Fotosešn

Prejšnji teden sem končno dobila fotke s fotosešna, ki smo ga naredili začetek novembra. Za fotografa se je prostovoljno javil prijateljičin fant, jaz se pa tudi nisem ravno z motorko upirala... Dan je bil prekrasen, žal model ne toliko, saj je Sambo še vedno bil v poznopoletni dlaki, kar pomeni, da je na večini fotk videti kot od moljev ožrta rjava hijena, pa nič zato. Roku sem za fotke zelo hvaležna in v kratkem načrtujem novo seanso (zdaj je črnuh končno spet črn kot se spodobi).






Najlepši pogled v Evropi...



Malo agija




Malo klasike







Konec dela!



In še moja najljubša

V Grenenlandiji nič posebno pretresljivega. V soboto smo šli na božično tekmo, kjer je Sambotova nevroza po dolgi abstinenčni krizi udarila ven na polno. No, definitivno je pokazal, da kondicijo ima, da je agi vedno lahko zabaven in da je v dvoranah še bolj luštno jodlat, saj bolj odmeva :). Z rezultati se raje ne pohvalim, v tolažbo pa mi je, da je od cca 30ih nastopajočih v dvojki samo trem uspelo, da so se uvrstili v obeh tekih. Kakorkoli, zabavali smo se, po dolgem času klepetali z agi prijatelji in se imeli prav fino, tako da se veselimo prihodnjih zimskih tekem.

Drugače pa sva začela spet bolj redno klikat in imava v obdelavi nekaj novih trikcev, ki bojo upam da kmalu dokončani. Pa v soboto sem srečala svojega spletkarja in mi je obljubil, da bo stran v kratkem apdejtana, tako da že pripravljam nov material, da stran spet malo oživi.

Za konec pa še dve fotki priprav na rojstnodnevno druženje:

Moja dva pomočnika



In pa Olaf s psom na hrbtu (prijateljičina 2letna hči je videla, kako je prej Olaf skočil Sambotu na hrbet, pa se ji je čez nekaj min očitno zazdelo, da je čas za maščevanje, tako da ko sem se obrnila, sem zagledala Olafa z dodatkom na hrbtu - ni se preveč sekiral...)

Vseee naaajboooljšee zaaameeeee...

Pa je tudi mene doletelo. Konkretno in neizogibno, staranje. Ja, čisto zares, vsako leto sem za eno leto starejša kot prejšnje. Fascinantno, ne? No, načeloma nimam nobenih težav z raznimi kalupiranji, pa naj bodo rasna, starostna, lepotna ali kaka druga, vseeno pa sem se zadnjič v momentu slabosti malce zamislila sama nad sabo in malo za šalo, malo zares rekla svojemu dragemu, da sem kot majhen otrok vedno sanjala, da bom pri tej starosti luštna, dolgonoga uspešna blondinka, ki jo bo obdajalo pravo životinjsko carstvo. Prijazen, kot je, mi je rekel, da sem absolutno vse zadela, nato pa malo tišje dodal, da sem se edino pri nožicah majčkeno zakalkulirala...

Kakorkoli, svoj dan sem preživela prav super. Za dober začetek dneva sva se najprej s črnuhom podala na sprehod, potem sem se nakvihtala, nakar sem šla pozdravit Zajo (žal je čez vikend tako lilo, da ni bilo za it jahat na teren). Zvečer pa je sledil nov podvig - moja prva pica. Zagotovo ni bila zadnja. Medtem, ko je testo vzhajalo, sva s Črno Smrtjo šla stestirat moje rojstnodnevno darilo - tekaške hlače in tekaški 'damen flisjacke', tako da sva si po pol ure švicanja oba zaslužila večerjo. Sambo žal samo brikete, jaz pa svojo pico, ki mi je res super uspela, sem prav ponosna nase. Očitno je letošnji rojstni dan v znamenju akcije, saj sem medtem, ko se je večerja pekla, dobila še eno porcijo daril - zimsko kapo, karto za Krvavec in športno anorak jakno za deževne sprehode in teke. Madonca, to leto bom mogoče tako kondicijo nabila in postala tako fit, da me 25ka sploh ne bo ujela! :)

Tako, zdaj pa novim zmagam nasproti, grem klikat. Over and out.

