Pasji dnevi: Žulji, melišče, sonce in koprive

Ta teden je bil res belgijski. V nedeljo sem se s prijateljicama iz srednje šole (in seveda svojim najbolj zvestim spremljevalcem) skoraj 4 ure potepala v bližini Vrhnike, kjer je Sambo prvič poskusil svojo novo opremo - pohodni nahrbtnik z oprsnico, ki bo v poštev prišel predvsem za dvo- ali trodnevni potep po hribih, ki ga planiramo za konec poletja / začetek jeseni. V ponedeljek je moja uboga belgijska duša bila deležna zgolj dveh normalnih dnevnih sprehodov, za kar sem se mu v torek odkupila z enourno rundo teka v običajni dobri družbi.

Sreda je bila namenjena hribolazenju. Kljub moji skepsi zaradi vročega vremena zadnje dni in izbrane destinacije se je naš vodič odločil, da ponovno osvojimo Bivak II, pretežno skalnato in konkretno veliko gmoto nad Mojstrano. Dokaj kmalu sem ugotovila, da moji gojzarji niso najbolj idealni za mojo nogo (morda ima kaj pri tem to, da so podedovani od Gregorja, ampak močno dvomim, saj imava velikost le dve številki narazen...). Kakorkoli, po kaki uri mi je gojzar začel drsati ob peto oz predel nad njo, kar sem neuspešno skušala odmisliti vse do momenta, ko mi je misli okupiralo spoznanje, da se dvigamo nad gozdno mejo in bomo nadaljnje tri ure vkleščeni med skale in sonce. Priznam, jubilejni tretji vzpon na ta cilj se lahko po zahtevnosti kosa s prvim, ko so me v fazi okrevanja po močnem bronhitisu gnali na teh zanemarljivih 2200m... po melišču navzgor! Človek bi mislil, da gre po taki izkušnji osel le enkrat na led. Glede na to, da sem šla že tretjič, se sprašujem, kam bi me Darwin uvrstil med veje evolucijskega drevesa... verjetno je bolje, da ne vem.

Kljub temu, da je temperatura zraka padala v obratnem sorazmerju z višino, ki smo jo dosegali, je vzpon v tako močnem soncu in sopari vseeno bil težak in moram reči, da tako kot sem se tokrat zverinsko prepotila se v življenju najbrž še nisem. Tudi drugi člani odprave so bili v podobnem stanju; človeška člana sta se tako kot jaz kuhala v lastnem soku, psi pa so bili veseli vsake vejice, ki je metala košček sence. Slabo uro pod vrhom so se z veseljem zavlekli v hladno senco skalnate votline, mi pa smo čez koprive prilezli do klopce, kjer smo si privoščili kratek odmor pred zadnjim naporom. Vsekakor pa se Bivak II vedno odkupi za mučenje pohodnikov z res lepimi pogledi, sestop pa je pravo adrenalinsko doživetje s prijetno umirjenim koncem - pol ure dričanja po melišču navzdol, nekaj hoje po skalah, nato pa položna hoja skozi gozd do avta.

Četrtek ni bil nič posebej izstopajoč, torej sva si ta dan privoščila le sprehod in agi trening, danes pa smo se ponovno podali v hribe, le da tokrat v bolj sprehajalski izvedbi. Šli smo na Komno, ker pa smo bili časovno omejeni smo tja res samo šli, ne pa tudi prišli. Tokrat smo testirali tudi copatke, ki so namenjeni predvsem zaščiti na morju, saj si je lani prav grdo porezal blazinice med tekanjem po skalah. Vreme je bilo prav prijetno, sončno in ne prevroče, v gozdu in blizu vode pa je tako ali tako vedno idilično... Še na čimveč takih izletov!