Čudne reakcije drugič ali David VS Goljat

Ljudje se včasih čudijo mojemu humorju, premorem ga namreč obilico, v vseh mogočih oblikah in obsegih, pojavi pa se tudi ob najbolj čudnih trenutkih. Ponavadi jim odgovorim, da če ne bi imela takega smisla za humor, bi si lahko okoliščine, v katerih se znajdem, olajšala le še s kakim ličnim Smith & Wesson izdelkom...

No, ker je moje življenje zadnje čase čisto preveč monotono in dolgočasno, se je nekdo tam zgoraj blagohotno odločil, da mi ga malo popestri. Letošnje leto je res bilo čudovito (sploh v zadnjih mesecih) in tako sem za finiš dobila serviran še en lep dogodek, ki mi je osvežil spomin glede pomena povezanih 'naključij' v mojem življenju. Z Živo sva se zmenili, da pride prespat k meni, da izkoristiva eno zadnjih noči, ko sem sama doma. Prvotni načrt je bil, da jo z Gregorjem pobereva na poti domov iz BTCja. Pa je rekla, da ji bo to prezgodaj; potem sva se menili, da bi jo prišla jaz iskat domov, ko bo pripravljena. Nakar mi pove, da bo prišla kar z avtobusom, s čimer sem se le zelo nerada strinjala. Jo čakam in čakam, potem me pa le pokliče, da čaka avtobus in ga še vedno ni od nikoder. Ura je bila že kar pozna, čez deveto zvečer, pa sem ji rekla, da jo pridem jaz iskat. In sem šla - v spodnji majici, tanki jopi in z naluknjanimi, nezavezanimi supergami. Prišla sem na glavni ulico in takoj srečala avtobus, ki je prihajal iz Živine smeri; zavila sem na parkirišče in jo poklicala, če je slučajno šla na avtobus. Ni šla, ker grem bojda jaz ponjo. Super, se ponovno vključim na cesto in v dveh minutah pridem do avtobusne postaje. Dam desni smerni kazalec (ja, tako se temu po slovensko reče) in začnem zavijati na desno, da bom na postaji počakala na Živo (ki je bila na drugi strani ceste), pa med zavijanjem vidim v ogledalu, da za mano pelje avtobus. Ker se ne bi mogla ustaviti tako, da busa ne bi ovirala in ker vem, kako šoferji načeloma ljubijo, ko se jim avti nakakajo na postajo, sem pogledala naprej, videla, da ni na cesti nikogar razen naju z busom, dala levi smerni kazalec in začela zavijati na levo, da bom polkrožno obrnila in pobrala Živo. Med obračanjem volana sem pogledala čez levo ramo - in videla avtobus, ki z nezmanjšano hitrostjo drvi proti meni. Oba sva obrnila volan v nasprotno smer, a sekundo kasneje se je že razlegel mogočni Bum. Ubogo mamino Kio je pahnilo v desno, na levi sem slišala glasno hrskanje - sklepala sem, da je avtobus zapeljal čez nekaj, kar je nekoč bilo pritrjeno na Kio, potem pa se je avto umiril, ponovno na postaji. Moja prva misel je bila umakniti avto, da ne bo tako blizu ceste, pa ni hotel vžgati. Potem sem se spomnila na Živo in upala, da ne bo kot obglavljena kura tekla čez cesto, da ne bo še nje kaj zbilo; nazadnje sem se spomnila, da bi mogoče bilo dobro izstopiti iz avta, da vidijo, da je z mano vse ok (v upanju, da je res) in preveriti, kako je z avtobusom. No, pa so vsi leteli vkup - punca na postaji je bila čisto trda in bela kot stena, Živa je s šokiranim izrazom hitela k meni, šofer pa je stal na vratih avtobusa, se držal za glavo in klel. Malo je trajalo, da sem jih prepričala, da je z mano vse ok, punca se bo najbrž še nekaj mesecev izogibala avtobusnim postajam, šofer pa se je tudi kmalu umiril, ko je videl, da res ni nič hujšega. Vzrok za trk je bil skrajno imbecilen - pozno ponoči je bilo komaj kaj prometa, zato se mi ni zdel tako velik greh polkrožno obrniti, poleg tega sem želela bit nemoteča za avtobus in mu iti s poti. Ker je na postaji bila oseba, mi ni niti na pamet padlo, da avtobus ne bi zavil na postajo - pa ni, ker je šel v garažo (zato je na srečo bil tudi samo šofer notri). V glavnem, splet n naključij, ki je privedel do bitke med Kio in busom; izzid je neodločen, mimogrede. /upam, da to ne pomeni, da me čaka še ena bitka.../
Kia ima vdrt pleh na sprednji levi strani in malenkost zvito kolo, odbijač se je odpel na levi strani, ne da bi pokasiral eno prasko. Luč, kazalec, vse je ostalo celo. Ker sem bila preveč zaposlena z drugimi stvarmi, nisem šla gledati avtobusa, je pa šofer rekel, da je kar dobro potolčen na sprednji desni strani...

