Fear of the dark (dogs)

Ena bolj nenavadnih stvari, s katero se srečujem v pasjem svetu, se mi zdi iskanje izgovorov in iskanje krivde na psu. Danes na jutranjem sprehodu sem ponovno naletela na tak primer, ko sva se s pasjo prijateljico po skupnem sprehodu še nekaj minut pogovarjali, preden se posloviva. Po potki sta prišli dve ženski s spuščenim majhnim mešancem, spuščena sta bila tudi najina dva. Sambo je sedel ob meni, že skrajno zdolgočasen zaradi stanja pri miru, in je hotel it povohat kužka, ko ga je zagledal. Pa sem videla izraz obeh žensk in sem mu rekla, naj ostane v Sedi položaju in ga tudi prijela. Nakar ženski začneta divje klicat svojega psa, ki se mirno odpravi proti nam, ne da bi jima namenil niti kanec pozornosti, zato sem pač spustila Sambota, ker zaradi slabih izkušenj nočem, da se s katerimkoli psom spoznava brez dovolj velikega manevrskega prostora (beri: n-krat je že bil napaden od malih in velikih zoprnel, ki so vanj skočile, ko je bil pripet ali tesno ob meni, da se niti nima kam umaknit). Psa sta se mirno povohala, Sambo je celo negotovo mahal z repom, mali pa je bil (presenetljivo!) skuliran, povsem sproščen in ni kazal nobenih znakov nelagodja, agresije ali strahu. Pa priteče ena od žensk k psoma (super), zraven pa kliče svojega Gizmota in govori, da tega ne sme počet, da mora stran, da se izredno boji temnih oz. črnih psov, ker ga je enkrat en tak napadel. Pri tem se skloni čez Sambota (čudovito, kaj lepšega počet tujemu psu kot se mu prepogibat čez hrbet) in seže proti Gizmotu, ki pa se je želel še malo vohati in se ji je odmaknil. Zato sem ženski rekla 'Gospa, pa saj ni nič narobe. (Ne, veste, moj se strašno boji.) Nič se ne boji, saj je čisto vesel in ravnodušen.' V tem priteče še druga ženska, spet da roke med oba psa in prime ubogega Gizmota za oprsnico in ga dvigne v naročje (brilijantno). Malček se mi je dejansko zasmilil, saj je eden redkih malih psov, ki se je obnašal več kot zgledno, brez vsake panike, agresije in ihtavosti, pa sta mu tisti ženski prekinili stik z dvema normalnima psoma (torej nekaj, kar najbolj potrebuje, če se res boji večjih temnih psov, čeprav glede na reakcijo ne bi rekla...). Upam lahko samo, da a) mu ne bosta RES privzgojili strahu do večjih psov, da bo postal še eden od neskončnih majhnih bevskajočih zaganjajočih se cuckov in b) da ne bo ena ali druga ostala brez pol face, če se bosta še naprej tako sklanjali nad tujimi psi, ki nimajo Sambotove socializacije in karakterja in vtikali roke med dva psa, ki se spoznavata. Eh ja, me prav zanima, kdo od njih treh se tako boji velikih temnih psov...

Just another manic Monday

Danes je Sambo končno dočakal agi trening. Spet je namreč začel šepat in je bil zato prejšnji teden na prisilnem počitku – imel je samo sprehode in klikanje, a nič pretirane akcije, nič treninga, nič igranja s svojim trobarvnim prijateljem… Pa tako je naneslo, da sem imela ravno prejšnji teden precej dela in je dva dni zaporedoma imel le en sprehod namesto dva. Tolažila sem se, da mora tako ali tako počivati in da je to za njegovo dobro. No, po teh dveh dneh sem opazila, da nevroza kljub mojemu trudu (klikanje in triki za možgane) strmo narašča, saj je ob najmanjšem znaku, da grem ven, začel tulit, vreščat, cvilit, skratka kazal je vse znake povprečnega neuravnovešenega belgijca. Tako je nekajkrat tudi preletel tisti 5 stopnic, ki ločijo teraso od vrta, ko me je skozi okno videl, da odhajam iz dnevne sobe, verjetno v upanju, da se odpravljam kam ven in on z mano. Ne vem, ali je to razlog, da se je kljub siceršnjemu mirovanju šepanje nadaljevalo. Kakorkoli, danes sem se odločila, da gre vseeno z mano na trening, saj se je prejšnji teden obakrat skoraj vrgel pod avto, ko je ugotovil, da grem na vadbišče brez njega. Sem prišla tja malo prej, pa sva sama malo delala rally obedience, potem pa je šel na privez, kakšno rekel s sošolkami, ki so že prišle, pa vmes nekajkrat naredil most in tunel, torej najmanj obremenjujoči oviri. Delal je torej seveda manj kot sicer, a vseeno, mislim, da je bolje to kot nič. Je bil pa dobra stara Smrt iz začetnih agi časov… Steklen pogled, vrteče oči, pena na gobcu… Čista romantika ;-).

