Pasji dnevi

Slovo...

2009-10-23T09:13:00.000-07:00

Blog je začasno v mirovanju, ker enostavno ne zmorem pogleda na stare fotke in posnetke. Poletje smo izkoristili, kolikor se je dalo, doživeli mnogo lepega, obiskali čudovite kraje, uživali v skupnih trenutkih, ki pa so se povsem nepričakovano morali končati. Ko bom lahko, bom z vami delila naše zadnje skupne dogodivščine, trenutno žal ne morem, je preveč boleče.

11. septembra sem se morala posloviti od tistega, ki sem ga imela najraje... Srečno pot, dragi prijatelj... Hvala, da si delil svoje življenje z mano. Zdaj pa pazi name, kot si vedno počel, in mi daj moč, da to preživim...

Poletne dogodivščine

2009-07-31T08:51:00.000-07:00

Od zadnjega apdejta je ponovno minilo vse preveč časa; v svoj zagovor naj povem, da k temu ni prispevala le moja lenoba, pač pa tudi in predvsem fantastična internetna povezava, ki je cca tako učinkovita kot odganjanje muh s kravjim govnom. Kakorkoli, časa ni veliko, saj me kmalu čaka priprava kosila, novic pa je ogromno, tako da je bolje, da kar začnem. Kot prvo bi čestitala Sambekovima najboljšima prijateljema, najprej njegovemu najstarejšemu kolegu, bratski duši, večkratnemu dvojčku/očetu/mami in vsemu ostalemu, v kar so ga mimoidoči prekrstili – dragi Ork, za tvojo okroglo desetko ti želimo vse najboljše in še na mnoga zdrava, vesela in aktivna leta!

Kot drugo bi čestitala Klarku, Sambotovemu definitivno najbolj cool prijatelju, ki je na razstavi CAC Hrušica dne 31. maja dosegel izreden uspeh in osvojil naslov najlepšega psa razstave! Čestitke Klarku, njegovi Živi ter Nini, ki ga je na tej razstavi tako uspešno razstavljala. Žal pa nam tisti vikend ne bo ostal le v lepem spominu zaradi Klarkove zmage, saj smo v petek, torej dva dni pred razstavo, doživeli zelo neprijeten dogodek. Bila sem pod tušem, ko je Gregor prišel v kopalnico in me vprašal, ali bom še dolgo. Ker sem imela lase polne šampona, nisem bila najbolj vesela priganjanja, zato sem ga vprašala, zakaj se mu mudi. Odgovoril je, da bi si rad malo nogo spral… in pokazal levo nogo, ki je bil popolnoma krvava od kolena do podplatov. S Sambotom sta se vračala s sprehoda in ko sta šla mimo sosedove hiše, je Gregor prijel Sambota za ovratnico. Bila je že skoraj popolna tema, zato je šele takrat, ko je šel mimo vhoda v hišo, videl, da je sosedov pes na vrhu stopnic in da vrata niso zaprta. Sosedov pes je mešanec med srednjeazijskim, kavkaškim ovčarjem in rottweilerjem, skratka, nekaj zelo lahkokategornega in predvsem zelo pacifističnega – in je totalno alergičen na Sambota. Pognal se je po stopnicah, sosed je stal na dnu stopnic in namesto, da bi psu zaprl vrata pred nosom, mu je rekel Sedi. Najbrž ni potrebno razlagati, da ga je pes zignoriral; skočil je v Sambota, ga zbil na tla, potem je pa Gregor stopil vmes in je pes prešel s Sambota na Gregorja. Ugriznil ga je v levo nogo, ga zbil na tla in ga držal več sekund. Sosed se je končno vmešal, pes je spustil Gregorja – in ponovno napadel Sambota. Potem so se nekako le končno ločili. Moja uboga fanta sta tako prikrevsala domov, jaz sem klicala policijo, potem pa Živo, saj na hitro na Sambotu nisem našla nobenih poškodb razen rane pod levo sprednjo nogo, nisem pa želela tvegati kake sepse v primeru, da jaz rane ne bi našla, saj sem morala peljati Gregorja na urgenco. Midva sva tako letela na urgenco, kjer so Gregorju rane počistili in obrezali, Živa pa je medtem pregledala Sambota. Revež je 4 dni komaj hodil, na srečo bolj od udarca kot od česa drugega, saj je na srečo res bil le malo pogrižen pod nogo in po trebuhu – ponovno zahvaljujoč njegovi bulletproof dlaki, drugače ne vem, kako bi se vse skupaj končalo… Gregor žal (pravzaprav – na srečo!) ni tako poraščen kot Sambo, tako da se je zanj končalo malo slabše – nogo je imel kar dobro naluknjano in šele po cca 6ih tednih jo je lahko bolj ali manj normalno uporabljal. Skratka, nič nam ne prizanašajo, kot da bolezen za Sambota še ni bila dovolj, se je ravno začel malo skupaj sestavljati, pa se je to zgodilo… Na srečo je bolečina očitno minila po nekaj dneh, tako da je bil po dveh tednih že v normalnem stanju.

Junija je vedno kar pestro kar se pasjih aktivnosti tiče in tudi letos je bilo tako. 13.06. je moje društvo, KD Barje, organiziralo agi tekmo, kjer sem pomagala kot del tehnične ekipe in prispevala svoj žametni bas za napovedovanje tekmovalcev. Gregor in Sambo sta vmes prišla malo pozdravit, tako da sem izkoristila priložnost in s Sambotom odtekla jumping tek v veteranih, torej na nižjih ovirah. Šlo mu je prav dobro, le deloval je malo zmedeno, kot da ne more verjeti, da spet teče agi. Verjamem, da se bo hitro spet navadil… Naslednji dan sva se udeležila RO tekme na KD Pluton, tokrat prvič v RO III kategoriji. Bila sem malo skeptična, saj nekaterih vaj za to kategorijo nisva nikoli povadila (sem imela namen, pa se je potem zgodil napad in Sambo nekako ni bil v stanju za treninge), ampak se je izšlo odlično. Tekmovali sva samo dve tekmovalki s svojima fantoma, s Sambotom sva bila druga, ampak sem z najinim delom izredno zadovoljna – dobila sva 182 točk od 190, Sambo se je res odlično odrezal, najino konkurenco, Majo in Nela, pa je tako ali tako vedno veselje pogledati.

Konec meseca, 27. junija, sva se udeležila agi tekme v Domžalah. To je bila prva Sambotova tekma od konca lanske sezone in kakor sem bila pred najinim nastopom hladna kot špricer, sem na štartu začutila en konkreten cmok v grlu. Pol leta nazaj nismo vedeli, ali bo Sambo konec junija še živ, zdaj pa je ne samo bil živ, ampak je s peno na gobcu in steklenimi očmi rjovel na štartu agi teka. Začetek julija sva se potem udeležila še tekem v Ljubljani in Portorožu, povsod sva dobro opravila, le jaz se moram navaditi na počasnejši tempo in temu primerno prilagoditi vodenje. Agi je zakon!

Začetek julija nam je prineslo novo presenečenje. Nekega dne sva se s Sambotom odpravljala na sprehod in sem slišala glasno, mladičkasto mijavkanje. Nič takega, sem si mislila, saj je sezona mačjih legel na vasi. Ko sva se vrnila s sprehoda, je mijavkanje bilo še vedno prisotno, le dosti bližje se ga je slišalo. Zaprla sem vhodna vrata, se obrnila – in vame se je zazrl par velikih, prosečih, rumeno-zelenih oči. Mali mic je stal na kupu dil za našim orehom, in ko sem ga vprašala, od kje se je vzel, se je s tako ihto vrgel na drevo in se obesil na deblo tik nad mojo glavo ter se ob tem tako pretresljivo drl, da sem mislila, da mi bo skočil na glavo. Nekaj minut sem ga čohala, tudi Sambo ga je prišel pogledat, potem pa sva midva šla noter – jaz v upanju, da bo po hitrem postopku šel nazaj k mami, da se mi ne bi bilo treba več ubadati z njim… Seveda sem se motila. Ko sem čez nekaj ur šla ven, ga sicer ni bilo več na dilah, zato pa se mi je zdelo, da sem ga slišala naslednji dan in še dan za tem. Tretji dan, v četrtek, sem se vrnila z agi treninga in ponovno slišala dretje, tokrat spet bližje. Gregor je rekel, da je mlada mačka v grmovju naprej ob cesti in sosed mu je rekel, da jo je nekdo vrgel iz avta. Seveda je bil to isti muc; drobni tigerček z velikimi, otožnimi očmi. Revše je bilo res malo in očitno je bil sam zunaj že (vsaj) četrti dan. Nisem ga mogla več poslušati in gledati, po kratkem lovu je bil mic v mojem naročju in minuto zatem nastanjen v Olafovi sobni kletki.

I kill you, finger!

Naslednji dnevi so bili kar pestri – jaz prav bogatih izkušenj z mačkami nimam, Gregor pa sploh ne. Ampak z dobro voljo se da marsikaj zimprovizirati, in tako je mic kmalu zadovoljno predel v dnevni sobi v Olafovi kletki, tepel impro igračo, obešeno v kletki, takoj uporabil Olafov kotni WC za to kletko in jedel namočene Sambotove brikete. In se mirno španciral med dvema psoma, namreč niti ne pol ure po uspešnem ulovu je na čuvanje prišla stara znanka, prijateljičina šarpejka Kona alias Fikus.

Mic je bil z nami dan, dva, začela sem pošiljati maile in oglase zanj, Sambo je po nekaj dneh nehal prežati nanj 24/7 in nonstop hoditi za njim, namreč že od samega začetka je strasten preganjalec mačk in je vse življenje skrbel za dobro kondicijo okoliških mačk – če pa je kakšno spravil v kot, pa jo je z nogo pobezal, da bi še malo tekla. Statična mačka pač ni zanimiva mačka. No, na mica se je presenetljivo hitro navadil, prve dni mu je res stalno sledil, potem pa je bolj ali manj izgubil zanimanje zanj in ga popolnoma ignorira.

Tajgr

Od 15. do 18. julija smo si privoščili par dni Bovca – tokrat prvič v razširjeni obliki. Moram reči, da je bilo pakiranje kar zabavno, živali pa so nas zelo presenetile, saj ni bilo popolnoma nobenega problema kar se tiče njihovega sobivanja. Tigr je takoj videl in vedel, kje ima svoj WC, Olafu smo za čez dan zunaj uredili kotiček za pašo, sicer pa je bil kar spuščen po sobi in brez izjeme vedno odskakljal v svojo kletko na WC, skratka, fantazija! Ugotovili smo sicer, da se Tigr izredno boji Olafa, ampak je bilo vsak dan kanec bolje. Saj bo, počasi.

All aboard!

Skupna večerja

Proti koncu meseca pa je bil čas za nov roadtrip – saj vendar nismo bili nikjer od začetka maja, ko smo šli v z belgijci okupirano Češko. Odpravili smo se v Split, kjer so bile organizirane 4 razstave – večerne oz. nočne. Sambo je bil prijavljen na obe državni, torej prvi in tretji dan, na mednarodnih je pa pavziral in navijal za prijatelje. Zaradi nepredvidenih zapletov smo se namesto z dvema avtoma odpravili z enim in sicer v postavi mi trije ter pasji prijateljici Katja s svojima kitajcema in Nina s sposojeno rusko tojko, Živa s švicarjema pa se nam je pridružila v soboto. Imeli smo se prav luštno! Razstava je bila dobro organizirana, vzdušje je bilo super, vročina je v večernih urah že tudi malo popustila, vseeno pa je ob 23ih še vedno bilo 34-36 stopinj….

Sambo je bil seveda vedno edini, čeprav sta na moje začudenje na razstavi celo bila en malinovc iz Švice in tervica iz Francije ter terv tudi iz Švice. Prvi dan je sodila Barbka Novak, Sambo je bil še malo scmarjen od poti, ampak se je vseeno kar ok predstavil, dobil je ok opis in vse, kar je lahko dobil.

V ringu s sodnico Barbko Novak

V BISu je veterane sodil Jorge Nallem iz Urugvaja in Sambo je prišel v izbor najlepših 5 veteranov, na stopničke pa žal ne. Na drugi razstavi naj bi nama sodil Hans van den Berg iz Nizozemske, pa so malo spremenili sodnike zaradi zamenjave irskega sodnika s španskim, zato nama je sodila Marja Talvitie s Finske. Nad Sambotom je bila navdušena, le zelo zaksrbljena, ko sem ji povedala, kake zdravstvene težave je imel - tako da mu sploh ni upala pogledati zob, da ga ne bi kaj bolelo , sem mu morala sama dvigniti žnablje. Ponovno je dobil vse in lep opis: Excellent type, a little round in skull, very typical topline, excellent croup, correctly angulated, good topline, moves still very typically and well according to his age, his movement is very good.
Ne vem, ali jo je tako presunilo, da sploh lahko še hodi, ali pa je bila le malce zmedena pri nareku. Kakorkoli, zelo ji je bil všeč in ga je na koncu še malo počohljala, Sambo pa se je seveda zelo upiral . V veteranih je sodila finska sodnica Tiina Taulos, prvo grupo pa je potem le sodil Hans VD Berg, ki mu je bil Sambo očitno zelo všeč, saj ga je že v pripravljalnem ringu večkrat pogledal, pa tudi v BIS ringu se mu je bolj posvetil, mislim, da ga je tudi edinega pobožal in mu pocmokal. No, v ožji izbor vseeno ni prišel, je bil pa vsaj še malo počohan. Po 4ih dneh v Splitu se je naša druščina razšla - punce so v ponedeljek opoldne šle domov, mi trije pa smo se ustavili še na Murterju, kjer smo našli en super kampek in tam uživali še do četrtka dopoldne. Tam je Sambo dvakrat malo zaplaval, prav dosti pa se mu vseeno ni ljubilo, mislim, da je imel res že poln kufer vročine in komajda-sence. Imeli smo se super, ampak Sambo je bil ob prihodu domov očitno vesel nižjih temperatur in tega, da imamo doma dejansko travo, ki je celo! zelene barve.

Vodaaaaa

The answer my friend, is blowing in the wind... ;)

Tako, takšna je bila naša prva polovica poletja, v drugi pa nas tudi čaka marsikatera dogodivščina. Sambo bo praznoval svoj okrogli rojstni dan, ki ga bo proslavil na agi4fun tekmi, konec meseca bomo delovni na CAC Trbovlje, začetek septembra pa prinaša drugi del tekmovalne sezone, kjer naju že prvi vikend čaka najprej agility tekma v Ljubljani na KD Krim, potem pa še RO tekma na najinem društvu, KD Barje. Še bo pestro!

RO akcija

2009-05-28T10:09:00.000-07:00

Druga polovica maja je bila posvečena RO tekmam – v nedeljo, 17.05. sva se udeležila RO tekme na KD Ljubljana, kjer sva v konkurenci 10ih tekmovalnih parov v RO II dosegla 4. mesto (z le 136 točkami od 170ih!). Nasplošno je bilo na tej tekmi zelo slabo delovno vzdušje, najbrž tudi zaradi izredne vročine, čeprav smo se sicer na tekmi povsem zabavali in se imeli lepo. Ampak tako pač je, pride kak dan, ko se vidi kategorično slabša delovna karma psov, kaj bi se človek sekiral. Sekiram se lahko le za neljub incident med tekmo, ko sem Sambeka med kazanjem neke vaje nehote s prstom butnila po smrčku – rezultat je viden na posnetku…

Teden kasneje je bila na vrsti še ena RO tekma v Ljubljani, tokrat na KD Krim. Tokrat nama je šlo dosti bolje, Sambo je bil večino proge lepo skoncentriran, le v zadnji četrtini se vidi očiten upad volje; nič hudega, vseeno je lepo opravil (in to kljub amaterskim rušilcem drevja v ozadju) tudi s to izredno vročo tekmo. Bila sva 5. od 12ih tekmovalnih parov, s 153 točkami od 170ih možnih.

FMBB 2009

2009-05-15T03:52:00.000-07:00

Leto je naokoli, prišel je maj in z njim čas za - belgianmanijo! Kot sem že napisala, smo se tudi letos odločili sodelovati na svetovnem prvenstvu belgijskih ovčarjev; Sambo iz očitnih razlogov ni tekel agija, sem ga pa prijavila na obe razstavi, svetovno in klubsko. Še dobro, da sem bila toliko realna, da sem ga prijavila v veterane (prijavila sem ga pred operacijo in vsemi sledečimi komplikacijami), sicer pa glede na vse, kar je revež dal skozi, sem predvsem vesela, da je še vedno z mano in glede na trenutno stanje nisem pričakovala drugega kot dobro zabavo in lepe počitnice v družbi poplave belgijcev – na razstavo jih je letos bilo prijavljenih kar 248, od tega 77 groenov!

Ker mi pisanje esejskih postov po raznih dogodkih vzame ogromno časa (da ne govorim potem še o prevodu v ang za tuje navijače), se bom tokrat skušala kontrolirati in bo tokratno poročilo predvsem fotoreportaža. Pa začnimo!

SREDA - ČEŠKA, PRIHAJAMO

Sreda se je začela malce nenavadno, namreč odhod je bil planiran ob 8ih, z Gregorjem pa sva nekaj čez 9 ugotovila, da sva v bistvu še vedno v postelji in ne že blizu meje. Moj telefon se je čez noč polnil v kuhinji, zato budnice z moje strani ni bilo; logično se mi je zdelo, da bo pred tako pomembnim dnem Gregor nastavil svojo budilko, Gregor pa je bil prepričan, da bom jaz nastavila uro. Nauk te zgodbe – ne zanašaj se na partnerja in ne jemlji stvari kot samoumevne :P.

No, vseeno smo se potem dokaj efektivno spravili k sebi in kmalu krenili na pot. Optimistično razpoloženi, z velikimi pričakovanji in malo treme. Do meje je vse potekalo brez težav, v Avstriji je potem začelo deževati – stalnica na naših potovanjih, saj še nismo doživeli pasjega dogodka (belgijskega ali splošnega) brez dežja. Češke sem se veselila iz več razlogov:
1. Prvih 500 razlogov je bilo cca 500 prijavljenih belgijcev :).
2. Pasji roadtripi so zakon, tega pa sem se še posebej veselila, saj smo prvič šli bolj turistično kot tekmovalno (3 dnevi potepanj, 2 dneva razstav).
3. Češko sem si zelo želela spoznati, sploh, ker je znana po gradovih, katere obožujem.

In prvega luštnega smo videli že na poti skozi Avstrijo.

Vmes smo izkoristili pol ure skoraj-sonca in naredili pavzo, da smo si privoščili malico in malo pretegnili noge.

Potem smo se še zabavali ob napisu, ki nam je zagotovil, da je konec naših prebavnih težav…

Zvečer smo prišli v prvo turistično destinacijo – staro, prijetno mestece Češky Krumlov.

Od tam smo imeli še slabo uro do B&B v kraju Orlik nad Vltavou (ja, smo namenoma bili tematski – če smo tu na Orlah, zakaj ne bi tam bili na Orliku), kjer smo se znašli pred manjšo zagato – nismo imeli njihovega naslova. Po slabi uri truda, nekaj živciranja in zabavanju lokalne bencinske postaje z vožnjo v krogu smo le prispeli na cilj – vas nekaj km stran, kjer ob 21.00 ni gorela luč v nobeni hiši, razen 'naši'. S Sambotom sva šla na kratek sprehod in reči moram, da česa takega še nisem doživela – pri nas se ob tej uri definitivno najde še kaka teta, ki ureja še zadnje stvari na vrtičku, klepeta s sosedo itd, tu pa ni bilo absolutno nikogar, še mačke nisva srečala. Res je nanavaden občutek sprehajati se po vasi, ki deluje popolnoma izumrlo – razen zavijanja vetra ni bilo slišati enega glasu, srečala nisva žive duše, vse hiše so bile v popolni temi… Ko sva se vrnila s sprehoda, sem Gregorju rekla, da imam občutek, kot da sem v kaki holivudski grozljivki, kjer naju bodo ponoči vaščani zapeli na kavlje, zvlekli iz postelj, sesekljali in vložili kot kumarice… Malo za šalo, malo zares, vas je bila naravnost spooky, zato pa je vse nadoknadil najin B&B. Kljub nekaj skurjenim živcem je bilo nočno tavanje vredno – lastnika sta izredno prijetna in zanimiva človeka, B&B je prelepo, rustično urejen, res gostišče z dušo, pa še zelo psom prijazni so. Definitivno so na seznamu teh, h katerim se bomo še vrnili!

B&B Stone Angel - Kamenny Andel

ČETRTEK – PRAGA

V četrtek sva se po dolgem, okrepčilnem spancu zbudila v napol sončno jutro. S Sambotom sva se odpravila na sprehod, po tem pa smo si privoščili zajtrk. Med jedjo sva klepetala z lastnikoma, med pakiranjem stvari v sobi pustila Sambota pri njih v pritličju, kjer jih je zabaval z glodanjem peteršilja, dajanjem tačk v čohanje in ignoriranjem njihove ptičarke, ki je postala kar grebenar – Sambo ji je očitno bil izredno sumljiv. Ko so stvari bile nazaj v avtu, smo se odpravili naprej – v Prago!

Po 10ih min smo našli brezplačen parkirni prostor, v nahrbtnik dali pijačo, sendviča, par pasjih piškotov in vodič po Pragi in vzeli pot pod noge. In verjemite, pot ni bila kratka ;). Prago smo prehodili po dolgem in počez, obdelali praktično ves center in naredili 13 km. Na srečo tisti dan kljub soncu ni bilo grozno vroče, sicer mislim, da nam ta podvig ne bi uspel, že tako smo bili vsi trije precej fuč. Najprej smo se dopravili do Karlovega mosta, kjer nas je takoj, ko smo po stopnicah prišli nanj, ujagala skupina Američanov – ena od njih je vzkliknila 'Look, it's a Belgian shepherd!' in skorajda padla v delirij, ko smo se blagohotno ustavili za dve minutki in malo poklepetali z njo. Dejala je, da jih je videla samo po knjigah in da je zelo vesela, da je enega končno videla tudi v živo; na koncu je prosila, če lahko poboža Sambeka in se mi nato še 3x zahvalila :). Ja, takrat sem že vedela, da bo Praga čudovita izkušnja.

Sprehod po Karlovem mostu

S Karlovega mostu smo se odpravili na stari mestni trg…

…tam malo počili, potem pa spet prečkali Karla in se odpravili na grad, potem pa se od gradu vzpeli še višje, na rob parka, si tam privoščili malico, nato pa se po lepo urejenih potkah spustili naravnost do mehiške restavracije, kjer smo se dobro in poceni najedli. Reči moram, da je bil sprehod po Pragi res fantastičen – v gneči na mestnem trgu ali kar tako na ulici, zaznala nisem niti enega čudnega pogleda zaradi psa, na skoraj vsaki še tako majhni zelenici srečaš kakega sprehajalca s psom – spuščenim! Praktično vsi psi so spuščeni, pa se prav nihče ne razburja zaradi tega, ne vodniki drugih psov ne civilisti. Na parku ob gradu so na tleh oznake, kje mora biti pes pripet, in tam so psi povečini res pripeti – tako je bilo tam, kjer je potka vodila mimo otroškega igrišča. Malo naprej je na tleh dejansko oznaka, kjer je pripet pes prečrtan z rdečo, zraven pa zelen znak s tekajočim psom (pri nas kvečjemu najdeš polno tabel 'V ta park pa ne smem', pa še tam, kjer jih ni, te lahko kdo namrščeno gleda…), in tam so čisto vsi psi spuščeni. Srečali smo kar nekaj malih psov, vodniki se niso niti umikali niti klicali psov, mirno smo se srečali in šli vsak svojo pot, srečali smo tudi dobermana, dalmatinca in en kup bull pasem in nepasem. V glavnem, ta sprehod je bil nadvse sproščen in prijeten in definitivno si ga želim še kdaj ponoviti. Za finiš smo šli v mehiško, kjer je bilo nekaj miz zunaj, pa vse zasedene, zato sem Gregorja poslala vprašat, ali lahko pridemo s psom noter. Čez nekaj sekund je bil zunaj in rekel, da so ga malo čudno gledali, kaj ta turist vendar sprašuje, tako da smo se odpravili do mize in še preden sta se najini riti končno počili na stol, je do nas že priletela natakarica s polno skledo vode, se sklonila k Sambotu in mu zagrulila: Pesek, bi malo vodičke? Skratka, Praga se je izkazala kot zelo lepo in prijazno mesto, popolnoma dog-friendly in s cenami, nižjimi kot pri nas, tako da se bomo tja definitivno še vrnili!

Pogled na grad

Spopad titanov na vhodu v grad

Počivanje v mehiški z obvezno jogi pozo

Po dolgem dnevu v Pragi smo se odpravili še do končne postaje našega potovanja, v kraj Roudnice nad Labem, 50 km severno od Prage. Prispeli smo v mesto in čim smo se pripeljali do mestnega trga, smo videli 3 skupine ljudi s šopki belgijcev na povodcih. Gregor je ustavil avto, jaz pa sem stekla do ene od skupin, zajela sapo, da bi enega od fantov vprašala, če govori angleško, pa na srečo izjavila le: ''Hi, sorry to bother you, could you tell me where the Belgian camp is?'' Na srečo zato, ker sem takoj, ko se je fant obrnil sredi mojega stavka, prepoznala enega od angleških tekmovalcev, ki so lani bili v Kočevju. To bi se zabaval ob mojem vprašanju… :) Kakorkoli, prijazno so nas usmerili do kampa, ki je bil le dober km stran, tam smo se utaborili na robu prizorišča in se podali na sprehod raziskati okolico – dolg sprehod zjutraj in 13 km po Pragi pač še ni bilo dovolj, zato je bilo treba nujno na sprehod še zvečer :P.

Naš tabor

PETEK – BIT' TURISTI JE LEPO, IA-IAAA-OOO

V petek zjutraj so nama zgodnjo budnico pripravili italijanski agilitaši, ki so glasno prekladali stvari meter od najnih glav, ob čemer so njihovi psi glasno komentirali dogajanje. Pa nič hudega, sva s Sambekom lahko vsaj šla na lep sprehod, preden se je agi dobro začel, tako da smo potem lahko zajtrk pojedli med navijanjem za našo ekipo. Zgodnje vstajanje je bilo dobro tudi zato, ker so se dež in oblaki prejšnjih dni poslovili in je pripekalo močno sonce, ki nas je potem spremljalo do konca našega bivanja tam.

Po zajtrku smo še malo poklepetali z našimi agilitaši (kamor štejemo tudi Melindo iz Hrvaške :) ), mimogrede srečali še italijansko-nizozemsko prijateljico Sandro z njenimi tervi in Dražena, predsednika hrvaškega belgijskega kluba. Nato smo se popokali v Yarisa in se zapeljali kakih 30 km stran v mesto Terezine, znano po stari utrdbi, ki so si jo prisvojili nacisti med 2. svetovno vojno – tako kot piše v vodiču, tam še zdaj vlada precej mračno, težko vzdušje, le nekaj km stran pa je nadvse prijetno mestece Litomeřice, kjer smo se malo sprehodili in pojedli odlično kosilo (ki mu je sledila najboljša ledena 'vroča' čokolada ever!).

Litomeřice – obleka ne naredi človeka oz. pri nekaterih tudi lepa obleka ni zagotovilo za lepo in damsko obnašanje

Popoldne smo še malo pogledali agi in IPO dogajanje, zvečer pa za las ušli hudi nevihti, ki je divjala dobro uro in pol. V šotoru sva pojedla večerjo ob spremljavi mogočnega lajtšova, potem pa je že bil čas za sladke sanje...

SOBOTA – SVETOVNA RAZSTAVA BELGIJSKIH OVČARJEV

Sobota se je, kot vsak dan, začela s sprehodom. Po njem sva se odpravila do razstavnih ringov, tam srečala Sandro in njeno prijateljico Cindy in se utaborila v njunem štabu. Sambo je kot rečeno bil prijavljen v razred veteranov, kjer je bilo prijavljenih 5 psov. Sodila je Angležinja Amanda McLaren, ki je po mojem mnenju zelo dobro opravila svoje delo – pse je temeljito pregledala, imela zelo lep odnos tako do psov kot do vodnikov in večino razredov odsodila čisto po mojem okusu :). Sambo je dobil oceno odlično in osvojil tretje mesto z naslednjim opisom:
''10 years, level bite, male of good size, good coat condition, typical head expression, good stop, a little round in skull, excellent pigmentation, excellent dark eyes, ears are set high and used well, good reach of leg, level topline, a bit long in body, good depth of chest, rather narrow in forechest, good bone and substance, good angulation, attentive – excellent presentation, good side gait, keeps topline in movement, a little stiff in rear.''
Tiste dni ni sicer nič šepal, je pa zadnja noga še vedno malo trda, kar se tudi vidi na posnetku.
Zmagal je Shepherd Oroya Terwipon, ki je zmagal v veteranih tudi naslednji dan.

Veterani samci

Čestitke za tretje mesto

Vsi veterančki so dobili senior hrano ter vitaminske dodatke, v razredu mladičev, najmlajših in mladih so vsi prijavljeni psi dobili igračke, skratka, organizatorji so res lepo poskrbeli za vse prijavljene pse. Razstava je bila zelo prijetna, minila je v prijetnem vzdušju in nam bo ostala tudi v zelo lepem spominu.

NEDELJA – KLUBSKA RAZSTAVA BELGIJSKIH OVČARJEV

Nedelja je bila zelo podobna soboti, le da je tokrat razstava bila klubska in je veteranske črnuhe sodil Michel Griol iz Francije. Tudi on je svoje delo dobro opravil, Sambo je dobil odlično in bil tokrat žal 4. od 4ih prijavljenih samcev.
''Complete scissors bite, good size, medium long body, sloping croup, short tail, good chest, straight angulation in the rear, good shoulder and neck, medium long head, long skull, good chiselling under eyes, black eyes, medium ears, good condition, good movement for his age, good character, narrow in front.''

Glede na vse skupaj sem z doseženim povsem zadovoljna – ob količini prijavljenih psov in špica sodnikih sta dve odlični oceni lep uspeh, poleg tega pa je Sambo dobil še dva lepa, realna opisa dveh specialistov. No ja, s kakšno od stvari se sicer ne strinjam povsem, jih pa glede na njegovo trenutno stanje razumem.

Razstava se je tako za nas končala in ostala mi bo v zelo lepem spominu, tudi zaradi vseh prijavljenih veteranov, ki so bili vsi po vrsti simpatični, še kako živahni in veseli fantje. Lepo je bilo videti pse, ki so pri taki starosti še tako polni življenja in s tipičnimi belgijskimi iskricami v očeh :).

Ko je bilo za nas tekmovanja konec, smo se še malo napasli ob pogledu na vse prisotne pse, navijali za naše agilitaše, poklepetali s tujimi prijatelji – nekatere že poznamo, z nekaterimi smo se prvič v živo videli prav tu in lepo jih je bilo srečati. Dež, ki je trajal le nekaj minut, je trajal ravno dovolj dolgo, da nam je malo zmešal štrene med pakiranjem stvari, ampak nič nam ni moglo pokvariti dobrega razpoloženja. Poslovili smo se od prijateljev in znancev ter se zgodaj popoldne odpravili na pot domov. Pot nazaj je minila mirno, malo pred izstopom iz države sva si privoščila še malo zabave – v iskanju nekega gradu, ki nama ga je priporočil moj oče, so naju skoraj do suhega izpili komarji, pa je pogled na prelepi grad sredi ničesar vse odtehtal.

Po fotkanju in kratkem sprehodu sva se odpravila naprej – in v mestu malo naprej slučajno zagledala GROMOZANSKI grad, moj oče je seveda mislil na tega. No, pa smo si privoščili še malo pavze in si ogledali grad z res fascinantnimi vrtovi in zbirko ujed.

Moj najljubši – sokol selec

Potovanje po Češki se je tako zaključilo na najboljši možen način – pardon, prej smo si privoščili še zadnjo večerjo… :)

Pred Dunajem so nas sicer malo upočasnili zastoji, sicer pa smo domov prispeli brez težav, četudi malo pozno – ob dveh ponoči. In kaj reči ob koncu tega potovanja? Sklep številka ena, počitnikovati na Češkem je dosti ceneje kot živeti v Sloveniji ;). Sicer pa smo se imeli res fantastično, po zaslugi te krasne države in njenih prijaznih ljudi ter seveda odlično organiziranega prvenstva, ki nam bo ostalo v najlepšem spominu. Še na mnoga!

Nabiranje kondicije

2009-04-18T02:41:00.000-07:00

Da ne boste mislili, da nam je en izlet v tednu bil dovolj… Konkretno smo se šli prevetriti še dvakrat, s švicarji smo šli obudit spomin na vodne užitke v Iški vintgar, z Gregorjem pa smo osvojili še Limbarsko goro :).

Živa s Klarkom in Leio

Na poti na Limbarsko

Pod vrhom Limbarske gore

Ponovno v pogonu

2009-04-11T09:56:00.000-07:00

Spet je minilo že kar nekaj časa od našega zadnjega javljanja. Kot vedno pri nas, to še ne pomeni, da se nič ni medtem zgodilo. Sambotu so po treh tednih odstranili šive in že takrat je bilo očitno, da se je vse skupaj zelo lepo zacelilo, zdaj, mesec kasneje, pa lahko rečem samo Uau. Glede na to, kakšen je bil videti po operaciji, si nikoli ne bi mislila, da bo zdaj vse skupaj tako neopazno. Od spredaj se od blizu vidi, da je malo udrto, s strani se pa pod določenimi koti kar opazi, da linija ni prava, pod drugimi se pa sploh ne vidi nič.