Danes je bil zanimiv dan. Kot večino torkov sva s Sambotom za dobro jutro šla jahat, se tam dodobra nadelala, potem pa sem se končno le spravila k vetu z našim malignim tičem. Ne, nič ni narobe z njim, hvalabogu, le kremplje je bilo treba skrajšat, ta podvig mi pa doma zelo težko uspe, saj imam na izbiro samo dve opciji: ali se odločim skrajšat sebi in njemu muke in opravim na hitro, kar pomeni, da ima v 5ih min on kremplje skrajšane, jaz pa vse prste take, kot da bi jih dala v mašinco za faširat meso, ali pa si vzamem čas in opravim v 10ih min, pri čemer mi obgloda samo 3/4 vseh prstov. Doma so za pomoč čisto neuporabni, saj se ga mami niti s palico ne upa dotaknit, očeta prav malo briga za njegove kremplje, Gregor pa se sicer trudi, a vseeno vedno ne uspeva opravit najbolje. Torej sem se odločila, da grem po dolgem času obiskat svojega dragega veta.

Začetek ni bil najbolj obetaven, saj se tiču ni kaj preveč dalo ven iz kletke, tako da me je najprej konkretno uklal v levo roko, potem pa se je le nekako dal prepričat in sva šla. V avtu je že bila druga zgodba, saj je nad vožnjo navdušen vsaj toliko kot Sambo in je že preden sem speljala začel peti in žvižgati. Tako sva se pripeljala do ambulante in se odpravila v čakalnico, kjer sva morala čakati kakih 15min. Čompo je bil, presenetljivo, čisto sproščen, veselo si je česal perje in požvižgal tehniku Markotu, ko je ta šel mimo (verjetno mi je bral misli). Končno sva prišla na vrsto, stopila sva v ambulanto in na vetov vprašujoči pogled sem rekla, da sem prinesla našo harpijo na pedikuro. Tokrat nam je postopek uspel neprimeno bolje kot prvič (in edinič do zdaj), ko Čompota še nisem znala dobro prijeti in se mi je sredi procedure napol izmotal iz prijema in usekal proti vetu, ki se mu je komaj izmaknil, nakar se mu je začel smejati. Takrat je vet verjetno mislil, da se mu blede, in me vprašal, če se mu moj tič slučajno smeji v faco. Pa sem lahko samo skomignila z rameni in rekla, da ja. No, kot rečeno, tokrat je šlo kot po maslu, prva noga je bila obdelana v minuti, potem smo mu pa dali malo odmora, saj se je otepal na vse pretege in si pri tem glavo obrnil skoraj za 360 stopinj. Nato smo uspeli ravno tako efektivno obdelati še drugo in misija je bila uspešno zaključena. Na moje veliko presenečenje se je tič (ki je bil razmršen, kot bi ga dala na centrifugo) po vsej tej travmi pustil prijeti vetu, se potipati in pobožati, nato pa še asistentki. Načeloma namreč nima kdove kako velikih zadržkov koga fajn naluknjat, tako da sem bila res prijetno presenečena. Zdaj vem, da se definitivno ne bom več sama mučila z njegovo pedikuro, ampak bom pridno obiskala veta (no, pa tudi dejstvo, da je proti njemu Bon Jovi videti kot predsednik šahovskega krožka ne škodi...).

Kot drugo pa sva s Sambotom po dolgem času spet začela klikat. Vreme je te dni bolj kot ne deževno in morbidno, tako da razen sprehodov ni najbolj prijetno biti zunaj, tako da sva ponovno začela s trikci in Sambo je navdušen. V planu imam že nekaj novih veščin in jih že pridno vadiva, pri tem pa naju budno opazuje drugi niger. Tudi on še pride na vrsto...

