Konec septembra...

Evropska razstava se počasi bliža, midva pa uživava prve jesenske dni in jih izkoriščava za krajše potepe (žal še vedno ni toliko časa, kot bi si želela), klikanje, crkljanje in agi treninge,. Sambotovo telo ni več tako prožno in hitro, kot je bilo dve leti nazaj, priznam – ampak on ne, in večino časa ga noge komaj dohajajo, ko leti po svetu z unikatnim nasmeškom. Ponavadi jih premika tako hitro, da je prej videti kot migetalkar kot pa pes, in da ima 15 nog namesto 4. Ampak to je pač Sambo, belgijska nevroza.

Stopničke v JH na razstavi v Trbovljah



Sambo in njegove levade






Poziranje s prijateljem



Oblaček nad Sambotovo glavo: A ga lahko kdo prosim ugasne? Ta pes samo laja…



Sončen pozdrav od naju




Tako, dovolj od mene za danes, počasi bo treba spat in si nabrati moči za jutrišnje in četrtkove podvige, v petek zjutraj pa karavana že odrine proti Budimpešti. Kot ponavadi se veselimo predvsem prijetnega roadtripa, srečanja s starimi znanci in sklepanja novih poznanstev, če pa dobimo še lep opis in/ali dosežemo še kak uspeh, pa toliko bolje.

Držite pesti za nas, natipkanje!

Hajper časi

Tako, poletje se počasi zaključuje in skrajni čas je, da vam malo poročam, kaj se je medtem z nama dogajalo. Kot lahko sklepate, je odgovor – marsikaj, zato pa tudi ni bilo časa za redno javljanje. Pa naj začnem na začetku…

Teden po Sambotovem rojstnem dnevu sva se udeležila neuradne agi tekme na KD Barje. Na neuradnih tekmah radi malo posvingamo, torej zamenjamo originalne partnerje, in Sambota so si zaželele kar tri punce (ni slabo za šestdesetletnika, ne?). Ker je sprva kazalo, da bo grdo vreme, je na koncu prišla na tekmo le Tina, tako da je njej pripadla čast agilitiranja s Črno Smrtjo. Glede na to, da je bila to prva agi tekma po poletni pavzi, sem se teku s Sambotom odpovedala, saj nisem vedela, v kakem stanju so njegovi sklepi in ga nisem želela preforsirati; devetletnega psa z borelijo za sabo je pač potrebno malo pozorneje spremljati, sploh, ker se sam prav nič ne pazi. Ker pa se ne spodobi biti na agi tekmi in ne teči, sem si za svojo porcijo sposodila Tinino Visto. Vsi štirje smo se odlično odrezali, žal sta Tina in Sambo v prvem teku imela nekaj tehničnih težav (Sambotove prebavne motnje, khm), drugega pa sta opravila z odliko. Nama z Visto je tudi šlo odlično, celo tako odlično, da sva bili na koncu drugi in če se ne motim, sva v open razredu celo bili najvišje uvrščeni neoriginalni par.

Vikend za tem (zadnji avgustovski) je bil – uganili ste, pasji, saj sta v Trbovljah potekali dve enodveni državni razstavi. V soboto sta me tam spremljala tudi moja fanta in izkazalo se je, da je Sambo tako dober, da mu niti na razstavo ni treba biti prijavljen, da je na stopničkah ;). Namreč izposodila si ga je mlada razstavljalka za junior handling in bila sta druga! Čestitke, Ula in Sambo! Prvi vikend v septembru je bil, šokantno, tudi pasji. V soboto smo se zabavali na agi tekmi na Krimu, kjer sva s Sambotom po stari navadi bila bolj zabavna kot uspešna, v nedeljo pa sva se za čast in slavo borila na RO tekmi na KD Barje – in zmagala! Figurativno in dobesedno. V doslej največji konkurenci 10 tekmovalnih parov sva v RO II sodnika dovolj očarala, da sva s 162/170 točkami prišla na najvišjo stopničko! Dodaten bonus je to, da naju je ob desnem boku na stopničkah spremljal nemški bokser Ajk, ki je še nekaj mesecev starejši kot Črna Smrt. Bravo, fanta!