Sicer se dobro počuti, je normalne volje, torej hajper, nevrotičen in deli zobade vsenaokrog; ima nenavadno dober apetit, tako da sem ga uspela konkretno zrediti – zaradi gibalnih težav sva obiskala fizioterapevtko, ki je bila kar malo šokirana zaradi njegove postave (najbrž je mislila, da sem se po telefonu šalila, ko sem rekla, da sploh ne rabimo RTG posnetkov delat, saj nima kaj skriti…). Sicer sem ji potem povedala, da je to zanj že lepo normalno vitko, da je do pred nekaj leti imel še 4 kg manj, tako da ima že celo življenje težave s premajhno težo (no, če smo pošteni, težave imam jaz, njemu je čisto fajn). Kakorkoli, res je potreboval kako kilo več, zdaj ko se je ojačal pa bom malenkost zmanjšala obrok, ohranila priboljške, aktivnosti pa tako ali tako počasi povečujemo, tako da upam, da bomo prišli na pravo razmerje, ko ne bo ne radiatorski ne pretežak za sklepe.

Pa še fotodokumentacija nekaterih izletov v zadnjem mesecu:

V prelepem zimskem Bovcu

Izlet na Sv. Jakob

Ni videti slabo za post-rakavega skoraj 10-letnika brez polovice nosne kosti, kaj? ;)

Zadnje dejanje

2009-03-10T08:44:00.000-07:00

Upam, da je za nami končno tudi zadnje dejanje tegale epskega boja, Sambo je namreč v sredo, 18.02., bil operiran. Tule je še zadnje bolniško poročilo z naše strani, potem pa upam, da bojo tule samo še novice o uspehih na tekmah in osvojenih hribih :).

CT konec januarja je pokazal, da se je tumor zelo zmanjšal, torej je obsevanje bilo uspešno. Ker gre za sarkom in ne za karcinom, je bilo za pričakovati, da tumor ne bo popolnoma izginil, ampak se je dobro skrčil, tako da smo veseli. Na operacijo je z nami šel krvodajalski seter, saj je bilo dosti možnosti, da bi Sambo precej krvavel in bi potreboval transfuzijo. Vse je šlo ok, ostanek tumorja je bil lepo viden, so vse spraskali ven, ostalo tkivo ni nič prizadeto od obsevanja , krvavel pa ni kaj dosti, tako da smo setru Miniju kri puščali zastonj, ampak nič hudega... Kri lahko shranijo za tri tedne, mogoče pa komu drugemu prav pride...

V noči po operaciji Sambo kar ni vedel, kam bi se dal, potem se je le dovolj pomiril, da smo lahko prvič malo zadremali - okrog 4ih. Pred tem se je samo n-krat odmajal iz dnevne v predsobo in nazaj, vmes sva v predsobi na tleh oba zakinkala za 5 min, pa smo bili spet pokonci... No, ob 4ih smo malo zaspali, jaz sem si navila budilko na vsako uro, da sem vrgla uč nanj, sicer sem se pa sama zbujala skoraj na pol ure. Naslednji dnevi so minili v napetem čakanju, če je vse ok, če bo normalno jedel, hodil...

Sambo zvečer po operaciji

Žal so se pojavile rahle komplikacije - Sambo je začel opazno šepati na levo sprednjo nogo in ko sem jo med pregledovanjem malo močneje stisnila, sem kar odskočila, občutek je bil, kot da bi božala vodno blazino, na otip je bila cela mehurčkasta. Na veterini so ugotovili, da je prišlo do emfizema - ker so Sambotu odstranili kost nosnega grebena, ni več 'kanala', ki bi zrak vodil direktno v pljuča, zato gre zrak ob vdihu kamorkoli lahko, torej v podkožje. Tako se mu je zrak nabral po celem telesu, najbolj opazno v levi nogi in od vratu do konca reber. Ja, na otip je res tako ogabno, kot se bere, so pa rekli, da je malo neprijetno, ampak neboleče in nenevarno, izginilo naj bi v nekaj dneh. Sambo je pri vetih ostal nekaj ur, da je dobil infuzijo ter intravenozno protibolečinsko zadevo, potem pa še protibolečinski obliž z večdnevnim delovanjem - za kar so mu naredili še 15x10 rupo na boku :P. Skratka, revež ni bil videti ravno vrhunsko, s pobritim & prešitim obrazom, nogami (zaradi kanil) in boka ter airbagi pod kožo, a se je vsaj bolje počutil.

Po desetih dneh...

Zdaj, po treh tednih, je videti že mnogo, mnogo bolje. Obraz se je zelo lepo zacelil, dlaka precej zrasla, edino luknja v boku se ne pusti pregnati; zraka pod kožo ima še minimalno, normalne volje je, apetit je dober, pojavila pa se je še ena posledica operacije in komplikacij - zaradi dveh tednov zmanjšanega gibanja je malo olesenel in ima nekaj težav z zadnjimi nogami, a gre vsak dan malo bolje in hodiva na normalno dolge sprehode. Vsekakor upam, da bo še to čimhitreje mimo, se je že čisto preveč zavleklo tole okrevanje. Je že tako, da starejše telo vseeno rabi dlje časa za regeneracijo, ampak verjamem, da bo tudi to kmalu za nami.

V četrtek gremo šive ven vzet, upam, da bomo s tem rakavo poglavje za vedno pustili za sabo, vsekakor smo optimisti glede na vedno boljše počutje. Z boljšim počutjem pa smo posledično tudi boljše volje in tako že planiramo nove letošnje dogodivščine :). Sambeka sem prijavila na svetovno razstavo, ki bo oktobra v Bratislavi, v naslednjih dveh tednih ga bom prijavila tudi na svetovno razstavo belgijcev v okviru svetovnega prvenstva belgijcev, ki bo kot vsako leto maja, tokrat na Češkem. Skratka, veselimo se novih, čimbolj uspešnih bojev :).

Novice

2009-01-25T14:23:00.000-08:00

Ta mesec sem popolnoma okupirana s prevajanjem, učenjem in spravljanjem Sambota v dobro voljo, ampak zadnje dni končno malo lažje diham, tako da je skrajni čas, da povem, kako nam gre.
Kljub dokaj nevšečnim napovedim se je Sambo držal fantastično vse do zadnjih 3 obsevanj, ko je začel kazati prve znake utrujenosti. Žal je od takrat naprej stanje postalo bolj normalno, torej slabše - postal je bolj utrujen, brez volje, dobil je tipične opekline, rob ustnic in smrčka je izgubil pigment, ustnice so se mu tudi olupile... Mislim, da so vsi pričakovali še dosti hujše posledice, a glede na to, koliko časa je bilo vse popolnoma normalno, nas je vseeno kar pretreslo, ko je stanje le začelo iti po bolj konvencionalni poti...
Takrat je bil videti takole:

Kakih 10 dni nazaj je začelo iti na bolje, postal je malo bolj živahen, zlasti notri (na sprehodih je tako ali tako bil dokaj ok - ne za svoje razmere, a vseeno, medtem ko je notri bil izrazito miren), večkrat se je prišel čohat... Prav tako so se ustnice lepo zacelile, pigment se je začel vračati, tako da ni bil več tako pinki, le dlako okoli brkov je izgubil (a je koža ostala ok).

Čez vikend se je stanje končno začelo dosti bolj normalizirati - Sambo mi je končno dal prvega lupčka letos (in jih od takrat naprej pridno deli), začel je več lajati, se na sprehodih bolj oddaljevati (prej je hodil par metrov spredaj ali zadaj, običajno pa na znanem terenu kroži okrog mene do kakih 30m stran), vedno večkrat zahteva akcijo... Včeraj smo izkoristili prvo sonce po dolgem času in prvič v življenju sprobali suhi šampon ter se potem čisti in bleščeči šli žogat na travnik, zraven pa škljocnili še par fotk :).

Današnjo začetno tugo smo izkoristili za crkljanje

lenarjenje

(ja, Sambek doma nosi štumfke/copatke),

potem pa šli na večerni keparski pohod :D

Prejšnji teden sem šla k najinemu vetu v Mestni Log, malo ga je pretipal, poslušal srce ter pregledal kri; vse je ok, Sambo je še vedno chubby (ima 28,5 kil, toliko jih je imel le, ko je delal tudi obrambo in je bil res nabildan, drugače je dahavec in ima kako kilo do dve manj), srce in kri sta ok, tako da naj bi tudi notranji organi bil ok, v glavnem, vse bp, razen malo oteženega dihanja. V četrtek dop gremo na CT, tako da držite pesti, upam, da bojo novice dobre...
Upam, da je prvi letošnji mesec tudi za vas vzpodbuden. Prepričana sem, da bo to leto fantastično :).

Lep pozdrav vsem od naju

Staro za novo

2009-01-01T13:58:00.000-08:00

Menjam staro leto za novo, prav tako lepo, a z boljšim koncem. Ponudbe na mail.

Srečno in predvsem zdravo 2009 vam želiva. Naj bo čimbolj pasje!

Urša in Sambek

Čudne reakcije drugič ali David VS Goljat

2008-12-23T07:25:00.000-08:00

Ljudje se včasih čudijo mojemu humorju, premorem ga namreč obilico, v vseh mogočih oblikah in obsegih, pojavi pa se tudi ob najbolj čudnih trenutkih. Ponavadi jim odgovorim, da če ne bi imela takega smisla za humor, bi si lahko okoliščine, v katerih se znajdem, olajšala le še s kakim ličnim Smith & Wesson izdelkom...

No, ker je moje življenje zadnje čase čisto preveč monotono in dolgočasno, se je nekdo tam zgoraj blagohotno odločil, da mi ga malo popestri. Letošnje leto je res bilo čudovito (sploh v zadnjih mesecih) in tako sem za finiš dobila serviran še en lep dogodek, ki mi je osvežil spomin glede pomena povezanih 'naključij' v mojem življenju. Z Živo sva se zmenili, da pride prespat k meni, da izkoristiva eno zadnjih noči, ko sem sama doma. Prvotni načrt je bil, da jo z Gregorjem pobereva na poti domov iz BTCja. Pa je rekla, da ji bo to prezgodaj; potem sva se menili, da bi jo prišla jaz iskat domov, ko bo pripravljena. Nakar mi pove, da bo prišla kar z avtobusom, s čimer sem se le zelo nerada strinjala. Jo čakam in čakam, potem me pa le pokliče, da čaka avtobus in ga še vedno ni od nikoder. Ura je bila že kar pozna, čez deveto zvečer, pa sem ji rekla, da jo pridem jaz iskat. In sem šla - v spodnji majici, tanki jopi in z naluknjanimi, nezavezanimi supergami. Prišla sem na glavni ulico in takoj srečala avtobus, ki je prihajal iz Živine smeri; zavila sem na parkirišče in jo poklicala, če je slučajno šla na avtobus. Ni šla, ker grem bojda jaz ponjo. Super, se ponovno vključim na cesto in v dveh minutah pridem do avtobusne postaje. Dam desni smerni kazalec (ja, tako se temu po slovensko reče) in začnem zavijati na desno, da bom na postaji počakala na Živo (ki je bila na drugi strani ceste), pa med zavijanjem vidim v ogledalu, da za mano pelje avtobus. Ker se ne bi mogla ustaviti tako, da busa ne bi ovirala in ker vem, kako šoferji načeloma ljubijo, ko se jim avti nakakajo na postajo, sem pogledala naprej, videla, da ni na cesti nikogar razen naju z busom, dala levi smerni kazalec in začela zavijati na levo, da bom polkrožno obrnila in pobrala Živo. Med obračanjem volana sem pogledala čez levo ramo - in videla avtobus, ki z nezmanjšano hitrostjo drvi proti meni. Oba sva obrnila volan v nasprotno smer, a sekundo kasneje se je že razlegel mogočni Bum. Ubogo mamino Kio je pahnilo v desno, na levi sem slišala glasno hrskanje - sklepala sem, da je avtobus zapeljal čez nekaj, kar je nekoč bilo pritrjeno na Kio, potem pa se je avto umiril, ponovno na postaji. Moja prva misel je bila umakniti avto, da ne bo tako blizu ceste, pa ni hotel vžgati. Potem sem se spomnila na Živo in upala, da ne bo kot obglavljena kura tekla čez cesto, da ne bo še nje kaj zbilo; nazadnje sem se spomnila, da bi mogoče bilo dobro izstopiti iz avta, da vidijo, da je z mano vse ok (v upanju, da je res) in preveriti, kako je z avtobusom. No, pa so vsi leteli vkup - punca na postaji je bila čisto trda in bela kot stena, Živa je s šokiranim izrazom hitela k meni, šofer pa je stal na vratih avtobusa, se držal za glavo in klel. Malo je trajalo, da sem jih prepričala, da je z mano vse ok, punca se bo najbrž še nekaj mesecev izogibala avtobusnim postajam, šofer pa se je tudi kmalu umiril, ko je videl, da res ni nič hujšega. Vzrok za trk je bil skrajno imbecilen - pozno ponoči je bilo komaj kaj prometa, zato se mi ni zdel tako velik greh polkrožno obrniti, poleg tega sem želela bit nemoteča za avtobus in mu iti s poti. Ker je na postaji bila oseba, mi ni niti na pamet padlo, da avtobus ne bi zavil na postajo - pa ni, ker je šel v garažo (zato je na srečo bil tudi samo šofer notri). V glavnem, splet n naključij, ki je privedel do bitke med Kio in busom; izzid je neodločen, mimogrede. /upam, da to ne pomeni, da me čaka še ena bitka.../
Kia ima vdrt pleh na sprednji levi strani in malenkost zvito kolo, odbijač se je odpel na levi strani, ne da bi pokasiral eno prasko. Luč, kazalec, vse je ostalo celo. Ker sem bila preveč zaposlena z drugimi stvarmi, nisem šla gledati avtobusa, je pa šofer rekel, da je kar dobro potolčen na sprednji desni strani...

Skratka, planirano miren in zabaven večer ob risankah se je razvil v zmrzovanje v jopici pri minus nekaj stopinjah (na srečo mi je Živa posodila še eno jopo), pisanju poročila s šoferjem in čakanju na vlečno službo in Gregorja. Živa me je na vsake toliko zabodeno pogledala, dokler je nisem vprašala, kaj me tako gleda. Ni ji bilo jasno, kako sem lahko tako mirna; ja kaj pa naj naredim, bo kaj pomagalo, če začnem paničariti? Šofer je bil nad mojim odnosom navdušen, ampak dejansko - pri vsem govnu, ki sem ga doživljala in ga še doživljam zadnje čase, pri vseh hudih skrbeh me pa ena manjša prometna nesreča res ne gane preveč; čeprav, po drugi strani, najbrž tudi ne bi bilo čudno, če bi ravno to bila kaplja čez rob in bi totalno iztirila. Pa nisem. Mirno smo klepetali s šoferjem, ki je bil totalna faca, počakali na vlečno službo (beri punco mojih let) in se potem popolnoma premraženi odpeljali domov. Kjer sva z Živo uspeli pogledati le Madagascar, potem pa naju je premagal spanec.

Jaz pa sem ponovno zelo vesela, da se 2008 bliža koncu, saj mi prinaša vedno nove radosti, ki jim kar ni konca, pa se bojim, da bom kar preč prišla od predoziranja…

Najlepše darilo

2008-12-10T03:56:00.000-08:00

Z veseljem sporočam, da sem v svojo četrtino zakorakala v najboljši družbi - in mislim dobesedno zakorakala, saj sem bila sredi našega dvorišča, ko je ura odbila polnoč, naslednjih 20min pa sem preživela na sprehodu s Črno Smrtjo. In ugotovila, da drži, da ljudje spustimo kriterije na stara leta - običajno sem si za rojstni dan želela predvsem pošiljko snega, zadnjih nekaj let sem običajno rojstni dan (ali katerega od sosednjih dni) preživela 10ih nog naokrog (beri: s konjem med nogami oz. pod sedalom), ponavadi sem v teh dneh videla tudi kak všečen šal ali kaj podobnega in to posredovala živčnim in zafrustriranim sorodnikom brez idej. No, letos sem za rojstni dan dobila črnega migetalkarja, ki dirja sem in tja in mi vsakih par metrov nameni kakšno zobado. Priznam, to mi je dovolj. Dobila pa sem tudi posebni bonus.

Sambek je v ponedeljek začel z obsevanji, imel bo 12 rund, po 4 na teden s pavzo ob sredah. Sama najbrž ne bi zmogla skozi to, preveč vsega se je nabralo, a vsaj tu je zasvetila luč na koncu tunela. Pravijo, da prave prijatelje spoznaš v stiski in toliko prijetnih presenečenj kot te dni že dolgo nisem doživela. Hvala vsem, ki mi stojite ob strani, ki navijate za Sambeka in zame, ki mi kakorkoli pomagate, materialno ali nematerialno, hvala za prijazne besede in vzpodbudo. Obupno težko je, ko se znajdeš v težavi, za katero nisi sam nič kriv, rešitev pa ni gotova še s tako močno voljo in trudom. Grozno je stati pod takim oblakom, a ko vidiš, koliko rok se stegne proti tebi, je mnogo lažje odločno zakorakati naprej in hoditi vse dokler ne prideš do sonca. Verjamem, da bova kmalu prišla do sonca, tudi z vašo pomočjo, in tam ostala toliko časa, dokler Sambo ne poblondi kot jaz, jaz pa počrnim kot on. Hvala še enkrat, najboljši ste.

Zato si letos ne bom pela Vse najboljše zame - najboljše že imam. Imam Sambota, Olafa, Gregorja in druge, ki mi stojite ob strani. Letos si želim... nogavice, ki bodo suhe tudi po 100m sprehoda v mokri travi, vroče višnje s sladoledom in masažo, ki bi mi odkočila že teden dni zaskočen vrat. Saj vem, sem zahtevna, ampak za prvih 25 sem lahko malo zahtevna.

Hvala navijačem in hvala Sambotu, ki mi lepša življenje. Upam, da bom doživela še mnogo rojstnih dni v spremstvu tvojih vufov, zobad, ponujenih tačk za čohanje (da o riti ne govorim) in neverjetni energiji ter domislicah.

Pozdrav vsem od mene in Kurjega bedra, ki zadovoljno drnjoha ob mojih nogah

Čudne reakcije

2008-11-28T13:35:00.000-08:00

Ta teden spoznavam, da tudi moj optimizem in pozitivna energija nista brezmejna. Stres, slabo počutje in veterinar, ki bi ga z največjim veseljem predelala v 60 kil pleskavic (100, če prištejem še njegov ego) so terjali svoj davek. Na srečo se vsaj Sambo ne pusti motit, njegov optimizem je bulletproof. Teden se je sicer začel super, z agilitaši smo šli na končni izlet v Iški Vintgar in Sambek je uro in pol letel od glave do repa kolone, štel ovce, se podil s sošolci in sošolkami in imel vseskozi največji nasmeh na svetu. Prav veselje ga je bilo pogledati, žal pa je to veselje bilo nekoliko skaljeno, ko mu je spet začela teči kri iz nosa... Upala sem, da je to zaradi mrzlega zraka, saj se je zelo ohladilo, in divjanja naokrog.

Poleg tega sem popoldne postala sirota. Tri tedne je že, odkar očeta ni več, zdaj se mu je na drugi strani pridružila še mami. Ni jima hudega, Južna Amerika je spomladi res lepa. Biti sama doma mi nikoli ni predstavljalo nekega problema, zaradi splošnega slabšega počutja pa bi ta teden na momente res bila vesela tudi kakšne dvonožne družbe. Ampak saj se nekako znajdem, za crkljanje je Sambo tako ali tako odličen, Čompo pa tudi ni slab sogovornik, le ponavlja se preveč.

V ponedeljek je padel prvi letošnji sneg, pa se nekako kar nisem mogla veseliti, kot bi se sicer. Zima, moj letni čas, sneg, moja velika ljubezen, pa dobra volja vseeno ni hotela priti. Teden je sicer minil dokaj hitro, najbrž tudi zato, ker sem se imela česa veseliti za petek - čakalo me je namreč ruvanje osmice, kaj lepšega. Presenetljivo in popolnoma nepričakovano je bilo tole puljenje zoba vrhunec tedna in mislim, da sem se danes prvič ta teden dodobra nasmejala. Zjutraj sva s Sambotom šla ven le na hitro, nato pa sva z Gregorjem šla v mesto. Odložil me je na začetku ulice in šel parkirat avto, jaz pa sem pogumno korakala proti ordinaciji in samo sebe prepričevala, da me ni strah in da bo tokrat gotovo manj stresno kot pri prvi osmici (ki so mi jo morali odstraniti operativno, mi med posegom glavo zavili v belo rjuho, da so mi ven kukala le usta, po posegu pa so z mene potegnili rdečo rjuho...). Moj krasni zobar me je že čakal in spravili smo se k stvari. Prva injekcija, auč. Druga injekcija, dvojni auč. Medtem ko smo čakali, da primeta, mi je dajal napotke za naslednje tri dni, med drugim naj vzamem kak Lekadol. Čez manj kot minuto se je revež potil že skoraj tako kot jaz, saj sem ga vprašala, ali Lekadol vsebuje efedrin, katerega ne prenašam najbolje. Nekoč sem namreč vzela Coldrex, pa se mi je po uri ležanja na kavču zdelo, da mi srce malo prehitro bije, poleg tega pa sem imela zamegljen vid. Slučajno je bil na mizici mamin merilec utripa in pritiska, ki je pokazal, da mi srce bije borih 200 utripov na minuto. Ker zobar ni bil prepričan, da je efedrin bil tisto, kar je to povzročilo, pač pa je sumil na snov, ki jo vsebuje tudi pritobolečinska injekcija, smo se naslednje tri minute vsi trije sumničavo gledali, kot bi en drugega sumili kakega zločina. No, potem je le videl, da sem ok (za vsak slučaj smo preverili srce) in s sestro sta pričela z operacijo Osmica. In jo tudi hitro končala, saj je bil zob v dobri minuti zunaj. A če mislite, da sem bila tudi jaz čez minuto zunaj, se motite. Od samega olajšanja, da je šlo tako hitro in zlahka, mi je šlo kar na smeh, potem je pa zobar, nevedna duša, naredil usodno napako in mi dejal, da naj ugriznem skupaj, a ne prehitro in ne premočno, saj še rabi prste. Naslednji dve minuti ni mogel niti blizu mojim ustom, saj sem se prvo minuto jaz tako smejala, da je lahko le čakal, po minuti pa sta se še s sestro začela tako smejati, da sta bila še sama onesposobljena. Komaj sem se pomirila, sem se spomnila, da sta v čakalnici dve punci, ki najbrž še nista doživeli, da bi se iz ordinacije slišal krohot. Pa smo bili spet dobri za minuto. Nato sem le dobila gazo med zobe, zobarju rekla, da si bom prišla izruvat še kak zob, ko bom slabe volje, definitivno ceneje kot šoping, pa še nasmejim se, in šla v čakalnico, kjer sta me punci tako zabodeno gledali, da sem, kajpada, spet bruhnila v smeh. V tistem trenutku je v čakalnico prišel Gregor, skupaj sva prelistala par trač revij, saj sem morala počakati tam 20 min, da se prepričajo, da je vse v redu z mano (vsaj v zobarskem smislu), potem pa sva odpujsala domov.

Popoldne je spet začelo snežiti, tokrat še bolj odločno kot v ponedeljek. Najprej nisem nameravala na večerni sprehod, saj je vseeno bolje, da se izogibam mrazu po takem posegu, ampak sem si, seveda, premislila. Kdo ve, koliko sneženih sprehodov naju še čaka, izkoristiti morava vsakega. In sva šla. Dva prijatelja, skupaj v temi in tišini, ki jo je prekinjalo le škripanje snega pod najinimi nogami. Ulice imajo poseben čar v večernih urah, če naletava sneg pa še toliko bolj. Sambota večkrat kličem Študelj, tokrat je pa bil s sladkorjem posuti štrudelj, prav zabavno ga je videti, črnuhca, ko je po vrhu prav narahlo potresen s snežinkami. In šiba naokrog, z ušesi, zloženimi na lopaticah in nasmeškom čez cel obraz, tako hitro, da se mu skoraj noge odpnejo... Brez njega ne bi nikoli poznala čarov večernih sprehodov v snegu, četudi z luknjo v dlesni in otečenim licem. Hvala za družbo, Sambek, najboljši si!

Blondinka, črnuha, duh in miš

2008-11-17T13:18:00.000-08:00

Če ste prebrali zadnji post, veste, da je Gregor šel na lepše (vsaj on tako misli) in me pustil samo samcato. A če mislite, da sem ta mesec preživela sama, se zelo motite. Res je, obiski so se kar vrstili... Pa ne taki, kot bi človek pričakoval. Še ko je bil Gregor tu, sva opazila, da se v hiši dogaja nekaj čudnega. On je bil za računalnikom, jaz pa zraven njega na kavču in se sprehajala po TV programih. Pa se je radio vklopil in izklopil, pa spet v klopil in spet izklopil. Po kaki minuti se je Gregor ves namrščen obrnil k meni in me vprašal, če je res nujno, da poleg TVja šaltam še radio. V stilu znanega vica sem dejala 'Vidi ruke!' in mu pokazala, da v roki držim samo in edino daljinec za TV, tisti za radio pa leži zraven na kavču. To se je dogajalo še kak dan ali dva, nato pa je Gregor pogruntal, da se radio vklaplja in izklaplja, ko greš po programih dol s tipko (ne pa tudi gor ali po številkah). Da se očitno frekvence mešajo. Ok, popolnoma legalna razlaga. Ampak to ni bilo vse...

Ko sva šla kdaj od doma, naju je ob povratku pričakal prižgan radio, da sva en drugega obtoževala, kdo ga je pozabil ugasniti. Seveda se nisva mogla zediniti – nakar sva nekega jutra iz spalnice slišala, da se je kar naenkrat prižgal radio. In naslednji dan spet, ob bolj ali manj isti uri, tako na oko. Ok, mogoče ima pa radio timer, za katerega sploh nisva vedela. Težava je v tem, da sva v enem tednu ugotovila, da se radio ne prižge vsak dan in tudi ne ob isti uri. Hm. Tega najbrž ni mogoče pojasniti s frekvencami, kajne? Prijatelji so me prepričevali, da je z (novim) radiem nekaj pač narobe. Dobro, tudi to pogojno sprejmem. Nakar se nekega dne namenim iz kuhinje čez dnevno sobo na balkon. Ko sem bila sredi dnevne sobe, se je prižgala televizija (radio je bil ugasnjen). Ker seveda to samo po sebi ni dovolj zanimivo, se je prižgala na kanalu A na enem od visokoproračunskih in skrajno intelektualnih večernih filmov z Jeanom Claudeom / Dolfom / Stevenom v glavni vlogi, kar jasno pomeni, da ne samo, da se je nenadoma prižgala TV, ampak se je prižgala na nek mitralješki rafal luknjanja nasprotnikov. Tako sem se ustrašila, da sem bila v enem skoku na balkonu in sem še cel teden hodila čez dnevno s skrajnim izrazom nezaupanja proti TVju. Večina prijateljev je tedaj obnemela, le ena je vztrajala, da je tudi (nov) TV zanič :). Kar se mene tiče, je razlaga samo ena – v hiši imava duha. Duha, ki nama pridno prižiga in ugaša radio, ki je enkrat (vsaj do zdaj...) prižgal tudi TV in ki mi je prejšnji teden parkrat zamenjal tudi postajo na radiu (pa je še v življenju nisem zamenjala, doma vedno poslušam samo eno). Vidite torej, da kljub temu, da Gregorja ni, to še ne pomeni, da sem sama – če si sama ne najdem družbe, me pa družba najde, četudi bolj nematerialne sorte. Kakorkoli, Kasper se zabava na veliko, očitno pa je bolj sramežljiv tip, saj radia ni nikoli prižgal, ko sem bila v dnevni. No, po dveh tednih, ki sva jih skupaj preživela, pa se je najbrž dovolj udomačil in mi radio prižgal tudi, ko sem bila v dnevni in brala, parkrat mi ga je pa celo tudi ugasnil. Zadnji vikend sem čez vikend šla domov mami delat družbo in se pred odhodom z vrat poslovila od Kasperja, mu naročila, naj čuva hiško in naj ne prižiga radia, da ne bomo neekološki, saj me ne bo cel vikend. Ko sem po treh dneh prišla domov, je v hiši vladala tišina. Sezula sem se, medtem pozdravila Kasperja, odložila flis na stol, potem pa sem šla v kuhinjo pristavit za čaj. Ni minila niti minuta, ko se je že prižgal radio :). Očitno me je Kasper bil res vesel, še čudno, da mi ni copatov prinesel...

Tako, to so moje prigode z mojim novim prijateljem, Kasperjem. Vendar to ni edini obiskovalec, ki mi je delal družbo med Gregorjevo odsotnostjo. Nekaj dni po Gregorjevem odhodu sem šla v garažo po drva. V temi sem pozdravila Olafa, nato pa med nabiranjem drv slišala neko škrtanje. Trajalo je nekaj sekund, preden sem se spomnila, da sem Olafu za večerjo malo prej nesla svežo zelenjavo in sadje, ki nima kaj škrtat. Posvetila sem proti njemu in je res glodal solato, kar se ni skladalo s 'trdim' zvokom škrtanja, ki sem ga slišala. Premaknila sem se proti koncu drv in ugotovila, da zvok prihaja od tam. Sledila sem mu in ga na koncu slišala že čisto pred sabo, sklepam, da sem stala tik pred njim, a mali obiskovalec je veselo glodal smrekovo poleno in se sploh ni pustil motiti, utihnil je le, ko sem posvetila točno v tisto špranjo med dvema polenoma, kjer je očitno tičal. Nisem bila najbolj navdušena nad tem, da se je k mojemu lastniškemu glodalcu priselil še cimer, saj je v garaži vsa Olafova hrana in je mali predrznež (najbrž poljska miš) nehote naletel na glodalsko Meko, v garaži pa vseeno le ne bi imela kolonije miši. No, sožitje je trajalo kak teden, nakar je nočno škrtanje potihnilo. Mami pravi, da se je Olaf znebil konkurenta. Ampak jaz vem, da mi je pri nezaželenem gostu pomagal Kasper.

Oktobrske novice

2008-11-13T10:10:00.001-08:00

Kar nekaj časa je minilo od najinega zadnjega javljanja. To seveda ne pomeni, da se ni v Grenenlandiji nič zgodilo, saj kot zdaj že veste, se pri nas vedno kaj dogaja. V nedeljo, 12.10. je KD Krim organiziral zadnjo letošnjo tekmo v ROju, na kateri sva se s Črno Smrtjo ponovno borila v hudi konkurenci. In zmagala! Že drugič zapored! Tokrat sem resnično bila prepričana, da sva delala slabo, pa sem šele doma ob ogledu posnetka najinega dela ugotovila, da temu ni bilo tako. Sama bi si sicer še vseeno odbila nekaj točk več, kot nama jih je odvzel sodnik, ampak – ne bom se več obremenjevala, že tako sem se na tekmi preveč obremenjevala z najinim delom, potem pa še z zmago, saj sem bila prepričana, da si jo je zaslužila hrvaška agilitaška kolegica Tanja. No, še vedno mislim, da bi si zmago zaslužila ona, z najinim delom se pa ne obremenjujem več, saj sva ga opravila povsem dostojno. Drugo veliko presenečenje je sledilo doma, ko sem pogledala delovno knjižico in ugotovila, da so letos najine uvrstitve bile diskvalifikacija, drugo mesto, potem pa dve zaporedni prvi mesti. Do tistega trenutka se nisem zavedala, da sva bila letos tako dobra, potem sem pa še videla, da sva bila skupno četrta, pri tem da sva se udeležila le 4ih tekem od 7ih.

18. sva se s Sambekom udeležila še zadnje agi tekme v letošnji sezoni, na kateri sva uživala v lepem vremenu in dobro družbi. Nekaj dni za tem naju je Gregor zapustil, saj si je zaželel še malo dopusta in se je za en mesec odpravil v Maroko. Tako sva se s Sambotom preselila na Orle čuvat hiško in Olafa, kjer imam jaz intenzivni tečaj kurjenja ognja, Sambo pa pospešeno sklepa prijateljstva z vaškimi smetarji in poštarjema. A Sambo ni edini z novim prijateljem... Več o tem naslednjič.

Ta vikend sva se udeležila še zadnjih dveh razstav letos. V soboto smo jo mahnili v Vrtojbo, kjer sem jaz delala kot vodja kroga in razstavljala Binco, Sambo in Ula pa sta se ponovno zabavala v junior handlingu, kjer sta dosegla 5. mesto. V nedeljo smo se podali v Zagreb na specialno razstavo belgijskih ovčarjev, ki je zaradi sočasne zaključne agi tekme na Hrvaškem žal bila rahlo okrnjena. Hrvaška agi kolegica Melinda je pomagala pri organizaciji agi tekme, zato na razstavo ni bilo njene laekenoiske Friede, zaradi družinskih praznovanj pa na razstavo niso mogli tudi Olga in Jarc ter Petra s svojima tervuerenskima puncama. Verjamem, da bo naslednje leto datum bolj ugoden in bodo na razstavi vse štiri različice. Kakorkoli, dan je bil zelo zanimiv, saj smo za začetek tako zalutali, da smo od meje do nogometnega kluba (ki je oddaljen največ 10km) naredili približno 60km bonusa, še čudno, da nismo šli v Zagreb preko Moskve... No, ko smo le prispeli na prizorišče sva s Sambotom samo letela v ring, kjer sva dobila oceno odlično v razredu prvakov, nastopila skupaj s samcem iz razreda zrelih in zmagala, potem pa še v konkurenci s prijateljico Esso in osvojila BOB. Nato so bili na vrsti malinoisi in s Sambotom sva se pomerila z zmagovalcem za naslov najlepšega psa razstave. Zmaga lokalca ni bila presenetljiva, četudi je bila utemeljitev privlečena za lase. Ampak to je del igre in nikakor ne razlog za slabo voljo, mi je pa dan popestril starejši par, ki je po odločitvi stopil do mene in se mi začel opravičevati za sodnikovo odločitev in da se je kaj takega zgodilo pri njih, pa tako od daleč sem prišla, pa da kako se je lahko to zgodilo, da je tisti pes premagal Sambota... Vsekakor ju je stvar ganila precej bolj od mene in se jima lepo zahvaljujem za navijanje, tako kot še nekaterim starim in novim znancem. Na koncu so priredili še tekmovanje v handlingu, torej predstavitvi psov, kjer sva na veliko navdušenje že omenjenega para zmagala midva in tako osvojila še en pokalček. Mislim, da je tako tekmovanje zelo lepa in koristna poteza, saj se večina ljudi ne udeležuje razstav in se torej ne zna primerno obnašati in psa pravilno predstaviti, pravilna predstavitev pa precej olajša delo sodniku, poleg tega pa je videti precej lepše kot zakrivanje pogleda na psa, ki po možnosti po ringu poskakuje kot privezan mustang. Pohvalno in upam, da bojo s tovrstnim izobraževanjem oz. predstavitvami nadaljevali tudi v prihodnje. Po koncu razstave smo si privoščili še lep sprehod po vrhu nasipa, da smo lahko vsi pretegnili noge in užili prekrasen sončen dan.