Basen o Kozi in Oslu

Davno nekoč je živela Kobilica. Bila je majhna in živahna, imela je kratke, a močne noge, enkrat mesečno pa je, kot kobilicam pritiče, opustošila vso bližnjo in daljno okolico v iskanju hrane. Pa pustimo zdaj to, saj v naši povesti ne igra nobene vloge. Njen najboljši prijatelj je bil Volk. Nekega hladnega, zgodnje zimskega jutra sta se, kot vsak dan, odpravila na sprehod. Dan je bil prelep. Drevesa so si nadela tanko belo ogrinjalce, ki se je čez dan stopilo, iz zmrznjenih tal pa so se kot prosojna tančica dvigovale jutranje meglice, skozi katere je že sijalo prijazno sonce. Kobilica in Volk sta se sprehodila čez travnik in se odločila, da se po dolgem času podata na bližnji Hrib. Veselo sta prisopihala do vrha, kjer ju je kmalu pozdravila čreda košut. Malo naprej so jima v pozdrav kimali še kozorogi in gamsi, čisto na koncu pa sta Kobilica in Volk videla še Risa, ki pa ni rekel nič, saj je bil ravno pri zajtrku in je očitno dobro vzgojen, saj s polnimi usti ni niti odzdravil, le z ušesom je trznil v njuno smer.

Volk je navdušeno tekal naokoli, Kobilica pa je globoko vdihovala svež zrak in se veselila zasluženega zajtrka (Kobilica je le kobilica). Prijatelja sta bila že dokaj blizu doma, ko sta od daleč zagledala Kozo. Ta je, kot ponavadi, s sabo imela svojega Prašiča. Prašič pravzaprav niti ni tako slab sam po sebi, težava pa je, ker zanj skrbi Koza. Kar pomeni, da Prašič naokrog divja in skače kot skačejo koze, pri tem pa ni nikoli čist. Poleg tega imajo koze grdo navado, da se zaletavajo v druge. Ja, Prašič se je navzel tudi tega. Ker pa je Kobilica večni optimist, je upala, da tokrat ne bo tako. Žal se je uštela. Hodili so eden proti drugemu, ko sta se Koza in Kobilica prijazno pozdravili. Takrat je pa pritekel Prašič, skočil na Volka in ga skoraj presekal na pol. Volk ga je kot ponavadi nadrl in odgnal, tedaj pa se je Prašič spravil na Kobilico. Tri metre je bil pred njo, ko se je že odrinil in letel naravnost nadnjo. Kobilica je stegnila prednje noge v upanju, da ga bo to ustavilo, pa ji žal ni uspelo. Prašič ji je zvil prst, jo skoraj zbil po tleh in jo celo potacal. Končno ga je uspela Kobilica spraviti s sebe, vtem pa je Prašič zaokrožil, šel za njo in ji skočil na hrbet. Vsak ve, da so prašiči večji in težji od kobilic in tako je bilo tudi s tema dvema. Kobilica se je le stežka obdržala na nogah. Končno ji je prekipelo in je Prašiča prijela za kravateljc in mu zabičala, da ima tega dovolj in da hoče mir pred njim. Prašič je skočil na noge in se v isti sapi pognal na Volka, ki mu je tudi bilo dovolj mendranja in ga je pošteno nahrulil. A Prašič je pač prašič, in če ima nad seboj Kozo, to ne pomeni nič dobrega. Kobilica je sklenila, da ima grdega ravnanja dovolj, Kozo je malce nejevoljno, a vseeno vljudno pozdravila, Koza ji je odzdravila, opravičila pa se ni. Je pač koza. Kobilica in Volk sta nadaljevala pot proti domu, olajšana, da sta rešena tako neolikane družbe, in sta si čez kakšno minuto že veselo brundala.

