Zadnji mesec je bil v naših koncih hudo naporen, zato je obstajala resna nevarnost, da poleg 'system shutdown-a', ki ga je naredil naš računalnik - pravzaprav cela tehnologija v naši hiši, doživim enega tudi jaz. Zatorej se je Gregor odločil, da naju z Vafljem pelje na kratek oddih v Bovec. Tam smo veselo pohajali okrog, bili na svežem zraku, predvsem pa odmislili vsakdanje skrbi in se razbremenili. Sambo se je tam tudi dokončno pozdravil, namreč prejšnji teden sem mu skuhala celega piščanca in ga potem očitno nisem dobro oprala, Sambo pa slabo prenaša maščobo in je naslednje 3, 4 dni imel prebavne motnje ter zelo malo jedel. Tako je shujšal na skorajda nekdanjo linijo - prišel je na 25,6 kil in bil skoraj tako dahavski kot je bil do pred tremi leti. V Bovcu se je stanje dokončno znormaliziralo in tudi dobro razpoloženje se mu je vrnilo (prej se je poznalo, da ni čisto pravi, čeprav je za večino pasjega prebivalstva še vedno bil hajper). Včeraj smo tako šli na sprehod mimo akumulacijskega jezera malo v hrib in se je Sambek odločil, da se bo asimiliral z gorskim okoljem in špilal gamsa. Hodili smo po poti, široki cca 1m, na naši desni je bila skalnata stena, levo pa... no, slaba dva metra nič, potem pa strm breg, pol gozdnat, pol skalnat. Sambo je s svojimi nožicami šibal sem ter tja in veselo raziskoval, ko smo prišli do konca potke pa je vznemirjeno cvilil okrog naju in naju skušal spraviti stran od tam, stala sva namreč na vrhu zelo strmin in zelo ozkih stopnic, ki vodijo do elektrarne, Sambo pa je v svoji štengofobičnosti hotel čimprej stran od tam.
Ko sva se končno obrnila je geriatrični Vafelj veselo stekel naprej v svojem TM delovnem kasu, jaz pa sem začela nekaj razlagati Gregorju. Sambo je med tekom poškilil nazaj ravno v trenutku, ko sem zamahnila z desno roko po zraku, kar si je očitno po agilitaško razlagal kot navodilo, naj krene v levo. Stvar je v tem, da smo hodili po shojeni potki, ki se je čez kakih 20m povzpela na prej omenjeno sprehajalno pot, tako da je na naši levi bil meter in pol visok praktično navpičen zid. Pa si ni delal kaj dosti težav s tem, če je treba na levo, je pač treba na levo. Med govorjenjem sem videla Sambota, ki je v kasu tekel pred nama, nato sem videla kos maha, ki je odletel s srede zidu, in naslednji moment Sambota, ki je v nezmanjšanem tempu tekel po sprehajalni poti. Ni bilo 200m naprej, ko se je od asfaltirane potke na desni razširil ozek pas zemlje, ki se je nato spustil do brega pod nami. Sambo je seveda krenil navzdol in se znašel ponovno slaba dva metra pod potko in veselo vohljal po bregu. Kakšno minuto je skrajno užival, potem mu pa ni bilo več tako všeč, da ni bil ob nama in že je začel piskati in gledati, kako bi prišel do naju. Videla sem, da se breg čez 20m malo dvigne in da bo lahko tam prišel gor, pa sem mu rekla, naj šiba (naprej). On si je to interpretiral, kot da mora prišibati do naju (navzgor). Tokrat ni bilo niti v teku - z mesta, stoje na bregu, se je odrinil, prišel s sprednjimi nogami čez rob in se potegnil gor na potko. Še en otres kožuha, ena zobada proti nama in je že bil 'good to go'. Pa saj ne vem več, zakaj se čudim...
Tako, to je bilo naše potepanje v Bovcu, zdaj pa greva na sprehod (sproti bom pa pogledala, če v uti skriva kako modro-rdeče ogrinjalo...).
No comments:
Post a Comment