil na Iditarodu, povodec, ki sem ga imela okrog pasu, pa je kar naenkrat postal steznik. Bolj ko je vlekel, bolj baročno silhueto sem dobivala. Lahko si predstavljate, da sem po dveh minutah takega teka ugotovila, da več kot kakih 15 min pač ne morem teči, ne da bi dihala, zato smo složno sklenili, da se naš tek konča pri prvem krogu. Kakorkoli, četverec Urška/Urška/Sambo/Lu s krmarjem Gregorjem se je dobro boril in dvignjenih glav pritekel in prikolesaril na cilj. Adrenalinsko, naporno in zabavno. Drugo leto definitivno ponovimo, le drug sistem moram pogruntati za okrog pasu, da ne bom videti kot na pol precviknjeni izstrelek.

Do naslednjič!

Začetek našega podviga v torpedo slogu



Nasmeh za kamero...



Zmaga! :)