Tuesday, December 26, 2006

Polet, doskok, priklon publiki in aplavz

Prejšnjič sem pisala o idealnem padcu s konja, počasnemu frčanju na mehko njivo, pri katerem sem bila že po nekaj sekundah na nogah. Zdaj vem, v kakšni zmoti sem živela. Natanko teden kasneje sem namreč doživela še eno neprostovoljno razjahanje. Torej, kako je videti najbolj idealen padec na svetu? Potrebujete:
1. eno usekano lipicanko (z žrebetom, ki jo kliče iz boxa, pa gonitvijo pred vrati)
2. eno utrgano blondinko (z akrobatskimi sposobnostmi in dobrimi refleksi)
3. enega spretnega fotografa (z dobrim timingom in smislom za humor)
4. eno Črno Smrt (da zafila kader in skrbi za zvočno spremljavo)

In rezultat? Tule:



Končalo pa se je tako, da sem pristala v erektilnem položaju na desni nogi, čez pol sekunde pristavila še levo, se poklonila publiki in se režala še naslednjih 5 min. Z Monto lahko celo cirkuško točko že sestaviva počasi... :)

Monday, December 18, 2006

Zeleno, ki te ljubim zeleno

S Črno Smrtjo te dni nisva prav zelo produktivna, saj preko svojih obilnih mukoznih izločkov spoznavam nove razsežnosti zelene barve. Po domače povedano, smrkam ko hudič. Pa glas imam že tako raskavo seksi, da bi me Bryan Adams lahko ponucal za dvojnika, ko se mu ne bi dalo peti. Vreme me v tem ubogem stanju tudi podpira, saj zunaj dežuje in je sploh jesenska depresija, tako da dnevi niso ravno idealni za treninge. Zato pa malo klikava, malo manj obsežno se sprehajava, predvsem pa malo zabušavava. Včasih tudi to paše. Za Sambota sicer nisem tako zelo prepričana, ampak konec koncev revež niti nima izbire, tako da mi pomaga lenarit. Upam, da se bo v naslednjih dneh vreme kaj popravilo, da greva spet kaj jahat - saj ne, da je to kaj manj naporno kot sprehajanje, ampak definitivno je bolj blagodejno za mojo dušo in moj nasmeh. Zadnjič je sicer za trenutek moj nasmeh rahlo zbledel (zato se je pa toliko bolj smejalo kobili), saj sem imela jahanje z dodatkom letalstva - ena srna se je spomnila iz žbunja skočiti ravno pred Monto, ki se je seveda ustrašila (srna je skoraj pristala na naju) in odskočila, jaz pa sem ravno nekaj motovilila z nogami in nisem bila najbolj stabilna. Pa sem malo odfrčala... Na srečo smo bili na njivi, tako da je edina posledica padca umazan desni nogav na hlačah. Pa še bolj zgonjen pes, saj sta se s srno šla 'Ti loviš'! Pomoje je zmagala srna, ampak nisem prepričana. S kobilo sva odpešačili do trave, potem sem pa vso energijo porabila za naskok nanjo, tako da nisem bila na tekočem s Sambotom. Je bil pa zato on toliko bolj tekoč... No ja, vsaj skrbi, da imajo tudi srne fit 'n' fun program.

Ena črna surla me že budno spremlja skozi okno, tako da grem klikat v upanju na izboljšanje vremena za naslednji jahalni podvig. Smrk, trrrrrr. O lej, spet nova zelena...

Monday, December 4, 2006

Končno, moj prvi blog. Nekakšen dnevnik, kamor lahko zapišem pasje dogodivščine, neuradni podaljšek moje spletne strani. After party, takorekoč. Če bo kdo od vas užival v vedno novih dogodivščinah skrajno nevrotičnega belgijca in njegove prav tako nevrotične vodnice, odlično. Če ne, boste že našli dovolj lahkega čtiva na internetu, da si krajšate čas med prežvekovanjem zajtrka, zato vas ne bo posebej prizadelo, če to ne bo vaš najljubši blog. Tudi mene ne bo. Če pa vam bo všeč, pa se le vrnite. Sambotu in meni ne uspeva najbolje živeti mirno življenje brez pretresov in adrenalina, tako da se bodo te strani verjetno kmalu začele polniti.

Pazite nase, Urša