Zadnji zimski vzdihljaji

Pri nas je še vedno akcija. Veselo klikamo in se učimo par novih trikcev, zabavamo svoje agilitaše (pravzaprav je ta zveza kar vzajemna), zraven pa še delamo, se učimo... Skratka, akcije ne manjka in včasih se kljub moji multitasking naravi zgodi, da je vsega preveč in se mi kaki kabli narobe prevežejo... Tako sem zadnjič npr. bentila čez električni porton, ki se ni in ni hotel odpreti, potem pa sem ugotovila, da ga skušam odpreti s klikerjem. In ne, to ne pomeni, da sem Sambota malo kasneje skušala naklikati z daljincem za odpiranje vrat; sem pa res zadnjič imela našega malignega tiča na rami, ko sem šla Sambotu v zmrzovalnik iskat zmrznjenega piščanca za večerjo, pa sem potem skoraj napačnega tiča v krop vrgla... /saj se samo hecam :) /.

Sem pa zadnjič rekla Gregorju, da bi želela še enkrat letos izkusiti pravi sneg, tako da smo se odločili, da gremo na roadtrip na Pokljuko. Torej smo se v petek zapeljali tja in z veseljem poročam, da se mi Pokljuka ni izneverila - tam je bila prava Sibirija. Sneg je padal prav z močjo, zraven je pihal še veter, temperature so bile nizke, na tleh pa ponekod do cca pol metra snega. Prava zimska eskpedicija, v glavnem. Sambo je noro užival, midva pa tudi. Srečali nismo žive duše, razen dveh tekačev na smučeh še čisto ob parkirišču, pa grupe študentov sredi gozda. Veseli, da smo doživeli pravi sneg še enkrat letos, smo se odpeljali domov... v sneženo Ljubljano. Na poti je namreč močno deževalo, pri nas je pa kar konkretno snežilo. Tako smo doživeli v naslednjih dneh še malo snega, čeprav se ga je le bore malo prijelo na tla, kljub močnemu sneženju. Estetki učinek je pa prav gotovo bil dobrodošel :).

Šapce gor in glavo dol...



... potem nas je pa še sram...



Volk v Sibiriji...







Snežni šprint