Zeleno, ki te ljubim zeleno

S Črno Smrtjo te dni nisva prav zelo produktivna, saj preko svojih obilnih mukoznih izločkov spoznavam nove razsežnosti zelene barve. Po domače povedano, smrkam ko hudič. Pa glas imam že tako raskavo seksi, da bi me Bryan Adams lahko ponucal za dvojnika, ko se mu ne bi dalo peti. Vreme me v tem ubogem stanju tudi podpira, saj zunaj dežuje in je sploh jesenska depresija, tako da dnevi niso ravno idealni za treninge. Zato pa malo klikava, malo manj obsežno se sprehajava, predvsem pa malo zabušavava. Včasih tudi to paše. Za Sambota sicer nisem tako zelo prepričana, ampak konec koncev revež niti nima izbire, tako da mi pomaga lenarit. Upam, da se bo v naslednjih dneh vreme kaj popravilo, da greva spet kaj jahat - saj ne, da je to kaj manj naporno kot sprehajanje, ampak definitivno je bolj blagodejno za mojo dušo in moj nasmeh. Zadnjič je sicer za trenutek moj nasmeh rahlo zbledel (zato se je pa toliko bolj smejalo kobili), saj sem imela jahanje z dodatkom letalstva - ena srna se je spomnila iz žbunja skočiti ravno pred Monto, ki se je seveda ustrašila (srna je skoraj pristala na naju) in odskočila, jaz pa sem ravno nekaj motovilila z nogami in nisem bila najbolj stabilna. Pa sem malo odfrčala... Na srečo smo bili na njivi, tako da je edina posledica padca umazan desni nogav na hlačah. Pa še bolj zgonjen pes, saj sta se s srno šla 'Ti loviš'! Pomoje je zmagala srna, ampak nisem prepričana. S kobilo sva odpešačili do trave, potem sem pa vso energijo porabila za naskok nanjo, tako da nisem bila na tekočem s Sambotom. Je bil pa zato on toliko bolj tekoč... No ja, vsaj skrbi, da imajo tudi srne fit 'n' fun program.

Ena črna surla me že budno spremlja skozi okno, tako da grem klikat v upanju na izboljšanje vremena za naslednji jahalni podvig. Smrk, trrrrrr. O lej, spet nova zelena...