Tič styling VS Spitting cobra

Ne, nisem se zmotila v naslovu, Mič styling me še ni videl, zato pa sem občasno deležna tič stylinga. Zadnja leta sem se uspela toliko skultivirati, da se mi uspe počesati skoraj vsak dan, svoje izredne česalne ambicije pa živim preko Sambota. Sem namreč tip človeka, ki se z lahkoto nekaj ur dnevno ukvarja s psom, ga sprehaja, uči trikov itd, da bi pa ga morala 15 min na dan česati pa… Ni variante. Razen tisti mesec in pol, ko menja dlako (a čudi nikoli ;) ), lahko rečem, da je najboljši približek česanju takrat, ko se z vilico v roki sprehajam čez dnevno sobo in se spotaknem, pri tem pa med lovljenjem ravnotežja 2x potegnem z vilico skozi Sambotovo dlako. Kakorkoli, svoje lasovje še nekako uspem negovati, pri tem pa mi občasno pomaga tudi naš tič, ki mi zelo rad s kljunom češe lase, ko ga imam na rami, odtod torej Tič styling. No, zdaj, ko veste, kakšna je situacija, bi rada s ponosom naznanila, da je Sambo v nedeljo bil počesan! Iz neznanega razloga sem si ga zaželela počesati, in sem ga. Da, pogumno in nadvse junaško sem se lotila tega smelega podviga in ga uspešno izpeljala. In res, čez 4 min 27 sek je bil Sambo kot nov, kljub dobremu počutju ob tako uspešno izpeljani zahetvni akciji pa sva potem oba potrebovala malo sprostitve, tako da smo jo mahnili na Kurešček, kjer je črnuh tekel in tekel in, da, uganili ste, tekel. Včasih ga gledam in se čudim, kako to, da se mu noge ne odpnejo, resnično mi ni jasno, kako lahko toliko časa neutrudno teka naokoli (in kako se mu sploh da), da ne govorim o tem, da tako hitrega kasa še na kasaških dirkah redko vidim.

Seveda se s svojim kasom rad pobaha, sploh, ko greva skupaj na tek in sem jaz po pol ure zrela za na respirator. Takrat ponavadi priteče za mano in me nekaj metrov spremlja tik ob nogi, pri tem pa me gleda z največjim nasmeškom na svetu. Potem pa ugotovi, da sem prepočasna in nezanimiva in se odpravi dalje. Zadnjič pa sem si sklenila tekaške podvige malo popestriti, namreč dostikrat videvam tekače in tekačice s slušalkami in sem si tudi sama želela poskusiti. Tako sem si od svojega dragega sposodila mp3 predvajalnik in upala na skrajno prijeten tek, namreč vedela sem, da ima gor Hammerfalle in sem si obetala en dober metal rock za vzpodbudo. Lahko si predstavljate moj obraz, ko sem si na naši ulici uspela zvišati glasnost, da bi slišala, kakšna pesem paše k bobnom, ki jih komaj slišim, in zaslišala neko orientalsko blejanje. O okusih glede glasbe (in drugih stvari tudi, seveda) je brezpredmetno razpravljati, dejstvo pa je, da me orientalska glasba niti malo ne pritegne, fascinacija nad Tunizijo pa je moji boljši polovici pustila tudi druge, zame manj prijetne stranske učinke. Eden od teh je definitivno bilo to, da sem pričakovala švedske metal rockerje, dobila pa turške serenadarje. No, ampak bila sem že predaleč od doma, da bi mp3 nesla nazaj, zastonj ga pa ne bom nosila s sabo, torej sem pustila, da je gospod Turk nadaljeval s svojo točko. Nekako sem uspela odmisliti glasbo, ki je bila tako ali tako le za zelo blago kuliso, po skoraj pol ure pa mi je že prav prirasla k srcu, celo tako zelo, da sem svojemu teku dodala tudi prvine orientalskega plesa. Pri teku skozi gozd sem se namreč spotaknila čez korenino, tako da sem sredi maratona izvedla sekvenco s prvinami Odroči roke – pomigaj z boki – izboči rit – zakrili z rokama naprej – zavrti glavo v iskanju ravnotežja – jelenji poskok in pristanek v telemark pozi z rokami v položaju Walk like an Egyptian. Seveda pred publiko, ker če ravno ne bi šli trije tekači mimo, ne bi bilo pol tako zanimivo…

Poleg interdisciplinarnosti in vključevanja prvin drugih športov in umetnosti v tekaške epizode moram priznati še eno drugo, manj apetitlih navado, ki botruje drugemu delu naslova. Namreč med tekom mi iz meni neznanega razloga začnejo s polno paro delati vse telesne funkcije, ki izločujejo kakršenkoli facialni sekret. Če povem po domače, se moram med tekom stalno usekovati, si brisati oči in kdaj pa kdaj tudi pljuniti. Tako se je med tem istim tekom zgodilo, da sem pljunila ravno takrat, ko me je Sambo prehiteval po desni (zdaj veste, zakaj se prehiteva vedno po levi). Na srečo ga je izstrelek le oplazil, ker pa je bil mraz, je domov prišel z naželiranimi konicami in dobro vidnimi okrasnimi kristalčki. In tako je nastal Sambo Swarowski… No, povedati moram še to, da sem tako vzljubila svoje turške cingljajoče prijatelje, da sem bila po pol ure skoraj razočarana, ko sem bila ob njihovo prijetno družbo in me je začel spremljati Billy. Skoraj! Povem vam, Dancing with myself, Rebel yell in Shock to the system so čudovita spremljava za bolj dinamične tekaške podvige. Tako sem domov prišla totalno izmučena (drugič bi bilo morda smotrno obrniti vrstni red, saj so turški kolegi bili precej bolj umirjeni, gotovo primernejši za drugo polovico teka, ko baterije niso več tako polne) in v dokaj piratskem stanju. Zaradi spotika me je namreč bolel levi gleženj, zaradi česar sem na klancu tik pred domom vlekla levo nogo za sabo, kot bi bila lesena, zaradi mraza in vetra pa se mi je tako solzilo levo oko, da sem si parkrat skoraj izplaknila lečo – proti koncu mi za to ni bilo več treba skrbeti, saj mi je ta primrznila na oko in mi je oko čisto zasteklenelo…

Tisti, ki me še berete – dobra novica, spletkar je končno uspel obnoviti stran, torej vabljeni na www.sambo.si , kjer lahko najdete nekaj novih fotk in povezav, sprotne novice pa tako ali tako lahko najdete tu.

Za konec samo še nekaj fotk s potepanja po Kureščku in lep pozdrav!

Sambo v vetru



Dirkanje po hosti





Marširamo: leva...



... in desna



Špriiiiiint!







Karate Kid :)