In s tem je najina tekmovalna sezona zaključena. Borila sva se v agiju, kjer sva kljub ne najbolj uspešnemu letu izredno uživala, borila sva se v rally obedienceu, kjer sva na 3 tekmah od 4 stala na stopničkah, poleg tega pa sva se borila še v razstavnem ringu, kjer sva se prav tako izkazala in kljub zrelim letom uspešno konkurirala tekmecem. Zdaj pa Sambeka čaka še ena bitka, v kateri se bo nedvomno dobro boril in verjamem da tudi zmagal. Vse kaže, da ima Sambo tumor v nosni votlini. Takega tumorja si baje ni pametno omisliti, saj so v 90% maligni, skorajda nemogoči za operacijo, dobro pa je, da smo ga odkrili v zelo zgodnji fazi in upam in verjamem, da ga bomo lahko uspešno odpravili. Trenutno zbiram informacije, dogovarjam se za bioterapijo, čez kake dva tedna pa bo padla odločitev, kako naprej.

Lep pozdrav vsem ljubiteljem belgijcev od naju s črnuhcem, ki te dni uživa v blatnih sprehodih in crkljanju ob ognju, za konec pa par fotk z oddiha v Bovcu začetek oktobra

Urša in Sambo

Čeprav sem imela tako zakočen hrbet, da sem komaj hodila, sem se zainatila za it v hribe - in smo šli, v prekrasnem sončnem dnevu, in prišli v totalno oblačno kapo, da nismo videli 10m naprej...

Minuta sonca!

Sambo in Essa

Evropski kaos

2008-10-08T13:02:00.000-07:00

Za nami je še en roadtrip in verjamem, da niste bili preveč naivni in upali, da se boste izognili še enemu esejskemu potopisu. Ker pa imam zavoljo rahlo okrnjenih sredstev malo tehničnih težav (namesto na običajni tipkovnici tipkam na laptopu, saj polnimo baterije v Bovcu), bo tokratni esej vseeno malo krajši. Pa začnimo!

PETEK - MANEVEMVEŠ

Običajno se naše poti začnejo z 'zgodaj zjutraj smo odrinili proti...', ker pa nas je tokrat čakalo borih 460km do Pudingfešte, smo se na pot odpravili natanko opoldne. Odpravo smo sestavljali Katja in Neca z Nubo in Firerjem v enem avtu ter midva z Gregorjem in Črno Smrtjo v drugem, na cilju pa smo se srečali z običajnimi sopotniki Živo, Urošem, Klarko in Leio, ki so prišli malo za nami in s katerimi smo potem delili to evropsko razstavo. Punci in midva smo, kot rečeno, opoldne z našimi pasjimi spremljevalci krenili proti Ptuju, od koder smo potem čez Ormož na hitro prečkali del Hrvaške in vstopili na Madžarsko. Sambo in Nuba sta slišala, da blatne kopeli koristijo koži, zato sta izkoristila priliko in se okopala v Blatnem jezeru, kjer smo za slabo uro razmigali noge in si nabrali moči za še eno uro poti. Ob pol sedmih zvečer smo prišli v Budimpešto, kjer smo se malo lovili, predno smo našli naš hostel, saj nas je GPS teta pustila na cedilu ravno na najbolj kritični točki. No, pa smo jo kmalu spravili v red in le našli pravo ulico ter parkirišče. Potem smo morali najti le še hostel. Mala malica, kajne? Že, če bi štartali v pravo smer, tako pa smo najprej do konca ulice hodili v napačno smer, nato zamenjali ulico, pa se še malo bolj zameštrali... Hoteli smo si pomagati s kakim mimoidočim, pa smo kmalu ugotovili, da se njihovo znanje tujih jezikov od mojega zadnjega (in prvega) obiska Madžarske 4 leta nazaj ni kaj dosti izboljšalo. Takrat smo s Petro, Urošem in Blujem šli na svetovno prvenstvo belgijcev v Szekesfehervar, ki smo ga mi poslovenili v Šekesfehervar, in ugotovili, da na Madžarskem vlada madžarščina, in pika. V nekem trenutku sem Uroša nekaj vprašala, pa mi je popolnoma naveličan v rafalni, lepi, široko-samoglasniški primorščini odgovoril 'ma ne vem veš', kar smo patentirali kot novo madžarsko besedo oz. 'manevemvesz'. Kakorkoli, po tem, ko nam je na naše vprašanje vsak mimoidoči odgovoril manevemveš smo se znašli sami in končno le našli vhod v hostel, kjer smo se razpakirali, šli na parkirišče po preostale stvari, tam pobrali še novoprispele člane odprave in ponovno šli v hostel, kjer smo si privoščili večerjo, peljali pse na sprehod v bližnji park in šli spat. Pa ne za dolgo...

SOBOTA – STANJE, TEK IN DEŽ

Sobota se je začela še prej kot smo načrtovali – dovod psov je bil od 6.30 dalje, sojenje na evropski naj bi se začelo ob 8.30, na klubskih razstavah pa ob 9.30. Torej smo nameravali vstati ob 6.15 nekako, zrihtati pse in sebe ter kreniti ob 7ih od hostla, od koder smo imeli 7 km do razstavišča. Pa ni bilo ravno tako... Kot prvo so črede mamutov začele topotati po stopnicah že pred 5. zjutraj, ljudje so loputali z vrati, se pogovarjali, skratka, budnica je bila še precej prej, kot smo načrtovali, pa glede na nadaljnji potek to niti ni bilo tako slabo. Ob 7ih smo se odpeljali proti razstavišču, prevozili prve 4 km brez težav, potem pa... Potem pa ne. Promet se je ustavil, in ko rečem ustavil, hočem reči, da se je USTAVIL. Več kot uro smo rabili za kilometer poti, po eni uri in opazovanju vedno večje kolone psov in ljudi, ki migrirajo po pločniku mimo avta pa smo se jim sklenili pridružiti tudi mi. Tako smo Neca, Živa in jaz s Sambotom in Nubo prehodili malo več kot 2 km do razstavišča. V dežju. Močnem dežju. Ko smo prišle na razstavišče, smo želele čimprej priti do hale, kjer so bili na vrsti za ocenjevanje švicarji in bernci, vendar je bilo to željo težko uresničiti, saj ni bilo nikjer nobene table z zemljevidom razstavišča, varnostniki in vratarji pa so seveda na naše prošnje samo odkimavali z 'maneveveš' obrazom. Po zelo mukotrpnem divjanju smo precej premočene končno le prišle do prave hale, našle ring za švicarje, nakar sva se s Sambotom odcepila od punc in šla k bernskemu ringu, kjer naju je Tončka sprejela z nadvse olajšanim izrazom. Zaradi prometnega zastoja (in ker posledično najbrž polovice psov sploh še ni bilo na razstavišču) se je sojenje začelo s precejšnjo zamudo, tako da sem le lahko razstavljala malo Binco, s katero sva vadili zadnje tedne. Sambek je čuval bernski štab in se sušil, midve z Bino pa sva po kake pol ure čakanja le prišli na vrsto in se podali v boj za prvo mesto v razredu mladičev v konkurenci še treh psičk. Mala je super sodelovala, lepo tekla in lepo stala ter bila nadvse vesela, da spet nekaj skupaj počneva, prepričala sodnico in tako sva prišli na prvo mesto! Vsi smo bili presrečni, tudi Gregor, ki se je končno prebil do nas, po dveh urah in pol v avtu (za 3 km)!!! Čim sva opravili z Binco, sva pograbila Sambota in oddivjala iz hale na našo klubsko razstavo. In na klubsko skoraj prišla s praznim štrikom. Ko sva tekla čez halo je sredi prehoda stal tip z akito na dolgem povodcu in najbrž razmišljal, kam bo šel drugo leto na morje, vsekakor je mislil na vse kaj drugega kot na svojega psa; ta je brez pomišljanja in brez vsake uverture skočil Sambotu naravnost na vrat, Sambo se je nekako snel z ovratnice in se skušal otresti psa, ki je visel z njega, kar mu ni ravno uspelo, le odvleči ga je uspel dva metra stran. Takrat se je tip le zbudil in hotel psa potegniti k sebi, temu pa se še ni zdelo, da je čas, da popusti prijem, torej je tip dvignil svojega psa in potegnil njega in Sambota, ki mu je visel med zobmi, za kake dva metra vstran... Ko sta bila psa v zraku sem spustila povodec iz rok in skočila k njima, še enkrat zatulila in zamahnila proti psu, ki je za trenutek popustil prijem, in Sambota pahnila stran. Pripela sem Sambota, tipu v dveh sekundah preklela celo rodbino do Adama in Eve in mislim, da je kljub slovenščini dojel poanto. Sambota sem potipala po vratu, stekla naprej in se med tekom nazaj zadrla Gregorju, če Sambo kaj šepa, pa je na srečo vse bilo ok. Še enkrat, hvalabogu za njegovo grivo, dvomim, da bi po temle srečanju še imel cel vrat...
In že smo bili spet na dežju, kjer smo tekli na drug konec razstavišča, saj se je naša klubska skupaj z ostalimi odvijala zunaj pod šotorom. Tja smo pridivjali ravno pravi čas, da sem si sposodila brisačo, obrisala mokrega in poslinjenega Sambota, ga malo sprostila in pomirila. Po 5ih minutah sva že bila na vrsti, kjer nama je v razredu prvakov družbo delal Vito de Chemin des Sorcieres. Sambo je kar lepo tekel in stal, a se je videlo, da ni čisto pravi (kako bi le bil, glede na razmere), poleg tega se je očitno sklenil maščevati za zgodnjo budnico in se celo pot raztegoval v avtu, saj je edini očitek, ki ga je sodnica imela nanj, to, da je predolg v trupu. Moja francoščina sicer ni najbolj bleščeča, a sem vseeno uspela preslišati del opisa, med drugim da ima odličen izraz, nastavljena ušesa, obliko oči, gornjo linijo, povezano in elegantno gibanje, poleg tega pa še komentar vodji kroga (ko dobim prevod opisa bom videla, ali je bilo tudi zapisano), da je edini pes, ki se je pustil brez težav pretipati. Kar je žal bilo res, saj so ostali psi lezli skupaj, nekateri pa celo šavsnili proti sodnici... Žalostna resnica pri delovni pasmi. Kakorkoli, Sambo je razen predolgega trupa dobro opravil in dobil izredne pohvale sodnice in R CAC za Vitom. Ker smo bili premočeni in prezebli zaradi nizkih temperatur, dežja in vetra, smo po ocenjevanju groenendaelov šli nazaj v halo A k berncem na toplo. Tam smo se malo segreli, potem pa sva z Bino šli še v naslednji boj – s samčkom iz razreda mladičev za vstop v BIS. Tudi tokrat sva se lepo predstavili, super odtekli in odstali ter – ponovno zmagali! Veselje je bilo veliko in vse tekanje po dežju gor in dol se je le obrestovalo. Tako sva šli tudi v BIS, kjer pa vzdušje ni bilo več pravo, saj smo v pripravljalnem ringu čakali kake pol ure, kar je za mladiča nedvomno preveč. Bina je bila že naveličana vsega, tako da ni delala tako super kot prej, pa nič hudega, glavno, da sva se odlično predstavili takrat, ko je bilo to najbolj pomembno, pa še v BISu sva se malo považili. Dan se je zaključil s krasnim sprehodom po parku in mimo čudovite stavbe, kjer smo se malo sprostili in nadihali svežega zraka ter nabrali moči za našo evropsko razstavo.

NEDELJA – PREDAJA ŽEZLA, NOVA ZMAGA

Nedelja je bila spet Sambekov dan, bil je neprimerno boljše volje kot v soboto (tudi jaz bi bila, suha in brez akite na vratu). Tokrat je sodil Norman Deschuymere iz Belgije, Sambo je spet bil prijavljen v razredu prvakov, kjer mu je tokrat poleg Vitota delal družbo še Bergerac Fax oz. Chester, še en stari znanec. Vzdušje je tokrat bilo neprimerno boljše, nedvomno tudi zaradi razmer, ki so prejšnji dan bile iskreno rečeno obupne, tokrat pa smo bili lepo na suhem in toplem, poleg tega smo imeli več prostora ob ringu za posamezne štabe, tako da smo se lepo razporedili in lahko bolje spremljali dogajanje. Sambek je bil, preprosto rečeno, samboidne volje – živahen, razigran in poskočen, kot ponavadi je občinstvo zabaval z izvajanjem trikov med čakanjem na vrsto, potem pa super stal in ponovno tekel kot lokomotiva. Sodnik ga je pretipal po dolgem in počez, pa ne samo enkrat (mogoče tudi zato, ker je spet bil eden zelo redkih psov, ki se je pustil normalno pregledati), nas spet spravil v pogon, nato pa določil nova zmagovalca – naju! Veselje je bilo nepopisno, presenečenje pa tudi – zame je Sambo tako ali tako najboljši, z uspehi ali brez njih, prav tako zelo dobro vem, kaj imam (in najbrž nihče ne najde toliko napak na njem kot prav jaz), a vseeno, zmaga v razredu prvakov na evropski razstavi pri specialistu je zelo velik uspeh, če vzamemo v poštev, da je zmago dosegel devetletni pes pa je uspeh najbrž že naravnost izjemen. Ampak – Sambo JE izjemen :). Zelo očitno ne samo zame, saj je imel kar nekaj navijačev, med drugim italijanske tervuerenske prijatelje in gospoda, ki je navdušeno ploskal vsakič, ko sva tekla (kar sem dojela pri tretjem krogu, saj med delom s Sambotom načeloma ne opazim ničesar (tudi če potem na posnetku vidim, da sem skoraj Gregorja prevrnila med snemanjem), pa naj bo to na rallyju, na agi parkurju ali v razstavnem ringu). Gospod, pojma nimam, kdo ste, ampak hvala za vzpodbudo in upam, da se srečamo še kje.
Takoj po zmagi v najinem razredu sva se pomerila še z zmagovalcem iz razreda zrelih samcev za naslov CACIB oz evropski prvak. Sodnik je ponovno Sambota premeril do zadnje dlake, a se je tokrat odločil za drugega psa, tako je Sambo predal žezlo in novi evropski prvak je postal Apache de la Douche Plaine. Sambo je še zadnjič tekel z drugouvrščenim iz razreda zrelih, zmagal in s tem osvojil R CACIB in neuradni naslov evropskega podprvaka. Mislim, da sva lahko zelo ponosna nase, Sambo je (ne samo po mojem mnenju) ponovno pokazal najboljše gibanje, sama pa sem se še enkrat prepričala, da kljub temu, da obiščeva zelo malo razstav, kljub temu, da Sambo ne izhaja iz širše znane in priznane psarne in kljub temu, da šteje kako leto ali dve ali več ;) kot večina drugih psov na razstavah, lahko brez zadrege uspešno konkurirava tudi na najpomembnejših razstavah.
In kaj je pri vseh prevoženih kilometrih, pretečenih krogih in (ne)uspehih najbolj pomembno? To, da je moj, da se skupaj zabavava in se imava lepo vendar! Da pridem domov in me tam pričaka turbo rep, najširši zobatčasti nasmeh na svetu in surla, ki se mi zarije in parkira med noge in nastavi bučo za čohanje. Zato pa – še na veliko skupne zabave in užitkov!

Sambo na uradnem slikanju po zmagi

CACIB samec, Apache de la Douche Plaine

CACIB samica in BOB, Paris de la Terre Sauvage

ps: morda ni iz napisanega dovolj razvidno, čemu tak naslov. Naj še enkrat poudarim, da ne bo dvoma - razstava je bila organizacijska katastrofa, saj se Madžarom očitno ne zdi nič spornega, da na prireditvi evropskega/svetovnega značaja dela osebje, ki ne govori nič razen Madžarsko na točkah, kjer bi bilo to najbolj potrebno - na stojnicah s hrano, na vhodu, na stojnicah s pasjimi artikli. Jasno mi je, da 60letna ženica, ki prodaja preste, najbrž ne bo imela Cambridge certifikata iz angleščine, ampak da na 70% štantov, ki sem jih obiskala, zavlada panika, če jih kaj vprašam po angleško, za moje pojme ni ravno dopustno. Prav tako bi lahko format prireditve vzeli v obzir tudi glede cestnega režima in parkiranja avtov, lahko pa pohvalim podlago v ringih, saj se je dalo res lepo teči, pa tudi velikost je bila vsaj na evropski primerna (klubske raje ne komentiram). V glavnem, mi smo se imeli lepo, tako kot vedno, bi pa nedvomno organizatorji lahko opravili dosti boljše delo. Ampak kaj se hoče, tako pač je, to je del igre in še se bomo igrali. Plani za Bratislavo 2009 so že v teku! :)

Konec septembra...

2008-09-30T16:07:00.000-07:00

Evropska razstava se počasi bliža, midva pa uživava prve jesenske dni in jih izkoriščava za krajše potepe (žal še vedno ni toliko časa, kot bi si želela), klikanje, crkljanje in agi treninge,. Sambotovo telo ni več tako prožno in hitro, kot je bilo dve leti nazaj, priznam – ampak on ne, in večino časa ga noge komaj dohajajo, ko leti po svetu z unikatnim nasmeškom. Ponavadi jih premika tako hitro, da je prej videti kot migetalkar kot pa pes, in da ima 15 nog namesto 4. Ampak to je pač Sambo, belgijska nevroza.

Stopničke v JH na razstavi v Trbovljah

Sambo in njegove levade

Poziranje s prijateljem

Oblaček nad Sambotovo glavo: A ga lahko kdo prosim ugasne? Ta pes samo laja…

Sončen pozdrav od naju

Tako, dovolj od mene za danes, počasi bo treba spat in si nabrati moči za jutrišnje in četrtkove podvige, v petek zjutraj pa karavana že odrine proti Budimpešti. Kot ponavadi se veselimo predvsem prijetnega roadtripa, srečanja s starimi znanci in sklepanja novih poznanstev, če pa dobimo še lep opis in/ali dosežemo še kak uspeh, pa toliko bolje.

Držite pesti za nas, natipkanje!

Hajper časi

2008-09-26T05:06:00.000-07:00

Tako, poletje se počasi zaključuje in skrajni čas je, da vam malo poročam, kaj se je medtem z nama dogajalo. Kot lahko sklepate, je odgovor – marsikaj, zato pa tudi ni bilo časa za redno javljanje. Pa naj začnem na začetku…

Teden po Sambotovem rojstnem dnevu sva se udeležila neuradne agi tekme na KD Barje. Na neuradnih tekmah radi malo posvingamo, torej zamenjamo originalne partnerje, in Sambota so si zaželele kar tri punce (ni slabo za šestdesetletnika, ne?). Ker je sprva kazalo, da bo grdo vreme, je na koncu prišla na tekmo le Tina, tako da je njej pripadla čast agilitiranja s Črno Smrtjo. Glede na to, da je bila to prva agi tekma po poletni pavzi, sem se teku s Sambotom odpovedala, saj nisem vedela, v kakem stanju so njegovi sklepi in ga nisem želela preforsirati; devetletnega psa z borelijo za sabo je pač potrebno malo pozorneje spremljati, sploh, ker se sam prav nič ne pazi. Ker pa se ne spodobi biti na agi tekmi in ne teči, sem si za svojo porcijo sposodila Tinino Visto. Vsi štirje smo se odlično odrezali, žal sta Tina in Sambo v prvem teku imela nekaj tehničnih težav (Sambotove prebavne motnje, khm), drugega pa sta opravila z odliko. Nama z Visto je tudi šlo odlično, celo tako odlično, da sva bili na koncu drugi in če se ne motim, sva v open razredu celo bili najvišje uvrščeni neoriginalni par.

Vikend za tem (zadnji avgustovski) je bil – uganili ste, pasji, saj sta v Trbovljah potekali dve enodveni državni razstavi. V soboto sta me tam spremljala tudi moja fanta in izkazalo se je, da je Sambo tako dober, da mu niti na razstavo ni treba biti prijavljen, da je na stopničkah ;). Namreč izposodila si ga je mlada razstavljalka za junior handling in bila sta druga! Čestitke, Ula in Sambo! Prvi vikend v septembru je bil, šokantno, tudi pasji. V soboto smo se zabavali na agi tekmi na Krimu, kjer sva s Sambotom po stari navadi bila bolj zabavna kot uspešna, v nedeljo pa sva se za čast in slavo borila na RO tekmi na KD Barje – in zmagala! Figurativno in dobesedno. V doslej največji konkurenci 10 tekmovalnih parov sva v RO II sodnika dovolj očarala, da sva s 162/170 točkami prišla na najvišjo stopničko! Dodaten bonus je to, da naju je ob desnem boku na stopničkah spremljal nemški bokser Ajk, ki je še nekaj mesecev starejši kot Črna Smrt. Bravo, fanta!

V soboto, 13. septembra, sem se težkega srca odpovedala agi tekmi na Hrušici, saj sem imela enormno veliko dela s prevajanjem in učenjem, v ponedeljek izpit, vreme pa ni delovalo najbolj gostoljubno. Ker sem imela na izbiro tvegati zrušenje imunskega sistema zaradi vremena, preobilice stresa in pomanjkanja spanja ter ostati lepo na toplem in prebrati 300 strani knjige za ponedeljkov izpit, sem se odločila za slednje. Po celem dnevu učenja se je prileglo malo sprostitve, več o tem prihodnjič… Nedelja pa se je začela že zelo zgodaj, ko sva se z Živo podali v Varpolje na klubsko razstavo za šarpeje, kjer sva ves dan zmrzovali pri komaj-plusu in na dežju. Kljub temu sva se v družbi gubastih prijateljev in predvsem sodnika Law-a počutili tako dobro, da sva se jim pridružili še na večerji, od koder sva domov prišli ob 23ih. Imunski sistem in možgani očitno vseeno niso utrpeli prevelike škode, izpit sem opravila z 9 :).

In že smo pri zadnjem vikendu, ki je minil – neverjetno - v znamenju psov. V Mariboru sta potekali dve enodnevni mednarodni razstavi, kjer sem spet oba dni pridno delala (in zmrzovala, ponovno). V soboto sta tam bila tudi Gregor in Sambek in končno smo tudi uspeli narediti fotoseanso Sambota in Yarota, ki se razvija v prav čednega fanta, kar opazijo tudi sodniki – po drugem mestu v FCI I grupi na trboveljski razstavi sta se tokrat vzpela še na tretje mesto. Bravo, Olga in Jarc!

Kot vidite, dolgčasa ne poznamo, trenutno pa se še posebej veseliva nekaterih stvari, splaniranih za bližnjo prihodnost – danes teden se odpravljamo v Budimpešto na evropsko razstavo psov in madžarsko klubsko razstavo, naslednja dva vikenda pa imava še zadnjo RO in zadnjo agi tekmo letos. In kako Sambek preživlja zadnje dneve svojega (prvega ;) ) mandata najlepših evropskih brkov? Z nasmehom na obrazu, kako pa! Uživa na agi treningih, uči se novih naklikanih veščin, navihani bernski bandi kaže, kako se obnaša, v kratkem pa načrtujeva ponovni zagon '10ih nog naokrog' izletov. Še bo pestro!

VSE NAJBOLJŠE

2008-08-16T02:52:00.000-07:00

Danes praznuje rojstni dan moj najboljši prijatelj. Ja, minilo je že 9 let, odkar je prirjovel na svet in verjamem in upam, da me bo njegovo rjovenje spremljalo še veliko časa.

Leta minevajo, nama pa obema gre še vedno na otročje. Sambo je pač - Sambo, jaz pa (vsaj tokrat) krivim to, da to noč nisem spala niti minute - živela nespečnost.

Danes mineva že devet let
odkar Rosco - moj Sambo prišel je na svet.

Čeprav ni nikoli po slavi hlepel
je dosti dosegel in slavo požel.

Včasih c'lo priden, največkrat pa lep,
zame je Sambo črnuhec za pet.

Glavno, da je z mano, srečen in zdrav,
še vedno isti Sambo, se ne nosi kot pav.

Junaški res ni, je pa vedno vesel,
pes, ki ga vsak bi z veseljem imel.

A srečo imam, da pri meni živi,
devet let bo kmalu odkar lepša mi dni.

Zato - Sambo, najboljši in najbolj predan,
ti želim VSE NAJBOLJŠE ZA TVOJ ROJSTNI DAN.

ps: Tudi tokrat se bom sklicevala na neprespanost... Vse najboljše tudi Živi, prijateljici in pol, s katero so dnevi lahko res pasji ;). Da bi s Črno Smrtjo skupaj upihnili še veliko, veliko svečk, in se še dolgo skupaj potepali. Vse naj!

Julijsko poročilo

2008-07-30T13:10:00.000-07:00

V Grenenlandiji ne poznamo počitka, zato mi ne uspeva najbolje sproti poročati o naših zgodah in nezgodah, ker se preprosto preveč dogaja. Vsaj angleško verzijo bloga sem uspela nadoknaditi, da ponovno koraka vštric s slovensko. Kar je pri mojih esejih že kar uspeh. In preden spet začnem, naj na kratko (saj še sama sebi ne verjamem) povem, kaj se je pri nas dogajalo julija.

Konec junija naj bi se s Sambekom udeležila agi tekme v Domžalah, pa sva jo prešpricala, saj je revež imel očitno malo 'musklfibra' od vseh aktivnosti tisti teden. Na tekmo smo prišli le kot gledalci, čeprav Sambo ni šepal, saj ga nisem želela izpostavljati (še več) naporom, smo pa vseeno preživeli lep dan med pasjimi prijatelji. Teden za tem, torej prvi julijski vikend, smo bili spet v stari formi; v soboto sva se udeležila agi tekme na KD Ljubljana, v nedeljo pa poletnega festivala v Rovtah, kjer smo imeli predstavitev poslušnosti, agilityja in frizbija ter ozaveščali ljudi o odgovornem skrbništvu nad psi. Tiste dni je potekala tudi svetovna razstava psov v Stockholmu, ki so se je udeležili naši švicarski prijatelji in večkratni sopotniki. Držanje pesti je pomagalo, saj sta tako Klark kot Leia bila druga v svoji kategoriji, prav tako pa sta žela uspehe tudi na drugih razstavah, ki so si jih privoščili na tem izdatnem roadtripu. Mi pa doma suhe žemlje ribali...

No, temu zadnjemu najbrž ni nihče verjel. Mi smo se sprehajali, klikali, tekali in se zabavali, v soboto pa smo se odpravili na morje, natančneje v Portorož na našo edino večerno tekmo. Imeli smo se super, poleg tega pa sva svoje delo tudi dobro opravila, zlasti v drugem teku. Prvi tek je bil sicer zelo lep, razen seveda predzadnje ovire. Dejstvo je, da je ta kombinacija bila precej težka za hitrejše pse, saj je skušnjava tunela pri daljincu bila prevelika za mnogo psov, ki so z mosta šli naravnost v tunel in se tam zdiskali. Mnogo psov, ja, a ne Sambo. Kaj takega bi bilo čisto preveč normalno zanj, tako banalen disk mu je vendar pod častjo. Ne, skatapultirati se naravnost s (preskočene) cone na mostu v tunel, ki je bil postavljen 2m desno od konca daljinca bi bilo čisto preveč enostavno. Sambo se je potrudil in preskočil daljinca, potem pa zavil ostro desno in po profesionalnem lupingu pomolil 5cm surle v tunel, čisto malo. Tako da sva se pravzaprav samo čisto malo zdiskala. Drugi tek je bil še lepši in tokrat brez napak, tako da sva na koncu dobila zaslužen aplavz. S tem se je prvi del sezone končal in začelo se je poletno lenarjenje.

To v praksi pomeni, da ni več tekem in treningov, si pa zato najdemo drugo delo. Sambota je očitno zagrabil navdih patriotizma in je izkoristil delovno akcijo obnavljanja ovir na našem vadbišču za to, da se je oblekel v nacionalne barve. Po boku in ušesu se je skrbno emajliral z rumeno, po zadnji nogi pa z rdečo barvo. Tako je bil sam svoja zastava in ker ravno ni nobene razstave na vidiku, tak hodi še danes. Gregor ga je sicer skušal malo očediti, a vseh sledi kljub temu ni odpravil...

Konec meseca je, priznam, bil bolj moj kot Sambotov, saj sem začela delati (dobro, delo ni ravno to, kar sem načrtovala, a del za 2-3x na teden pač ni na pretek, za brikete je pa treba nekako zaslužiti; moram pa priznati, da mi je bolj všeč, kot sem pričakovala), poleg tega sem dobila še par prevodov, ki so tudi terjali svoj časovni davek. Kar pa seveda ne pomeni, da se je na Sambotu doma prah nabiral. Kot vedno sva se pridno sprehajala, tekala, pa tudi par izletov sva si privoščila – z agilitaško prijateljico Katjo in njenima pasjima spremljevalcema smo obiskali prelep slap v bližini Kranja, z dvema forumovskima kolegicama pa smo se potepali po Kureščku. Skratka, dolgčas nam ni bilo in domnevam, da v avgustu ne bo nič drugače… Do naslednjič!

Kranjska odprava Sambo, Tai in May

Žulji, melišče, sonce in koprive

2008-06-27T15:09:00.000-07:00

Ta teden je bil res belgijski. V nedeljo sem se s prijateljicama iz srednje šole (in seveda svojim najbolj zvestim spremljevalcem) skoraj 4 ure potepala v bližini Vrhnike, kjer je Sambo prvič poskusil svojo novo opremo - pohodni nahrbtnik z oprsnico, ki bo v poštev prišel predvsem za dvo- ali trodnevni potep po hribih, ki ga planiramo za konec poletja / začetek jeseni. V ponedeljek je moja uboga belgijska duša bila deležna zgolj dveh normalnih dnevnih sprehodov, za kar sem se mu v torek odkupila z enourno rundo teka v običajni dobri družbi.

Sreda je bila namenjena hribolazenju. Kljub moji skepsi zaradi vročega vremena zadnje dni in izbrane destinacije se je naš vodič odločil, da ponovno osvojimo Bivak II, pretežno skalnato in konkretno veliko gmoto nad Mojstrano. Dokaj kmalu sem ugotovila, da moji gojzarji niso najbolj idealni za mojo nogo (morda ima kaj pri tem to, da so podedovani od Gregorja, ampak močno dvomim, saj imava velikost le dve številki narazen...). Kakorkoli, po kaki uri mi je gojzar začel drsati ob peto oz predel nad njo, kar sem neuspešno skušala odmisliti vse do momenta, ko mi je misli okupiralo spoznanje, da se dvigamo nad gozdno mejo in bomo nadaljnje tri ure vkleščeni med skale in sonce. Priznam, jubilejni tretji vzpon na ta cilj se lahko po zahtevnosti kosa s prvim, ko so me v fazi okrevanja po močnem bronhitisu gnali na teh zanemarljivih 2200m... po melišču navzgor! Človek bi mislil, da gre po taki izkušnji osel le enkrat na led. Glede na to, da sem šla že tretjič, se sprašujem, kam bi me Darwin uvrstil med veje evolucijskega drevesa... verjetno je bolje, da ne vem.

Kljub temu, da je temperatura zraka padala v obratnem sorazmerju z višino, ki smo jo dosegali, je vzpon v tako močnem soncu in sopari vseeno bil težak in moram reči, da tako kot sem se tokrat zverinsko prepotila se v življenju najbrž še nisem. Tudi drugi člani odprave so bili v podobnem stanju; človeška člana sta se tako kot jaz kuhala v lastnem soku, psi pa so bili veseli vsake vejice, ki je metala košček sence. Slabo uro pod vrhom so se z veseljem zavlekli v hladno senco skalnate votline, mi pa smo čez koprive prilezli do klopce, kjer smo si privoščili kratek odmor pred zadnjim naporom. Vsekakor pa se Bivak II vedno odkupi za mučenje pohodnikov z res lepimi pogledi, sestop pa je pravo adrenalinsko doživetje s prijetno umirjenim koncem - pol ure dričanja po melišču navzdol, nekaj hoje po skalah, nato pa položna hoja skozi gozd do avta.

Četrtek ni bil nič posebej izstopajoč, torej sva si ta dan privoščila le sprehod in agi trening, danes pa smo se ponovno podali v hribe, le da tokrat v bolj sprehajalski izvedbi. Šli smo na Komno, ker pa smo bili časovno omejeni smo tja res samo šli, ne pa tudi prišli. Tokrat smo testirali tudi copatke, ki so namenjeni predvsem zaščiti na morju, saj si je lani prav grdo porezal blazinice med tekanjem po skalah. Vreme je bilo prav prijetno, sončno in ne prevroče, v gozdu in blizu vode pa je tako ali tako vedno idilično... Še na čimveč takih izletov!

