Konec junija naj bi se s Sambekom udeležila agi tekme v Domžalah, pa sva jo prešpricala, saj je revež imel očitno malo 'musklfibra' od vseh aktivnosti tisti teden. Na tekmo smo prišli le kot gledalci, čeprav Sambo ni šepal, saj ga nisem želela izpostavljati (še več) naporom, smo pa vseeno preživeli lep dan med pasjimi prijatelji. Teden za tem, torej prvi julijski vikend, smo bili spet v stari formi; v soboto sva se udeležila agi tekme na KD Ljubljana, v nedeljo pa poletnega festivala v Rovtah, kjer smo imeli predstavitev poslušnosti, agilityja in frizbija ter ozaveščali ljudi o odgovornem skrbništvu nad psi. Tiste dni je potekala tudi svetovna razstava psov v Stockholmu, ki so se je udeležili naši švicarski prijatelji in večkratni sopotniki. Držanje pesti je pomagalo, saj sta tako Klark kot Leia bila druga v svoji kategoriji, prav tako pa sta žela uspehe tudi na drugih razstavah, ki so si jih privoščili na tem izdatnem roadtripu. Mi pa doma suhe žemlje ribali...
No, temu zadnjemu najbrž ni nihče verjel. Mi smo se sprehajali, klikali, tekali in se zabavali, v soboto pa smo se odpravili na morje, natančneje v Portorož na našo edino večerno tekmo. Imeli smo se super, poleg tega pa sva svoje delo tudi dobro opravila, zlasti v drugem teku. Prvi tek je bil sicer zelo lep, razen seveda predzadnje ovire. Dejstvo je, da je ta kombinacija bila precej težka za hitrejše pse, saj je skušnjava tunela pri daljincu bila prevelika za mnogo psov, ki so z mosta šli naravnost v tunel in se tam zdiskali. Mnogo psov, ja, a ne Sambo. Kaj takega bi bilo čisto preveč normalno zanj, tako banalen disk mu je vendar pod častjo. Ne, skatapultirati se naravnost s (preskočene) cone na mostu v tunel, ki je bil postavljen 2m desno od konca daljinca bi bilo čisto preveč enostavno. Sambo se je potrudil in preskočil daljinca, potem pa zavil ostro desno in po profesionalnem lupingu pomolil 5cm surle v tunel, čisto malo. Tako da sva se pravzaprav samo čisto malo zdiskala. Drugi tek je bil še lepši in tokrat brez napak, tako da sva na koncu dobila zaslužen aplavz. S tem se je prvi del sezone končal in začelo se je poletno lenarjenje.
To v praksi pomeni, da ni več tekem in treningov, si pa zato najdemo drugo delo. Sambota je očitno zagrabil navdih patriotizma in je izkoristil delovno akcijo obnavljanja ovir na našem vadbišču za to, da se je oblekel v nacionalne barve. Po boku in ušesu se je skrbno emajliral z rumeno, po zadnji nogi pa z rdečo barvo. Tako je bil sam svoja zastava in ker ravno ni nobene razstave na vidiku, tak hodi še danes. Gregor ga je sicer skušal malo očediti, a vseh sledi kljub temu ni odpravil...
Konec meseca je, priznam, bil bolj moj kot Sambotov, saj sem začela delati (dobro, delo ni ravno to, kar sem načrtovala, a del za 2-3x na teden pač ni na pretek, za brikete je pa treba nekako zaslužiti; moram pa priznati, da mi je bolj všeč, kot sem pričakovala), poleg tega sem dobila še par prevodov, ki so tudi terjali svoj časovni davek. Kar pa seveda ne pomeni, da se je na Sambotu doma prah nabiral. Kot vedno sva se pridno sprehajala, tekala, pa tudi par izletov sva si privoščila – z agilitaško prijateljico Katjo in njenima pasjima spremljevalcema smo obiskali prelep slap v bližini Kranja, z dvema forumovskima kolegicama pa smo se potepali po Kureščku. Skratka, dolgčas nam ni bilo in domnevam, da v avgustu ne bo nič drugače… Do naslednjič!
Kranjska odprava Sambo, Tai in May
