Zadnji mesec je bil v naših koncih hudo naporen, zato je obstajala resna nevarnost, da poleg 'system shutdown-a', ki ga je naredil naš računalnik - pravzaprav cela tehnologija v naši hiši, doživim enega tudi jaz. Zatorej se je Gregor odločil, da naju z Vafljem pelje na kratek oddih v Bovec. Tam smo veselo pohajali okrog, bili na svežem zraku, predvsem pa odmislili vsakdanje skrbi in se razbremenili. Sambo se je tam tudi dokončno pozdravil, namreč prejšnji teden sem mu skuhala celega piščanca in ga potem očitno nisem dobro oprala, Sambo pa slabo prenaša maščobo in je naslednje 3, 4 dni imel prebavne motnje ter zelo malo jedel. Tako je shujšal na skorajda nekdanjo linijo - prišel je na 25,6 kil in bil skoraj tako dahavski kot je bil do pred tremi leti. V Bovcu se je stanje dokončno znormaliziralo in tudi dobro razpoloženje se mu je vrnilo (prej se je poznalo, da ni čisto pravi, čeprav je za večino pasjega prebivalstva še vedno bil hajper). Včeraj smo tako šli na sprehod mimo akumulacijskega jezera malo v hrib in se je Sambek odločil, da se bo asimiliral z gorskim okoljem in špilal gamsa. Hodili smo po poti, široki cca 1m, na naši desni je bila skalnata stena, levo pa... no, slaba dva metra nič, potem pa strm breg, pol gozdnat, pol skalnat. Sambo je s svojimi nožicami šibal sem ter tja in veselo raziskoval, ko smo prišli do konca potke pa je vznemirjeno cvilil okrog naju in naju skušal spraviti stran od tam, stala sva namreč na vrhu zelo strmin in zelo ozkih stopnic, ki vodijo do elektrarne, Sambo pa je v svoji štengofobičnosti hotel čimprej stran od tam.

Ko sva se končno obrnila je geriatrični Vafelj veselo stekel naprej v svojem TM delovnem kasu, jaz pa sem začela nekaj razlagati Gregorju. Sambo je med tekom poškilil nazaj ravno v trenutku, ko sem zamahnila z desno roko po zraku, kar si je očitno po agilitaško razlagal kot navodilo, naj krene v levo. Stvar je v tem, da smo hodili po shojeni potki, ki se je čez kakih 20m povzpela na prej omenjeno sprehajalno pot, tako da je na naši levi bil meter in pol visok praktično navpičen zid. Pa si ni delal kaj dosti težav s tem, če je treba na levo, je pač treba na levo. Med govorjenjem sem videla Sambota, ki je v kasu tekel pred nama, nato sem videla kos maha, ki je odletel s srede zidu, in naslednji moment Sambota, ki je v nezmanjšanem tempu tekel po sprehajalni poti. Ni bilo 200m naprej, ko se je od asfaltirane potke na desni razširil ozek pas zemlje, ki se je nato spustil do brega pod nami. Sambo je seveda krenil navzdol in se znašel ponovno slaba dva metra pod potko in veselo vohljal po bregu. Kakšno minuto je skrajno užival, potem mu pa ni bilo več tako všeč, da ni bil ob nama in že je začel piskati in gledati, kako bi prišel do naju. Videla sem, da se breg čez 20m malo dvigne in da bo lahko tam prišel gor, pa sem mu rekla, naj šiba (naprej). On si je to interpretiral, kot da mora prišibati do naju (navzgor). Tokrat ni bilo niti v teku - z mesta, stoje na bregu, se je odrinil, prišel s sprednjimi nogami čez rob in se potegnil gor na potko. Še en otres kožuha, ena zobada proti nama in je že bil 'good to go'. Pa saj ne vem več, zakaj se čudim...

Tako, to je bilo naše potepanje v Bovcu, zdaj pa greva na sprehod (sproti bom pa pogledala, če v uti skriva kako modro-rdeče ogrinjalo...).