Moja fanta

Sambotu se je zdelo zabavno, da bi mi, kot pogosto počne tudi doma, zlezel med nogami... med hojo navzdol... s stranskimi torbami...

Osvežitev na koncu

Štoparski vodič po galaksiji (ali do koder nam bo zneslo...)

2008-06-23T08:17:00.000-07:00

Črna Smrt ima rada veliko stvari, med drugim obožuje potovanja. Ker je pameten poba, je uvidel, da so možnosti za kak konkreten roadtrip med izpitnim obdobjem bolj male, revež pa ima premajhno žepnino, da bi si privoščil avto. Zato je, kot se za mladeniča njegove starosti in letni čas spodobi, sklenil postati 'backpacker' :). Njegov prvi podvig je bolj lokalnega značaja, saj je osvojil Planino nad Vrhniko, v načrtu pa ima vse-evropsko turnejo, če bo seveda dovolj uspešen pri štopanju. Če torej kje na poti srečate spodaj prikazanega frajerja, bodite tako velikodušni in mu ustavite, da ne bo zaradi mojih izpitov prikrajšan za poletne dogodivščine...

Tole fotko pa je sam sfotošopiral in me dodal zraven sebe, da se ne bom počutila preveč zapostavljeno ;). Ob pogledu nanjo se skorajda počutim, kot bi bila dejansko zraven ob podvigu...

In dohitela naju je pamet....

2008-06-10T14:59:00.000-07:00

Kot napovedano v prejšnjem postu sem bila tudi letos na razstavi na Hrušici, s tem, da sta letos prvič bili organizirani dve samostojni razstavi. V soboto sta naju z Živo na razstavišče peljala moja dva najljubša fanta, ki sta me za lep začetek dneva peljala na krajši sprehod za vadbišče, potem pa sem morala počasi veselo na delo. Oba dni sem bila vodja kroga pri prvi FCI skupini in moram reči, da je prvi dan k srbski sodnici Sunčici Lazić prišlo kar nekaj lepih in zanimivih psov. Po delu smo se na poti do hotela ustavili na sprehodu z Ivano in njenim mnogoštevilnim krdelom, kjer sva s Sambekom po dolgem času skupaj pozirala, to, da sem bila dostojno oblečena, pa je bilo sploh vredno ovekovečenja...

Gravitacija na belgijce ne deluje kaj dosti...

Velik nasmešek sredi sprehoda :)

V nedeljo sem ponovno delala pri ovčarjih, ki jih je tokrat sodil Šved Kenneth Edh. Proti koncu dela nam je sicer nagajal dež, a smo kljub temu kot zadnji (izenačenje z Živinim krogom) uspešno prikrmarili do konca. Vikend smo tako uspešno izpeljali, časa za počitek pa ni bilo, saj je nov teden prinesel nove obveznosti - učenje, urejanje hiše, agi treninge in še kaj.

V petek sem se celo uspela približno naspati in nabrati moči za naporen vikend, ki me je čakal. V soboto je bilo treba vstati dokaj zgodaj in se odpeljati na nadomestni agi trening, saj nam je v četrtek zaradi dežja odpadel, po agi treningu pa smo odbrzeli domov na pomoč pri pripravi piknika za očetov rojstni dan. Seveda niso bile naporne samo priprave, naporen je bil tudi piknik, s katerega sem ušla - na drug piknik, tokrat v Gregorjevo čast. In ja, hlače so mi še prav :).

Nedelja je prinesla novo priložnost za RO uspehe in polna optimizma sva se s Sambotom podala v boj. Tekma je bila na vadbišču KD Domžale in je minila v zelo prijetnem, prijateljskem vzdušju kljub občasnemu rahlemu nagajanju dežja. V kategoriji RO II je bilo 6 tekmovalcev in s Sambotom sva nastopila zadnja. Šlo nama je zelo dobro, edini očitni napaki sta bili postrani usedanje pri eni vaji in ne najboljša izvedba stranskega koraka pri drugi. Z najinim nastopom sem bila zadovoljna, saj nama je šlo mnogo bolje kot v Ljubljani, vseeno pa vem, da znava tudi bolje. No, sodnik je bil očitno manj kritičen kot jaz, dal nama je 164 od 170ih točk, kar je pomenilo drugo mesto! Tu je najin nastop v RO II.

Ker je bila v RO III samo ena tekmovalka, sem se javila kot statist, saj je treba v kategorijah III in IV delati v parih. Želela sem izkoristiti priložnost za trening, saj sama nikoli ne vadim z znakci in celih prog, pač pa samo posamezne vaje v obliki trikov. Poleg tega bova na naslednji tekmi najbrž že nastopila v tej kategoriji, saj imava že vse pogoje izpolnjene za napredovanje v višji razred. Napovedala sem, da bo najina izvedba v trojki lepša kot v dvojki in tako je tudi bilo. Kljub trem ne ravno najboljšim momentom - prvega sem zakrivila jaz, sem sem se na progi ponovno izgubila, velike težave mi namreč predstavlja orientacija med znakci (najbrž bi se bolje znašla, če bi pretekla parkur, kot na agiju), sploh, če je vmes vaja obrat za 270 stopinj, torej za 3/4 kroga. Običajno se pozabim ustaviti, naredim cel krog, potem pa po dveh korakih ugotovim, da pred mano ni naslednjega znaka. Tako je bilo tudi tu. Za drugi tak moment je kriva kar usoda oz. smola, namreč na našem vadbišču sem dejansko začela vaditi mizo, ki mi je delala težave, kar mi žal nič ne pomaga na tekmah, saj je naša miza precej višja od predpisane za RO in Sambo tega sploh ne dojame kot mize. Očitno si bo treba omisliti tako nizko mizo za doma, da jo bova lahko končno efektivno povadila. Tretji moment pa je prispeval Sambo, saj se je pri eni od vaj spomnil, da je reinkarniran frizijec in mi zlezel med noge. Čisti Sambo! Sem mislila, da je najbolj neugoden trenutek za tako početje ko hodim po stopnicah navzdol, pa vidim, da se lahko bojim tega tudi na RO tekmah... Vseeno sem z njegovim delom res zadovoljna - tu je najin RO III.

Dovolj za danes. Vikend tempo se še ni umiril, saj me to soboto čaka delo na portoroški razstavi, naslednje štiri vikende pa imava agi tekme. Upam, da kaj bolj uspešne kot zadnje čase, sicer pa sem (kot vedno) optimist - očitno naju je vsaj na rallyju pamet končno le dohitela in ne bova več samo lepa ;).

Pozdrav z druge stopničke in natipkanje

Akcija!

2008-05-26T05:45:00.000-07:00

Prejšnjič sem pozabila dodati še skrajšan posnetek z razstave v Kočevju, kjer lahko vidite Sambotov rep, naravnan skoraj na perpetuum mobile, dele, kjer cepeta kot oven pred napadom sem pa zaradi dolžine posnetka izrezala in vas tako, žal mi je, prikrajšala za zabavo (nauk - v tednu pred razstavo ni pametno psa klikati na 'nožne' trikce, saj lahko potem v ringu uprizori cel Footlose, tako kot Sambo, samo še kaka koračnica je manjkala za glasbeno podlago).

Kot vidite sem v petek pred odhodom pozabila s sabo vzeti stvari za tri dni vnaprej, tako da sem za spremembo razstavljala v zelo športnih oblačilih (evfemizem za 'iste cunje, ki sem jih nosila vse 4 dni, pri tem pa samo 1x prišla do tuša'; zdaj veste, zakaj je bil tisti tuš pred spanjem v četrtek zvečer tako dobra investicija...), sicer pa bolje razstavljati v pasjih hlačah kot pa teči agility v poletnih lanenih hlačah in natikačih...

V soboto sva bila na agi tekmi v Ložnici pri Žalcu, kjer se nama je na precej imbecilen način izmuznil zadnji pogoj - ko narediva vseh 6 con, ko ne pade nobena prečka dobiva na res butastem mestu izogib in s tem 5 kazenskih točk. No, tek sicer ni bil perfekten - proti koncu sem Sambota poslala na skok, zatulila, ker sem mislila, da sem falila, potem pa ga skušala spet spravit v pogon, kar je pri psu, ki ne pozna (ali pa PRIzna, saj ne vem) povelja Naprej precej težko, če imaš zadnje tri skoke v ravni liniji in to v klanec (na posnetku sicer ni videti, a teren precej visi in finiš je seveda bil navkreber). Zanimivo, da se mi zdi tek precej lep, kljub temu, da nama je uspelo narediti tisti izogib, da sem se par ovir po tem (ko smo po teku navzdol morali narediti obrat za 180 stopinj) skoraj ubila in da sva na ciljni ravnini res bila videti kot Butec & Butec - najprej sem falila, da sem falila, potem pa se je Sambo po vsakem skoku obrnil in zatulil name, češ kje hodim. Ah ja, za pestrost pa res poskrbiva. No, presodite sami - tu je prvi tek.

Tudi v jumpingu sva imela en izogib - Sambotu se je zdelo, da nisem dovolj jasno pokazala v tunel, zato se je enkrat obrnil okrog svoje osi, drugače pa sva šla lepo in bila tako skupno šesta.

Včeraj sva bila na prvi RO tekmi letos. Delovna karma očitno ni bila najboljša, saj je redkokateri pes res lepo delal, v enki jih je kar nekaj opravilo potrebo na parkurju (in to večinoma psice?), trendu je sledil tudi Sambo, ki se je na štartu drl, kot bi bil na agiju, čim sva krenila pa ga je navdušenje minilo. Imel je zelo slabo koncentracijo in resnici na ljubo nisva delala najbolje; sodnik je bil mnenja, da treh vaj nisva opravila, tako da sva bila diskvalificirana (tako kot še veliko ostalih tekmovalcev, tudi iz bolj banalnih razlogov). No ja, pa saj je na rallyju do zdaj šlo prelepo, da bi večno trajalo, v treh tekmah sva naredila tri pogoje, tako da se bova za naslednjo tekmo skušala bolje pripraviti.

Sezona je na višku in čaka naju kar nekaj stvari - ta vikend je dvojna razstava na Hrušici, kjer oba dni delam (v soboto me bosta spremljala tudi Sambo in Gregor), naslednji vikend je RO tekma v Domžalah, še naslednji pa je dvojni CACIB Portorož, kjer bom verjetno en dan delala, drugi dan pa šla na RO tekmo v Žalec. Še bo pestro!

FMBB 2008

2008-05-20T04:26:00.000-07:00

Drugi teden v maju so Slovenijo poplavili belgijci v takšni in drugačni obliki. Od 9. do 11. maja je namreč v Kočevju potekalo svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev s tekmovanji po programih IPO, mondioring, agility ter razstava. Tako sva se s Sambotom od četrtka, ko smo imeli agility treninge, do nedelje, ko je popoldne bila zaključna slovesnost, začasno preselila v Kočevje. Slovensko agi reprezentanco so sestavljali groenendaelka Vista, malinoiska Pia, malinois Vinny, tervueren Dancer ter dolgolasa Batman in Robin, Sambo in njegov prijatelj Pan. Individualno nas je tako teklo šest parov, v ekipnem delu tekmovanja pa so tekli Vista, Pia, Sambo in Pan.

Četrtek se je začel zgodaj, tako kot nadaljnjih nekaj dni. V jutranji gneči sem se odpeljala v Kočevje, kjer so nekateri že pridno pripravljali ovire. Postavili smo parkur in treningi so se začeli. Najprej je začela slovenska reprezentanca, sledili so Hrvati, potem pa so se po abecedi zvrstile še vse ostale reprezentance, mi pa smo jih klicali na trening in podili s parkurja, ko jim je čas potekel. Moram reči, da po celem dnevu gledanja treningov skoraj dvajsetih reprezentanc lahko zdaj v n jezikih psa pošljem na cono, v tunel, v slalom in, ja, tudi v tri krasne :). Dan je bil dolg in ko sem se zvečer pripeljala domov, sem zmogla samo še tuširanje in spanje. Zelo dobra investicija…

V petek sem jutro spet pozdravila vse prekmalu za moj okus; z Gregorjem sva naložila stvari in Sambeka v pikapa in se odpeljala proti Kočevju. Ta dan se je začelo zares – čez dan so naju čakali trije teki, najprej dva individualna, potem pa še en ekipni. Začuda, ali pa tudi ne, sem skozi vse tekmovanje imela manj treme kot na naših tekmah (pa že tam nisem ravno razvalina), pravzaprav treme sploh ni bilo. Sodnika sta bila Zlatko Gorjan in Mirja Lapanja in moram reči, da so mi prav vsi parkurji bili všeč, bili so srednje zahtevni in vsi do zadnjega lepo tekoči, tako da jih je bil pravi užitek teči. Najin prvi tek na prvenstvu je bil hkrati tudi prvi slovenski tek, saj sva imela štartno številko 14 (od cca 130 tekmovalcev) in sva tako bila prva Slovenca, ki sva se podala v krvavi boj za čast in slavo (seveda se hecam). Zlatko je postavil lep in zanimiv jumping, ki sva ga tudi izredno dobro odtekla – razen diskvalifikacijske napake, seveda. Sambo bi pri svojih letih že lahko ločil med Levo in Desno in se temu primerno tudi obrnil, jaz pa, no ja, jaz pa bi tudi lahko bila malo manj morona in ne vztrajala pri svojem, pač pa psa odpeljala po desni, če se že ni strinjal z mano. Rezultat lahko vidite na posnetku.
Okrog enih popoldne je bil na vrsti prvi agility tek, kjer se Sambo očitno ni mogel odločiti, ali bi kot ponavadi preskočil cono, ali bi izkoristil geriatrični izgovor in podrl kako palico ali pa bi me presenetil s čim popolnoma novim, npr. izogibom. Zato se je, kakopak, odločil za vse troje. Ker pa je preskočena cona bila vstopna na gugalnico, izstopno na mostu, ki jo sicer tako rad preleti, je pa naredil, ker ima dejansko res že kako leto čez puberteto in ker sem za izogib z ne najboljšim vodenjem delno kriva tudi jaz, mu je seveda odpuščeno. V petek je bil na vrsti tudi agility ekipni tek, ki sva ga opravila res zelo dobro. Celo tako zelo, da ga je Sambek odtekel najbolje iz slovenske ekipe – Pia in Pan sta žal bila diskvalificirana, Vista je dobila 10 točk, Sambo pa s standardno preskočeno cono na mostu 5. Pri tem mi je tudi uničil optimistični plan, ki sem ga skovala med ogledom proge, da bom po mostu naredila francoski obrat in ga po levi strani odvodila mimo zidu in tako lepo popeljala v tunel. Zavoljno njegove lastne iniciative in pogleda na izdelavo con na mostu sem ta načrt morala rahlo spremeniti in na parkurju improvizirati, da sem ga iz tega položaja spravila čez zid in nato v pravo luknjo v tunelu. Na srečo sem načeloma dober improvizator in tu je najin je ekipni agility.

Iz petka na soboto je noč bila bolj pestra, saj smo se sklenili odpovedati cijazenju sem in tja in šotoriti na samem prizorišču. Kljub močnemu soncu in visokim dnevnim temperaturam je ponoči pritisnil hud mraz. No, tudi to smo nekako preživeli in zjutraj kljub kampiranju na sami lokaciji (20m od parkurja) vstali nič kaj kasneje, kot bi vstali, če bi se morali še pripeljati iz Ljubljane. Mogoče so temu botrovale serenade horde pinčev v sosednjem avtomobilu, dozdeva se mi, da bi kaj pri tem lahko imelo tudi razgibavanje psov s frizbijem mimo našega šotora ob 7ih zjutraj, kakorkoli, dan se je ponovno začel zgodaj. Sobota je bila še bolj pestra kot petek, saj naju je ta dan čakala še razstava. Zjutraj sem tako najprej peljala Sambota na kratek sprehod, nato pa oddrvela na prizorišče razstave, kjer ni bilo še ničesar in nikogar. Vrnila sem se v naš tabor, kjer sem nameravala pojesti zajtrk, kar mi ni najbolje uspelo, saj so me vpoklicali na pomoč Špancem za prevajanje pri reševanju neke težave z organizatorji. Potem sem izvedela, da se na razstavnem prostoru celo nekaj dogaja, hkrati pa so tudi postavljali še zadnje ovire za prvi sobotni tek, tako da sem videla, da bo šlo malo na tesno.

Od tu naprej je naslednja ura, ura in pol bila precej adrenalinska; medtem ko sem si jaz vzela standardni dve minuti za Sambotovo frizuro, naju je Gregor šel prijaviti na razstavo. Vsi trije smo tekli na razstavišče, kjer smo prišli ravno ob pravem času, da smo navijali za mariborska prijatelja Olgo in njenega Yara, nato pa sva bila na vrsti že midva. Sodnica je bila Myrjam Vermeire iz Belgije in Sambo je kot edini odrasli samec (v razredu prvakov) dosegel lep opis, odlično oceno, CAC in BOS (Best of Sex). BOB je odnesla ruska psica finske vzreje, Je M'Appele Ilona, vseh groenendaelov je bilo 5. Po najini razstavi sem oddivjala do agi parkurja na ogled, trikrat odbrzela skozi ovire in tekla nazaj na razstavišče, kjer sem razstavljala tervuerena Navaja italijansko-nizozemske prijateljice Sandre. Dobila sva oceno odl. 1, CAC, nakar sem ponovno šibala na agi. Medtem je Gregor pridno ogrel Sambeka, tako da sva si samo izmenjala povodec in že sva s se Sambotom podala na parkur. Ko sva opravila tam, sva se malo ohladila, potem pa sem se - da, uganili ste, vrnila na razstavo, kjer sva z Navajom dobila še CACIB, BOB in BIS 3.

Pa nazaj na agi - sobotni jumping ni bil daleč od popolnosti, izpeljala sva ga res lepo in tudi hitro, žal je padla prečka tri skoke pred koncem. Vseeno sva si prislužila in tudi zaslužila velik aplavz publike za res lep tek ;) . Opoldanski agility je bil čisto dostojen, a vseeno ne tako lep kot jutranji jumping. Časovno bi lahko bilo bolje, poleg standardne preskočene izstopne cone na mostu je Sambotu nekako uspelo tudi faliti vhod v slalom, kar sicer ni ravno značilno za njegov repertorar. No, pa saj bi bilo dolgčas, če bi me samo z mostom živciral, kajne? Tu je sobotni agility. Popoldne naju je čakal še ekipni jumping, najin morda najlepši tek. Žal tudi ta s točkami, saj sem Sambotu morda malo nenatančno pokazala vhod v tunel, tako da je pristal sredi obeh lukenj, sicer pa je bil tek res zelo tekoč in tudi zgledno hiter, skratka, tek, na katerega sva lahko oba ponosna.

Mislim, da sva se oba lepo odrezala v 6ih tekih v dveh dneh, tako da sem z najinimi nastopi več kot zadovoljna. Tudi ekipno s(m)o se vsi štirje pari dobro odrezali, Vista in Pan sta se dobro borila tudi v finalnih tekih v nedeljo, kjer sta se uvrstila na skupno 12. in 19. mesto. Še boljše se je Slovenija odrezala v IPO progamu, kjer je Slovenka celo zmagala. Bravo naši!

Agility je torej izpolnil vsa pričakovanja, razstava pa mojih (in mislim da tudi od drugih) pričakovanj organizacijsko žal ni dosegla, kljub temu pa sva se tudi tam imela lepo, srečala nekaj starih znancev in Kočevje nasploh nama bo ostalo v zelo lepem spominu, saj je vzdušje bilo čudovito, tako kot se za belgijsko prireditev spodobi. Če bo vse po sreči, bova v belgijskem vzdušju lahko uživala tudi prihodnje leto na Češkem, upam, da ponovno v vlogi tekmovalcev in razstavljalcev…

Do prihodnjič,

Urša

2008-05-06T14:29:00.000-07:00

Znana pesem sicer pravi, naj ne čakam na maj, kljub temu pa sem s prvo letošnjo razstavo počakala prav do maja. Ker sem vedela, da me bo po skoraj pol leta dajal že hud delirium tremens zaradi razstavne abstinence (zadnja razstava je bila novembra v Belgiji), sem se že pozimi odločila, da Sambota prijavim na mednarodno razstavo v Celovec. Zakaj ne prej? Zato, ker sem na vseh letošnjih slovenskih razstavah delala in služila za brikete, v bližini pa razstav pravzaprav ni bilo, vsaj ne takih, kjer bi me kak sodnik posebej privlačil (jasno, da bi moral tudi kdaj že kakega belgijca videti v živo, da bi izpolnil moje kriterije). Ko sem videla, da Avstrijci letos organizirajo razstavo v Celovcu, sem tako zastrigla z uhlji, ko sem videla, da sodi Štefan Šinko, pa sem se odločila, da Sambota res prijavim. Celovec je blizu, Šinko je brez dvoma dober sodnik, pa še nekaj konkurence bova gotovo imela...

Torej smo se zdaj že standardna ekipa Živa & Uroš & Klark & Leia (no ja, ona še ni tradicionalni član, bo pa to postala) ter Urša & Gregor & Sambo v nedeljo, 4. maja, napokali v avto in se odpeljali novim dogodivščinam naproti. Razstavišče je bilo prijetno in primerno veliko, stojnice z rezervnimi živalskimi deli so dišale že na daleč, ringi pa srednje veliki in zelo dobro tapecirani - ja, definitivno smo bili v Avstriji. S Sambotom sva bila dokaj kmalu na vrsti, zato smo se utaborili blizu našega ringa in črnuhu sem namenila že običajnih 1,7 minute za urejanje frizure. Ko sem videla, da je vseeno še nekaj psov pred nama, sva izkoristila izhod, zraven katerega smo se utaborili, in šla na zrak - kjer sva se znašla sama na zelenici okrog hale, kar sva seveda izkoristila za rundo tekanja, klikanja in igre. Temu primerno razpoložena sva se vrnila v halo, videla, da bova zdaj zdaj na vrsti in šla do vhoda v naš ring. Sambota je, kot običajno, nosilo kar po zraku, poskakoval je okrog mene in delil nasmeške vse naokrog. V ringu sva bila sama, se lepo postavila, odtekla, dobila CAC, se čez nekaj minut vrnila v boj za CACIB s simpatičnim avstrijskim groenom, ki sem ga spoznala na celjski razstavi, boj pošteno zmagala, potem pa dobila še BOB. Židane volje smo se vrnili v tabor in šli pogledat, kaj se dogaja pri švicarjih - odgovor je bil nič. In to še kar nekaj časa. Tako da smo v spremstvu kelpike Chune in njenih človeških prijateljev šli malo naokrog, pogledat, če je kaj zanimivega v ringih ali na štantih, se čez nekaj časa vrnili in navijali za slovenska švicarja Klarka in Nubo, ki sta v prav tako izključno avstrijski konkurenci odnesla oba CACIBa in BOB.

Za nagrado smo šli v lov na smrčke, jezike in... no, druge živalske pritikline, potem pa v skoraj prazni hali med čakanjem na BIS pustili, da so se psi malo poigrali med sabo. V BISu je ovčarje sodil avstrijski sodnik Erwin Deutscher. Črna Smrt je očitno očarala tudi njega, saj ga je g. Deutscher uvrstil med najlepših 9 psov iz skupine ovčarjev, dlje pa vsaj tokrat nisva prišla. Nič hudega, imela sva se fino, se v ringu na hitro spoprijateljila še z vodnikom češkega volčjaka in med čakanjem publiki krajšala čas z nekaj trikci (ker Sambotu spet ni bilo jasno, da za tisti zadnji priboljšek ni treba narediti nič drugega kot samo stati, zato je poskusil še s poklončkom, pa totemom, pa…). Kakorkoli, iz Avstrije smo odšli dobre volje in z lepimi spomini na prijetno razstavo, pa seveda z avtom, smrdečim po živalskem pokopališču. Na levih ovinkih se mi je na glavo posedal žakelj s 100 svinjskimi ušesi, na desnih je ta radost pripadla Gregorju. No ja, vsaj lačna nisva bila :).

Neca in Nuba

Uroš in Klark

Šibamo...

Evolucija

2008-04-26T12:26:00.000-07:00

Šnelkurz evolucije oz. Evolucija v enem dnevu. Na začetku je bil

Homo sapiens. Danes sem si za dobro jutro pogledala posnetke Skinnerja in njegovih golobov za inspiracijo pred agility treningom in lažje spopadanje z morebitno nespretnostjo tečajnikov pri nagrajevanju in označevanju (dobrih in slabih) vedenj psov. Skinner je bil pameten človek.

Homo erectus. Kaj morem, tudi leta izkušenj ne pomenijo nujno pravilnega delovanja. Danes sem po dolgem času pozabila, da kljub ne ravno veličastni višini moja glava vendarle sega malo bolj v višave kot okvir od vrat na pesjaku. Mislim, da je ob udarcu zabolelo še soseda, ki je ravno šel čez dvorišče in me pozdravil...

Homo habilis. Dobro, ne morem jim zamerit, ker so le začetniki, ampak me vseeno zanima, ali obstaja človek, ki v prvih mesecih učenja agilityja vsaj v 25% zadane pravilno smer francoskega obrata. Priznam jim tudi oteževalno okoliščino, da morajo poleg vseh standardnih komponent (kje je pes, kje so oni, kje je ovira, kam morajo zdaj) misliti tudi na to, kje je tista zaplata blata, kjer je pol sošolcev izgubilo boj z zakoni rotacije in gravitacije in se srečalo s tlemi, pol se jih pa še bo. No, vsekakor jih je zabavno gledati :), vem pa tudi, da bo kmalu bolje, vaja pač dela mojstra.

Homo debilis. Pri večini ljudi se zgodi, da proti koncu dneva njihove fizične, kognitivne in moralno-socialne sposobnosti padajo. Vseeno pa od jutra do večera nisem pričakovala takega zatona. Na sprehodu smo bili 2 punci + 2 spuščena psa. Naredili smo že cel obhod, se naklepetali in naletali, za finiš pa smo dobili posebno poslastico. Ker imam oči vedno na preži, sem zaznala, da se nam od zadaj bližata 2 kolesarja. Oba psa sta bila na travi, midve pa na robu poti, vseeno sva poklicali vsaka svojega psa, da ne bi slučajno ravno stopila na potko. Osebek A se odpelje mimo, osebek B pa se zadere 'Dva spuščena psa, in to brez nagobčnika!'. Z nasmehom mu odgovorim, da ga tudi on nima (in v mislih dodam, da bi ga najbrž bolj potreboval). Osebek B, ki je bil že mimo nas, se obrne nazaj, zatuli, da je on tudi lovec in lahko pride in ustreli oba psa in še naju (dejstvo, da je pri tem skoraj zbil nekaj mimoidočih, ker se je peljal dalje in gledal najina okolici nevarna psa, ni pomembno). Lahko že, lahko. Saj mu tudi jaz lahko na več inovativnih načinov odstranim testisa, pa to še ne pomeni, da je to legalno (ja, tudi jaz sem bila razočarana, ko sem to izvedela...).

Kakorkoli, včasih se mi zdi, da bolj ko se s tehnološkimi napredki pomikamo naprej, bolj gremo v evoluciji nazaj. Nisem si pa mislila, da bom tako obratno sorazmerje doživela v enem dnevu. In spat grem šele čez nekaj ur, kdove, kako se bo končal današnji dan... Upam samo, da se bom jutri zbudila z vsemi prsti na rokah in upogljivima palcema. Ker sem optimist - nasvidenje in natipkanje!

V dvoje lepo, v troje najlepše!

2008-04-23T07:59:00.000-07:00

Včeraj se nama je končno uspeli dobiti s prijateljico za skupni tek. Zadnje tedne je bilo vreme tako nemogoče (pa še kolk me je matral), da sem uspela teči le enkrat tedensko, padcu pogostosti primerno je padla tudi volja. Ko je Sambek videl, da sem v tekaški opravi, mu je nasmešek spet šel okoli glave in nazaj in kar ni mogel verjeti, da res gremo na tek, in to celo v troje! Mogoče ga je begalo tudi dejstvo, da za spremembo tek ni bil vampirske sorte, midva namreč ponavadi tečeva v večernih urah, ko je zunaj že (skoraj) tema, včeraj pa smo se odpravili še pri belem dnevu. Temu primerno je bilo tudi znatno več drugih sprehajalcev in tekačev. Za vsak slučaj sem celo imela povodec s sabo, na koncu pa sem ga uporabila le enkrat, ko sta nam nasproti prišli dve punci s tremi psi in je ena od njiju hlastno začela segati po enem izmed psov. Sambotu sem vrgla laso okrog vratu in šla mimo, nakar se je eden od preostalih dveh psov postavil na sredo potke z mahajočim repom. Takrat sem se spomnila, da smo se že parkrat srečali s to skupinico, Sambota sem spustila in scenarij se je odvil kot običajno - on je pomahal z repom, tečna kuzlica ga je malo nahrulila in smo šli vsak svojo pot.

Za spremembo pa smo srečali tudi nekaj psov, ki so bili pripeti še pred srečanjem. Moj najboljši pes na svetu je bulmastifu posvetil dvignjen rep in 3-metrski obhod, ostalim psom manj rizičnega videza pa ni namenil niti pogleda niti dvignjene dlake, pač pa je v nespremenjenem tempu odplul dalje, kot bi bili zrak. Lepo je imeti pridnega psa :).

Ples v dežju

2008-04-20T07:49:00.000-07:00

Moram reči, da je letos po dolgem času aprilsko vreme dejansko aprila. Zadnja 2, 3 leta smo aprila le redkokdaj morali odpovedati agi trening zaradi obilice dežja (smo ga pa zato kdaj junija, julija, septembra...), letos pa se je aprilsko vreme dejansko spomnilo, da se spodobi prikazati se aprila, in temu zvesto sledi.

Trening nam je tako že dvakrat odpadel - kolikokrat pa smo imeli blatne kopeli in podaljšane zavorne poti na razmočenem poligonu pa raje niti ne štejem. No, klavrne dneve vsaj izkoriščam za učenje sebe in psa. En izpit je mimo, ostane jih še... no, 'n' (občutek je pa vseeno dober), Sambek pa se tudi uči dva nova trikca.

Med tednom tako pridno hodimo na sprehode, pasemo prijatelja Klarka, klikamo, vikendi pa so seveda pasji, tako ali drugače. En aprilski vikend sva z Gregorjem izkoristila za obisk razstave eksotičnih živali, kjer sva se sprijateljila s trimetrskim pitonom, en vikend smo šli na kratek pohodek v hribe, zadnji vikend pa je bil dejansko pasji, saj je bila mednarodna razstava v Celju, kjer sem prvi dan delala, drugi dan pa razstavljala prijateljevega dobija. In spet - po obilici prebožanih in ogledanih psov se še vedno domov vračam k najlepšemu :). Črna Smrt se počuti super, nevrotičen je za dva, sršeni mu kar iz ušes letijo in ponovno je skoraj več časa v zraku kot na tleh, saj večino budnega časa poskakuje naokrog kot skočiči, tiste gazele, ki se tako rade šopirijo pred levi. Večino časa je stvar izredno zabavna, zadnjič pa me je za moment minilo do smeha, saj mi je niger namenil širooook nasmešek 'up, close and personal' - pritekel je mimo in se sklenil pofočkati z lepim nasmeškom meni ob obrazu, tako da so mu zobje škljocnili kak cm ali dva od mojega levega lica. Me prav zanima, kako bi levi reagirali, če bi skočiči poleg poplesavanja okoli njih začeli še kazati zobe...

Novi trendi

2008-04-09T04:03:00.000-07:00

Metroseksualnost je trend, ki zajema vedno več človeške populacije. Zdaj se širi tudi med pse. Nekaj dni nazaj sem namreč opazila, da je Sambotu začela 'odstopati' volnasta podlanka. Dlaka mu sicer ne odpada kar sama od sebe, a me tista sivina na bokih med sicer bleščečo črno dlako hudo moti, tako da sem sklenila, da ga bom malo počesala, da izčešem mrtvo volno (vem, na slabše mi gre, saj sem ga vendar šele dva meseca nazaj česala...). Ker pa nama česanje predstavlja recipročno torturo in sem bila že tako ali tako razočarana sama nad sabo, da se ponovno pripravljam na tako (meni)odvečno opravilo kot je česanje psa, sem se odločila, da grem še korak dlje in nama poskusim vsaj malo olajšati celotno zadevo. Torej sem šla po svoj balzam za lase v spreju in Črno Smrt dobro našpricala po kritičnih predelih ter ga malo čohljala in vtirala balzam v dlako. Po nekaj minutah sem se lotila česanja in moram priznati, da je bil balzam odlična ideja. Tistih slabih 10 min je bilo opazno manj napetih in bevskajočih z obeh strani kot ponavadi, tako da balzam s shea oljem – two thumbs up! In tako je ubogi Sambek poleg vseh ostalih ne prav možatih nadimkov postal še metroseksualec…

Pomladanski užitki

2008-04-02T07:19:00.000-07:00

Lepo, sončno nedeljo smo izkoristili za potep na Kurešček. Pričakovali smo, da bomo izkusili še zadnje ostanke snega, nismo pa pričakovali, da bomo zaradi obilice snega gazili kake pol ure, potem pa se obrnili nazaj proti avtu in raje še malo uživali na travniku. Včeraj pa se prvič letos spet zavihtela na konja (oz. kobilo). Razen par adrenalinskih, dobro znanih rodeo elementov je bila ježa prav prijetna, je pa zato danes fusklmiber toliko manj. Pa nič hudega, včeraj je bilo super in upam, da bova zdaj s Sambekom lahko spet redno hodila na potepe na 10ih nogah.

Is it a bird? No!

Is it a plane? No!

It's Sambo! :)

Spet smo vadili za snemanje Karate Kida...