V soboto, 13. septembra, sem se težkega srca odpovedala agi tekmi na Hrušici, saj sem imela enormno veliko dela s prevajanjem in učenjem, v ponedeljek izpit, vreme pa ni delovalo najbolj gostoljubno. Ker sem imela na izbiro tvegati zrušenje imunskega sistema zaradi vremena, preobilice stresa in pomanjkanja spanja ter ostati lepo na toplem in prebrati 300 strani knjige za ponedeljkov izpit, sem se odločila za slednje. Po celem dnevu učenja se je prileglo malo sprostitve, več o tem prihodnjič… Nedelja pa se je začela že zelo zgodaj, ko sva se z Živo podali v Varpolje na klubsko razstavo za šarpeje, kjer sva ves dan zmrzovali pri komaj-plusu in na dežju. Kljub temu sva se v družbi gubastih prijateljev in predvsem sodnika Law-a počutili tako dobro, da sva se jim pridružili še na večerji, od koder sva domov prišli ob 23ih. Imunski sistem in možgani očitno vseeno niso utrpeli prevelike škode, izpit sem opravila z 9 :).

In že smo pri zadnjem vikendu, ki je minil – neverjetno - v znamenju psov. V Mariboru sta potekali dve enodnevni mednarodni razstavi, kjer sem spet oba dni pridno delala (in zmrzovala, ponovno). V soboto sta tam bila tudi Gregor in Sambek in končno smo tudi uspeli narediti fotoseanso Sambota in Yarota, ki se razvija v prav čednega fanta, kar opazijo tudi sodniki – po drugem mestu v FCI I grupi na trboveljski razstavi sta se tokrat vzpela še na tretje mesto. Bravo, Olga in Jarc!

Kot vidite, dolgčasa ne poznamo, trenutno pa se še posebej veseliva nekaterih stvari, splaniranih za bližnjo prihodnost – danes teden se odpravljamo v Budimpešto na evropsko razstavo psov in madžarsko klubsko razstavo, naslednja dva vikenda pa imava še zadnjo RO in zadnjo agi tekmo letos. In kako Sambek preživlja zadnje dneve svojega (prvega ;) ) mandata najlepših evropskih brkov? Z nasmehom na obrazu, kako pa! Uživa na agi treningih, uči se novih naklikanih veščin, navihani bernski bandi kaže, kako se obnaša, v kratkem pa načrtujeva ponovni zagon '10ih nog naokrog' izletov. Še bo pestro!

VSE NAJBOLJŠE

Danes praznuje rojstni dan moj najboljši prijatelj. Ja, minilo je že 9 let, odkar je prirjovel na svet in verjamem in upam, da me bo njegovo rjovenje spremljalo še veliko časa.

Leta minevajo, nama pa obema gre še vedno na otročje. Sambo je pač - Sambo, jaz pa (vsaj tokrat) krivim to, da to noč nisem spala niti minute - živela nespečnost.


Danes mineva že devet let
odkar Rosco - moj Sambo prišel je na svet.

Čeprav ni nikoli po slavi hlepel
je dosti dosegel in slavo požel.

Včasih c'lo priden, največkrat pa lep,
zame je Sambo črnuhec za pet.

Glavno, da je z mano, srečen in zdrav,
še vedno isti Sambo, se ne nosi kot pav.

Junaški res ni, je pa vedno vesel,
pes, ki ga vsak bi z veseljem imel.

A srečo imam, da pri meni živi,
devet let bo kmalu odkar lepša mi dni.

Zato - Sambo, najboljši in najbolj predan,
ti želim VSE NAJBOLJŠE ZA TVOJ ROJSTNI DAN.



ps: Tudi tokrat se bom sklicevala na neprespanost... Vse najboljše tudi Živi, prijateljici in pol, s katero so dnevi lahko res pasji ;). Da bi s Črno Smrtjo skupaj upihnili še veliko, veliko svečk, in se še dolgo skupaj potepali. Vse naj!

Julijsko poročilo

V Grenenlandiji ne poznamo počitka, zato mi ne uspeva najbolje sproti poročati o naših zgodah in nezgodah, ker se preprosto preveč dogaja. Vsaj angleško verzijo bloga sem uspela nadoknaditi, da ponovno koraka vštric s slovensko. Kar je pri mojih esejih že kar uspeh. In preden spet začnem, naj na kratko (saj še sama sebi ne verjamem) povem, kaj se je pri nas dogajalo julija.