Tič styling VS Spitting cobra

Ne, nisem se zmotila v naslovu, Mič styling me še ni videl, zato pa sem občasno deležna tič stylinga. Zadnja leta sem se uspela toliko skultivirati, da se mi uspe počesati skoraj vsak dan, svoje izredne česalne ambicije pa živim preko Sambota. Sem namreč tip človeka, ki se z lahkoto nekaj ur dnevno ukvarja s psom, ga sprehaja, uči trikov itd, da bi pa ga morala 15 min na dan česati pa… Ni variante. Razen tisti mesec in pol, ko menja dlako (a čudi nikoli ;) ), lahko rečem, da je najboljši približek česanju takrat, ko se z vilico v roki sprehajam čez dnevno sobo in se spotaknem, pri tem pa med lovljenjem ravnotežja 2x potegnem z vilico skozi Sambotovo dlako. Kakorkoli, svoje lasovje še nekako uspem negovati, pri tem pa mi občasno pomaga tudi naš tič, ki mi zelo rad s kljunom češe lase, ko ga imam na rami, odtod torej Tič styling. No, zdaj, ko veste, kakšna je situacija, bi rada s ponosom naznanila, da je Sambo v nedeljo bil počesan! Iz neznanega razloga sem si ga zaželela počesati, in sem ga. Da, pogumno in nadvse junaško sem se lotila tega smelega podviga in ga uspešno izpeljala. In res, čez 4 min 27 sek je bil Sambo kot nov, kljub dobremu počutju ob tako uspešno izpeljani zahetvni akciji pa sva potem oba potrebovala malo sprostitve, tako da smo jo mahnili na Kurešček, kjer je črnuh tekel in tekel in, da, uganili ste, tekel. Včasih ga gledam in se čudim, kako to, da se mu noge ne odpnejo, resnično mi ni jasno, kako lahko toliko časa neutrudno teka naokoli (in kako se mu sploh da), da ne govorim o tem, da tako hitrega kasa še na kasaških dirkah redko vidim.

Seveda se s svojim kasom rad pobaha, sploh, ko greva skupaj na tek in sem jaz po pol ure zrela za na respirator. Takrat ponavadi priteče za mano in me nekaj metrov spremlja tik ob nogi, pri tem pa me gleda z največjim nasmeškom na svetu. Potem pa ugotovi, da sem prepočasna in nezanimiva in se odpravi dalje. Zadnjič pa sem si sklenila tekaške podvige malo popestriti, namreč dostikrat videvam tekače in tekačice s slušalkami in sem si tudi sama želela poskusiti. Tako sem si od svojega dragega sposodila mp3 predvajalnik in upala na skrajno prijeten tek, namreč vedela sem, da ima gor Hammerfalle in sem si obetala en dober metal rock za vzpodbudo. Lahko si predstavljate moj obraz, ko sem si na naši ulici uspela zvišati glasnost, da bi slišala, kakšna pesem paše k bobnom, ki jih komaj slišim, in zaslišala neko orientalsko blejanje. O okusih glede glasbe (in drugih stvari tudi, seveda) je brezpredmetno razpravljati, dejstvo pa je, da me orientalska glasba niti malo ne pritegne, fascinacija nad Tunizijo pa je moji boljši polovici pustila tudi druge, zame manj prijetne stranske učinke. Eden od teh je definitivno bilo to, da sem pričakovala švedske metal rockerje, dobila pa turške serenadarje. No, ampak bila sem že predaleč od doma, da bi mp3 nesla nazaj, zastonj ga pa ne bom nosila s sabo, torej sem pustila, da je gospod Turk nadaljeval s svojo točko. Nekako sem uspela odmisliti glasbo, ki je bila tako ali tako le za zelo blago kuliso, po skoraj pol ure pa mi je že prav prirasla k srcu, celo tako zelo, da sem svojemu teku dodala tudi prvine orientalskega plesa. Pri teku skozi gozd sem se namreč spotaknila čez korenino, tako da sem sredi maratona izvedla sekvenco s prvinami Odroči roke – pomigaj z boki – izboči rit – zakrili z rokama naprej – zavrti glavo v iskanju ravnotežja – jelenji poskok in pristanek v telemark pozi z rokami v položaju Walk like an Egyptian. Seveda pred publiko, ker če ravno ne bi šli trije tekači mimo, ne bi bilo pol tako zanimivo…

Poleg interdisciplinarnosti in vključevanja prvin drugih športov in umetnosti v tekaške epizode moram priznati še eno drugo, manj apetitlih navado, ki botruje drugemu delu naslova. Namreč med tekom mi iz meni neznanega razloga začnejo s polno paro delati vse telesne funkcije, ki izločujejo kakršenkoli facialni sekret. Če povem po domače, se moram med tekom stalno usekovati, si brisati oči in kdaj pa kdaj tudi pljuniti. Tako se je med tem istim tekom zgodilo, da sem pljunila ravno takrat, ko me je Sambo prehiteval po desni (zdaj veste, zakaj se prehiteva vedno po levi). Na srečo ga je izstrelek le oplazil, ker pa je bil mraz, je domov prišel z naželiranimi konicami in dobro vidnimi okrasnimi kristalčki. In tako je nastal Sambo Swarowski… No, povedati moram še to, da sem tako vzljubila svoje turške cingljajoče prijatelje, da sem bila po pol ure skoraj razočarana, ko sem bila ob njihovo prijetno družbo in me je začel spremljati Billy. Skoraj! Povem vam, Dancing with myself, Rebel yell in Shock to the system so čudovita spremljava za bolj dinamične tekaške podvige. Tako sem domov prišla totalno izmučena (drugič bi bilo morda smotrno obrniti vrstni red, saj so turški kolegi bili precej bolj umirjeni, gotovo primernejši za drugo polovico teka, ko baterije niso več tako polne) in v dokaj piratskem stanju. Zaradi spotika me je namreč bolel levi gleženj, zaradi česar sem na klancu tik pred domom vlekla levo nogo za sabo, kot bi bila lesena, zaradi mraza in vetra pa se mi je tako solzilo levo oko, da sem si parkrat skoraj izplaknila lečo – proti koncu mi za to ni bilo več treba skrbeti, saj mi je ta primrznila na oko in mi je oko čisto zasteklenelo…