In za olimpijske igre :) (samo za disciplino ne vem, ali bi bila skok čez kozo, skok čez štor, ali skok štora čez kozo - mogoče pa koze čez štor?)

Zadnji zimski vzdihljaji

2008-03-26T06:50:00.000-07:00

Pri nas je še vedno akcija. Veselo klikamo in se učimo par novih trikcev, zabavamo svoje agilitaše (pravzaprav je ta zveza kar vzajemna), zraven pa še delamo, se učimo... Skratka, akcije ne manjka in včasih se kljub moji multitasking naravi zgodi, da je vsega preveč in se mi kaki kabli narobe prevežejo... Tako sem zadnjič npr. bentila čez električni porton, ki se ni in ni hotel odpreti, potem pa sem ugotovila, da ga skušam odpreti s klikerjem. In ne, to ne pomeni, da sem Sambota malo kasneje skušala naklikati z daljincem za odpiranje vrat; sem pa res zadnjič imela našega malignega tiča na rami, ko sem šla Sambotu v zmrzovalnik iskat zmrznjenega piščanca za večerjo, pa sem potem skoraj napačnega tiča v krop vrgla... /saj se samo hecam :) /.

Sem pa zadnjič rekla Gregorju, da bi želela še enkrat letos izkusiti pravi sneg, tako da smo se odločili, da gremo na roadtrip na Pokljuko. Torej smo se v petek zapeljali tja in z veseljem poročam, da se mi Pokljuka ni izneverila - tam je bila prava Sibirija. Sneg je padal prav z močjo, zraven je pihal še veter, temperature so bile nizke, na tleh pa ponekod do cca pol metra snega. Prava zimska eskpedicija, v glavnem. Sambo je noro užival, midva pa tudi. Srečali nismo žive duše, razen dveh tekačev na smučeh še čisto ob parkirišču, pa grupe študentov sredi gozda. Veseli, da smo doživeli pravi sneg še enkrat letos, smo se odpeljali domov... v sneženo Ljubljano. Na poti je namreč močno deževalo, pri nas je pa kar konkretno snežilo. Tako smo doživeli v naslednjih dneh še malo snega, čeprav se ga je le bore malo prijelo na tla, kljub močnemu sneženju. Estetki učinek je pa prav gotovo bil dobrodošel :).

Šapce gor in glavo dol...

... potem nas je pa še sram...

Volk v Sibiriji...

Snežni šprint

2008-03-16T09:34:00.000-07:00

Na našem koncu se je sezona uradno začela. Ne morem reči, da se je začela akcija, saj se akcija pri nas le redko neha, vsekakor pa je je zdaj še več. Pridno tečeva, klikava, poleg tega pa so se začeli tudi agi treningi. Večina stare garde ostaja, nova garda se zdi takole na prvi uč precej obetavna, ekstra bonus pa je Shenzi, Sambotova ne-tako-skrivna oboževalka, ki ga, kakopak, še vedno obožuje, predvsem pa je čez zimo zelo očitno res pridno vadila, saj pošteno leti čez ovire, poleg tega pa se je znebila tudi tunelofobije. Bravo, Shenzi in vodnica Nuki!

Včeraj je bila prva tekma letošnje sezone, najina druga letošnja tekma. Žal ne tako uspešna kot prva. Sambo je bil dobri stari Sambo, torej hipernevrotičen in popoln neznanec conam, mogoče mu je uspelo narediti celo eno. Očitno bo 10-minutno žoganje kot pred prvo tekmo potrebno uvesti kot obvezni preventivni ukrep, če naj se kdaj premakneva z najinega 'status quo', torej dvojke z 2/3 pogojev. No ja, zabavali smo se pa vseeno - sicer pa, kdaj se pa ne.

Danes pa je bila na vrsti povsem nova akcija. Namreč potekal je Repkov tek, dobrodelni tek/pohod, na katerem se zbira sredstva za oskrbo pasjih in mačjih brezdomčkov. Že lani sem se ga hotela udeležiti, pa sem žal imela druge obveznosti, za letos sem pa rekla, da me nič ne ustavi. In me tudi ni; nisem se pustila motiti ne slabemu vremenu ne bolečemu kolku, oborožila sem se s svojima fantoma in tekaško opremo in prišla na prizorišče kake pol ure pred začetkom. Ravno prav, da smo lahko še malo poklepetali s pasjimi znanci, s katerimi se že (različno) dolgo nismo videli - nekaterih nisem videla že leta, z drugimi sem govorila včeraj na agi tekmi. Kakorkoli, štart se je bližal in z agi kolegico in pesjanoma sva se prerinile v ospredje pri štartu. Po kaki minuti sem se zamislila nad to situacijo, saj nisem bila prepričana, če se ne bo za nama sprožil stampedo (za tek) zrajcanih tekačev, polnih testosterona in Isostarja. Na srečo temu ni bilo tako; štart sva preživeli čisto spodobno, prehitelo naju je nekaj posameznihh tekačev in tekačic ter par tekačev s psi, sicer pa smo uspešno obdržali dobro štartno pozicijo vse do konca. Krog je bil dolg 2.6 km in sprva sem mislila teči dva kroga, a sem kmalu uvidela, da bo en povsem dovolj. Kot prvo smo tekli po trši podlagi, kot sem je vajena, in je kolk začel glasneje protestirati, predvsem pa sem se zakalkulirala pri eni podrobnosti; da bi imela roke proste, če bi bilo potrebno ukrepati glede česarkoli, sem si en povodec napeljala okrog pasu, Sambota pripela na oprsnico, ta povodec pa vpela v prvega. Sistem je prvih nekaj metrov deloval brezhibno. Potem pa nas je Gregor na kolesu prehitel, da bi posnel kako fotko, Sambo je dobil peno na gobec, začel vleči kot bi bil na Iditarodu, povodec, ki sem ga imela okrog pasu, pa je kar naenkrat postal steznik. Bolj ko je vlekel, bolj baročno silhueto sem dobivala. Lahko si predstavljate, da sem po dveh minutah takega teka ugotovila, da več kot kakih 15 min pač ne morem teči, ne da bi dihala, zato smo složno sklenili, da se naš tek konča pri prvem krogu. Kakorkoli, četverec Urška/Urška/Sambo/Lu s krmarjem Gregorjem se je dobro boril in dvignjenih glav pritekel in prikolesaril na cilj. Adrenalinsko, naporno in zabavno. Drugo leto definitivno ponovimo, le drug sistem moram pogruntati za okrog pasu, da ne bom videti kot na pol precviknjeni izstrelek.

Do naslednjič!

Začetek našega podviga v torpedo slogu

Nasmeh za kamero...

Zmaga! :)

Licitacije, razstave in stopničke

2008-03-02T09:32:00.000-08:00

Zadnji teden je v Grenenlandiji spet bilo pestro (kdaj pa ni). V soboto sem se odpovedala prvi letošnji tekmi, ker sem morala na Bled prevajat na eno poroko. Nevesta je namreč tujka in ko se poroči tujec, mora biti pri obredu prisoten prevajalec, da ne bi koga prodali v suženjstvo ali kaj podobnega. Malo sem bila sicer živčna, saj sem prvič delala kaj takega, a sva se z glavnim matičarjem v prvih minutah tako ujela, da je še tisto malo treme skopnelo in smo uspešno prekrmarili skozi obred; in ne, neveste nisem zlicitirala med svati in mimoidočimi obiskovalci, tako da je bil dan, četudi naporen, čisti uspeh.

Nedelja je bila vsaj tako zanimiva, saj sem delala na razstavi v Celju. Kot ponavadi sem bila vodja kroga pri ovčarjih in se tudi tokrat imenitno zabavala, še posebej po zaslugi sodnika, starejšega možakarja, s katerim sva se super ujela in skupaj debatirala o prisotnih psih. Navdušila sem ga z znanjem, dobrim očesom za pse, pa tudi s strokovnim 'jajčastim' prijemom - v ring je namreč prišel gospod z beauceronom, ki se je pustil pretipati po celem telesu, je bilo pa ljubezni v trenutku konec, ko je sodnik prišel do repa. Ker je sodnik gospod v 60+ kategoriji, se je 2x potrudil in nato hitro odskočil, a ravno loviti po celem ringu ni mogel psa (in upati, da ne ostane brez polovice obraza). Zato sem vodnika vprašala, če bi se pes pustil meni prijeti. Psu sem ponudila roko, dokaj nezainteresirano jo je povohal, potem pa sem ga začela božati po vratu, plečih, boku, medtem počepnila in ko se mi je zdelo, da sem dobro nameščena, sem izvedla 'roka pod trebuh, roka okoli vratu' prijem, pri katerem se pes ne more obrniti, da bi ugriznil sodnika, niti se ne more usesti, da bi skril pirhe. Manever je bil sicer skrajno strokoven, vseeno pa je bila situacija očitno precej komična - meter in čevap visoka blondinka v kavbojkah in vijolični majici, ki se gre rokoborbo s 40-kilskim beauceronom verjetno res ni najobičajnejši prizor, je pa zato navdušil sodnika, ki je veselo hitel v napad na pasje zvončke, pa tudi publiko, ki je padla v smeh in mi kasneje tudi čestitala za strokovno pomoč neizkušenemu vodniku.

Prejšnji vikend je tako bil sicer pasji, a Sambo česa več kot običajnih sprehodov in tekov ni bil deležen. Zato pa sva nadoknadila ta vikend, ko smo šli včeraj na dolg sprehod, danes pa sva se udeležila najine prve tekme letos. Tekma je bila v Prestranku, ki nama je obema zelo všeč, poleg tega pa nama očitno tudi zelo ustreza, saj sva tu vsako leto precej uspešna. Tudi letos je bilo tako! Po več kot 4 mesecih brez treninga (zadnji trening sva imela sredi oktobra, po tem sva agi tekla samo še na tekmi v Postojni tik pred božičem) sva prišla, videla in - no, skoraj zmagala ;). V prvem teku je preskočil drugo cono na mostu (kakšen šok...), sicer pa je tekel super! Bil je hiter, vodljiv in natančen, vhod v slalom je suvereno našel, obrate pa je delal take, kot jih dela samo on ;). V drugem teku je prav tako delal izredno dobro, žal je zrušil eno palico, saj sem ga prepozno poklicala, ko je že priletel ven iz tunela, tako da je zrušil prečko. Kakorkoli, izredno sem ponosna na Sambeka, saj se je res izredno dobro odrezal (sem pa tudi jaz malo prispevala k manjši nevrozi in s tem boljši vodljivosti, saj sem ga pred obema tekoma šla malo razpihat - z 10 minutami lovljenja žogic, buahaha).

Za konec pa samo še fotka najinega tretjega mesta in posnetka obeh tekov.

Prvi tek

Drugi tek

2008-02-20T09:09:00.000-08:00

Zadnji mesec je bil v naših koncih hudo naporen, zato je obstajala resna nevarnost, da poleg 'system shutdown-a', ki ga je naredil naš računalnik - pravzaprav cela tehnologija v naši hiši, doživim enega tudi jaz. Zatorej se je Gregor odločil, da naju z Vafljem pelje na kratek oddih v Bovec. Tam smo veselo pohajali okrog, bili na svežem zraku, predvsem pa odmislili vsakdanje skrbi in se razbremenili. Sambo se je tam tudi dokončno pozdravil, namreč prejšnji teden sem mu skuhala celega piščanca in ga potem očitno nisem dobro oprala, Sambo pa slabo prenaša maščobo in je naslednje 3, 4 dni imel prebavne motnje ter zelo malo jedel. Tako je shujšal na skorajda nekdanjo linijo - prišel je na 25,6 kil in bil skoraj tako dahavski kot je bil do pred tremi leti. V Bovcu se je stanje dokončno znormaliziralo in tudi dobro razpoloženje se mu je vrnilo (prej se je poznalo, da ni čisto pravi, čeprav je za večino pasjega prebivalstva še vedno bil hajper). Včeraj smo tako šli na sprehod mimo akumulacijskega jezera malo v hrib in se je Sambek odločil, da se bo asimiliral z gorskim okoljem in špilal gamsa. Hodili smo po poti, široki cca 1m, na naši desni je bila skalnata stena, levo pa... no, slaba dva metra nič, potem pa strm breg, pol gozdnat, pol skalnat. Sambo je s svojimi nožicami šibal sem ter tja in veselo raziskoval, ko smo prišli do konca potke pa je vznemirjeno cvilil okrog naju in naju skušal spraviti stran od tam, stala sva namreč na vrhu zelo strmin in zelo ozkih stopnic, ki vodijo do elektrarne, Sambo pa je v svoji štengofobičnosti hotel čimprej stran od tam.

Ko sva se končno obrnila je geriatrični Vafelj veselo stekel naprej v svojem TM delovnem kasu, jaz pa sem začela nekaj razlagati Gregorju. Sambo je med tekom poškilil nazaj ravno v trenutku, ko sem zamahnila z desno roko po zraku, kar si je očitno po agilitaško razlagal kot navodilo, naj krene v levo. Stvar je v tem, da smo hodili po shojeni potki, ki se je čez kakih 20m povzpela na prej omenjeno sprehajalno pot, tako da je na naši levi bil meter in pol visok praktično navpičen zid. Pa si ni delal kaj dosti težav s tem, če je treba na levo, je pač treba na levo. Med govorjenjem sem videla Sambota, ki je v kasu tekel pred nama, nato sem videla kos maha, ki je odletel s srede zidu, in naslednji moment Sambota, ki je v nezmanjšanem tempu tekel po sprehajalni poti. Ni bilo 200m naprej, ko se je od asfaltirane potke na desni razširil ozek pas zemlje, ki se je nato spustil do brega pod nami. Sambo je seveda krenil navzdol in se znašel ponovno slaba dva metra pod potko in veselo vohljal po bregu. Kakšno minuto je skrajno užival, potem mu pa ni bilo več tako všeč, da ni bil ob nama in že je začel piskati in gledati, kako bi prišel do naju. Videla sem, da se breg čez 20m malo dvigne in da bo lahko tam prišel gor, pa sem mu rekla, naj šiba (naprej). On si je to interpretiral, kot da mora prišibati do naju (navzgor). Tokrat ni bilo niti v teku - z mesta, stoje na bregu, se je odrinil, prišel s sprednjimi nogami čez rob in se potegnil gor na potko. Še en otres kožuha, ena zobada proti nama in je že bil 'good to go'. Pa saj ne vem več, zakaj se čudim...

Tako, to je bilo naše potepanje v Bovcu, zdaj pa greva na sprehod (sproti bom pa pogledala, če v uti skriva kako modro-rdeče ogrinjalo...).

Tič styling VS Spitting cobra

2008-02-18T10:49:00.000-08:00

Ne, nisem se zmotila v naslovu, Mič styling me še ni videl, zato pa sem občasno deležna tič stylinga. Zadnja leta sem se uspela toliko skultivirati, da se mi uspe počesati skoraj vsak dan, svoje izredne česalne ambicije pa živim preko Sambota. Sem namreč tip človeka, ki se z lahkoto nekaj ur dnevno ukvarja s psom, ga sprehaja, uči trikov itd, da bi pa ga morala 15 min na dan česati pa… Ni variante. Razen tisti mesec in pol, ko menja dlako (a čudi nikoli ;) ), lahko rečem, da je najboljši približek česanju takrat, ko se z vilico v roki sprehajam čez dnevno sobo in se spotaknem, pri tem pa med lovljenjem ravnotežja 2x potegnem z vilico skozi Sambotovo dlako. Kakorkoli, svoje lasovje še nekako uspem negovati, pri tem pa mi občasno pomaga tudi naš tič, ki mi zelo rad s kljunom češe lase, ko ga imam na rami, odtod torej Tič styling. No, zdaj, ko veste, kakšna je situacija, bi rada s ponosom naznanila, da je Sambo v nedeljo bil počesan! Iz neznanega razloga sem si ga zaželela počesati, in sem ga. Da, pogumno in nadvse junaško sem se lotila tega smelega podviga in ga uspešno izpeljala. In res, čez 4 min 27 sek je bil Sambo kot nov, kljub dobremu počutju ob tako uspešno izpeljani zahetvni akciji pa sva potem oba potrebovala malo sprostitve, tako da smo jo mahnili na Kurešček, kjer je črnuh tekel in tekel in, da, uganili ste, tekel. Včasih ga gledam in se čudim, kako to, da se mu noge ne odpnejo, resnično mi ni jasno, kako lahko toliko časa neutrudno teka naokoli (in kako se mu sploh da), da ne govorim o tem, da tako hitrega kasa še na kasaških dirkah redko vidim.

Seveda se s svojim kasom rad pobaha, sploh, ko greva skupaj na tek in sem jaz po pol ure zrela za na respirator. Takrat ponavadi priteče za mano in me nekaj metrov spremlja tik ob nogi, pri tem pa me gleda z največjim nasmeškom na svetu. Potem pa ugotovi, da sem prepočasna in nezanimiva in se odpravi dalje. Zadnjič pa sem si sklenila tekaške podvige malo popestriti, namreč dostikrat videvam tekače in tekačice s slušalkami in sem si tudi sama želela poskusiti. Tako sem si od svojega dragega sposodila mp3 predvajalnik in upala na skrajno prijeten tek, namreč vedela sem, da ima gor Hammerfalle in sem si obetala en dober metal rock za vzpodbudo. Lahko si predstavljate moj obraz, ko sem si na naši ulici uspela zvišati glasnost, da bi slišala, kakšna pesem paše k bobnom, ki jih komaj slišim, in zaslišala neko orientalsko blejanje. O okusih glede glasbe (in drugih stvari tudi, seveda) je brezpredmetno razpravljati, dejstvo pa je, da me orientalska glasba niti malo ne pritegne, fascinacija nad Tunizijo pa je moji boljši polovici pustila tudi druge, zame manj prijetne stranske učinke. Eden od teh je definitivno bilo to, da sem pričakovala švedske metal rockerje, dobila pa turške serenadarje. No, ampak bila sem že predaleč od doma, da bi mp3 nesla nazaj, zastonj ga pa ne bom nosila s sabo, torej sem pustila, da je gospod Turk nadaljeval s svojo točko. Nekako sem uspela odmisliti glasbo, ki je bila tako ali tako le za zelo blago kuliso, po skoraj pol ure pa mi je že prav prirasla k srcu, celo tako zelo, da sem svojemu teku dodala tudi prvine orientalskega plesa. Pri teku skozi gozd sem se namreč spotaknila čez korenino, tako da sem sredi maratona izvedla sekvenco s prvinami Odroči roke – pomigaj z boki – izboči rit – zakrili z rokama naprej – zavrti glavo v iskanju ravnotežja – jelenji poskok in pristanek v telemark pozi z rokami v položaju Walk like an Egyptian. Seveda pred publiko, ker če ravno ne bi šli trije tekači mimo, ne bi bilo pol tako zanimivo…

Poleg interdisciplinarnosti in vključevanja prvin drugih športov in umetnosti v tekaške epizode moram priznati še eno drugo, manj apetitlih navado, ki botruje drugemu delu naslova. Namreč med tekom mi iz meni neznanega razloga začnejo s polno paro delati vse telesne funkcije, ki izločujejo kakršenkoli facialni sekret. Če povem po domače, se moram med tekom stalno usekovati, si brisati oči in kdaj pa kdaj tudi pljuniti. Tako se je med tem istim tekom zgodilo, da sem pljunila ravno takrat, ko me je Sambo prehiteval po desni (zdaj veste, zakaj se prehiteva vedno po levi). Na srečo ga je izstrelek le oplazil, ker pa je bil mraz, je domov prišel z naželiranimi konicami in dobro vidnimi okrasnimi kristalčki. In tako je nastal Sambo Swarowski… No, povedati moram še to, da sem tako vzljubila svoje turške cingljajoče prijatelje, da sem bila po pol ure skoraj razočarana, ko sem bila ob njihovo prijetno družbo in me je začel spremljati Billy. Skoraj! Povem vam, Dancing with myself, Rebel yell in Shock to the system so čudovita spremljava za bolj dinamične tekaške podvige. Tako sem domov prišla totalno izmučena (drugič bi bilo morda smotrno obrniti vrstni red, saj so turški kolegi bili precej bolj umirjeni, gotovo primernejši za drugo polovico teka, ko baterije niso več tako polne) in v dokaj piratskem stanju. Zaradi spotika me je namreč bolel levi gleženj, zaradi česar sem na klancu tik pred domom vlekla levo nogo za sabo, kot bi bila lesena, zaradi mraza in vetra pa se mi je tako solzilo levo oko, da sem si parkrat skoraj izplaknila lečo – proti koncu mi za to ni bilo več treba skrbeti, saj mi je ta primrznila na oko in mi je oko čisto zasteklenelo…

Tisti, ki me še berete – dobra novica, spletkar je končno uspel obnoviti stran, torej vabljeni na www.sambo.si , kjer lahko najdete nekaj novih fotk in povezav, sprotne novice pa tako ali tako lahko najdete tu.

Za konec samo še nekaj fotk s potepanja po Kureščku in lep pozdrav!

Sambo v vetru

Dirkanje po hosti

Marširamo: leva...

... in desna

Špriiiiiint!

Karate Kid :)

Multitasking

2008-02-07T09:26:00.000-08:00

Zadnji dnevi so tule v Grenenlandiji zelo pestri. Sicer bolj zame kot za Črno Smrt, priznam. Oče je na službeni poti, odrezan od civilizacije, brez avta, računalnika... Smrkenduš, če prav pomislim, sem pravzaprav na istem??? Ja, res je, tisti 'system shutdown' se namreč veselo nadaljuje, saj je najprej crknil njegov avto, potem 'moj' (v souporabi z mamo), njegov računalnik... Pri tem, da je seveda raavnooo zdaj potrebno urediti ogromno stvari v zvezi z njegovimi posli in vsem ostalim, kar je pa brez računalnika in prevoznih sredstev na robu mogočega. No, vsaj moja draga Kia je spet doma na varnem, ostalo je pa še vedno na čakanju. Tako sem zdaj poleg svojih običajnih funkcij, torej študentka in inštruktorica, poleg vsega še ekonomist, računalničar, prevajalec, tajnica, diplomat in dostavljalec, pa še kaj bi se našlo v tadrugem rokavu. Dolgčas ni, v glavnem. Pri vsem tem delu sem si morala privoščiti malo razvajanja - in sem si ga, včeraj sva z mamo šli na predstavo Champions on ice, kjer sva prvič v živo navijali za drsalce. Ja, tudi zanj... Prva minuta nastopa sicer ni bila nič kaj dosti spektakularna, a potem se je Plushenko razživel in pokazal res odlično predstavo. Sicer pa resnici na ljubo, mislim da bi lahko Plushenko prišel na led s ščipalcem za nohte in si naredil kratko pedikuro, pa bi vseeno požel navdušen aplavz. Da se razumemo, ni moj naljubši drsalec, prestol si deli še s tremi favoriti, ki se izmenično prikomolčkajo do najvišjega položaja, ampak človek njegovega talenta in izjemnih uspehov preprosto ne more spregledati.

No, pa dovolj o mojih težavah in čudnem okusu za športe. Sambo ... je še vedno Sambo, še vedno hajper-nevrotičen, a za razliko od zadnjih dveh tednov je vsaj malo manj časa v lebdečem stanju. Še vedno pa preživi večino časa s protezo zunaj, ki jo veselo razkazuje praktično vsem, poskakuje, teče, pase svojo naljubšo ovco (prijatelja Klarka), ki ga blokira od spredaj, zadaj, naskakuje iz zasede kot izurjen gverilec, se ruva z njim in je sploh poskočen, da ga je veselje gledati. Poleg tega sva izkoristila zadnji teden, ki je bil pretežno deževen, in začela z učenjem treh novih trikcev, s katerimi kar lepo napredujeva - dva že bolj ali manj zna in ju samo še potrjujem, zadnjega pa še oblikujeva, ampak sva na zelo dobri poti. Kaj drugega pa lahko pričakujemo pri tako nadarjenem učencu in tako čudoviti inštruktorici. Ko smo že pri tem - moja druga inštruiranka, soseda, je uspešno opravila s kontrolko in se tako izognila graji iz angleščine. Me je pa zadnjič pošteno nasmejala, ko sva delali vajo za 'word formation', torej ustvarjanje različnih besed iz istega korena oz. iste osnovne besede. Primer 'I value your (friend) very much' ji ni delal težav, takoj je odgovorila, da mora tu biti 'friendship'. Naslednji primer pa je bil nekaj v stilu 'This invention contributed to (man) and its future.' Kakih 15 sekund se je čohala po glavi, potem pa me zmagoslavno pogledala in izjavila 'MANURE!' Najprej sem se še hrabro držala, potem pa si nisem mogla pomagati in sem bruhnila v smeh, ki je minil šele po kakih dveh minutah. No ja, saj nisem nikoli rekla, da ciljava na petico... (Ampak izvirnost ji pa moram priznati!).

Belgijci, sršeni in riti

2008-01-31T09:13:00.000-08:00

Saj veste, kako za zelo živahne pse pravijo, da imajo sršene v riti? No, jaz sem že pred časom rekla, da bi to trditev malo preuredila, namreč kar se mene tiče, imajo izrazito živahni sršeni belgijce v riti.

Verjetno ste prebrali, s čim vse sem Sambota zabavala prejšnji teden. Pa mu še ni bilo dovolj, mislim, da lahko mirno trdim, da je prejšnji teden Sambo več časa preživel kot dvonožec kot pa kot štirinoga žival. Pol časa je skakljal okoli mene, nad mano, name, se odbijal od mene, pohištva, tal, sten in stropa, da ne govorim o tem, da je zobovje ves čas bilo na ogled. Pri belgijcih gre namreč tako nekako: pogled proti vodniku - preveriš, če te vodnik gleda in vidi - pomakneš se bližje, za vsak slučaj, da bo tvoj vodnik imel možnost spoznati izkušnjo 'up, close & personal' - če je potrebno, izustiš kakšen Vuf, da opozoriš nase - ko opaziš, da te vodnik pogleda, je čas za akcijo: ušesa nazaj na lopatice, glavo rahlo dol, zobovje ven, potem pa med tako čudovito poosebitvijo Chupacabre planeš vodniku v obraz. Nadaljnji potek ima več možnosti; lahko se vodniku z zobmi zabiješ v nos, lahko mu daš čelno, v najboljšem primeru pa jo odnese le s sočnim belgijcem (francozi nimajo za burek proti belgijcem, bljah - če imaš srečo in dobre reflekse, ga je deležen nos, morda oko). Možnost, da se uspeš zobatemu torpedu izogniti, je tako rekoč enaka ničli, tako da je ne bom niti navajala med realnimi opcijami.

Kako je stvar videti tik pred napadom, si lahko pogledate tule:

Ja, res je, naspidiranemu belgijcu je težko ubežati in srečni ste lahko, če jo večinoma odnesete brez poškodb pri tem. Meni slednje namreč često ne uspe. Zadnji tak primer je bil 2 dni nazaj, ko smo po dolgem času na sprehod s seboj vzeli tudi frizbi. Ker je samo metanje frizbija čisto premalo pestro in adrenalinsko, sem najin repertoar hotela razširiti s kakim skokom čez nogo. Napaka. Ko je bil črnuh kakih 5 metrov stran, sem ga poklicala, nastavila desno nogo in mu pomahala s frizbijem. Lahko bi že vedela, da če mu pokažem frizbi (ali kaj drugega, kar lahko jaz mečem, on pa lovi), bo frizbi tudi videl. Samo in edino frizbi. Nanj je letel kot najboljši ragbi igralci, pri tem pa se seveda ni spomnil, da bi morda bilo pametno dvigniti noge. In jih ni. Tako imam zdaj čez desno koleno modrico v velikosti bejzbol žoge... Pa saj bo bolje, nekoč bom morda celo prišla do tega, da bi se vsaj večino časa zavedala, da imam belgijca in kaj to pomeni. Če ne drugega, mi vsaj nikoli ni dolgčas :). U, in po jutjubanju par dni nazaj sem ugotovila, da tudi Bryanu Adamsu gotovo ni nikoli dolgčas! Sem vedela, da ima tip dober okus...

ps: pa še link do sobotnega pohoda : http://myspace.agility-slo.net/

Sistemska odpoved in fit'n'fun

2008-01-27T09:41:00.000-08:00

Splošno znana resnica je, da me tehnologija izrazito ne mara. Pa nič hudega, tudi jaz nje ne kaj preveč. Ampak kar se je dogajalo prejšnji teden, pa presega vse meje. Najprej mi je internet odpovedal sodelovanje za dva dni; potem mi je crknil webcam, preko katerega sva s Sambekom mahala Gregorju, ki je šel na smučanje za en teden. Na koncu pa me je na cedilu pustila še tipkovnica. Le da... no, tokrat ni bila sama tipkovnica sama nič kaj dosti kriva. Kaj in kako sem napisala že v prejšnjem postu.

Poleg tehniki se te dni intenzivno posvečam tudi potenju. Ker Gregorja ni, mi ostaja časa in energije (ki jo sicer porabim z umetniškimi, igralskimi, ukrajinsko-popevkarskimi in drugimi vložki) na pretek, in kaj je lepšega kot športno udejstvovanje, da to energijo pokurim. Tako sva s Sambekom ta teden šla 5x tečt, vsak dan sem pridno kvihtala, za finiš pa smo včeraj z agilitaškimi kolegi šli na pohod. In rezultat? No, nekaj energije sem le skurila, predvsem pa sem si pridelala superiorno nategnjen latisimus (velika hrbtna mišica) in mišico na, no, sedalu. Pri njegovih dimenzijah si lahko predstavljate, da bolečina nikakor ni zanemarljiva. Ampak saj počasi popušča, tako da počasi bom lahko celo sedela na celi, khm, zadnji plati. In Sambo? Ne vem, kaj naj sploh povem. Mislim, da mu je odraščanje v bližini jedrske elektrarne pustilo dolgoročne posledice, ki bodo očitno trajale celo življenje. Morda lahko kaj krivde pripišem tudi polni luni, ampak dejstvo je, da je ta teden bil totalno hajper. Kljub vsemu tekanju, sprehodom, trikcih, poslušnosti mi je vsak dan dajal glavo v naročje in me gledal z 'mama-zakaj-ne-delaš-nič-z-mano' pogledom, mi nosil igrače, vufal proti vratom, da bi mi pokazal, kako nujno in potrebno je, da greva takoj zdaj ven energijo kurit... No, v soboto smo po dveh urah hoje (od tega zadnjo po relativno globokem celem snegu) naredili 10 min pavze; dva psa sta se začela med sabo ruvat, Sambo ju je začel pasti, v momentu, ko smo krenili naprej, pa je zgalopiral po bregu navzgor (po celem snegu, jasno), videl snežene kepice, ki so se začele za njim kotaliti po bregu navzdol, jih lovil 200m, spet krenil po bregu navzgor, ponovil akcijo lovljenja... Če je komu jasno, kako lahko geriatrični pes po celem tednu teka in akcije gre na pohod, hodi dve uri in še vedno najde voljo in energijo za preganjat snežene kepe, naj mi to lepo prosim sporoči. Zaenkrat recimo da še imam dovolj energije in kondicije tudi sama, predvsem pa si lahko vzamem čas za takole preganjanje, bojim pa se, da bo mene prej začela preganjati starost kot njega... Ali pa bom preprosto najbolj fit 100-letnica, kar jih je svet kdaj videl :).

Vesele in aktivne dni vam želiva!

Teče z volkovi (Pleše s tiči, Uči se s kunci)

2008-01-22T18:41:00.000-08:00

Še dobro, da ne pripadam nobenemu indijanskemu plemenu, ker bi vsi starši zavidali mojim, otroci pa bi me imeli za hudo važičko. Tako je to, če si te ljudje zapomnijo po toliko različnih stvareh. Za sošolce iz osnovne šole sem še vedno (in verjetno bom) 'tista s tičem'. Za svojega veterinarja bom najbrž vedno 'tista, ki je alergična na kunce, a je zdaj že drugega rešila pred zakolom in veselo smrka in si mane oči že 12 let'. Zadnje dni pa sem najbolje znana kot Teče z volkovi.

Moji okolici se zdi namreč precej nenavadno, da me je taka tekaška manija obsedla sredi decembra in jo pridno nadaljujem tudi v januarju. Verjetno si torej ni težko predstavljati, da nikakor ne morem dobiti partnerja za skupno tekanje. Zadnjič mi je prijatelj rekel, ko sem se ob 19ih poslavljala, češ da greva s Smrtjo na tek - 'Zdaj??? Kako zdaj, zunaj je tema!' Ja, in? Torej naj od novembra do marca 'večerne' sprehode delam ob dveh popoldne ali...? Na nočne sprehode sem se že zdavnaj navadila, ko sem v prvem letniku faksa imela ob ponedeljkih latinščino do ob 18.40 do 21ih, kar pomeni, da sem morala iti ven šele ob 21.30, ko sem se vrnila, če nisem hotela Sambota prikrajšati za večerni sprehod. Torej sem se navadila hoditi v temi in si z njo od takrat naprej sploh ne delam težav.

'Ampak... zdaj je mraz!' In ker je mraz ne bomo več hodili na sprehod? No, tudi sama sem bila malce zaskrbljena glede dihanja mrzlega zraka, pa sem že prvič (pri -6) videla, da sploh ni problema. Pa vseeno kljub temu, da vsakemu takoj suvereno ovržem vse dvome, še vedno nisem našla tekaškega partnerja. Še dobro, da imam Sambeka. Njemu ni nikoli premraz, pretemno ali premokro; v trenutku, ko me vidi v tekaški opremi, začne rjoveti in hoditi kar po zraku od navdušenja. Take rab'mo!