Konec junija naj bi se s Sambekom udeležila agi tekme v Domžalah, pa sva jo prešpricala, saj je revež imel očitno malo 'musklfibra' od vseh aktivnosti tisti teden. Na tekmo smo prišli le kot gledalci, čeprav Sambo ni šepal, saj ga nisem želela izpostavljati (še več) naporom, smo pa vseeno preživeli lep dan med pasjimi prijatelji. Teden za tem, torej prvi julijski vikend, smo bili spet v stari formi; v soboto sva se udeležila agi tekme na KD Ljubljana, v nedeljo pa poletnega festivala v Rovtah, kjer smo imeli predstavitev poslušnosti, agilityja in frizbija ter ozaveščali ljudi o odgovornem skrbništvu nad psi. Tiste dni je potekala tudi svetovna razstava psov v Stockholmu, ki so se je udeležili naši švicarski prijatelji in večkratni sopotniki. Držanje pesti je pomagalo, saj sta tako Klark kot Leia bila druga v svoji kategoriji, prav tako pa sta žela uspehe tudi na drugih razstavah, ki so si jih privoščili na tem izdatnem roadtripu. Mi pa doma suhe žemlje ribali...

No, temu zadnjemu najbrž ni nihče verjel. Mi smo se sprehajali, klikali, tekali in se zabavali, v soboto pa smo se odpravili na morje, natančneje v Portorož na našo edino večerno tekmo. Imeli smo se super, poleg tega pa sva svoje delo tudi dobro opravila, zlasti v drugem teku. Prvi tek je bil sicer zelo lep, razen seveda predzadnje ovire. Dejstvo je, da je ta kombinacija bila precej težka za hitrejše pse, saj je skušnjava tunela pri daljincu bila prevelika za mnogo psov, ki so z mosta šli naravnost v tunel in se tam zdiskali. Mnogo psov, ja, a ne Sambo. Kaj takega bi bilo čisto preveč normalno zanj, tako banalen disk mu je vendar pod častjo. Ne, skatapultirati se naravnost s (preskočene) cone na mostu v tunel, ki je bil postavljen 2m desno od konca daljinca bi bilo čisto preveč enostavno. Sambo se je potrudil in preskočil daljinca, potem pa zavil ostro desno in po profesionalnem lupingu pomolil 5cm surle v tunel, čisto malo. Tako da sva se pravzaprav samo čisto malo zdiskala. Drugi tek je bil še lepši in tokrat brez napak, tako da sva na koncu dobila zaslužen aplavz. S tem se je prvi del sezone končal in začelo se je poletno lenarjenje.

To v praksi pomeni, da ni več tekem in treningov, si pa zato najdemo drugo delo. Sambota je očitno zagrabil navdih patriotizma in je izkoristil delovno akcijo obnavljanja ovir na našem vadbišču za to, da se je oblekel v nacionalne barve. Po boku in ušesu se je skrbno emajliral z rumeno, po zadnji nogi pa z rdečo barvo. Tako je bil sam svoja zastava in ker ravno ni nobene razstave na vidiku, tak hodi še danes. Gregor ga je sicer skušal malo očediti, a vseh sledi kljub temu ni odpravil...

Konec meseca je, priznam, bil bolj moj kot Sambotov, saj sem začela delati (dobro, delo ni ravno to, kar sem načrtovala, a del za 2-3x na teden pač ni na pretek, za brikete je pa treba nekako zaslužiti; moram pa priznati, da mi je bolj všeč, kot sem pričakovala), poleg tega sem dobila še par prevodov, ki so tudi terjali svoj časovni davek. Kar pa seveda ne pomeni, da se je na Sambotu doma prah nabiral. Kot vedno sva se pridno sprehajala, tekala, pa tudi par izletov sva si privoščila – z agilitaško prijateljico Katjo in njenima pasjima spremljevalcema smo obiskali prelep slap v bližini Kranja, z dvema forumovskima kolegicama pa smo se potepali po Kureščku. Skratka, dolgčas nam ni bilo in domnevam, da v avgustu ne bo nič drugače… Do naslednjič!

Kranjska odprava Sambo, Tai in May

Žulji, melišče, sonce in koprive

Ta teden je bil res belgijski. V nedeljo sem se s prijateljicama iz srednje šole (in seveda svojim najbolj zvestim spremljevalcem) skoraj 4 ure potepala v bližini Vrhnike, kjer je Sambo prvič poskusil svojo novo opremo - pohodni nahrbtnik z oprsnico, ki bo v poštev prišel predvsem za dvo- ali trodnevni potep po hribih, ki ga planiramo za konec poletja / začetek jeseni. V ponedeljek je moja uboga belgijska duša bila deležna zgolj dveh normalnih dnevnih sprehodov, za kar sem se mu v torek odkupila z enourno rundo teka v običajni dobri družbi.