Tisti, ki me še berete – dobra novica, spletkar je končno uspel obnoviti stran, torej vabljeni na www.sambo.si , kjer lahko najdete nekaj novih fotk in povezav, sprotne novice pa tako ali tako lahko najdete tu.

Za konec samo še nekaj fotk s potepanja po Kureščku in lep pozdrav!

Sambo v vetru



Dirkanje po hosti





Marširamo: leva...



... in desna



Špriiiiiint!







Karate Kid :)

Multitasking

Zadnji dnevi so tule v Grenenlandiji zelo pestri. Sicer bolj zame kot za Črno Smrt, priznam. Oče je na službeni poti, odrezan od civilizacije, brez avta, računalnika... Smrkenduš, če prav pomislim, sem pravzaprav na istem??? Ja, res je, tisti 'system shutdown' se namreč veselo nadaljuje, saj je najprej crknil njegov avto, potem 'moj' (v souporabi z mamo), njegov računalnik... Pri tem, da je seveda raavnooo zdaj potrebno urediti ogromno stvari v zvezi z njegovimi posli in vsem ostalim, kar je pa brez računalnika in prevoznih sredstev na robu mogočega. No, vsaj moja draga Kia je spet doma na varnem, ostalo je pa še vedno na čakanju. Tako sem zdaj poleg svojih običajnih funkcij, torej študentka in inštruktorica, poleg vsega še ekonomist, računalničar, prevajalec, tajnica, diplomat in dostavljalec, pa še kaj bi se našlo v tadrugem rokavu. Dolgčas ni, v glavnem. Pri vsem tem delu sem si morala privoščiti malo razvajanja - in sem si ga, včeraj sva z mamo šli na predstavo Champions on ice, kjer sva prvič v živo navijali za drsalce. Ja, tudi zanj... Prva minuta nastopa sicer ni bila nič kaj dosti spektakularna, a potem se je Plushenko razživel in pokazal res odlično predstavo. Sicer pa resnici na ljubo, mislim da bi lahko Plushenko prišel na led s ščipalcem za nohte in si naredil kratko pedikuro, pa bi vseeno požel navdušen aplavz. Da se razumemo, ni moj naljubši drsalec, prestol si deli še s tremi favoriti, ki se izmenično prikomolčkajo do najvišjega položaja, ampak človek njegovega talenta in izjemnih uspehov preprosto ne more spregledati.

No, pa dovolj o mojih težavah in čudnem okusu za športe. Sambo ... je še vedno Sambo, še vedno hajper-nevrotičen, a za razliko od zadnjih dveh tednov je vsaj malo manj časa v lebdečem stanju. Še vedno pa preživi večino časa s protezo zunaj, ki jo veselo razkazuje praktično vsem, poskakuje, teče, pase svojo naljubšo ovco (prijatelja Klarka), ki ga blokira od spredaj, zadaj, naskakuje iz zasede kot izurjen gverilec, se ruva z njim in je sploh poskočen, da ga je veselje gledati. Poleg tega sva izkoristila zadnji teden, ki je bil pretežno deževen, in začela z učenjem treh novih trikcev, s katerimi kar lepo napredujeva - dva že bolj ali manj zna in ju samo še potrjujem, zadnjega pa še oblikujeva, ampak sva na zelo dobri poti. Kaj drugega pa lahko pričakujemo pri tako nadarjenem učencu in tako čudoviti inštruktorici. Ko smo že pri tem - moja druga inštruiranka, soseda, je uspešno opravila s kontrolko in se tako izognila graji iz angleščine. Me je pa zadnjič pošteno nasmejala, ko sva delali vajo za 'word formation', torej ustvarjanje različnih besed iz istega korena oz. iste osnovne besede. Primer 'I value your (friend) very much' ji ni delal težav, takoj je odgovorila, da mora tu biti 'friendship'. Naslednji primer pa je bil nekaj v stilu 'This invention contributed to (man) and its future.' Kakih 15 sekund se je čohala po glavi, potem pa me zmagoslavno pogledala in izjavila 'MANURE!' Najprej sem se še hrabro držala, potem pa si nisem mogla pomagati in sem bruhnila v smeh, ki je minil šele po kakih dveh minutah. No ja, saj nisem nikoli rekla, da ciljava na petico... (Ampak izvirnost ji pa moram priznati!).