Pa da še na hitro razložim drugi in tretji del mojega hipotetičnega indijanskega imena - preden komu pade kaj hudo čudnega na pamet, naj takoj povem, da ima naš tič (amazonski bojevnik) zelo izraženo umetniško plat, zlasti kar se glasbe tiče. Ko sliši kaj všečnega, se takoj vživi in začne peti, žvižgati... Tako se je večkrat zgodilo, da sem poleti na vrtu poslušala radio in ko mu je kakšna pesem bila všeč, je začel peti, potem pa sva skupaj zaplesala in si dala duška (jaz s svojim obveznim ukrajinskim naglasom, kakopak).

In še tretji del - zadnjič sem prepisovala zapiske iz švedščine in ker sem imela malo težav, sem sklenila v okrepitev vpoklicati kar domačina. Torej sem šla dol po Olafa. Olaf je po dolgem času bil v moji sobi in je bil nad tem naravnost navdušen - veselo je skakljal naokoli, me suval s smrčkom in s svoje kletke celo skočil na mizo in mi pomagal najti pravo besedo v slovarju. Tako sva se skupaj učila par dni (medtem sva sicer že prešla na Chomskyjevo generativno in transformacionalno gramatiko), nakar mi je postalo malo dolgčas brez glasbe in sem najin študij preselila semle, v sobo z računalnikom. Skupaj sva se torej učila ob spremljavi radia preko interneta, v lepem sožitju, ko po kakih treh dneh naenkrat pomislim, kakšno srečo imam, saj je Olaf edini glodalec, za katerega vem (od miši, podgan, kuncev in prašičkov), da ni še nikoli sklenil pomalicati kakega kabla, kar je načeloma priljubljen obrok prej omenjenih živalic. Medtem mi je skočil v naročje in se zadovoljno zleknil, jaz pa sem se učila še kakih 10min, potem pa sem si odredila kratko pavzo, da odpišem na nekaj mailov. Vklopim ekran, pridem na mail in hočem začeti pisati, pa nič. Potapkam po črkah, nič. Začnem kleti samo sebe, da kaj sem pritisnila, da mi je uspelo onesposobiti tipkovnico. No, po dveh minutah se je pojavila zla slutnja in sklenila sem, da bo najbolj preveriti, za vsaaaaak slučaaaj, da ni slučajno moj svetnik meni na čast prvič stopil v akcijo. Seveda je, kabel od tipkovnice je bil strokovno zarezan, tako da je ravno še precviknil notranjo žičko, plastika na drugi strani pa je ostala intaktna. Res, mojstrsko je opravil. Za kazen je dolgouhec zdaj na prisilnem dopustu, zaplet s tipkovnico je pa medtem že rešen, da lahko tipkam tole poročilo. Nauk zgodbe pa - ja, saj vem. Hudo bom premislila, preden bom naslednjič javno hvalila katerega koli predstavnika moškega spola, ker mi take stvari ponavadi z guštom eksplodirajo naravnost v obraz. Upam, da me je izučilo...

Tako, zdaj vas pa zapuščam, ura bo 19.00.

Govorila sem, hou!

O skokih čez plot...

2008-01-17T14:23:00.000-08:00

Skoki čez plot so varljiva reč (dobesedno in figurativno)... Zavedati se moramo, da z njimi lahko prizadanemo tiste, ki jih imamo najraje, pogosto pa še sebe. Ljudje skačemo čez plot iz različnih vzgibov - nekateri to preprosto potrebujejo v svojem življenju; spet drugi mislijo, da so sosedova jabolka vedno slajša; tretji pa imajo morda od tega celo kakšno korist, po možnosti materialno. Priznam, sama spadam med slednje. Že nekaj tednov se v varnem objemu noči tihotapim k sosedom. Zadnjič pa so me žal zalotili pri dejanju. Še zdaj podoživljam obup v njegovih očeh in imam pred sabo njegovo strto srce...

Res je, mislila sem, da mi bo tudi tokrat uspelo, pa sem se žal uštela. Sambo je pritekel izza vogala ravno v trenutku, ko sem jahala ograjo. Še par sekund, pa bi bila že na verandi, kjer me sploh ne bi videl, tako pa me je ujel ravno sredi prestopka. Dobro uro je potem ob ograji zavijal in tulil na našem vrtu, jaz pa sem se skušala osredotočiti na inštrukcije s sosedo. In verjemite, da je težko razlagati razliko v uporabi Present simple-a in continuous-a, če ti pod oknom volk s strtim srcem poje serenade... No, pa se je vseeno splačalo, soseda je namreč naredila izpit. Jaz pa sem na poti domov v temi z nogo zapela ob steber od ograje in skoraj čofnila v razmočeno gredico z radičem. Hudič je, če imaš tako kratke noge, da ti komaj sežejo do tal...

Pa pustimo na strani ironijo in bizarnost dejstva, da sem prelena, da bi naredila 150m po ulici, da pridem do sosedovih vrat, tako da raje plezam čez ograjo z vrta na dvorišče, po inštrukcijah pa se s Črno Smrtjo odpravim na polurni tek. Glavno je, da je soseda naredila izpit in ne bo imela popravca, da jaz nekaj malega zaslužim, potem pa še uspešno razlaufam sebe in nabiram kondicijo. Nekaj je pač treba vedeti - če skačeš čez plot, gotovo ne škodi, če lahko tudi hitro tečeš (sploh pa, če čez plot skačeš iz prej omenjenega drugega razloga, sosedje pa imajo kakega nejevoljnega težkokategornega psa...).

Kakorkoli - želim vam čimmanj skokov čez plot. Če pa že, pa glejte, da vas ne ujamejo...

Čarobni dotik

2008-01-13T06:48:00.000-08:00

Ta vikend sem se dokončno prepričala da imam očitno prav poseben dar, nekakšen čarobni dotik. Ne samo, da uspem v pol leta pomladiti psa do take mere, da napreduje (ali nazaduje?) iz naslova evropskega prvaka do naslova evropskega mladinskega prvaka (pri tem, da mu v rodovniku piše, da je skoten leta 1999), ampak očitno tudi uspem psa shujšati v enem dnevu od 'opazno predebelega' do očitno povsem normalne postave. Prav to se je namreč zgodilo včeraj, ko sem soagilitašici razstavljala borderko. Na dopoldanski mednarodni razstavi so v razredu vmesnih psic bile tri psice in čeprav ji je po sodničinih besedah bila najbolj všeč prav Ula, jo je vseeno uvrstila na tretje (torej zadnje) mesto, ker je predebela. Če sem čisto poštena, je Ula sicer res v 'zimski' formi, ampak kot sem nekoč rekla sodnici, kateri sem bila vodja kroga in se je spopadala s težko odločitvijo med dvema zlatima prinašalcema, od katerih je bil en konkretno predebel, drugi pa predolg - prvi lahko shujša, drugi pa ne bo nikoli krajši. Kakorkoli, Ula je bila dopoldne označena za predebelo in zaradi tega ob naslov najlepše, na popoldanski specialki pa je bila zgodba precej drugačna - v svojem razredu je bila Ula sicer sama in dobila vse, kar je lahko dobila, kar pa vseeno ni bil mačji (pasji?) kašelj, saj je sodnica (druga kot dopoldne) podelila kar nekaj prav dobrih ocen, s konkurenco ali brez. No, pravi posladek je prišel nekaj minut za tem, ko sva z Ulo stopili v ring z ostalimi zmagovalkami razredov in odnesli prvo mesto! Brez kakršnekoli pripombe na njeno linijo. Vidite, temu se reče 'hitra dieta'.

Danes sem na razstavi delala - kot multipraktik. Bila sem vodja kroga, pripravnica, prvih nekaj psov pa še zapisovalka, saj sem s sodnico prišla v prazen ring in sem provizoričnega zapisovalca dobila šele čez nekaj minut. Vseeno smo zaplet(e) rešili, s sodnico sva se imenitno ujeli in dan je bil prav prijeten, četudi naporen. In kaj je najlepše pri vsem skupaj? Ves vikend sem gledala, tipala in ocenjevala na stotine psov - ampak domov se pa vedno vrnem k najlepšemu od vseh :).

Revelacije...

2008-01-11T06:24:00.000-08:00

Se vam je že kdaj zgodilo, da ste med nečim enoličnim, ponavljajočim se prišli do kakega zanimivega spoznanja? Lani sem se o tem sama večkrat prepričala, ko sem redno hodila plavat parkrat na teden; sprva sem bila zelo 'spektična' ;), saj sem pričakovala, da se bom počutila kot hrček na kolesu in da se bom hitro naveličala. Pa sem ugotovila, da sploh ni tako. Sicer sem vseeno večji pristaš razgibane akcije, a vseeno uživam tudi v bolj monotoni rekreaciji, saj lahko med njo prav fino pomeditiraš. No, kar sem lani počela med plavanjem počnem letos med tekom - lani mi namreč zima ni dopuščala teka in sem našla vodno alternativo, letos pa sem se zaprmej odločila, da spet uvedem program 'Lahkih nog naokrog' in s Črno Smrtjo pridno tekava po naši okolici. In tako sem zadnjič prišla do dveh zanimivih revelacij oz. spoznanj. Kot prvo sem ugotovila, da je Sambo najbrž prvi in edini pes na svetu, ki je uspel v istem letu, ko je sicer že kvalificiral za veterana, najprej osvojiti naslov evropskega prvaka, potem pa še (pol leta kasneje, pozor!) evropskega mladinskega prvaka. Pa recite, če ni frajer... Kako je to mogoče, se najbrž sprašujete - svetujem vam, da si pogledate moje poste malo starejšega datuma, namreč kot sem se tu že pohvalila je Sambo na lanski evropski razstavi psov v Zagrebu osvojil naslov evropskega prvaka. Slabega pol leta kasneje, novembra, pa smo se potepali v Belgiji, kjer smo šli na razstavo v Kortrijk, ki nosi naslov 'Eurodogshow' (ne me vprašati, zakaj in kako, ampak njihova razstava je tudi 'evropska'), tam pa se je moj geriatrični Vafelj uspel po zaslugi nespretne vodje kroga (nehote) infiltrirati v izbor za PRM, torej prvaka mladih, kjer je celo zmagal! No, pa mi povejte, če veste še za kakega psa, ki mu je to uspelo. Mislim, da ga ni ;).

No, potem je pa tu še druga revelacija - napredek tehnologije. Včasih smo si pisali pisma, potem smo začeli z e-pošto, zdaj pa lahko že sorodnikom in prijateljem povsod po svetu v živo maham preko webcama. V koraku s časom in napredkom pa nismo le mi, navadni smrtniki, ampak tudi Cerkev. Čisto zares, Cerkev potanovem ne rekrutira več svojih ovčic na cesti in preko ustnega izročila, ampak je v ta namen začela uporabljati kar mobitele oz sms-e. Brez heca, zadnjič sedim v dnevni sobi in se relaksiram ob gledanju nečesa zelo intelektualnega, ko mi zazvoni (oz zatrobi) telefon in sms se je glasil nekaj takega kot 'Nujno rabim animatorje za zimovanje, prosim javi se, P. Marjan'. Med tuhtanjem, kdo hudiča naj bi bil P. Marjan in kakšne animatorje potrebuje za kakšno zimovanje, mi telefon v rokah začne zvoniti (oz se krohotati), pogovor, ki je sledil, pa je šel nekako takole:
U: Halo?
M: Živjo, pater Marjan tu!
(po glavi so mi šle naslednje misli - kdo me zafrkava, kdo je pater Marjan, predvsem pa kaj hoče od mene???)
U: Živjo?
M Sem ti poslal sms, pa te raje kar kličem. Glej, nujno rabimo animatorje za naše zimovanje krščanske mladine, pa me zanima, ali bi imela kaj časa in bi nam lahko priskočila na pomoč.
U: Joj, imam pa ravno en prevod za končati, pa še en izpit imam potem, tako da žal ne bo šlo.
M: Ah, škoda... No, pa vseeno hvala, se priporočam pa za kdaj drugič. Adijo, lepo se imej!
U: Enako, hvala!

Da malo razjasnim ozadje in skrajno bizarnost te anekdote: velik del mojega življenja je od vedno zasedala tudi glasba; v tretjem razredu OŠ sem začela peti v otroškem pevskem zboru, napredovala v mladinskega, kasneje v ženskega, potem pa po 8ih letih v treh različnih zborih z istim zborovodjo (ki ga imam še vedno v super spominu) nehala zaradi določenih okoliščin. Po slabih dveh letih premora sem že hudo pogrešala petje in na pobudo svoje prijateljice šla na testni obisk v njihov cerkveni mladinski pevski zbor. Goreča katoličanka kot sem (da me ne bi kdo resno vzel, sem čisti ateist) sem rekla, da poskusit ni greh. Torej sem šla, bilo mi je presenetljivo všeč in ostala tam dve leti. In ja, v tistem času spoznala patra Marjana :). Zdaj že dve leti nisem več del črede, številko pa ima očitno še vedno in vsake toliko dobim kak sms od njega - pa moram reči, da se vsakič veselo nasmehnem :). Medtem pa uboga boljša in bolšja polovica čutita posledice glasbene deprivacije, namreč kljub temu, da (kot se skoraj spodobi za 11 let petja v pevskih zborih) načeloma premorem kar dobro kvaliteto petja to ni pol tako zabavno kot petje 'my way', kar pomeni, da (po možnosti na vsa pljuča) pojem z lepim, pristnim ukrajinskim naglasom, seveda če so pesmi v angleščini. Sambo ne kaže nobenih posebnih travm, na srečo, Gregor pa že kaže znake obupa in ne bom se preveč čudila, če me bo včlanil v kak zbor - mogoče kak Hare Krišna zbor, glede na to, da imam katolike že obdelane...

In za konec... ne, ne bojte se, konec filozofiranja za danes. Uspela sem malo obdelati in skrajšati
filmček naše ATV dogodivščine, vabljeni na ogled.

Dober tek!

2008-01-04T08:43:00.000-08:00

Najprej srečnega in zdravega vsem, ki berete najine zgode in nezgode! Zadnje dneve lanskega leta sva z Vafljem preživela v družbi Gregorja in njegove družine v Bovcu, kjer smo se imeli prav megastično. Splanirali smo si vsak dan posebej: v sredo zvečer smo prišli tja in malo kepetali, v četrtek sem bila bolana, v petek smo šli smučat, v soboto na pohodek, v nedeljo pa na adrenalinsko vožnjo z ATVjem (All Terrain Vehicle). V četrtek sem se res počutila precej slabo, tako da so si ostali kar izmenično sposojali Črno Smrt, medtem ko sem sama rehabilitirala v postelji, tako da je imel aktivnosti čez ves dan - ni mu bilo hudega, v glavnem. V petek so si ga tudi sposodili, medtem ko sva midva okušala prvo letošnjo smuko, v soboto pa je prišel še toliko bolj na vrsto, saj smo šli na pohodek v okolici Bovca za kaki dve uri in pol. Nedelja pa je bila še najbolj adrenalinska, saj smo končno prišli do tega, da sprobamo kombinacijo ATV + Črna Smrt. Z Gregorjem sva namontirala dilo na nosilec na levi, dala Sambota gor in... in smo šli. Začetek ni bil najbolj obetaven, saj je Sambo skušal skočiti dol takoj, ko je Gregor speljal, a sem ga zadržala za oprsnico. Potem je toliko motovilil, da se je z mojega levega boka uspel prestaviti in zagozditi med naju - še dobro, kajti novi položaj mu je neprimerno bolje ustrezal kot tisti prvotno zamišljeni, ki se mu je zdel čisto preveč izpostavljen. Vse bi bilo v redu, če bi se odločil tudi mirno presedeti pot do travnika, kjer sva ga nameravala spustiti, tako pa je na križišču (tako kot to počne v avtu) vstal, da bi pogledal, kam smo namenjeni, pri čemer me je s hrbtom butnil v ščitnik brade na čeladi in mi skoraj zlomil vrat. No, preostali dve minuti do travnika sem plesala limbo s Sambotom v naročju, upognjena nazaj kot 12-letne kitajske akrobatke, ampak tudi to sem preživela. Končno smo prišli do travnika, kjer je Sambo lahko stopil na trdna tla... in se takoj spet odlepil od njih, namreč naredili smo en velik krog, kake 3-4km, pa če malo (ampak res malo) pretiravam, lahko rečem, da sva komaj dohajala letečega črnuha. Po kratkem ogrevanju je Smrt dala v šesto in lep čas tekla 45-50km/h, tako da sva res morala pritisniti na plin... O obrazih mimoidočih mamc, tetk s kužki na fleksijih in joggerji raje ne bi :). No, po nekaj minutah sem rekla, da bo za prvič dovolj, pa naj gresta sama eno rundo za ohlajanje; Sambo se očitno ni strinjal z idejo, vse skupaj mu je bilo čisto prepočasno, tako da je začel pasti Gregorja oz ATV. Lahko rečem, da je prvi poskus bil popolnoma uspešen, le taktiko prevoza Sambota med nama bo treba izpilit, namreč takega limbo plesa ne bom mogla redno izvajati...

Novoletno-praznična mrzlica se je medtem že umirila in življenje se vrača na stare tirnice. Od decembrskih bistrih idej o tekaških podvigih pri -6 stopinjah sem zdaj prešla na še bolj bistre plane o tekanju po januarskih zaledenelih poteh... Zaenkrat še brez padcev, a zdi se mi, da so mi dnevi šteti... Do takrat pa - dober tek!

Moja fanta

Postanek po poti

Sklepanje novih prijateljstev...

Prijateljstvo sklenjeno!

Adrenalinska ekipa...

Utrujen kuža po napornem športnem dnevu...

Fotosešn

2007-12-20T13:07:00.000-08:00

Prejšnji teden sem končno dobila fotke s fotosešna, ki smo ga naredili začetek novembra. Za fotografa se je prostovoljno javil prijateljičin fant, jaz se pa tudi nisem ravno z motorko upirala... Dan je bil prekrasen, žal model ne toliko, saj je Sambo še vedno bil v poznopoletni dlaki, kar pomeni, da je na večini fotk videti kot od moljev ožrta rjava hijena, pa nič zato. Roku sem za fotke zelo hvaležna in v kratkem načrtujem novo seanso (zdaj je črnuh končno spet črn kot se spodobi).

Najlepši pogled v Evropi...

Malo agija

Malo klasike

Konec dela!

In še moja najljubša

2007-12-17T03:20:00.000-08:00

V Grenenlandiji nič posebno pretresljivega. V soboto smo šli na božično tekmo, kjer je Sambotova nevroza po dolgi abstinenčni krizi udarila ven na polno. No, definitivno je pokazal, da kondicijo ima, da je agi vedno lahko zabaven in da je v dvoranah še bolj luštno jodlat, saj bolj odmeva :). Z rezultati se raje ne pohvalim, v tolažbo pa mi je, da je od cca 30ih nastopajočih v dvojki samo trem uspelo, da so se uvrstili v obeh tekih. Kakorkoli, zabavali smo se, po dolgem času klepetali z agi prijatelji in se imeli prav fino, tako da se veselimo prihodnjih zimskih tekem.

Drugače pa sva začela spet bolj redno klikat in imava v obdelavi nekaj novih trikcev, ki bojo upam da kmalu dokončani. Pa v soboto sem srečala svojega spletkarja in mi je obljubil, da bo stran v kratkem apdejtana, tako da že pripravljam nov material, da stran spet malo oživi.

Za konec pa še dve fotki priprav na rojstnodnevno druženje:

Moja dva pomočnika

In pa Olaf s psom na hrbtu (prijateljičina 2letna hči je videla, kako je prej Olaf skočil Sambotu na hrbet, pa se ji je čez nekaj min očitno zazdelo, da je čas za maščevanje, tako da ko sem se obrnila, sem zagledala Olafa z dodatkom na hrbtu - ni se preveč sekiral...)

Vseee naaajboooljšee zaaameeeee...

2007-12-10T07:26:00.000-08:00

Pa je tudi mene doletelo. Konkretno in neizogibno, staranje. Ja, čisto zares, vsako leto sem za eno leto starejša kot prejšnje. Fascinantno, ne? No, načeloma nimam nobenih težav z raznimi kalupiranji, pa naj bodo rasna, starostna, lepotna ali kaka druga, vseeno pa sem se zadnjič v momentu slabosti malce zamislila sama nad sabo in malo za šalo, malo zares rekla svojemu dragemu, da sem kot majhen otrok vedno sanjala, da bom pri tej starosti luštna, dolgonoga uspešna blondinka, ki jo bo obdajalo pravo životinjsko carstvo. Prijazen, kot je, mi je rekel, da sem absolutno vse zadela, nato pa malo tišje dodal, da sem se edino pri nožicah majčkeno zakalkulirala...

Kakorkoli, svoj dan sem preživela prav super. Za dober začetek dneva sva se najprej s črnuhom podala na sprehod, potem sem se nakvihtala, nakar sem šla pozdravit Zajo (žal je čez vikend tako lilo, da ni bilo za it jahat na teren). Zvečer pa je sledil nov podvig - moja prva pica. Zagotovo ni bila zadnja. Medtem, ko je testo vzhajalo, sva s Črno Smrtjo šla stestirat moje rojstnodnevno darilo - tekaške hlače in tekaški 'damen flisjacke', tako da sva si po pol ure švicanja oba zaslužila večerjo. Sambo žal samo brikete, jaz pa svojo pico, ki mi je res super uspela, sem prav ponosna nase. Očitno je letošnji rojstni dan v znamenju akcije, saj sem medtem, ko se je večerja pekla, dobila še eno porcijo daril - zimsko kapo, karto za Krvavec in športno anorak jakno za deževne sprehode in teke. Madonca, to leto bom mogoče tako kondicijo nabila in postala tako fit, da me 25ka sploh ne bo ujela! :)

Tako, zdaj pa novim zmagam nasproti, grem klikat. Over and out.

2007-12-04T02:19:00.000-08:00

Danes je bil zanimiv dan. Kot večino torkov sva s Sambotom za dobro jutro šla jahat, se tam dodobra nadelala, potem pa sem se končno le spravila k vetu z našim malignim tičem. Ne, nič ni narobe z njim, hvalabogu, le kremplje je bilo treba skrajšat, ta podvig mi pa doma zelo težko uspe, saj imam na izbiro samo dve opciji: ali se odločim skrajšat sebi in njemu muke in opravim na hitro, kar pomeni, da ima v 5ih min on kremplje skrajšane, jaz pa vse prste take, kot da bi jih dala v mašinco za faširat meso, ali pa si vzamem čas in opravim v 10ih min, pri čemer mi obgloda samo 3/4 vseh prstov. Doma so za pomoč čisto neuporabni, saj se ga mami niti s palico ne upa dotaknit, očeta prav malo briga za njegove kremplje, Gregor pa se sicer trudi, a vseeno vedno ne uspeva opravit najbolje. Torej sem se odločila, da grem po dolgem času obiskat svojega dragega veta.

Začetek ni bil najbolj obetaven, saj se tiču ni kaj preveč dalo ven iz kletke, tako da me je najprej konkretno uklal v levo roko, potem pa se je le nekako dal prepričat in sva šla. V avtu je že bila druga zgodba, saj je nad vožnjo navdušen vsaj toliko kot Sambo in je že preden sem speljala začel peti in žvižgati. Tako sva se pripeljala do ambulante in se odpravila v čakalnico, kjer sva morala čakati kakih 15min. Čompo je bil, presenetljivo, čisto sproščen, veselo si je česal perje in požvižgal tehniku Markotu, ko je ta šel mimo (verjetno mi je bral misli). Končno sva prišla na vrsto, stopila sva v ambulanto in na vetov vprašujoči pogled sem rekla, da sem prinesla našo harpijo na pedikuro. Tokrat nam je postopek uspel neprimeno bolje kot prvič (in edinič do zdaj), ko Čompota še nisem znala dobro prijeti in se mi je sredi procedure napol izmotal iz prijema in usekal proti vetu, ki se mu je komaj izmaknil, nakar se mu je začel smejati. Takrat je vet verjetno mislil, da se mu blede, in me vprašal, če se mu moj tič slučajno smeji v faco. Pa sem lahko samo skomignila z rameni in rekla, da ja. No, kot rečeno, tokrat je šlo kot po maslu, prva noga je bila obdelana v minuti, potem smo mu pa dali malo odmora, saj se je otepal na vse pretege in si pri tem glavo obrnil skoraj za 360 stopinj. Nato smo uspeli ravno tako efektivno obdelati še drugo in misija je bila uspešno zaključena. Na moje veliko presenečenje se je tič (ki je bil razmršen, kot bi ga dala na centrifugo) po vsej tej travmi pustil prijeti vetu, se potipati in pobožati, nato pa še asistentki. Načeloma namreč nima kdove kako velikih zadržkov koga fajn naluknjat, tako da sem bila res prijetno presenečena. Zdaj vem, da se definitivno ne bom več sama mučila z njegovo pedikuro, ampak bom pridno obiskala veta (no, pa tudi dejstvo, da je proti njemu Bon Jovi videti kot predsednik šahovskega krožka ne škodi...).

Kot drugo pa sva s Sambotom po dolgem času spet začela klikat. Vreme je te dni bolj kot ne deževno in morbidno, tako da razen sprehodov ni najbolj prijetno biti zunaj, tako da sva ponovno začela s trikci in Sambo je navdušen. V planu imam že nekaj novih veščin in jih že pridno vadiva, pri tem pa naju budno opazuje drugi niger. Tudi on še pride na vrsto...

Basen o Kozi in Oslu

2007-12-01T05:52:00.000-08:00

Davno nekoč je živela Kobilica. Bila je majhna in živahna, imela je kratke, a močne noge, enkrat mesečno pa je, kot kobilicam pritiče, opustošila vso bližnjo in daljno okolico v iskanju hrane. Pa pustimo zdaj to, saj v naši povesti ne igra nobene vloge. Njen najboljši prijatelj je bil Volk. Nekega hladnega, zgodnje zimskega jutra sta se, kot vsak dan, odpravila na sprehod. Dan je bil prelep. Drevesa so si nadela tanko belo ogrinjalce, ki se je čez dan stopilo, iz zmrznjenih tal pa so se kot prosojna tančica dvigovale jutranje meglice, skozi katere je že sijalo prijazno sonce. Kobilica in Volk sta se sprehodila čez travnik in se odločila, da se po dolgem času podata na bližnji Hrib. Veselo sta prisopihala do vrha, kjer ju je kmalu pozdravila čreda košut. Malo naprej so jima v pozdrav kimali še kozorogi in gamsi, čisto na koncu pa sta Kobilica in Volk videla še Risa, ki pa ni rekel nič, saj je bil ravno pri zajtrku in je očitno dobro vzgojen, saj s polnimi usti ni niti odzdravil, le z ušesom je trznil v njuno smer.

Volk je navdušeno tekal naokoli, Kobilica pa je globoko vdihovala svež zrak in se veselila zasluženega zajtrka (Kobilica je le kobilica). Prijatelja sta bila že dokaj blizu doma, ko sta od daleč zagledala Kozo. Ta je, kot ponavadi, s sabo imela svojega Prašiča. Prašič pravzaprav niti ni tako slab sam po sebi, težava pa je, ker zanj skrbi Koza. Kar pomeni, da Prašič naokrog divja in skače kot skačejo koze, pri tem pa ni nikoli čist. Poleg tega imajo koze grdo navado, da se zaletavajo v druge. Ja, Prašič se je navzel tudi tega. Ker pa je Kobilica večni optimist, je upala, da tokrat ne bo tako. Žal se je uštela. Hodili so eden proti drugemu, ko sta se Koza in Kobilica prijazno pozdravili. Takrat je pa pritekel Prašič, skočil na Volka in ga skoraj presekal na pol. Volk ga je kot ponavadi nadrl in odgnal, tedaj pa se je Prašič spravil na Kobilico. Tri metre je bil pred njo, ko se je že odrinil in letel naravnost nadnjo. Kobilica je stegnila prednje noge v upanju, da ga bo to ustavilo, pa ji žal ni uspelo. Prašič ji je zvil prst, jo skoraj zbil po tleh in jo celo potacal. Končno ga je uspela Kobilica spraviti s sebe, vtem pa je Prašič zaokrožil, šel za njo in ji skočil na hrbet. Vsak ve, da so prašiči večji in težji od kobilic in tako je bilo tudi s tema dvema. Kobilica se je le stežka obdržala na nogah. Končno ji je prekipelo in je Prašiča prijela za kravateljc in mu zabičala, da ima tega dovolj in da hoče mir pred njim. Prašič je skočil na noge in se v isti sapi pognal na Volka, ki mu je tudi bilo dovolj mendranja in ga je pošteno nahrulil. A Prašič je pač prašič, in če ima nad seboj Kozo, to ne pomeni nič dobrega. Kobilica je sklenila, da ima grdega ravnanja dovolj, Kozo je malce nejevoljno, a vseeno vljudno pozdravila, Koza ji je odzdravila, opravičila pa se ni. Je pač koza. Kobilica in Volk sta nadaljevala pot proti domu, olajšana, da sta rešena tako neolikane družbe, in sta si čez kakšno minuto že veselo brundala.

Veselje žal ni trajalo dolgo. Le nekaj kratkih minut je namreč minilo, ko je Kobilica od daleč zagledala Osla z Bikom. Tudi tega srečanja se ni prav posebno veselila, saj so se bili srečali že enkrat ali dvakrat poprej. Bik je, kot večina bikov pač, velik in močan in se rad šopiri, Osel je pa, no, osel. Ob zadnjem srečanju se je Bik od daleč zakadil proti Volku in se, ves narepenčen, ustavil le nekaj metrov pred njim in besno prhal v zrak, Osel pa je pritekel za njim in ga skušal ujeti, pa ni šlo, potem je pa tulil Kobilici in Volku, naj gresta stran, saj ne more zagrabiti Bika. Resnici na ljubo se ne Kobilici ne Volku Bik sploh ne zdi tako napačen, njegov največji problem je predvsem to, da ima za gospodarja pravega osla. No, tokrat je tudi Osel že dovolj zgodaj zagledal Volka in Kobilico in je Bika privezal. Vsi pa vemo, kako gre to – kamor gre Bik, naj gre še štrik, potem pa še na štrik privezan Osel. Bik je hodil levo in desno in Osel mu je pridno sledil, le na vsake toliko ga je malo pocuknil za sabo, da njegov ponos le ni preveč trpel. Kobilica je Volku rekla, naj se je drži in naj samo vljudno pozdravi, da se ne zapleteta v pogovor, neprijeten kot tisti s Kozo in Prašičem. Tako sta prijatelja hodila lepo vštric po potki in pozdravila Osla, ki se je z Bikom umaknil na rob poti. Osel se je očitno učil manir tam kot Koza, saj ni niti odzdravil, je pa zato zarigal Kobilici, če bi tudi Bika tako lepo vzgojila, kot je Volka. Kobilica je v šali odgovorila, da bi, če bi bila za to dobro poplačana. Osel je bil spričo tega odgovora navdušen in jo je takoj povprašal, kako bi se lahko zmenila. Kobilica je za trenutek postala in pogledala Bika, ki se ji je kar malo zasmilil, da ima za edino družbo Osla. Potem je le odgovorila, da se je zgolj šalila, Osel pa je začel drezati vanjo s ponudbo in jo prepričevati, da bi jo le sprejela. Takrat Kobilica ni več zdržala in je Oslu rekla: ''Veš, lahko mi daš Bika in se potrudim in ga vzgojim tako kot Volka, pa mu to nič ne bo pomagalo, ker ga bo potem spet vodil osel.'' Osel je, malce neprepričano, smeje zarigal in potapkal Bika po glavi, ta pa je vedno bolj žalostno in hrepeneče zrl proti Volku in Kobilici. Kobilica je vedela, da se bo najbolje posloviti, zato ju je pozdravila, pomignila Volku in odpravila sta se naprej.

Doma sta ugotovila, da sta oba umazana od Prašiča, Kobilico pa je prst na roki vedno bolj bolel. Volk jo je sočutno polizal po otekli roki, potem pa jima je Kobilica pripravila zajtrk in sta se malo podkrepčala po sprehodu. Dobra volja se je že vrnila, a vseeno si nista mogla kaj, da se ne bi spomnila tudi na brezobzirnost in slabe manire nekaterih. Pa kaj se hoče, tak je pač svet in Kobilica in Volk upata, da bo minilo še kar nekaj časa pred naslednjim srečanjem, upanje, da bi Koza ne bila koza in Osel ne osel, pa sta že zdavnaj pokopala.

Kot dobro veste, imata vsaka basen svoj nauk. In kaj je nauk pričujoče basni? Kaj pa vem. Mogoče to, da je srečanje z umazanim Prašičem ali prenapihnjenim Bikom neprijetno le, če ju vodita neodgovorna Koza in kronan Osel.

The end

Žiga, žaga, poje žaga...

2007-11-29T14:09:00.000-08:00

Morda pa bi bilo bolje današnje deljenje misli nasloviti Wax on, wax off, zadnjič sem se namreč počutila že kot pravi Karate Kid, ko sem pleskala dile za ograjo. Ograjo nove hiške boljše polovice, da ne bo bolšja polovica imela preveč težav s sosedovim bolhačem. Sambo si je nov teren že ogledal in ga odobril in seveda tudi budno spremljal moja pleskarska dela ter tudi postavljanje ograje. In pravi, da je kar zadovoljen. Je pa kar naporno opremljat in prenavljat nov brlog, samo zbiranje ploščic za kopalnico je zahtevalo skoraj dvomestno število ur iskanja, stopnice za podstrešje pa sva lovila po celi Ljubljani en teden - najprej so bile najcenejše v prvi trgovini, pa malo dražje v drugi, pa skoraj še enkrat dražje v tretji, potem so se pa čudežno podražile v prvi in so druge postale najcenejše, pa... Kakorkoli, Štengenski sporazum je sklenjen in Stairway to (fitness) heaven je izbran, fitnes oprema bo pa še malo počakala. Saj ni, da nam telovadbe kaj manjka, dokler postavljamo ograje, podiramo zidove itd, za mojo linijo pa tako ali tako 24/7 skrbi moja črna nevroza. Mi o volku, volk v hosto - v torek sva po dveh tednih pavze spet šla jahat, jaz imam fusklmiber še danes, črnuh pa se je po dveh urah komaj dobro ogrel. Skušam si dopovedat, da ko bom jaz stara toliko kot on, bom tudi tako fit. Potem pa svizec...