Sreda je bila namenjena hribolazenju. Kljub moji skepsi zaradi vročega vremena zadnje dni in izbrane destinacije se je naš vodič odločil, da ponovno osvojimo Bivak II, pretežno skalnato in konkretno veliko gmoto nad Mojstrano. Dokaj kmalu sem ugotovila, da moji gojzarji niso najbolj idealni za mojo nogo (morda ima kaj pri tem to, da so podedovani od Gregorja, ampak močno dvomim, saj imava velikost le dve številki narazen...). Kakorkoli, po kaki uri mi je gojzar začel drsati ob peto oz predel nad njo, kar sem neuspešno skušala odmisliti vse do momenta, ko mi je misli okupiralo spoznanje, da se dvigamo nad gozdno mejo in bomo nadaljnje tri ure vkleščeni med skale in sonce. Priznam, jubilejni tretji vzpon na ta cilj se lahko po zahtevnosti kosa s prvim, ko so me v fazi okrevanja po močnem bronhitisu gnali na teh zanemarljivih 2200m... po melišču navzgor! Človek bi mislil, da gre po taki izkušnji osel le enkrat na led. Glede na to, da sem šla že tretjič, se sprašujem, kam bi me Darwin uvrstil med veje evolucijskega drevesa... verjetno je bolje, da ne vem.

Kljub temu, da je temperatura zraka padala v obratnem sorazmerju z višino, ki smo jo dosegali, je vzpon v tako močnem soncu in sopari vseeno bil težak in moram reči, da tako kot sem se tokrat zverinsko prepotila se v življenju najbrž še nisem. Tudi drugi člani odprave so bili v podobnem stanju; človeška člana sta se tako kot jaz kuhala v lastnem soku, psi pa so bili veseli vsake vejice, ki je metala košček sence. Slabo uro pod vrhom so se z veseljem zavlekli v hladno senco skalnate votline, mi pa smo čez koprive prilezli do klopce, kjer smo si privoščili kratek odmor pred zadnjim naporom. Vsekakor pa se Bivak II vedno odkupi za mučenje pohodnikov z res lepimi pogledi, sestop pa je pravo adrenalinsko doživetje s prijetno umirjenim koncem - pol ure dričanja po melišču navzdol, nekaj hoje po skalah, nato pa položna hoja skozi gozd do avta.







Četrtek ni bil nič posebej izstopajoč, torej sva si ta dan privoščila le sprehod in agi trening, danes pa smo se ponovno podali v hribe, le da tokrat v bolj sprehajalski izvedbi. Šli smo na Komno, ker pa smo bili časovno omejeni smo tja res samo šli, ne pa tudi prišli. Tokrat smo testirali tudi copatke, ki so namenjeni predvsem zaščiti na morju, saj si je lani prav grdo porezal blazinice med tekanjem po skalah. Vreme je bilo prav prijetno, sončno in ne prevroče, v gozdu in blizu vode pa je tako ali tako vedno idilično... Še na čimveč takih izletov!





Moja fanta



Sambotu se je zdelo zabavno, da bi mi, kot pogosto počne tudi doma, zlezel med nogami... med hojo navzdol... s stranskimi torbami...



Osvežitev na koncu

Štoparski vodič po galaksiji (ali do koder nam bo zneslo...)

Črna Smrt ima rada veliko stvari, med drugim obožuje potovanja. Ker je pameten poba, je uvidel, da so možnosti za kak konkreten roadtrip med izpitnim obdobjem bolj male, revež pa ima premajhno žepnino, da bi si privoščil avto. Zato je, kot se za mladeniča njegove starosti in letni čas spodobi, sklenil postati 'backpacker' :). Njegov prvi podvig je bolj lokalnega značaja, saj je osvojil Planino nad Vrhniko, v načrtu pa ima vse-evropsko turnejo, če bo seveda dovolj uspešen pri štopanju. Če torej kje na poti srečate spodaj prikazanega frajerja, bodite tako velikodušni in mu ustavite, da ne bo zaradi mojih izpitov prikrajšan za poletne dogodivščine...




Tole fotko pa je sam sfotošopiral in me dodal zraven sebe, da se ne bom počutila preveč zapostavljeno ;). Ob pogledu nanjo se skorajda počutim, kot bi bila dejansko zraven ob podvigu...

In dohitela naju je pamet....

Kot napovedano v prejšnjem postu sem bila tudi letos na razstavi na Hrušici, s tem, da sta letos prvič bili organizirani dve samostojni razstavi. V soboto sta naju z Živo na razstavišče peljala moja dva najljubša fanta, ki sta me za lep začetek dneva peljala na krajši sprehod za vadbišče, potem pa sem morala počasi veselo na delo. Oba dni sem bila vodja kroga pri prvi FCI skupini in moram reči, da je prvi dan k srbski sodnici Sunčici Lazić prišlo kar nekaj lepih in zanimivih psov. Po delu smo se na poti do hotela ustavili na sprehodu z Ivano in njenim mnogoštevilnim krdelom, kjer sva s Sambekom po dolgem času skupaj pozirala, to, da sem bila dostojno oblečena, pa je bilo sploh vredno ovekovečenja...