No ja, držimo pesti, da se taca poštima in da bo niger lahko kmalu ponovno letel po ovirah brez omejitev.

Sporočila

Par dni nazaj se mi je na večernem pasjem sprehodu najprej pridružila moja mama, sredi sprehoda pa so za nami pridivjale še soseda z obema hčerkama, Tino (7) in Tejo (5). Tamali sta na vsak način hoteli Sambota pripravit do tega, da bi tekel z njima, kar je iz čiste dobrote vsake toliko naredil, sicer pa se ni pustil preveč motit in je veselo hodil po svojih opravkih, vohal, markiral in se po pasje zabaval. Nakar Tina, v frustraciji, ker Sambo ni kazal več posebnega navdušenja nad tem, da bi tekal za njima, vpraša, zakaj Sambo toliko voha po tleh in potem še lula. Pa ji povem, da zato, ker ko se kak kuža polula, pri tem za sabo pusti sporočilo, ki ga potem ostali kužki preberejo in tako izvejo različne stvari, kot da bi gledali televizijo ali brali časopis. In je bil par minut mir. Potem pa spet.

T: Urškaaaa…

U: Ja?

T: A pa ima čisto vsako lulanje sporočilo?

U: Vsako, ja.

T: … (razmišlja)

Kaj pa piše v takem sporočilu?

U: Glej, zdajle se je Sambo polulal in njegovo sporočilo se glasi: Jaz sem Sambo, krasen 8-letni fant, danes sem že drugič na sprehodu, sem vesel in zdrav kuža in živim tu blizu.

T: Aha…

In gremo dalje. Tina je bila nenavadno tiho, očitno je premlevala to o sporočilih v pasjem lulanju, medtem pa smo prišli že čisto blizu doma, saj smo bili na zadnjih metrih travnika pred prečkanjem ceste in vstopom v naselje. Nakar Tina svoji mami zatuli, da jo strašno tišči lulat in da ne, nikakor ne more potrpeti do doma. Začnemo jo prepričevat, da se lahko polula kar tam na travniku, saj je že skoraj tema in je nihče ne bo videl. In res, Tina gre malo vstran in opravi svoje ter potem priteče za nami. Par metrov je bilo mir, potem pa…

T: Urškaaaaa…

U: Ja?

T: A je v mojem lulanju tudi kakšno sporočilo?

U: Ja, seveda, vsaj za pse.

T: Kaj pa piše?

Po sekundi tuhtanja, kaj naj ji odgovorim, se vmeša do zdaj nevpletena Teja in izjavi: 'Da nisi mogla zdržat do doma.'

NLP (Nenadzorovani Leteči Predmet)

Ta vikend je bil spet čisto pasji. V soboto je bila prva jesenska agi tekma (ki je bila ponovno bolj zabavna kot uspešna, žal), v nedeljo pa sva se s Črno Smrtjo udeležila frizbi seminarja, ki ga je priredila agi kolegica. Seminar se je začel s konkretnim ogrevanjem – najprej smo dobrih 5 min tekali po vadbišču, čemur so sledile raztezne in ogrevalne vaje. Jean nam je najprej pokazala serijo prijemov in nekaj metov, ki smo jih potem šli trenirat po parih. Nato smo vzeli naslednji sklop metov, ponovno vadili in tako še dvakrat. Moram reči, da je bilo zelo zanimivo, naučili smo se veliko novih stvari, bo pa definitivno potrebno še dosti vaditi, saj so nekateri meti delovali bolj kot poskus dekapitacije bližnje in daljnje okolice. Kakorkoli, imeli smo se imenitno, naučili smo se mnogo uporabnih stvari, Sambo pa je tudi užival v skupni vadbi. Upam, da se nas Jean še kdaj usmili…