Veselje žal ni trajalo dolgo. Le nekaj kratkih minut je namreč minilo, ko je Kobilica od daleč zagledala Osla z Bikom. Tudi tega srečanja se ni prav posebno veselila, saj so se bili srečali že enkrat ali dvakrat poprej. Bik je, kot večina bikov pač, velik in močan in se rad šopiri, Osel je pa, no, osel. Ob zadnjem srečanju se je Bik od daleč zakadil proti Volku in se, ves narepenčen, ustavil le nekaj metrov pred njim in besno prhal v zrak, Osel pa je pritekel za njim in ga skušal ujeti, pa ni šlo, potem je pa tulil Kobilici in Volku, naj gresta stran, saj ne more zagrabiti Bika. Resnici na ljubo se ne Kobilici ne Volku Bik sploh ne zdi tako napačen, njegov največji problem je predvsem to, da ima za gospodarja pravega osla. No, tokrat je tudi Osel že dovolj zgodaj zagledal Volka in Kobilico in je Bika privezal. Vsi pa vemo, kako gre to – kamor gre Bik, naj gre še štrik, potem pa še na štrik privezan Osel. Bik je hodil levo in desno in Osel mu je pridno sledil, le na vsake toliko ga je malo pocuknil za sabo, da njegov ponos le ni preveč trpel. Kobilica je Volku rekla, naj se je drži in naj samo vljudno pozdravi, da se ne zapleteta v pogovor, neprijeten kot tisti s Kozo in Prašičem. Tako sta prijatelja hodila lepo vštric po potki in pozdravila Osla, ki se je z Bikom umaknil na rob poti. Osel se je očitno učil manir tam kot Koza, saj ni niti odzdravil, je pa zato zarigal Kobilici, če bi tudi Bika tako lepo vzgojila, kot je Volka. Kobilica je v šali odgovorila, da bi, če bi bila za to dobro poplačana. Osel je bil spričo tega odgovora navdušen in jo je takoj povprašal, kako bi se lahko zmenila. Kobilica je za trenutek postala in pogledala Bika, ki se ji je kar malo zasmilil, da ima za edino družbo Osla. Potem je le odgovorila, da se je zgolj šalila, Osel pa je začel drezati vanjo s ponudbo in jo prepričevati, da bi jo le sprejela. Takrat Kobilica ni več zdržala in je Oslu rekla: ''Veš, lahko mi daš Bika in se potrudim in ga vzgojim tako kot Volka, pa mu to nič ne bo pomagalo, ker ga bo potem spet vodil osel.'' Osel je, malce neprepričano, smeje zarigal in potapkal Bika po glavi, ta pa je vedno bolj žalostno in hrepeneče zrl proti Volku in Kobilici. Kobilica je vedela, da se bo najbolje posloviti, zato ju je pozdravila, pomignila Volku in odpravila sta se naprej.

Doma sta ugotovila, da sta oba umazana od Prašiča, Kobilico pa je prst na roki vedno bolj bolel. Volk jo je sočutno polizal po otekli roki, potem pa jima je Kobilica pripravila zajtrk in sta se malo podkrepčala po sprehodu. Dobra volja se je že vrnila, a vseeno si nista mogla kaj, da se ne bi spomnila tudi na brezobzirnost in slabe manire nekaterih. Pa kaj se hoče, tak je pač svet in Kobilica in Volk upata, da bo minilo še kar nekaj časa pred naslednjim srečanjem, upanje, da bi Koza ne bila koza in Osel ne osel, pa sta že zdavnaj pokopala.

Kot dobro veste, imata vsaka basen svoj nauk. In kaj je nauk pričujoče basni? Kaj pa vem. Mogoče to, da je srečanje z umazanim Prašičem ali prenapihnjenim Bikom neprijetno le, če ju vodita neodgovorna Koza in kronan Osel.

The end