Gravitacija na belgijce ne deluje kaj dosti...



Velik nasmešek sredi sprehoda :)



V nedeljo sem ponovno delala pri ovčarjih, ki jih je tokrat sodil Šved Kenneth Edh. Proti koncu dela nam je sicer nagajal dež, a smo kljub temu kot zadnji (izenačenje z Živinim krogom) uspešno prikrmarili do konca. Vikend smo tako uspešno izpeljali, časa za počitek pa ni bilo, saj je nov teden prinesel nove obveznosti - učenje, urejanje hiše, agi treninge in še kaj.

V petek sem se celo uspela približno naspati in nabrati moči za naporen vikend, ki me je čakal. V soboto je bilo treba vstati dokaj zgodaj in se odpeljati na nadomestni agi trening, saj nam je v četrtek zaradi dežja odpadel, po agi treningu pa smo odbrzeli domov na pomoč pri pripravi piknika za očetov rojstni dan. Seveda niso bile naporne samo priprave, naporen je bil tudi piknik, s katerega sem ušla - na drug piknik, tokrat v Gregorjevo čast. In ja, hlače so mi še prav :).

Nedelja je prinesla novo priložnost za RO uspehe in polna optimizma sva se s Sambotom podala v boj. Tekma je bila na vadbišču KD Domžale in je minila v zelo prijetnem, prijateljskem vzdušju kljub občasnemu rahlemu nagajanju dežja. V kategoriji RO II je bilo 6 tekmovalcev in s Sambotom sva nastopila zadnja. Šlo nama je zelo dobro, edini očitni napaki sta bili postrani usedanje pri eni vaji in ne najboljša izvedba stranskega koraka pri drugi. Z najinim nastopom sem bila zadovoljna, saj nama je šlo mnogo bolje kot v Ljubljani, vseeno pa vem, da znava tudi bolje. No, sodnik je bil očitno manj kritičen kot jaz, dal nama je 164 od 170ih točk, kar je pomenilo drugo mesto! Tu je najin nastop v RO II.

Ker je bila v RO III samo ena tekmovalka, sem se javila kot statist, saj je treba v kategorijah III in IV delati v parih. Želela sem izkoristiti priložnost za trening, saj sama nikoli ne vadim z znakci in celih prog, pač pa samo posamezne vaje v obliki trikov. Poleg tega bova na naslednji tekmi najbrž že nastopila v tej kategoriji, saj imava že vse pogoje izpolnjene za napredovanje v višji razred. Napovedala sem, da bo najina izvedba v trojki lepša kot v dvojki in tako je tudi bilo. Kljub trem ne ravno najboljšim momentom - prvega sem zakrivila jaz, sem sem se na progi ponovno izgubila, velike težave mi namreč predstavlja orientacija med znakci (najbrž bi se bolje znašla, če bi pretekla parkur, kot na agiju), sploh, če je vmes vaja obrat za 270 stopinj, torej za 3/4 kroga. Običajno se pozabim ustaviti, naredim cel krog, potem pa po dveh korakih ugotovim, da pred mano ni naslednjega znaka. Tako je bilo tudi tu. Za drugi tak moment je kriva kar usoda oz. smola, namreč na našem vadbišču sem dejansko začela vaditi mizo, ki mi je delala težave, kar mi žal nič ne pomaga na tekmah, saj je naša miza precej višja od predpisane za RO in Sambo tega sploh ne dojame kot mize. Očitno si bo treba omisliti tako nizko mizo za doma, da jo bova lahko končno efektivno povadila. Tretji moment pa je prispeval Sambo, saj se je pri eni od vaj spomnil, da je reinkarniran frizijec in mi zlezel med noge. Čisti Sambo! Sem mislila, da je najbolj neugoden trenutek za tako početje ko hodim po stopnicah navzdol, pa vidim, da se lahko bojim tega tudi na RO tekmah... Vseeno sem z njegovim delom res zadovoljna - tu je najin RO III.

Dovolj za danes. Vikend tempo se še ni umiril, saj me to soboto čaka delo na portoroški razstavi, naslednje štiri vikende pa imava agi tekme. Upam, da kaj bolj uspešne kot zadnje čase, sicer pa sem (kot vedno) optimist - očitno naju je vsaj na rallyju pamet končno le dohitela in ne bova več samo lepa ;).

Pozdrav z druge stopničke in natipkanje