Skratka, planirano miren in zabaven večer ob risankah se je razvil v zmrzovanje v jopici pri minus nekaj stopinjah (na srečo mi je Živa posodila še eno jopo), pisanju poročila s šoferjem in čakanju na vlečno službo in Gregorja. Živa me je na vsake toliko zabodeno pogledala, dokler je nisem vprašala, kaj me tako gleda. Ni ji bilo jasno, kako sem lahko tako mirna; ja kaj pa naj naredim, bo kaj pomagalo, če začnem paničariti? Šofer je bil nad mojim odnosom navdušen, ampak dejansko - pri vsem govnu, ki sem ga doživljala in ga še doživljam zadnje čase, pri vseh hudih skrbeh me pa ena manjša prometna nesreča res ne gane preveč; čeprav, po drugi strani, najbrž tudi ne bi bilo čudno, če bi ravno to bila kaplja čez rob in bi totalno iztirila. Pa nisem. Mirno smo klepetali s šoferjem, ki je bil totalna faca, počakali na vlečno službo (beri punco mojih let) in se potem popolnoma premraženi odpeljali domov. Kjer sva z Živo uspeli pogledati le Madagascar, potem pa naju je premagal spanec.

Jaz pa sem ponovno zelo vesela, da se 2008 bliža koncu, saj mi prinaša vedno nove radosti, ki jim kar ni konca, pa se bojim, da bom kar preč prišla od predoziranja…

Najlepše darilo

Z veseljem sporočam, da sem v svojo četrtino zakorakala v najboljši družbi - in mislim dobesedno zakorakala, saj sem bila sredi našega dvorišča, ko je ura odbila polnoč, naslednjih 20min pa sem preživela na sprehodu s Črno Smrtjo. In ugotovila, da drži, da ljudje spustimo kriterije na stara leta - običajno sem si za rojstni dan želela predvsem pošiljko snega, zadnjih nekaj let sem običajno rojstni dan (ali katerega od sosednjih dni) preživela 10ih nog naokrog (beri: s konjem med nogami oz. pod sedalom), ponavadi sem v teh dneh videla tudi kak všečen šal ali kaj podobnega in to posredovala živčnim in zafrustriranim sorodnikom brez idej. No, letos sem za rojstni dan dobila črnega migetalkarja, ki dirja sem in tja in mi vsakih par metrov nameni kakšno zobado. Priznam, to mi je dovolj. Dobila pa sem tudi posebni bonus.

Sambek je v ponedeljek začel z obsevanji, imel bo 12 rund, po 4 na teden s pavzo ob sredah. Sama najbrž ne bi zmogla skozi to, preveč vsega se je nabralo, a vsaj tu je zasvetila luč na koncu tunela. Pravijo, da prave prijatelje spoznaš v stiski in toliko prijetnih presenečenj kot te dni že dolgo nisem doživela. Hvala vsem, ki mi stojite ob strani, ki navijate za Sambeka in zame, ki mi kakorkoli pomagate, materialno ali nematerialno, hvala za prijazne besede in vzpodbudo. Obupno težko je, ko se znajdeš v težavi, za katero nisi sam nič kriv, rešitev pa ni gotova še s tako močno voljo in trudom. Grozno je stati pod takim oblakom, a ko vidiš, koliko rok se stegne proti tebi, je mnogo lažje odločno zakorakati naprej in hoditi vse dokler ne prideš do sonca. Verjamem, da bova kmalu prišla do sonca, tudi z vašo pomočjo, in tam ostala toliko časa, dokler Sambo ne poblondi kot jaz, jaz pa počrnim kot on. Hvala še enkrat, najboljši ste.

Zato si letos ne bom pela Vse najboljše zame - najboljše že imam. Imam Sambota, Olafa, Gregorja in druge, ki mi stojite ob strani. Letos si želim... nogavice, ki bodo suhe tudi po 100m sprehoda v mokri travi, vroče višnje s sladoledom in masažo, ki bi mi odkočila že teden dni zaskočen vrat. Saj vem, sem zahtevna, ampak za prvih 25 sem lahko malo zahtevna.

Hvala navijačem in hvala Sambotu, ki mi lepša življenje. Upam, da bom doživela še mnogo rojstnih dni v spremstvu tvojih vufov, zobad, ponujenih tačk za čohanje (da o riti ne govorim) in neverjetni energiji ter domislicah.

Pozdrav vsem od mene in Kurjega bedra, ki zadovoljno drnjoha ob mojih nogah