Wednesday, March 26, 2008

Zadnji zimski vzdihljaji

Pri nas je še vedno akcija. Veselo klikamo in se učimo par novih trikcev, zabavamo svoje agilitaše (pravzaprav je ta zveza kar vzajemna), zraven pa še delamo, se učimo... Skratka, akcije ne manjka in včasih se kljub moji multitasking naravi zgodi, da je vsega preveč in se mi kaki kabli narobe prevežejo... Tako sem zadnjič npr. bentila čez električni porton, ki se ni in ni hotel odpreti, potem pa sem ugotovila, da ga skušam odpreti s klikerjem. In ne, to ne pomeni, da sem Sambota malo kasneje skušala naklikati z daljincem za odpiranje vrat; sem pa res zadnjič imela našega malignega tiča na rami, ko sem šla Sambotu v zmrzovalnik iskat zmrznjenega piščanca za večerjo, pa sem potem skoraj napačnega tiča v krop vrgla... /saj se samo hecam :) /.

Sem pa zadnjič rekla Gregorju, da bi želela še enkrat letos izkusiti pravi sneg, tako da smo se odločili, da gremo na roadtrip na Pokljuko. Torej smo se v petek zapeljali tja in z veseljem poročam, da se mi Pokljuka ni izneverila - tam je bila prava Sibirija. Sneg je padal prav z močjo, zraven je pihal še veter, temperature so bile nizke, na tleh pa ponekod do cca pol metra snega. Prava zimska eskpedicija, v glavnem. Sambo je noro užival, midva pa tudi. Srečali nismo žive duše, razen dveh tekačev na smučeh še čisto ob parkirišču, pa grupe študentov sredi gozda. Veseli, da smo doživeli pravi sneg še enkrat letos, smo se odpeljali domov... v sneženo Ljubljano. Na poti je namreč močno deževalo, pri nas je pa kar konkretno snežilo. Tako smo doživeli v naslednjih dneh še malo snega, čeprav se ga je le bore malo prijelo na tla, kljub močnemu sneženju. Estetki učinek je pa prav gotovo bil dobrodošel :).

Šapce gor in glavo dol...



... potem nas je pa še sram...



Volk v Sibiriji...







Snežni šprint

Sunday, March 16, 2008

Na našem koncu se je sezona uradno začela. Ne morem reči, da se je začela akcija, saj se akcija pri nas le redko neha, vsekakor pa je je zdaj še več. Pridno tečeva, klikava, poleg tega pa so se začeli tudi agi treningi. Večina stare garde ostaja, nova garda se zdi takole na prvi uč precej obetavna, ekstra bonus pa je Shenzi, Sambotova ne-tako-skrivna oboževalka, ki ga, kakopak, še vedno obožuje, predvsem pa je čez zimo zelo očitno res pridno vadila, saj pošteno leti čez ovire, poleg tega pa se je znebila tudi tunelofobije. Bravo, Shenzi in vodnica Nuki!

Včeraj je bila prva tekma letošnje sezone, najina druga letošnja tekma. Žal ne tako uspešna kot prva. Sambo je bil dobri stari Sambo, torej hipernevrotičen in popoln neznanec conam, mogoče mu je uspelo narediti celo eno. Očitno bo 10-minutno žoganje kot pred prvo tekmo potrebno uvesti kot obvezni preventivni ukrep, če naj se kdaj premakneva z najinega 'status quo', torej dvojke z 2/3 pogojev. No ja, zabavali smo se pa vseeno - sicer pa, kdaj se pa ne.

Danes pa je bila na vrsti povsem nova akcija. Namreč potekal je Repkov tek, dobrodelni tek/pohod, na katerem se zbira sredstva za oskrbo pasjih in mačjih brezdomčkov. Že lani sem se ga hotela udeležiti, pa sem žal imela druge obveznosti, za letos sem pa rekla, da me nič ne ustavi. In me tudi ni; nisem se pustila motiti ne slabemu vremenu ne bolečemu kolku, oborožila sem se s svojima fantoma in tekaško opremo in prišla na prizorišče kake pol ure pred začetkom. Ravno prav, da smo lahko še malo poklepetali s pasjimi znanci, s katerimi se že (različno) dolgo nismo videli - nekaterih nisem videla že leta, z drugimi sem govorila včeraj na agi tekmi. Kakorkoli, štart se je bližal in z agi kolegico in pesjanoma sva se prerinile v ospredje pri štartu. Po kaki minuti sem se zamislila nad to situacijo, saj nisem bila prepričana, če se ne bo za nama sprožil stampedo (za tek) zrajcanih tekačev, polnih testosterona in Isostarja. Na srečo temu ni bilo tako; štart sva preživeli čisto spodobno, prehitelo naju je nekaj posameznihh tekačev in tekačic ter par tekačev s psi, sicer pa smo uspešno obdržali dobro štartno pozicijo vse do konca. Krog je bil dolg 2.6 km in sprva sem mislila teči dva kroga, a sem kmalu uvidela, da bo en povsem dovolj. Kot prvo smo tekli po trši podlagi, kot sem je vajena, in je kolk začel glasneje protestirati, predvsem pa sem se zakalkulirala pri eni podrobnosti; da bi imela roke proste, če bi bilo potrebno ukrepati glede česarkoli, sem si en povodec napeljala okrog pasu, Sambota pripela na oprsnico, ta povodec pa vpela v prvega. Sistem je prvih nekaj metrov deloval brezhibno. Potem pa nas je Gregor na kolesu prehitel, da bi posnel kako fotko, Sambo je dobil peno na gobec, začel vleči kot bi bil na Iditarodu, povodec, ki sem ga imela okrog pasu, pa je kar naenkrat postal steznik. Bolj ko je vlekel, bolj baročno silhueto sem dobivala. Lahko si predstavljate, da sem po dveh minutah takega teka ugotovila, da več kot kakih 15 min pač ne morem teči, ne da bi dihala, zato smo složno sklenili, da se naš tek konča pri prvem krogu. Kakorkoli, četverec Urška/Urška/Sambo/Lu s krmarjem Gregorjem se je dobro boril in dvignjenih glav pritekel in prikolesaril na cilj. Adrenalinsko, naporno in zabavno. Drugo leto definitivno ponovimo, le drug sistem moram pogruntati za okrog pasu, da ne bom videti kot na pol precviknjeni izstrelek.