Današnji prispevek je sicer bolj človeški kot pasji, pa nič zato (sicer pa smo ljudje dostikrat bolj pasji kot katerikoli pes). Pri nas se imamo te dni prav fajn vsi, tačloveški, tapasji, tatičji in takunčji, taribji pa so kot ponavadi brez komentarja, ampak verjamem, da je tudi njim lepo.

Bodite lepo tudi vi - za moje dobro vzdušje že nekaj dni skrbijo tudi Queen, ki se vedno priležejo, te dni sem pa sploh nostalgično naravnana do njih in predvsem do Freddieja. Freddie, kar nekaj let te že ni, a mnogi te še radi poslušamo :).

On the road again, just can't wait to get on the road again...

2007-11-22T07:16:00.000-08:00

Nekaj let nazaj je bilo svetovno prvenstvo belgijskih ovčarjev v De Haanu v Belgiji in prijateljica, tudi belgijski fanatik, mi je en teden pred prvenstvom rekla – Kaj pa če bi šli? In smo šli! Ona, njen pes, moja mama in jaz. Imeli smo se super in Belgija nas je navdušila kot država lepe pokrajine, čudovitih hišk in prijaznih ljudi. Od takrat sem čakala na priložnost, da bi se lahko vrnila tja, tokrat s Sambotom. No, lani sem po svetovni razstavi od nekaj ljudi slišala, kako čudovita razstava je vsako leto v Kortrijku, ena najpomembnejših v Evropi, in ko sem letos začetek leta videla prijavnico in ugotovila, da imajo belgijski ovčarji še specialko, sem končno našla svoj izgovor. Padla je odločitev, da gremo v Belgijo.

PRVI DAN – BEELAAA, SNEŽINKA, KI PAADAAA…

Na pot smo se moja najljubša fanta (en bolj, drugi manj kosmat) in jaz podali v četrtek okrog 8ih zjutraj. Vozil je Gregor, jaz pa sem lahko občudovala čedalje bolj belo pokrajino, ko smo prišli v Avstrijo.

Kmalu sem lahko občudovala prve snežinke letos, saj je začelo prav romantično, na drobno snežiti. V roku nekaj kilometrov je vsa romantika izginila, postalo je prav zoprno, saj se je sneg že prijemal ceste, prometa pa je bilo ravno toliko, da smo non stop imeli umazano sprednjo šipo, kar je v avtu s pokvarjeno šprico za vodo prav zabavno…

Na srečo smo brez večjih pretresov prišli do Münchna, kjer pa je promet postal nemogoč, saj je bila ura ravno pravšnja za predčasni odhod iz službe, poleg tega pa so razmere še vedno bile polsnežene. Tako sva raje zavila na regionalno cesto pri Freisigu in naredila pavzo za pretegnit noge in kosilo. Po pavzi sem šoferski položaj zavzela jaz in nas z nemalo mukami (promet je bil do ponovnega prihoda na avtocesto nemogoč, vremenske razmere pa so bile še 3x slabše kot prej) pripeljala do Koblenza, kjer smo prespali v Etap hotelu. Naredili smo cca 930km, tako da smo se veselili naslednjega dne, ko nas je čakalo 'samo' kakih 400km vožnje, od tega večina po Belgiji.

Sprehod ob jezeru v Nemčiji malo pred mejo z Belgijo

DRUGI DAN – HOME SWEET HOME

Drugi dan smo si privoščili malo daljše spanje, saj nas je čakalo dosti manj kilometrov in boljše cestne razmere. Počasi smo se odpravili do nemško-belgijske meje in že na prvi črpalki na belgijski strani videli očitno razliko – namesto raznih bratvurstov, knokvurstov in podobnih klobasarij je bila črpalka založena z vaflji. Mač betr  . Z velikim nasmehom smo nadaljevali pot proti Bruslju, malo pred njim zavili na jug in po krajšem iskanju končno le našli Groenendael. A tu se je pojavila težava. Z Urošem, Živo in Klarkom (pasjimi prijatelji, s katerimi smo lani skupaj migrirali na Poljsko, tokrat pa so oni krenili na pot že teden pred nami, saj so šli še na razstavo v Stuttgart) smo bili zmenjeni pri tabli Groenendael, table pa nismo nikakor uspeli najti. Našli smo grad, ki ga žal ravno prenavljajo, tako da je ves v železnih ogrodjih, table pa nikjer. Po pomoč sem se obrnila na prijaznega strička v koči ob gradu, medtem pa so nas že našli drugi slovenski popotniki. Odpeljali smo se malo naprej do velikega parkirišča ob jezercu, čemur je sledilo obvezno slikanje pri tabli Groenendael (oz. –Groenendaal, če smo natančni).

Po malici sva se z Živo odpravili na sprehod s psoma po prelepem jesenskem gozdu in moram priznati, da je to definitivno eden lepših krajev, kjer sem kdaj bila – okrog zelena dolina z majhnimi grički in posejana s tipičnimi starimi belgijskimi hiškami, okrog gradu pa star gozd z ogromnimi drevesi, jezercem in rečico. Ne vem, če je tako bilo tudi 200 let nazaj, ko je pasma nastala, vsekakor pa je zdaj tam čudovito.

Po počitku v gozdovih Groenendaela smo se odpravili do Wevelgema, mesteca kakih 15km od Kortrijka, kjer je bila organizirana razstava. B&B, ki sem ga rezervirala, vodi prijazen gospod Gino, pri katerem smo bili nastanjeni dva dni. Tam smo se znašli pred eno težavo, namreč naša soba je bila v tretjem nadstropju hiše, do nje so vodili trije nizi stopnic, od tega prve ozke brez zadnje 'stene', da se je videlo skozi, zadnje pa ozke in izredno strme. Sambo pa, kot sem že pisala, štengofobičen do kraja. Po dveh minutah sem ga celo uspela prepričati, da se je začel vzepnjati po prvih stopnicah, potem pa si je premislil in ko se je obračal, mu je zdrsnilo in mu je noga šla v luknjo med dvema stopnicama, tako da je tam napol obvisel. Precej neobetaven začetek, bi rekla. No, potem sva ga nekako uspela rešit iz tega položaja in ga je Gregor uspel nest v sobo, naslednji dan pa je kljub začetni paniki Sambo le uspel prit gor po vseh stopnicah in celo dol po srednjih, najbolj normalnih. Drugič bom očitno morala preverit, da je soba v pritličju, drugače se bomo še vsi polomili zaradi njegovih paničnih izpadov… Kakorkoli, srečno smo prispeli na naš vmesni cilj in zvečer smo vsi popadali v postelje in nabirali moči za naslednji dan.

TRETJI DAN – PITI ALI NE PITI, TO JE ZDAJ VPRAŠANJE

Sobota mi žal ni bila usojena. Začelo se je zjutraj, ko sva se s Sambotom zaradi časovne stiske odpravila na le kratek sprehodek, kjer mu je uspelo le dosti pomarkirati in nič več. Skupaj smo prišli do razstavišča, potem pa sta fanta šla iskat servis za popravit luč na avtu in naju z Živo pustila sami s psoma. Že na poti do hale sva se vedno pogosteje spogledovali, saj je bila pot do tja tako dobro označena, da bi človek lahko kar zaprl oči in samo sledil vonju po tem, kar so psi z nekulturnimi vodniki pustili za sabo… Po dolgem čakanju sva se le nekako prebili v prvo halo in najprej poiskali prostor, kjer naj bi se odvijala naša specialka. Živa se je s psoma utaborila, jaz pa sem šla k mizi s prijavami – kjer smo ugotovili, da moje prijave ali niso dobili ali pa je niso sprejeli, pa me niso obvestili. Na srečo so bili tako prijazni, da so me vpisali na licu mesta in me dodali na seznam, tako da je bil po nekaj zelo napetih minutah Sambo uspešno prijavljen med prvake – pravzaprav med prvaka, saj je bil poleg njega tam samo še znani nizozemski samec. Kljub rahlemu obžalovanju, da je tako malo konkurence (vseh groenov je bilo 17, toliko kot na evropski razstavi v Zagrebu, kar je za tiste razmere veliko, na specialki v Belgiji bi pa človek načeloma pričakoval malce večjo udeležbo), sem bila vesela, da smo rešili stvar s prijavo, ker pa je bilo psov malo, se mi je zdaj mudilo prirpaviti sebe in Sambota za razstavo (beri – iti na wc, napojiti sebe in psa ter peljati Sambota lulat). Torej sem Živo pustila v štabu, sama pa sem oddivjala do wc-ja, od koder me je kriče napodila punca 30ih let, ker s seboj nisem imela 40 centov. Skušala sem ji dopovedati, da se mi mudi in da bom kasneje prinesla, pa se Cerber babji ni pustil. Torej sem šla nazaj, delila gnev z Živo in hotela vsaj psa peljat lulat. Tudi to ni šlo nič bolje – ven naju niso spustili, usmerili so naju na 'pasji wc', kar je v praksi pomenilo: pojdi ven na zagrajen 10x10 kos parkirišča, kjer sta za boljše vzdušje parkirana dva tovornjaka, in skušaj prepričati psa, da opravi svoje potrebe na asfaltu, ki je imel le toliko čiste površine, da si se lahko sprehodil do ograje in nazaj. Ne vem, komu se je tam bolj gnusilo, nama ali psoma, vsekakor pa nihče ni ničesar tam opravil. Torej sva oba s Sambotom čakala na boljše čase (ki so prišli šele pozno zvečer…).

No, kmalu sta se nam pridružila še fanta in po nekaj urah smo le dočakali najin čas. Lahko si predstavljate, da nobeden od naju ni bil posebno židane volje (zaradi suhega zraka v hali sem vseeno dosti pila, Sambo pa tudi, in Smolar je že vedel, kaj je napisal…), poleg tega pa sva že pri prvem krogu ugotovila, da so tla zelo zelo drseča (tepih je bil le po sredini ringa, kar ti pri teku v krogu nič ne pomaga), tako da se Sambo, iskreno povedano, ni najlepše predstavil. Bila sva druga, pa me to ni nič kaj posebej prizadelo. Organizacija specialke je bila zelo dobra, osebje prijazno in strokovno, velik minus pa si zaslužijo organizatorji splošne razstave (higiena je bila dobesedno na psu, tla v tisti hali izredno drseča, tepih pa nefunkcionalen). Vseeno je bilo lepo sodelovati na specialki ter spoznati nekaj novih ljudi in poklepetati s starimi znanci, pa še lep pokalček sva dobila. Po tem, ko sva midva opravila, smo šli navijat še za Uroša in Klarka, nato pa smo si končno privoščili malo 'windowshoppinga' po razstavi. Na najin pokalček z razstave smo morali čakati do poznega večera, tako da smo se še precej načakali, okrog 8ih pa smo končno le šli domov, psoma privoščili oddih, mi pa smo šli na večerjo. Ki smo jo čakali 2 uri. Kot rečeno, sobota mi ni bila naklonjena, po 12ih urah čakanja na wc sem nato še 2 uri čakala na prvi grižljaj hrane. Na srečo smo bili v dobri družbi, tako da kljub vsemu smeha in dobre volje ni manjkalo in malo po polnoči se je naporen dan le končal.

ČETRTI DAN – DOBER VEČER, MI SMO TU

Ta dan sem začela s sprehodom na bližnjem travniku, ki sta ga prejšnji dan odkrila Uroš in Klark. Psa sta se naletala, midva pa sva se nadihala svežega zraka in se kljub nizkim temperaturam ogrela med marširanjem po travniku in občudovanju lepe okolice (in ogromnih belgijskih ovc, ki so nas srepo gledale, prisežem, da imajo glavo kot medved). Po zajtrku se je drugi del slovenske ekipe odpravil proti domu, Gregor, Sambo in jaz pa smo se še enkrat odpravili na razstavišče. Ker smo vedeli, da je pred nami 40 psov, smo se odločili priti na razstavo šele okrog 11ih, kar je bila zelo modra odločitev, saj za razliko od prejšnjega dne ni bilo popolnoma nič gneče, tako da smo se lahko veliko hitreje in manj stresno prebili do našega ringa ter se parkirali za vogalom, ob italijansko-nizozemskem štabu agilitaške kolegice Sandre in njenih prijateljic. Tokrat je sodil Francoz in po ogledu dveh razredov tervuerenov sem se veselila precej hitrejšega sojenja in hitrejšega konca. Ta dan se je Sambo prvič razstavljal v razredu veteranov, zato je bila že tako minimalna trema še manjša. Medtem ko je Sambo počival v boksu, sva midva šla pofirbcat med ostale zanimive pasme, potem pa sva Sambota peljala v prazen ring v bližini, da smo se malo poigrali. Končno se je približeval čas najinega nastopa in čakala sva v bližini ringa, saj sem videla, da vodja kroga ni ravno najbolj izkušena in iznajdljiva. Kmalu sva prišla na vrsto, sodnik je počohal Sambota, si ga ogledal, nato pa naju je poslal tečt nekaj krogov. Ta dan sva za razliko od prejšnjega oba s Sambotom bila neprimerno boljše volje in Sambo je bil spet dobri stari Sambo, s stalnim nasmehom na obrazu in tempom mladeniča. Sodnik je bil navdušen in nama je z veseljem dal oceno odlično in mi razložil opisno oceno (za razliko od Slovenije tam nimajo opisov na ocenjevalnih listih, ampak samo ocene, tako da ti sodnik opis pove); med drugim je povedal, da je v odlični kondiciji, ima zelo prijeten, pravilen izraz ter odličen značaj. Vodja kroga mi je prinesla papirje in mi naročila, naj pridem spet za izbiranje prvaka pasme, torej BOB. Torej sem čakala tam v bližini in ko sem videla, da se ocenjuje zadnji razred samic, sem se postavila ob vhod ringa in čakala, da bova ponovno na vrsti. Med čakanjem sem se še zapletla v pogovor z gledalci, ki so sedeli ob robu ringa in občudovali Sambota, ki se ni pustil prositi, ampak je prišel kar sam na porcijo čohljanja. Ko sem videla, da samice odhajajo iz ringa sem prišla noter, vprašala vodjo ringa, če sem zdaj na vrsti, pogledala je mene, psa, kataloško številko in rekla, da ja, naj kar stopiva bližje. Za nama sta prišla še dva psa, kar se mi je zdelo malo nenavadno, saj jih je za BOB ponavadi 4 do 6, ampak dobro. Sodnik si nas je ogledal, nas poslal tečt, Sambo je spet tekel kot norec, nakar naju je sodnik razglasil za zmagovalca. Veselje je bilo veliko, nato pa mi vodja kroga začne razlagat nekaj o best puppy-ju, ki mora potem še enkrat priti… Jo vprašam, da kakšen best puppy neki, moj pes je veteran! No, na tem delu posnetka se dobro sliši, kako se gledalci, s katerimi sem prej klepetala, začnejo krohotati, po začetnem začudenju sva jim sledila tudi midva z Gregorjem. Mislim, da pri vseh kiksih, ki sem jih kdaj doživela na razstavah, še nisem videla, da bi pes iz razreda veteranov dobil naslov najlepšega mladiča. No, Sambotu je uspelo . Kakorkoli, po dolgem smehu in čakanju v samem ringu ob najinih nasmejanih navijačih se je končno le začel izbor za prvaka pasme. Sambo je ponovno odlično tekel in lepo stal, naslov prvaka pasme pa je dobila (lepa) psica.

Tako se je naše ocenjevanje končalo in čas je bil za ponovno firbcanje po štantih in gledanju drugih psov, poleg tega pa sem spoznala belgijskega vzreditelja delovnih groenendaelov in z njim na kratko govorila o belgijcih in delu z njimi. Pozno popoldne naju je čakal še BIS, ki pravzaprav ni bil tako daleč, saj je naše ocenjevanje zaradi pavze za kosilo vseeno trajalo do srede popoldneva. Tokrat je Sambo res prišel do tako želene akcije, saj sem ga iz boksa vzela kakih 5 min, preden so bili na vrsti veterani, in se z njim malo igrala v praznih ringih na robu BIS dvorane. Potem sva se počasi odpravila proti vhodu v BIS ring, kjer sem videla, da nekam čudno voha zid. Takoj mi je postalo jasno, da ga tišči lulat. Revež se mi je smilil, saj že drugi dan ni lulal več kot 8 ur, vseeno pa mi vest ni dala, da bi mu rekla, naj se polula na zid. Po nekaj sekundah kolebanja sem se odločila, da ga peljem ven lulat, saj ob tej uri na vratih najbrž ne bo več 'prijaznih' stražarjev. Torej sva šla. Po stopnicah in čez dve hali, da sva prišla do prvega možnega izhoda, kjer je Sambo takoj izkoristil priložnost in zalil ograjo. Ko je opravil, sva se obrnila na petah in spet šprintala čez dve dvorani in po stopnicah, kjer sva ravno dobro ujela naš vhod v ring, kjer sva lepo tekla in se lepo predstavila, a kaj več kot počoh sodnice po Sambotovi glavi nisva dosegla. Pa nič zato. Zaključila sva razstavni vikend z veliko teka, kar je vsaj Sambotu popolnoma ustrezalo. Ampak zdaj smo imeli vsi dovolj in smo bili veseli, da se je končalo, in da nas zdaj čaka še zadnji del potovanja. Spakirali smo se v avto in se odpeljali do mesteca Middelkerke blizu obale, kjer smo po kratkem pregovarjanju z GPS gospo končno našli pravi naslov. Z Gregorjem sva izstopila iz avta in pozvonila na vrata, ki jih je odprl starejši gospod in se začudeno zazrl v naju.

- Želita?
- Dober večer, jaz sem Urša iz Slovenije, sem vam pisala pred nekaj dnevi glede sobe pri vas.
- Sobe…? Aja, zdaj se spomnim, a vaju nisem pričakoval, ker sem vam pisal dva dni nazaj, pa niste nič odgovorili.
- Žal nisem mogla, saj smo bili na poti, sem upala, da vseeno ne bo težav.
- Ne, sploh ne! Kar naprej, kar naprej. Pravzaprav še dobro, da sta prišla šele zdaj (bila je nedelja in ura je bila 20.30…), saj smo bili na družinskem praznovanju in sva se z ženo vrnila šele pred pol ure.

V tem pride žena po hodniku, z mokrimi lasmi in oblečena v kopalni plašč. Gospod ji je naznanil, da imata goste, gospa je malo zardela, potem pa sta nama pokazala, kje sta soba in kopalnica, nakar nama je dobrodošlico zaželel še njun izredno dobro razpoloženi kavalirček Tobi. Šla sva po stvari in Sambota, spila en sok z zakoncema in šla na kratek sprehod, potem pa pod tuš in zasluženo spat. Ne vem, ali je bila postelja tako fenomenalna ali pa sem bila samo tako zbita, ampak to je bil eden mojih najboljših spancev v življenju. Zjutraj sem vstala in peljala Sambota ven, potem pa sva z Gregorjem bila deležna odličnega zajtrka, s katerega se nama ni prav nič mudilo spet na pot. Končno sva le zbrala moči in spakirala, par minut pred najinim odhodom pa je na vrata potrkal gospod in rekel, da mora žal ven, pa da naj kjuč od hiše pustiva kar na mizi in da nam želi srečno pot. Skratka, to je bila ena najbolj nenavadnih nočitev, od začetnega 'ding dong, dober večer, mi smo tu – super, kdo pa ste vi', preko prijaznega psička in odličnega spanja do mega zajtrka in gospodove flegmatičnosti glede tujcev v njegovi hiši. Ampak bilo je odlično in upam, da se nama uspe ob naslednjem belgijskem potovanju ponovno ustaviti pri njih za noč ali dve .

Sambo pred našim B&B v Middelkerkeju.

PETI DAN – OBALA

Kot rečeno se je dan začel s sprehodom po priobalnem podeželju in odličnim zajtrkom. Nato sva se iz Middelkerkeja odpeljala skozi Oostende v De Haan, kjer smo šli na sprehod po obali. Za razliko od Groenendaala, kjer je bilo v jesenskem gozdu sončno in precej toplo, je tu bilo več ali manj oblačno in vetrovno na pusti obali – a kljub temu sta oba sprehoda bila čudovita in mi bosta ostala v najlepšem spominu. Sambo je tekel kot zmešan, naredili smo cel kup slik ter tudi nekaj posnetkov (kjer se vidi, kako Sambo skoči na šal, ki mi je bingljal okoli vratu, in me skoraj zadavi…) in res zelo zelo uživali. Potem smo šli do avta, Sambo je šel v boks, midva pa še na en kratek krogec po zapuščenem centru in v pekarno po vaflje in pralineje. Poslovili smo se od obale in se odpeljali naprej ob obali do avtoceste, ki nas je peljala na Nizozemsko malo naprej od Rotterdama, v Zoetermeer, kjer smo šli na kratek obisk k Oliverju, Gregorjevemu prijatelju. Po večerji smo se odpravili spet na jug, v Aachen, ki je skoraj na meji med Belgijo, Nizozemsko in Nemčijo, kjer smo prespali v Etap hotelu, še zadnjo noč na poti.

Mraz na obali.

Meni zelo všečna železniška postaja v De Haanu.

Floating on air...

ŠESTI DAN – SPET DOMA

Prišel je zadnji dan naše poti. Čakalo nas je malo več kot 1000km iz Aachna nazaj v Ljubljano. Pot je bila sicer naporna zaradi dolžine, sicer pa so bili vremenski in cestni pogoji dosti boljši kot na poti gor, tako da je bilo potovanje vseeno lažje. Kar smo na poti v Belgijo časovno pridobili zaradi slabega vremena, smo na poti domov nadoknadili zaradi del na cesti, vseeno pa smo v Ljubljano prispeli veseli in utrujeni okrog 22ih. Za nami je super roadtrip, jaz pa že iščem izgovore za naslednjega… ;)

Odštevanje

2007-11-12T14:31:00.000-08:00

Ja, res je, pridno odštevam dneve do velikega roadtripa in trenutno se je ustavilo pri številki 3...

Medtem pa uživamo v lepi jeseni. V soboto sem svoje agilitaše peljala na končni izlet v živalski vrt, kjer je Sambo bil popolnoma očaran nad tjulnjem (hotel ga je pasti, tako kot pase ribe v našem ribniku na vrtu). Ko je ugotovil, da to ni mogoče, se je začel tresti po celem telesu, potem pa se je začel dreti kot se zna samo Sambo. Kmalu sta Sambo in tjulenj razvila zanimiv pogovor (na veliko navdušenje mojih agilitašev in ostalih obiskovalcev) in jodlala en na drugega. Kaj hočemo, tako je belgijsko življenje...

Potepanja

2007-11-06T09:00:00.000-08:00

Lep jesenski dan smo izkoristili za potep po Kureščku, kjer smo odkrili, da poleg vetrocvetk in žužkocvetk obstajajo še pasjecvetke...

(da ne bo kdo dobil napačnega vtisa, lepljivi ježki so sami dol popadali do konca sprehoda, bohpožegnaj Sambotovo dlako)

... potem pa smo se še malo posončili na travniku...

In kako je videti belgijec po skoraj dveh urah sprehoda, lovljenju palice ter 5min šprintanja z mano po travniku? Pa niti ne tako fuč, no...

http://www.youtube.com/watch?v=2aNKuH_hSJU

2007-10-28T08:19:00.000-07:00

Včeraj sva se s Sambotom udeležila še zadnje tekme v sezoni. Pravzaprav se je sezona podaljšala za eno tekmo, saj so se odgovorni odločili organizirati dobrodelno tekmo za KD Železniki, ki jim je neurje odneslo pol poligona in jim uničilo ovire. Vzdušje je bilo krasno, za tehnično ekipo se nas je javilo kar nekaj prostovoljcev, pa še vreme se nas je usmililo, saj je kljub močnemu deževanju prejšnje dni bilo suho vreme in še celo nekaj sonca smo imeli.

Sambo je tekel zelo dobro, žal pa je v prvem teku preskočil vstopno cono na mostu. Ostalo je pa naredil odlično in tudi drugi tek je šel brez težav. In sezone je konec... Mi je kar malo hudo pomisliti na to, sicer pa - še vsako leto sva preživela, saj si hitro najdeva kakšno novo zaposlitev. V Grenenlandiji ni nikoli dolgčas!

2007-10-22T03:14:00.000-07:00

Včeraj sva Sambo in jaz šla na najino tretjo Rally Obedience tekmo, tokrat že v kategoriji RO II, saj sva v prvih dveh uspela nabrati pogoje za napredovanje v višjo kategorijo. Kljub arktičnim razmeram smo se imeli lepo, spoznali nekaj novih ljudi in videli nekaj zelo lepih nastopov.

Bila sva 5., s čimer sem zelo zadovoljna, še bolj bi pa bila zadovoljna, če ne bi bila tak butelj in bi uspela pri vaji 'Počasna hoja' dejansko tudi hoditi počasi. Očitno je počasnost subjektivna reč, namreč meni se je zdelo povsem dovolj počasi, Sambo je že skoraj zaspal, sodnikom se pa ni zdelo tako, tako da nisva dobila nič točk pri tej vaji (in tako bila ob stopničke, plosk plosk). S tekmo sem vseeno zelo zadovoljna, saj je Sambo imel zelo lepo pozornost in je delal res zelo lepo. Komaj čakam naslednjo sezono in tekme :) (mogoče se do takrat celo naučim hoditi počasi...).

http://www.youtube.com/watch?v=a98eoXaBOWk

2007-10-15T04:29:00.001-07:00

Črna Smrt se mi je pridružila :). In kaj je lepšega kot jesenski sprehod po gozdu v dobri družbi.

Spet v sedlu

2007-10-09T10:08:00.000-07:00

Tema tega tedna je očitno Spet v sedlu. Po včerajšnji Sambotovi agi inavguraciji po nekajtedenski pavzi sem danes po doooolgeeeem času (od januarja) bila na konju. Kobili, če smo natančni. Kolegica ima kobilo, ki jo redkokdaj jahajo, pa sem si rekla, zakaj ne bi izkoristila priložnost in naredila dobro obema - kobili se bo končno nekaj dogajalo, jaz bom pa jahala zastonj. In sem. Skoraj dve uri. Takega velikanskega nasmeha kot zdajle verjetno že nekaj časa nisem imela. Sicer se bojim, da bo jutri velikanski nasmeh zamenjala velikanska grimasa zaradi mišic, ki že več kot pol leta niso nič delale, ampak... Se je splačalo :). Upam, da se mi naslednjič pridruži tudi Črna Smrt.

2007-10-08T11:23:00.000-07:00

Danes je Sambo prvič po treh tednih končno spet delal agi. Vmes je bil na bolniški, prejšnji teden pa sem na obeh treningih naredila samo par tunelov in mostov, brez ovinkov, samo toliko, da je nekaj delal, ne da bi ga preveč obremenila, pa da se ni počutil preveč zapostavljenega. No, da se razumemo, ni mu bilo ravno strašno hudo, saj so ga vsi tečajniku čohali, božali, gnetli, on pa jim je namenjal zobade, kakršne zmore le on :). Malo je klepetal s sošolkami in sošolcem, poleg tega pa ga je neumorno osvajala blond gnusoba Shenzi, ki se je gonila. Hudo gonila. Pa naj mi še kdo začne tupit o nemogočih osvajalskih samcih, s katerimi se ne da nič počet in so z njimi same tegobe. Mala mu je mahala, mežikala, cvilila, ga objemala in skakala po njem, manjkalo je samo, da se mu z repom na stran v rikverc parkira na glavo (kar bi verjetno naredila, če bi ji vodnica pustila, Sambotu so namreč to naredile že tri psice). Ne bi se moglo ravno reči, da je takoj šel v akcijo in na poskok. Je pač Good old fashioned lover boy.

No, danes je Shenzi skušala iztisniti še zadnje atome gonitve in napela vse moči, da bi ji še pred koncem uspelo osvojiti niger šarmerja. Pa se spet ni uspel kaj dosti motiti; ko je pa videl, da bo danes celo delal, je pa tako ali tako videl samo še ovire. Več sreče prihodnjič, Shenzi.

Fear of the dark (dogs)

2007-09-30T04:08:00.000-07:00

Ena bolj nenavadnih stvari, s katero se srečujem v pasjem svetu, se mi zdi iskanje izgovorov in iskanje krivde na psu. Danes na jutranjem sprehodu sem ponovno naletela na tak primer, ko sva se s pasjo prijateljico po skupnem sprehodu še nekaj minut pogovarjali, preden se posloviva. Po potki sta prišli dve ženski s spuščenim majhnim mešancem, spuščena sta bila tudi najina dva. Sambo je sedel ob meni, že skrajno zdolgočasen zaradi stanja pri miru, in je hotel it povohat kužka, ko ga je zagledal. Pa sem videla izraz obeh žensk in sem mu rekla, naj ostane v Sedi položaju in ga tudi prijela. Nakar ženski začneta divje klicat svojega psa, ki se mirno odpravi proti nam, ne da bi jima namenil niti kanec pozornosti, zato sem pač spustila Sambota, ker zaradi slabih izkušenj nočem, da se s katerimkoli psom spoznava brez dovolj velikega manevrskega prostora (beri: n-krat je že bil napaden od malih in velikih zoprnel, ki so vanj skočile, ko je bil pripet ali tesno ob meni, da se niti nima kam umaknit). Psa sta se mirno povohala, Sambo je celo negotovo mahal z repom, mali pa je bil (presenetljivo!) skuliran, povsem sproščen in ni kazal nobenih znakov nelagodja, agresije ali strahu. Pa priteče ena od žensk k psoma (super), zraven pa kliče svojega Gizmota in govori, da tega ne sme počet, da mora stran, da se izredno boji temnih oz. črnih psov, ker ga je enkrat en tak napadel. Pri tem se skloni čez Sambota (čudovito, kaj lepšega počet tujemu psu kot se mu prepogibat čez hrbet) in seže proti Gizmotu, ki pa se je želel še malo vohati in se ji je odmaknil. Zato sem ženski rekla 'Gospa, pa saj ni nič narobe. (Ne, veste, moj se strašno boji.) Nič se ne boji, saj je čisto vesel in ravnodušen.' V tem priteče še druga ženska, spet da roke med oba psa in prime ubogega Gizmota za oprsnico in ga dvigne v naročje (brilijantno). Malček se mi je dejansko zasmilil, saj je eden redkih malih psov, ki se je obnašal več kot zgledno, brez vsake panike, agresije in ihtavosti, pa sta mu tisti ženski prekinili stik z dvema normalnima psoma (torej nekaj, kar najbolj potrebuje, če se res boji večjih temnih psov, čeprav glede na reakcijo ne bi rekla...). Upam lahko samo, da a) mu ne bosta RES privzgojili strahu do večjih psov, da bo postal še eden od neskončnih majhnih bevskajočih zaganjajočih se cuckov in b) da ne bo ena ali druga ostala brez pol face, če se bosta še naprej tako sklanjali nad tujimi psi, ki nimajo Sambotove socializacije in karakterja in vtikali roke med dva psa, ki se spoznavata. Eh ja, me prav zanima, kdo od njih treh se tako boji velikih temnih psov...

Just another manic Monday

2007-09-24T14:22:00.000-07:00

Danes je Sambo končno dočakal agi trening. Spet je namreč začel šepat in je bil zato prejšnji teden na prisilnem počitku – imel je samo sprehode in klikanje, a nič pretirane akcije, nič treninga, nič igranja s svojim trobarvnim prijateljem… Pa tako je naneslo, da sem imela ravno prejšnji teden precej dela in je dva dni zaporedoma imel le en sprehod namesto dva. Tolažila sem se, da mora tako ali tako počivati in da je to za njegovo dobro. No, po teh dveh dneh sem opazila, da nevroza kljub mojemu trudu (klikanje in triki za možgane) strmo narašča, saj je ob najmanjšem znaku, da grem ven, začel tulit, vreščat, cvilit, skratka kazal je vse znake povprečnega neuravnovešenega belgijca. Tako je nekajkrat tudi preletel tisti 5 stopnic, ki ločijo teraso od vrta, ko me je skozi okno videl, da odhajam iz dnevne sobe, verjetno v upanju, da se odpravljam kam ven in on z mano. Ne vem, ali je to razlog, da se je kljub siceršnjemu mirovanju šepanje nadaljevalo. Kakorkoli, danes sem se odločila, da gre vseeno z mano na trening, saj se je prejšnji teden obakrat skoraj vrgel pod avto, ko je ugotovil, da grem na vadbišče brez njega. Sem prišla tja malo prej, pa sva sama malo delala rally obedience, potem pa je šel na privez, kakšno rekel s sošolkami, ki so že prišle, pa vmes nekajkrat naredil most in tunel, torej najmanj obremenjujoči oviri. Delal je torej seveda manj kot sicer, a vseeno, mislim, da je bolje to kot nič. Je bil pa dobra stara Smrt iz začetnih agi časov… Steklen pogled, vrteče oči, pena na gobcu… Čista romantika ;-).

No ja, držimo pesti, da se taca poštima in da bo niger lahko kmalu ponovno letel po ovirah brez omejitev.

Sporočila

2007-09-10T06:50:00.000-07:00

Par dni nazaj se mi je na večernem pasjem sprehodu najprej pridružila moja mama, sredi sprehoda pa so za nami pridivjale še soseda z obema hčerkama, Tino (7) in Tejo (5). Tamali sta na vsak način hoteli Sambota pripravit do tega, da bi tekel z njima, kar je iz čiste dobrote vsake toliko naredil, sicer pa se ni pustil preveč motit in je veselo hodil po svojih opravkih, vohal, markiral in se po pasje zabaval. Nakar Tina, v frustraciji, ker Sambo ni kazal več posebnega navdušenja nad tem, da bi tekal za njima, vpraša, zakaj Sambo toliko voha po tleh in potem še lula. Pa ji povem, da zato, ker ko se kak kuža polula, pri tem za sabo pusti sporočilo, ki ga potem ostali kužki preberejo in tako izvejo različne stvari, kot da bi gledali televizijo ali brali časopis. In je bil par minut mir. Potem pa spet.