Do naslednjič!

Začetek našega podviga v torpedo slogu



Nasmeh za kamero...



Zmaga! :)

Sunday, March 2, 2008

Licitacije, razstave in stopničke

Zadnji teden je v Grenenlandiji spet bilo pestro (kdaj pa ni). V soboto sem se odpovedala prvi letošnji tekmi, ker sem morala na Bled prevajat na eno poroko. Nevesta je namreč tujka in ko se poroči tujec, mora biti pri obredu prisoten prevajalec, da ne bi koga prodali v suženjstvo ali kaj podobnega. Malo sem bila sicer živčna, saj sem prvič delala kaj takega, a sva se z glavnim matičarjem v prvih minutah tako ujela, da je še tisto malo treme skopnelo in smo uspešno prekrmarili skozi obred; in ne, neveste nisem zlicitirala med svati in mimoidočimi obiskovalci, tako da je bil dan, četudi naporen, čisti uspeh.

Nedelja je bila vsaj tako zanimiva, saj sem delala na razstavi v Celju. Kot ponavadi sem bila vodja kroga pri ovčarjih in se tudi tokrat imenitno zabavala, še posebej po zaslugi sodnika, starejšega možakarja, s katerim sva se super ujela in skupaj debatirala o prisotnih psih. Navdušila sem ga z znanjem, dobrim očesom za pse, pa tudi s strokovnim 'jajčastim' prijemom - v ring je namreč prišel gospod z beauceronom, ki se je pustil pretipati po celem telesu, je bilo pa ljubezni v trenutku konec, ko je sodnik prišel do repa. Ker je sodnik gospod v 60+ kategoriji, se je 2x potrudil in nato hitro odskočil, a ravno loviti po celem ringu ni mogel psa (in upati, da ne ostane brez polovice obraza). Zato sem vodnika vprašala, če bi se pes pustil meni prijeti. Psu sem ponudila roko, dokaj nezainteresirano jo je povohal, potem pa sem ga začela božati po vratu, plečih, boku, medtem počepnila in ko se mi je zdelo, da sem dobro nameščena, sem izvedla 'roka pod trebuh, roka okoli vratu' prijem, pri katerem se pes ne more obrniti, da bi ugriznil sodnika, niti se ne more usesti, da bi skril pirhe. Manever je bil sicer skrajno strokoven, vseeno pa je bila situacija očitno precej komična - meter in čevap visoka blondinka v kavbojkah in vijolični majici, ki se gre rokoborbo s 40-kilskim beauceronom verjetno res ni najobičajnejši prizor, je pa zato navdušil sodnika, ki je veselo hitel v napad na pasje zvončke, pa tudi publiko, ki je padla v smeh in mi kasneje tudi čestitala za strokovno pomoč neizkušenemu vodniku.

Prejšnji vikend je tako bil sicer pasji, a Sambo česa več kot običajnih sprehodov in tekov ni bil deležen. Zato pa sva nadoknadila ta vikend, ko smo šli včeraj na dolg sprehod, danes pa sva se udeležila najine prve tekme letos. Tekma je bila v Prestranku, ki nama je obema zelo všeč, poleg tega pa nama očitno tudi zelo ustreza, saj sva tu vsako leto precej uspešna. Tudi letos je bilo tako! Po več kot 4 mesecih brez treninga (zadnji trening sva imela sredi oktobra, po tem sva agi tekla samo še na tekmi v Postojni tik pred božičem) sva prišla, videla in - no, skoraj zmagala ;). V prvem teku je preskočil drugo cono na mostu (kakšen šok...), sicer pa je tekel super! Bil je hiter, vodljiv in natančen, vhod v slalom je suvereno našel, obrate pa je delal take, kot jih dela samo on ;). V drugem teku je prav tako delal izredno dobro, žal je zrušil eno palico, saj sem ga prepozno poklicala, ko je že priletel ven iz tunela, tako da je zrušil prečko. Kakorkoli, izredno sem ponosna na Sambeka, saj se je res izredno dobro odrezal (sem pa tudi jaz malo prispevala k manjši nevrozi in s tem boljši vodljivosti, saj sem ga pred obema tekoma šla malo razpihat - z 10 minutami lovljenja žogic, buahaha).

Za konec pa samo še fotka najinega tretjega mesta in posnetka obeh tekov.



Prvi tek

Drugi tek