T: Urškaaaa…

U: Ja?

T: A pa ima čisto vsako lulanje sporočilo?

U: Vsako, ja.

T: … (razmišlja)

Kaj pa piše v takem sporočilu?

U: Glej, zdajle se je Sambo polulal in njegovo sporočilo se glasi: Jaz sem Sambo, krasen 8-letni fant, danes sem že drugič na sprehodu, sem vesel in zdrav kuža in živim tu blizu.

T: Aha…

In gremo dalje. Tina je bila nenavadno tiho, očitno je premlevala to o sporočilih v pasjem lulanju, medtem pa smo prišli že čisto blizu doma, saj smo bili na zadnjih metrih travnika pred prečkanjem ceste in vstopom v naselje. Nakar Tina svoji mami zatuli, da jo strašno tišči lulat in da ne, nikakor ne more potrpeti do doma. Začnemo jo prepričevat, da se lahko polula kar tam na travniku, saj je že skoraj tema in je nihče ne bo videl. In res, Tina gre malo vstran in opravi svoje ter potem priteče za nami. Par metrov je bilo mir, potem pa…

T: Urškaaaaa…

U: Ja?

T: A je v mojem lulanju tudi kakšno sporočilo?

U: Ja, seveda, vsaj za pse.

T: Kaj pa piše?

Po sekundi tuhtanja, kaj naj ji odgovorim, se vmeša do zdaj nevpletena Teja in izjavi: 'Da nisi mogla zdržat do doma.'

NLP (Nenadzorovani Leteči Predmet)

2007-09-04T06:42:00.000-07:00

Ta vikend je bil spet čisto pasji. V soboto je bila prva jesenska agi tekma (ki je bila ponovno bolj zabavna kot uspešna, žal), v nedeljo pa sva se s Črno Smrtjo udeležila frizbi seminarja, ki ga je priredila agi kolegica. Seminar se je začel s konkretnim ogrevanjem – najprej smo dobrih 5 min tekali po vadbišču, čemur so sledile raztezne in ogrevalne vaje. Jean nam je najprej pokazala serijo prijemov in nekaj metov, ki smo jih potem šli trenirat po parih. Nato smo vzeli naslednji sklop metov, ponovno vadili in tako še dvakrat. Moram reči, da je bilo zelo zanimivo, naučili smo se veliko novih stvari, bo pa definitivno potrebno še dosti vaditi, saj so nekateri meti delovali bolj kot poskus dekapitacije bližnje in daljnje okolice. Kakorkoli, imeli smo se imenitno, naučili smo se mnogo uporabnih stvari, Sambo pa je tudi užival v skupni vadbi. Upam, da se nas Jean še kdaj usmili…

Volneno maščevanje

2007-08-25T05:49:00.000-07:00

Kot sem že napisala, je Sambo praznoval svoj rojstni dan na morju, saj smo se letos ponovno odpravili na Cres. Uživali smo v kampu, kjer smo ponovno bili veleposestniki, ter v sprehodih ob morju in ropanju fig na poldivjih potkah. Seveda nismo bili prikrajšani niti za otoško znamenitost – ovčke. Za razliko od lanskih dveh ali treh bolj bežnih izkušenj smo letos ovce srečevali praktično vsak dan, kdaj tudi po večkrat. In tudi letos se Sambo ni izneveril svojim ovčarskim prednikom, saj je pasel z velikim navdušenjem in veliko stila ;). Tako se nama je obema po prvih dneh ego malce okrepil in sva si mirne duše in brez slabe vesti privoščila kako rundo paše ter celo začela iskati ovčke naokrog, da bi se lahko malo pozabavala. In se je zgodilo, da smo bili na eni od mnogih neobljudenih potk, ob kateri so bile dobro znane otoške kamnite ograde. Sambo je hodil malo pred mano in prvi zagledal ovco, ki je stekla iz grmovja. Malo sta se lovila po okoliških grmih, potem pa jo je spravil v kot oz. če smo natančni, med grm in nizko ogrado. Pa sem pomislila, da bi bila to krasna prilika za malo povadit odpoklic v kočljivih situacijah in brez žrtev. Poklicala sem ga prvič in mi je samo namenil 'a ne vidiš, da delam nekaj pomembnega' pogled. No, na drugi, malo resnejši klic se je le odzval, seveda tako, da je do mene prišel ritensko in ni umaknil pogleda s svojega volnenega plena.

Zadovoljna s precej hitrim odzivom sem ga izdatno pohvalila in mu dala priboljšek. Verjetno bi ga katerikoli drug dan v letu z veseljem snedel, ampak novonastalemu ovčarju je bilo pod častjo, da bi sprejel nagrado za opravljanje svetih dolžnosti. Priboljšek je iz vljudnosti vzel ter ga čez natanko eno sekundo pljunil, pri tem pa ves čas budno spremljal ovčko. Še malo sem ga potrepljala, potem pa sem pustila, da je stekel še malo do nje in jo nalajal. In tako še nekajkrat. Vsakič je prišel malo hitreje, saj je očitno pogruntal, da ne bo ostal brez ovčke… A pogleda še vedno ni umaknil niti za trenutek. No ja, tudi to je napredek. In konec koncev tudi edino pravilno in spodobno za pravega ovčarja, kajne? ;)

(ps: Ampak tudi on jo je našel, ki bila mu je kos… Tale se ni dala kar tako in na srečo je tudi Sambo ugotovil, da je mogoče le bolje držat razdaljo… http://www.youtube.com/watch?v=3zOJnoliQ9I )

Pa še nekaj foto utrinkov našega uživanja:

Kaj delajo najlepša ušesa v Evropi na počitnicah? Skrbijo za kožuh, seveda...

Sončni zahod v dvoje

Izlet na Lošinj

Spanje a la Sambo...

Sončni užitki

Moji boljša in bolšja polovica

VSE NAJBOLJŠE

2007-08-20T06:14:00.000-07:00

V četrtek, 16. avgusta je Črna Smrt praznoval svoj 8. rojstni dan. Praznovanje si je popestril z izdatno porcijo tekanja za otoškimi ovčkami, ki jih je vsakodnevno preganjal, ter dobro rundo plavanja v troje. Upam, da bo s svojimi pogruntavščinami še dolgo, dolgo lepšal življenje meni in bližnji okolici in da mu bo zdravje kljub občasnim kaskaderskim (motoričnodebilnim) vložkom še dolgo dobro služilo.

Red je vedno pes pripet?

2007-08-01T14:41:00.000-07:00

Zadnje čase so zelo aktualne debate o psih, nevarnih psih, nevarnih pasmah, povodcih itd. Ogromno je zagovornikov tega, da naj bi bili psi povsod pripeti in večina njih ima spuščene pse za nevarne, njihove vodnike pa za neodgovorne. Menim, da je pasje življenje oz. njegov odnos do okolja določen s tremi komponentami – socializacijo, vzgojo in šolanjem. Bogokletno kot je, zame isti vrstni red vlada tudi kar se tiče prioritet oz. pomembnosti posamezne komponente.

Nekateri postavljajo za zgled službene (policijske in vojaške) pse, ki so pač vrhunsko izšolani in naj potemtakem ne bi bili nevarni. Res? Po mojih izkušnjah službeni psi so (lahko) nevarni. Kot prvo, ker je vsak pes lahko nevaren, vsaj če ima vsaj en zob, krempelj in srčni utrip. Kot drugo, ker je pri službenih psih poudarek na šolanju, ne na socializaciji. Tisti, ki tako občudujejo zgledno šolane službene pse, bi jih morali videti na terenu (pa ne med samo akcijo). Mislim, da bi se jim po 5ih min porušila logika povodec = disciplina = varnost. Sambo je bil že večkrat napaden, tudi od pripetih psov, tako da od takrat naprej me povodec ne prepriča vec. Ko tako opevani povodec odpove, samo molim vse bogove na Olimpu, da je pes, ki se je pravkar snel/iztrgal/spulil s povodca v svojem življenju bil dovoljkrat spuščen in socializiran z drugimi psi.

Priznam, mene ne vodijo zakoni. Vodi me zdrav razum in spoštovanje do drugih bitij. Če vidim, da kdo od daleč kaže znake nelagodja zaradi psa, ga pokličem in primem. Če vidim, da se otroci žogajo, ga primem, dokler ne greva mimo. Če vidim pripetega tujega psa, ga pokličem in primem. Če pa je drug pes spuščen, potem bo spuščen tudi moj, pa če je drugi pes čivava ali pa irski volčji hrt. Mojega psa pa tudi ne vodi povodec, pač pa vloženih 7 let, 9 mesecev in 16 dni. Drugi spet trdijo, da je spuščen pes potuha, ker se ti ni treba ukvarjat z njim. Meni se zdi ravno obratno - če imaš psa na povodcu, je to potuha zate, ker ga imaš tako ali tako 'zavarovanega', ti pa se medtem lahko pogovarjaš po mobitelu, čvekaš s prijatelji, gledaš ptičke... Če pa ga imaš spuščenega, imaš stalno eno oko na psu, da vidiš, kaj počne in kaj je v okolici. Mogoče sem pa samo jaz čudna, ker mi ni vseeno, kaj se dogaja z mojim psom, ko je spuščen. Vem samo, da tiste redke trenutke, ko je pripet, je pripet zato, da se lahko ukvarjam z okoljem in drugimi stvarmi, ne pa z njim. Ko je pripet, je z njim samo moja roka, ko je spuščen, sem z njim 99%.

Za konec še o rasizmu po pasje oziroma drugačnem obravnavanju posameznih psov… Dobro vemo, da nevarnih pasem ni. Dobro vemo tudi, da obstajajo bolj zahtevne pasme. Povodci in prepovedi ne bojo rešili ničesar. Vsak vodnik bi se moral zavedati, kje ima njegov pes postavljene mine in zakaj. Z zdravim razumom, nekaj znanja in kancem sreče se te mine nikoli ne bodo sprožile. Če bi ljudje bili dovolj (samo)kritični, večine 'pasjih' nesreč ne bi bilo. Sambo je od svojega 10. meseca dalje večino svojega življenja spuščen. Spuščen pa je zato, ker si to zasluži (oz sem si zaslužila jaz z več kot 7 leti vloženega truda in dela). Ignorira okolico, ljudje ga ne zanimajo, psi pa le zelo zmerno, pa še tam je naredil tečaj bontona z odliko. ČE bi bil problematičen, bi ga imela pod precej bolj vidno kontrolo, kot ga imam zdaj. Tako kot ne maram, da 'otroška drhal' kriči, krili in se žoga mimo moje glave, tako vem, da lahko marikomu moj 'cucek' ni po godu in v skladu s tem se tudi obnašam.

Torej… midva sva še vedno razpuščena, kot je le mogoče ;). Civilnih žrtev v našem okolišu še ni bilo.

Retrospektiva...

2007-07-31T11:21:00.001-07:00

ZOOLANDER

Življenje blizu živalskega vrta je dobra iztočnica za vrsto zanimivih pripetljajev. Nenavadno se je sprehajati v lepem jesenskem popoldnevu in poslušati levje rjovenje, si zvečer utirati pot skozi gosto zimsko meglo ob spremljavi melanholičnega zavijanja volkov, pohajkovati na pomladni dan v taktu slonjega trobljenja ali pa iti na sprehod v vroče poletno jutro in slišati krike opic, ki označujejo teritorij (hm, pravzaprav niso kričeče opice v mojem vsakdanu nič nenavadnega, saj jih je povsod polno....). No ja, še vedno so tu levi, sloni in volkovi, par let nazaj pa je začetek decembra bližina zooja ponudila eno nepozabno srečanje. S Sambotom sva šla na jutranji sprehod na travnik ob Biotehnični fakulteti; Sambo je veselo tekal naokoli, jaz pa sem tacala po tistih par centimetrih snega, z glavo v oblakih, kot ponavadi. Dvignila sem pogled, da bi videla, kje je Sambo in sredi travnika ugledala vitko deblo. Vitko deblo sredi travnika? Nenavadno. Nato se je sivkasto črno deblo premaknilo. Ok, čaplja ali štorklja, sem si rekla, nič takšnega. V tem trenutku je tudi Sambo videl ptiča in se namenil ga malo pobliže pogledat, če bi se z njim dalo kaj zanimivega počet. Oba sva pričakovala, da bo čaplja mirno obstala, potem pa odletela, kot vedno. Oba sva se tudi uštela, saj je na najino veliko začudenje pernata zadeva hrabro zakorakala proti Sambotu in ko je ta začuden obstal, celo stekla proti njemu. Zelo netipično za čapljo, sem si mislila, ko sem stala sredi polja in gledala Sambota, ki v drncu teče k meni, tič pa za njim. Ko sta se mi dovolj približala, se je pernati bojevnik ustavil in me skrajno nezadovoljno opazoval... in takrat sem tudi jaz, Sokolovo oko, videla, da to ni nobena čaplja, pač pa afriški pavji žerjav. Ko je afričan videl, da ima Sambo pomoč, se je užaljeno obrnil, Sambo pa seveda za njim in veselo na pašo. Žerjavu Sambotovo kroženje očitno ni bilo po godu in tako se je zabava pričela... Ste se kdaj spraševali, od kje je Daniel-san pobral stil žerjava? Jaz vem, Sambo pa tudi. Ko se je približal ptiču, je ta razprl krila, začel pihati, dvignil eno nogo in ni spustil Sambota z oči. Sambota je seveda zelo zabavalo, da je zbudil tičevo pozornost in je veselo poskakoval okrog njega; tudi mene je, do trenutka, ko je ptiču prekipelo in se je, še vedno z razprtimi krili in na eni nogi, pognal proti Sambotu, v enem skoku naredil kake 3 metre, pri tem pa z nogama brcal po zraku pred sabo. Smeh me je minil in že sem videla Sambota v filetih, nad njim pa tiča z zlato krono in srepimi modrimi očmi. Sambo je, po drugi strani, v tistem trenutku odkril čar tega pernatega čudesa in začel s še večjo vnemo tekati naokoli in odskakovati pred napadi vedno bolj razkurjenega tiča z očitnim darom za borilne veščine. Kmalu sem videla, da je Sambo dovolj spreten in mu ne bo hudega, tako da sem lahko samo še uživala v predstavi – stil Žerjava proti stilu Črne Smrti. Po kakih 15 minutah sem žal morala prekiniti zabavo dvobojevalcev in poklicala Sambota, ki se je s težkim srcem ločil od pernatega nasprotnika. Na žalost ga nisva nikoli več srečala, videvava le skrajno dolgočasne štorklje in čaplje brez najmanjšega borbenega duha. Morda pa nekoč spet...

O paši ovac

2007-06-10T07:17:00.000-07:00

Lansko poletje se je moja boljša polovica odločila, da me pelje na morje, na Cres. Bolšja polovica se je tudi strinjala, torej smo šli. Vožnja dol je minila brez težav; Sambo se je peljal v boksu, tako da je imel svoj vesel prostor pod soncem (oz pod nagrmadeno prtljago, če smo natančni), vožnja s trajektom je pa bila zanj malo bolj adrenalinska. Ne zaradi trajekta samega, ampak zaradi stopnic; Sambo je namreč malenkost stopnicofobičen v tujih okoljih, ultra ozke in visoke stopnice v trajektu so tako zanj bile smrt. In skorajda tudi zame, dobesedno. Navzgor namreč po takih stopnicah običajno gre brez večjih težav, navzdol je pa druga zgodba. Ko sem videla, da ne bo šlo, sem Sambota vzela v naročje in ga nesla po stopnicah navzdol. Sredi poti se je spomnil pogledat v globino, se ustrašil, začel paničarit in se mi izvijat iz naročja, tako da sva oba skoraj padla. Na srečo mi ga je uspelo obdržati v naročju, žal na račun krempljastih brazd po trebuhu in rokah. Pa smo tudi to nekako preživeli.

Prava avantura pa se je začela, ko smo prišli na Cres. Tam smo se utaborili, postavili šotor in si izborili megalomansko parcelo, potem pa smo šli na sprehod. Dol do morja, najprej ob glavni cesti, potem pa po obrobni cesti, ki je zelo neprometna, poleg tega pa pregledna, tako da je tam Sambo bil kar spuščen. Torej jo mahnemo ob glavni cesti… in srečamo prvo ovco. Kar spuščeno, brez kakšne ograje, tako da je celo par deset metrov hodila še po cesti. Verjetno mi ni treba posebej povedati, da je bil Sambo čisto navdušen in našpičen. Gremo naprej in vidimo naslednjo gručico ovčk, ki se mirno pasejo ob cesti. Pa malo naprej še eno. Pa še eno. Končno pridemo do manj obljudene ceste, kjer Sambota spustim, ta začne raziskovati nov teren, midva pa mirno hodiva ob levi strani. In mimo malega kolovoza na levi strani ceste, ki pelje do napol podrte štale, ograjene s kamnito ogrado, malo naprej pa še ena kamnita ograda in v njej 4 konjički, ki sem jih seveda šla pogledat in malo počohljat. Opravimo kulturen sprehod in se veseli vrnemo v kamp. Naslednji dan pa ponovimo vajo. Tokrat konjičev ni bilo videti, zato smo šli že skoraj mimo, nato pa v zadnjem momentu s kotičkom očesa ujamem komaj zaznavno gibanje. Stopim korak nazaj in vidim – ovčke. Trop ovc, ki mirno žveči seno pred ogrado s konji. Boljša polovica se mi pridruži takoj, bolšja pa kruza po cesti in uživa v vonjavah. Vedela sem, da ne bi smela, a skušnjava je bila prevelika. Čisto potiho sem poklicala Sambota, pokazala proti kolovozu in zašepetala: 'Tam so ovčke.' Sambo se je obrnil in me gledal, češ kaj hočem od njega, potem pa verjetno opazil moj čuden nasmeh in držo in sklenil stvar malo raziskati. Tako je prikopitljal do naju in pogledal izza ovinka. In videl ovčke. Ste kdaj gledali risanko Ledena doba? No, potem veste, kakšen pogled je imela uboga praveverička Scrat, ko je zagledala arzenal želodov. Potem si tudi lahko precej dobro predstavljate, kakšen pogled je imel Sambo ob pogledu na ovce. Prikovan na tla je ob pogledu nanje užival nekaj sekund. Potem pa – akcija! S svojim nezamenljivim tuljenjem se je pognal naravnost v trop, ki se je razletel na vse strani neba. Videti je bilo, kot bi eksplodirala ogromna kepa volne. Ovce so letele v zrak, levo, desno, skakale čez kamnite ograde… Sambo pa za njimi. V štirih sekundah ni bilo ne duha ne sluha o ovcah, Sambotu ali čemerkoli drugem, samo tišina in kamnite ograde. S fantom sva se v tišini spogledala in čakala. In poslušala. Nič. Potem pa slišala en bevsk, pa drugi. 'Kaj misliš, da se dogaja?' je vprašal. 'Kolikor jaz poznam Črno Smrt, si je izbral eno ovčjo žrtev, ki zdaj stoji z ritjo obrnjena proti kakemu grmu in ne more ne levo ne desno, pred njo pa stoji ena in edina Smrt, centrifugira z repom in bevska v ovco, rekoč, naj se premakne in ji polepša dan.'

Sklenila sva, da odrešiva ubogo ovco, tako da je fant šel okrog po cesti, jaz pa mimo podrte štale med grmički in ogradami iz kamnov. Čez nekaj trenutkov sva s fantom hkrati, vsak iz svoje strani, prišla na majhno čistino med grmi. In videla ovčko, ki se stiska h grmu in se gleda iz oči v oči s Črno Smrtjo, ki stoji pol metra od nje, divje maha z repom in ji na vsake toliko bevske naravnost v faco. Pa naj še kdo reče, da mame ne poznajo svojih otrok. Kljub vsemu pa moram reči, da me je Sambo vseeno presenetil. Namreč ko sva prišla okrog ovinka in zagledala prizor, kot sem ga napovedala, sva se začela oba smejat. Sambo je za trenutek pogledal naju in ovca je hotela izkoristit priliko, da bi ušla svojemu stražarju. V trenutku je Sambo izgubil komični pridih in pokazal resno, zgledno ovčarsko ravnanje. Ko je ovca krenila levo, je Sambo skočil pred njo in ji zaprl pot; ko se je hotela izstreliti v desno, je to že predvidel in se trenutek pred njo že postavil na pot. Ko je za trenutek izgubil pozornost, je ovci uspelo steči naprej, Sambo pa jo je obkrožil od strani in jo s telesom rahlo odrinil, potem pa ji zapiral pot, dokler se ovca ni ponovno znašla v zavetju/pasti grma. Še danes se s ponosnim nasmehom spominjam tega njegovega ovčarskega podviga, saj je naredil vse po pravilih. Ovce ni ugriznil niti ni pokazal želje po tem, razen enega diskretnega odriva se je ni niti dotaknil, samo s telesom ji je zapiral pot in jo usmerjal, dokler ni bila točno tam, kjer je hotel. Za moje pojme je preizkušnjo opravil z odliko. No, razume se, da si je po tako uspešni predstavitvi bilo treba privoščiti še malo zabave. Mirujoča ovca ni bila več tako zanimiva, tako da se je Sambo malo odmaknil, da je ovca lahko pobegnila. Potem se je začela še off road preizkušnja. Ovca čez kamnito ogrado, Sambo za njo. Pa mimo fanta po cesti, jaz za njimi čez ogrado. Nekaj časa sta se potem z ovco igrala 'Ti loviš' v napol poplavljenem bregu, obraslem z malimi grmički in ostro travo. Ovci se kmalu ni več dalo tekati, Sambotovo navdušenje pa ni splahnelo, tako da je začel ponovno bevskati, da bi jo pripravil do še malo šprintanja. Na srečo je uspel priti do še ene runde šprintov, saj je izza grma ob robu ceste skočila še ena ovca in se znašla med svojo sotrpinko in Črno Smrtjo. Tako so se še par minut šli štafetne teke, potem pa je Sambo na srečo približno bil potešen in sem ga le lahko priklicala. Nobenega dvoma ni, da je to bil višek Sambotovega dopusta, midva pa sva tudi uživala v občudovanju akcije in se smejala ovčarski avanturi. Ovce smo tisti teden še videvali, a žal samo ob glavni cesti, nikoli več pa tam, da bi lahko privoščila Sambotu še malo veselja in rekreacije. No ja, že čez nekaj mesecev bodo ovce imele priliko za izenačenje…

O tem, kako biti belgijec

2007-05-27T07:15:00.000-07:00

Zadnja leta sem v veliko pasmah opazila mnogo bitk med lepimi in funkcionalnimi ljudmi in eno od bojišč je bil tudi mednarodni belgijski forum (www.belgiansworld.com). To je moj rahlo prilagojen prispevek, ki sem ga napisala na forumu, da predstavim svoje stališče:

Razmišljam o nakupu še enega groenendaela in ne vem, kam naj se obrnem prav zaradi tega načina razmišljanja – da je potrebno izbrati med delovnim in razstavnim psom. Če se napotim k vzreditelju, ki vzreja striktno razstavne pse, potem bom verjetno lahko izbirala med Puhijem, Cufijem, Mufijem in Cufijem, psi s tono dlake in nič značaja. Če se napotim k vzreditelju, ki vzreja delovne pse, potem bom najverjetneje prvih 15 minut ugotavljala, katero so psi in, da zožam izbor, katero bi lahko bili ovčarji. Če grem k vzreditelju, ki nima ne eno ne drugo, potem njegovi psi verjetno izgledajo nekako kot groenendaeli in in delajo nekako kot groenendaeli. Obupno! Belgijski ovčar ni Barbie in belgijski ovčar ni Rambo. Belgijec je pes, ki je videti odlično in dela odlično; seveda ima vsak človek svoje prioritete – nekateri dajejo večji poudarek na videz, drugi na delovne sposobnosti. Ampak eno ne bi smelo izključevati drugega! Če si želite super puhastega psa, si kupite bišona. Če želite delati IPO z nečim, ki ima najboljši ugriz vseh časov, si kupite hijeno. Belgijski ovčar je kombinacija oboje, tako kot pravi standard – je kombinacija elegance in plemenitosti ter moči.

Belgijci niso le videz ali delovne sposobnosti. So mešanica obojega; na primer lep pes, ki je videti kot tervueren, a obstane pri miru z nekakšnim 'petit mal' odsotnim pogledom na obrazu, ko vržeš žogico pred njega, zame ni pravi tervueren; in pes, ki se odlično obnese pri IPO delu, a je skoraj povsem črn, ima uhlja nastavljena kot corgi in glavo kot nemški ovčar, zame pač ni malinois. Mislim, da bi si morali prizadevati ohraniti pasmo, ki jo ljubimo, tako, kot naj bi bila – tako z videzom kot delovnimi sposobnostmi. Ohraniti bistvo pasme z vsem, kar pasmi pripada.

In če povem še besedo ali dve o standardu (ki je, po mnenju nekaterih, uporaben samo za ocenjevanje psov na razstavi in je pri delovnih pasmah nebistvenega pomena) – če ste si kdaj prebrali standard belgijskega ovčarja, ste verjetno opazili, da je v njem polno opisov njegovega značaja, načina obnašanja in gibanja. Standard še zdaleč ne služi le kot seznam stvari, na katere je treba biti pozoren, ko se psa ocenjuje z razstavnega vidika; v njem piše, kakšna mora biti okotenost belgijca, kako je telo grajeno itd itd. vse to se nanaša na uporabnosti takega psa – kaj to pomeni za njegove delovne sposobnosti. In ali ni to najbolj pomembno? Imeti lepega psa s pravilnimi fizičnimi značilnostmi, ki mu omogočajo blesteti pri delu, ki ga opravlja? Če sem natančna – imeti pravega belgijskega ovčarja?

Upam, da bomo pustili prerekanja med videzom in delom za seboj in bomo začeli sodelovati, da ohranimo to čudovito pasmo tako, kot naj bi bila – 'kombinacija elegance in moči.'

2007-04-25T04:19:00.000-07:00

Že nekaj časa se nisem oglasila... razlog je preprost - bila sem na potovanju. Destinacija: kamena doba. To je tam, kjer interneta ni, toplo vodo pa najdeš kvečjemu v akvariju z grelcem, pod tušem pa bolj težko. Da ne dolgovezim, naša hiša se je zarotila proti meni, tako da sem uspela le redko uživati v razkošju internetne povezave in tople vode. Trenutno so se razmere izboljšale in ker sem si te dni celo vzela malo frej od faksovnih obveznosti, lahko malo nadoknadim tule. Torej, kaj sva počela...
Zima je bila tako skrajno huda, da so nam ptiči skorajda v glavo metali hrano, ki smo jo natrosili po vrtu in v hiško. Sneg je padel 2x - prvič cele 4cm, drugič pa slabih 10. Petega januarja smo se sprehajali v kratkih rokavih, začetek marca pa smo v Bovcu šli na sprehod in hudo švicali v kratkih rokavih. Kljub temu čez zimo nisva kaj dosti trenirala. Sicer sva na sprehodih redno po malem vadila poslušnost, resnejšega IPO dela pa ni bilo. Tudi agi treningov nimamo pozimi nikoli. Vseeno sva že na prvi tekmi (po 4ih mesecih brez agija) super tekla in bila peta, na drugi tekmi pa sva zmagala. Na zadnji tekmi sicer nisva bila uvrščena, ker so mi v drugem teku psa zamenjali (Sambo je delal, kot da še ni tekel celega parkurja, slalom je pa tako ali tako prvič videl...), sva pa zato v prvem teku uspela skupaj spravit drugi pogoj za prehod v trojko, torej najvišji nivo.
Med tem časom sva se tudi šla pokazat na eno razstavo, in sicer na mednarodno razstavo v Grazu. Tam je Sambotu konkurenco delalo še 13 groenov. Sambota sem prijavila v razred odprtih, kjer je brez večjih težav premagal dva pol mlajša samca, nato pa je osvojil tudi BOB. Na to razstavo bom imela posebno lep spomin, ker pri nas ni nikoli nobene konkurence in sem do zdaj imela več kot enega konkurenta v ringu samo še na specialkah ter na evropski ali svetovni razstavi. Tu pa je bilo psov poleg Sambota še 13, poleg tega pa sva bila edina tujca, tako da mi ta uspeh pomeni še toliko več.
Edina senca, ki naju spremlja zadnje čase, je Sambotovo občasno pošepavanje. Najprej sem mislila, da se je ponovila borelija, a so izvidi krvi bili normalni, poleg tega pa je veterinar rekel, da bi se borelija verjetno selila iz sklepa v sklep, Sambo pa vedno šepa na isto nogo. Šepa neodvisno od obremenitve, da nam pa še malo popestri situacijo, belgijec kot belgijec seveda ob pregledu nič ni pokazal. Vet mu je skorajda dal taco za vrat, pa niti z brkom ni trznil. No, danes gremo na slikanje, pa bomo videli, če kaj ugotovimo...

Sambo seveda živi v popolni nevednosti, blagor njemu. Ne ve, koliko je star, niti ne ve, da ga kaj noga matra (da mu ne bi kdo povedal!). Upam samo, da bo se vsaj toliko let hodil po svetu tako neveden kot zdaj. In mimogrede zmagal se kako agi tekmo in pobral se kak BOB pred pol mlajso konkurenco... :)

Polet, doskok, priklon publiki in aplavz

2006-12-26T06:24:00.000-08:00

Prejšnjič sem pisala o idealnem padcu s konja, počasnemu frčanju na mehko njivo, pri katerem sem bila že po nekaj sekundah na nogah. Zdaj vem, v kakšni zmoti sem živela. Natanko teden kasneje sem namreč doživela še eno neprostovoljno razjahanje. Torej, kako je videti najbolj idealen padec na svetu? Potrebujete:
1. eno usekano lipicanko (z žrebetom, ki jo kliče iz boxa, pa gonitvijo pred vrati)
2. eno utrgano blondinko (z akrobatskimi sposobnostmi in dobrimi refleksi)
3. enega spretnega fotografa (z dobrim timingom in smislom za humor)
4. eno Črno Smrt (da zafila kader in skrbi za zvočno spremljavo)

In rezultat? Tule:

Končalo pa se je tako, da sem pristala v erektilnem položaju na desni nogi, čez pol sekunde pristavila še levo, se poklonila publiki in se režala še naslednjih 5 min. Z Monto lahko celo cirkuško točko že sestaviva počasi... :)

Zeleno, ki te ljubim zeleno

2006-12-18T10:35:00.000-08:00

S Črno Smrtjo te dni nisva prav zelo produktivna, saj preko svojih obilnih mukoznih izločkov spoznavam nove razsežnosti zelene barve. Po domače povedano, smrkam ko hudič. Pa glas imam že tako raskavo seksi, da bi me Bryan Adams lahko ponucal za dvojnika, ko se mu ne bi dalo peti. Vreme me v tem ubogem stanju tudi podpira, saj zunaj dežuje in je sploh jesenska depresija, tako da dnevi niso ravno idealni za treninge. Zato pa malo klikava, malo manj obsežno se sprehajava, predvsem pa malo zabušavava. Včasih tudi to paše. Za Sambota sicer nisem tako zelo prepričana, ampak konec koncev revež niti nima izbire, tako da mi pomaga lenarit. Upam, da se bo v naslednjih dneh vreme kaj popravilo, da greva spet kaj jahat - saj ne, da je to kaj manj naporno kot sprehajanje, ampak definitivno je bolj blagodejno za mojo dušo in moj nasmeh. Zadnjič je sicer za trenutek moj nasmeh rahlo zbledel (zato se je pa toliko bolj smejalo kobili), saj sem imela jahanje z dodatkom letalstva - ena srna se je spomnila iz žbunja skočiti ravno pred Monto, ki se je seveda ustrašila (srna je skoraj pristala na naju) in odskočila, jaz pa sem ravno nekaj motovilila z nogami in nisem bila najbolj stabilna. Pa sem malo odfrčala... Na srečo smo bili na njivi, tako da je edina posledica padca umazan desni nogav na hlačah. Pa še bolj zgonjen pes, saj sta se s srno šla 'Ti loviš'! Pomoje je zmagala srna, ampak nisem prepričana. S kobilo sva odpešačili do trave, potem sem pa vso energijo porabila za naskok nanjo, tako da nisem bila na tekočem s Sambotom. Je bil pa zato on toliko bolj tekoč... No ja, vsaj skrbi, da imajo tudi srne fit 'n' fun program.

Ena črna surla me že budno spremlja skozi okno, tako da grem klikat v upanju na izboljšanje vremena za naslednji jahalni podvig. Smrk, trrrrrr. O lej, spet nova zelena...

2006-12-04T15:15:00.000-08:00

Končno, moj prvi blog. Nekakšen dnevnik, kamor lahko zapišem pasje dogodivščine, neuradni podaljšek moje spletne strani. After party, takorekoč. Če bo kdo od vas užival v vedno novih dogodivščinah skrajno nevrotičnega belgijca in njegove prav tako nevrotične vodnice, odlično. Če ne, boste že našli dovolj lahkega čtiva na internetu, da si krajšate čas med prežvekovanjem zajtrka, zato vas ne bo posebej prizadelo, če to ne bo vaš najljubši blog. Tudi mene ne bo. Če pa vam bo všeč, pa se le vrnite. Sambotu in meni ne uspeva najbolje živeti mirno življenje brez pretresov in adrenalina, tako da se bodo te strani verjetno kmalu začele polniti.

Pazite nase, Urša